STRTO SRCE (2. del)

Veliko ljudi mi je napisalo, da se mi zahvaljujejo za spisane bloge in pogum. Jaz pišem zase, a delim tudi z vami. Prepričana sem, da se sprašujete, od kje imam takšen pogum, da kar javno pišem o tabu temah? Seveda se zavedam, da predajam vam, neznancem, svoje zgodbe. Kako sem prišla do tega poguma? Verjemite, vsi imamo samo zgodbe, življenjske zgodbe , ki so 'slabe' ali 'dobre'. Iz vseh zgodb se nekaj naučimo. Od vsake zgodbe dobimo kanček modrosti.

Ko dovolj predelamo, vidimo, da so samo zgodbe in da lahko z našimi zgodbami spreminjamo svet. Pri vsem tem si moramo samo upati spregovoriti o naših skritih kotičkih. Pred tem pa moramo nekomu zaupati, kaj nas mori. Verjemite, tudi to ni preprosto, tudi za to rabimo svojo notranjo moč. Tisti, ki ste šli po tej poti, res čestitam! Mislim, da je to eden izmed večjih korakov, ki jih moramo na tej poti opraviti, da se predelovanje lahko začne.

KAKO ZAUPATI ZGODBO STARŠEM

Začela bom kar s tem, kako zaupati doma svoje travme ali razmišljanja. Vem, da vsi nimate takih staršev, ki bi jim lahko kar zaupali svoje travme. Tudi vem, da nekateri nimate staršev. Lahko zaupate komur koli, ki vam je dovolj blizu. Samo ven iz sebe dajte, ker to vas ubija. Tudi vem, da je zelo težko zaupati doma, tudi če so odnosi zelo dobri. Lahko pa to metodo uporabite, če želite zaupati prijatelju, včasih je morda lažje zaupati njemu, kot družini. No, vsaj meni je bilo. Lahko tudi zaupate kakšni nevladni organizaciji, ki se ukvarja s takšnimi stvarmi. Vem, da je težko vzpostaviti stik, zato sem se odločila, da vam predam zgodbo, kako je meni to uspelo. Verjemite mi, vse se da rešiti. Prosim, ne obupajte. :)

Moja starša sta zelo v redu, za nič ju ne bi zamenjala. Že par let sta sumila, da nekaj ne štima, ampak sta me pustila pri miru, ker nista hotela drezati. Tudi nista vedela, kako bi pristopila. Sem prepričana, da sta čutila mojo bolečino. Ju popolnoma razumem, saj sem postala hitro nervozna, ker mi je šlo vse na živce. Tako, da predlagam staršem, da če vidite, da je vaš otrok zaprt, ne silite vanj. Tukaj zelo pomaga, da otrok vidi, da ga imate radi in da ni sam. Tudi, če mu boste dajali ljubezen, se bo počutil zelo osamljeno. To pa zato, ker ima tako zablokirana čustva, da ne občuti niti vaše ljubezni. On ima občutek, kot da je sam na tem svetu. Počuti se zelo na dnu in tukaj najbolj pomaga dotik. Takrat občuti bitje vašega srca in to mu pomaga umiriti tudi njegovo srce. Če dovoli, ga v objemu držite par minut, da se umiri. Ko je otrok miren in ko se bo počutil varno, ga lepo počasi vprašajte, kaj čuti. Povejte mu, da vam ni vseeno zanj in da ga imate radi. 

Moja starša nista par tednov vedela, da hodim na terapije. Tesnobo sem doma prikrivala par let, prav tako sem prikrivala, ko sem se na terapiji spomnila zlorabe svojega telesa.  Nisem ju želela vznemirjati. Bala sem se, da bo to za njiju takšen šok, da se ne bosta mogla dvigniti iz črnine. Res, ni mi bilo vseeno zanju. Tako da vas razumem. Poleg tega pa sem se spomnila vseh groženj, ki mi jih je govoril storilec med posilstvom. Grozil mi je, da če povem doma, mi bo družina propadla. To so tako močne besede, da se vrinejo v podzavest in tam ostanejo, dokler jih ne odkrijemo. Čeprav sem vedela, da sem zdaj odrasla, nisem upala narediti tega koraka. 

Saj ne pravim, da morate povedati, ampak to bi bilo po eni strani koristno, ker bi se nato vaša družina povezala. Poleg tega pa bi lahko še koga rešili pred takim scenarijem. Od takrat naprej smo doma še bolj povezani. Ko se je situacija umirila, je izgledalo tako, kot da jima je padel kamen od srca. Je pa res, da je dolgo trajalo, da se je situacija doma umirila. Par mesecev je bilo zelo neprijetno in  kaos. Bile so tudi noči brez spancev.  Zapomnite si, skupaj ste močnejši. Morate vedeti, da nam dajo naši starši toliko, kolikor oni sami znajo. Vi niste nič krivi, če oni ne znajo odreagirati na dano situacijo. Pa tudi, če verjamete ali ne, si jih kot duša sami izberete. Če se z njimi ne razumete in mislite, da vam niso dali nič znanja, se motite.  Dali so vam toliko znanja, kolikor so ga oni sami imeli. Zato jih poskušajte razumeti. Jaz ju še zdaj ne razumem popolnoma. 

POTEK ZGODBE

Čakala sem dan, ko smo bili sami trije doma, ker sem vedela, da nam ne bo lahko. Ko sta se starša nekaj pogovarjala, sem zbirala pogum, da spregovorim, pri tem sem bila zelo nervozna. Sedeli smo za mizo in upala sem, da mi končno uspe. Vedno se mi je zgodilo, da sem začela govoriti, a preden sem spregovorila o tem, sem rekla kar nekaj.  Nisem vedela, kako bosta odreagirala. Moje prve besede so bila: ''Jaz bi vama rada nekaj povedala.'' Nato je bila res smrtna tišina. Meni je tako razbijalo srce, da sem ga slišala, nisem mogla prav zadihati. Vse je bilo na tanki žički, ampak sem zmogla. Ne pišem zato, da bi vam solila pamet, kako bi naj to potekalo, ampak zato, da bi vam predstavila, da je tukaj vse mogoče. Torej, meni in staršema je bilo zelo neprijetno.

Najprej sem jima obrazložila, da sem že par let tesnobna in anksiozna. Tukaj sem jima tudi povedala, da hodim na terapije. Seveda sta podvomila, če hodim k osebi, ki ve kaj dela. :) Povedala sem jima, kaj pomeni, da imaš tesnobne napade, kako to zgleda in kaj naredim. Nato sem se jima opravičila za vse, kar sta morala z mano prenesti. Seveda sta takoj ugotovila, da nekaj skrivam. Rekla sta: ''Živa, veva, da nekaj prikrivaš, prosim govori.''  Imela sta zelo resen obraz. Povedala sem jima, da ko sem bila stara okrog 5 let, se me je oseba X dotikala po celem telesu. Nato je sledil prvi šok zanju. Meni je srce razbijalo še bolj. Mislila sem si: ''Adijo sem, zdaj zdaj bosta rekla, da me sovražita.'' Ampak zgodilo se je obratno. Vprašala sta: ''Ali preko oblačil ali na golo kožo, ker to je velika razlika.'' Odgovorila sem: ''Na golo kožo. Oprosti, da vama moram to govoriti. Govorim tole samo zaradi osebe Y.'' Nato sem jima vse obrazložila, pogovor je nekako stekel. Bila je res nelagodna situacija. Prepričana sem, da sta se počutila krivo. Občutila sem ju, da sta se zelo krivila. Zato sem jima rekla, naj se nič ne krivita, ker nič nista mogla narediti. Meni se je zelo tresel glas. Šlo mi je na jok, a sem zaradi njiju ostala trda. Ne tlačite čustev pri takih zadevah, to ni okej. Hotela sem zbežati v gozd in se zadreti na ves glas. Zavestno sem se držala stola, da sem bila tam. V meni je bila velika bitka.

Na koncu sta me objela in prelila z ljubeznijo. Povedala sta mi tudi, da se ne smem nič kriviti, da nista nič jezna name in da naj se neham opravičevati.

Celotni pogovor je potekal zelo počasi, pogovarjali smo se okrog 5 ur. Zavlekel se je pozno v noč. Zraven smo spili veliko vode, ker nam je vsem zelo delal adrenalin. Vem, da je bil to zelo velik korak, ki ni preprost. Dogovorili smo se tudi, da ko se spomnim kaj novega, jima to povem. S tem sta mi zagotovila varnost, ki sem jo takrat potrebovala. Dogovorili smo se tudi, da če me kdaj kaj teži, jima povem, ker tišina ubija.

NAJDITE MOČ

To zgodbo sem vam povedala, da boste dobili moč in začeli o tem govoriti, ker verjamem, da je težko narediti ta korak. Jaz vas popolnoma razumem, ampak enkrat ko ste mimo tega, zadeva steče. Seveda so še veliki padci in zmage, ampak brez tega ne morete napredovati. Te dni iz mene tudi prihaja ven veliko stvari še iz moje podzavesti, ampak sem se odločila, da ta strah in jezo obrnem v zgodbo. Seveda se boste preko terapij spomnili marsičesa, ampak se na to nekako navadite, ker najdete tudi moč in razumete, kako morate odreagirati. Zadevo preprosto predihate. Za ta korak potrebujemo notranjo moč. To moč najdete le v sebi. Zapomnite si, da moč nosite v sebi, le poiskati jo morate. Nihče vam ne more vzeti vaše moč, ker vaša moč ste vi sami. 

Živa Bombek :)