ZDAJ VEM, DA PO DOWN -U PRIDE UP

Ob prenašanju dvoživk moji možgani razmišljajo veliko, predvsem pa o lastnem življenju, naravi in še o čem. To pri meni ni nič nenavadnega, saj razmišljam celi čas. Tudi ponoči. Ko preživiš tako zadevo, ko se poglobiš v vse to se zavedaš, da si takrat bil le otrok, ki je hotel le preživeti. Bilo je res kaotično. Ni besed kako je bilo med zlorabo. Ni besed nad grožnjami in vsem tem. Vidim, da sem morala le preživeti in tisto zakaj nisem povedala prej, preveč je bilo groženj, vsak njun pogled je bila grožnja. Vsak njun dih je bila grožnja. Bilo je res grozno. Telo res nič ne pozabi in hvaležna sem vesolju, da me posluša in toliko zakon ljudi mi meče v življenje. Osebe, ki mi resnično pomagajo pri tej poti. Ni enostavno, je zelo težko a se splača. V teh mesecih sem dojela oz. bolj začutila pomen storilcev in vsega kroga, ki se dogaja med zlorabo. Ni vse tako kot vidijo naši možgani. Naše telo lahko prenese res veliko, ampak nič ne pozabi. Do tega spomina se je potrebno le prebiti. Kako? Vsak po svoje. Seveda, če želiš. Veliko sreče na vaši poti.

 

TELO NAS ZAVARUJE, MI PA POTLAČIMO

Storilci taktično iščejo osebe ali otroke, ki so od nekdaj radi sami, ki jim osamelost ni tuja. Na začetku storilci le opazujejo žrtev, kako se bo odzvala. Ali bo kaj zakričala? Bo kaj rekla? Kako se bo odzvala? Če se žrtev ne odzove, če zmrzne se igra storilcev nadaljuje, če pa oseba pokaže kakršni koli moč ali da se zmore odzvat potem storilci načeloma odnehajo.

Problem nastane tukaj, da telo ob nevarnosti otrpne, kakor otrpnejo nekatere živali npr.: nekatere kače, nekatere dvoživke, nekatere koze itd. To je naravni mehanizem telesa, ki nas varuje, da preživimo. Nekaterim bolj udari kakor drugim. Kakor smo različni ljudje med sabo tako, tudi različno delujejo ta freez (zamrznitev) odziv na nevarnost. To ni problem ampak dejstvo, da pač tako je. Če ne bi imeli tega freeza ne bi preživeli. Ni mogoče, ker bi bilo preveč občutkov na enkrat, ko si otrok ali odrasel človek v nevarnosti preprosto ne moremo vsega tega sprocesirati. Pri tej zgodbi se bom osredotočila na malega 5 letnega otroka. To nam pomaga, da preživimo, drugače bi telo onemoglo. Kakor včasih vidimo miške, ki jih je od preveč stresa zadene kap. Tako nas telo obvaruje, da preživimo vse te zlorabe in čutimo praktično nič in vse to potlačimo. Potlačimo res vse, no eni več drugi manj. Odvisno od človeka.

Čez čas se začnemo spominjati fleše, takrat si mislimo, da smo nori a v resnici, prihaja ven iz nas le stari spomin. Nekatere osebe pri 20 plus let imajo taki problem, da ne morejo živeti brez antidepresivov. Nekatere osebe se tako zaprejo vase, da niti ne vejo ali je dan ali noč, nekatere osebe imajo praktično vsak dan panične napade, nekatere osebe pa želijo obupati in se režejo ali celo ubijejo, ker ne zmorejo več čutiti te bolečine, ki so nosijo v sebi. Nobena oseba se noče ubiti ali porezati kar tako za brez veze, vse čutijo too much faking bolečine, ki se zabetonira v nas, v naših celicah, živčevju, mišicah itd. Nekatere osebe pa rečejo, da je vse okej in vse to potlačijo še enkrat. Teh je žal tudi veliko. Na tem mestu se vprašaj, kje si ti?

Storilci na začetku osebo tako zmanipulirajo z vsemi grožnjami, da se osebe sploh ne zavedajo, da imajo moč se soočiti z vsemi temi zlobami. Povedano drugače, z vsemi grožnjami navidezno zavežejo žrtev, tako da se sploh ne zaveda, da lahko kaj ukreni. Zato, potem nekateri ljudje toliko let ne povejo ali ne upajo povedati, ker jim storilci vzamejo to moč. To je enako, ko eno odraslo žensko vprašajo, zakaj ni šla od moža, ki jo je pretepal? Ja, zato, ker ni imela moči in sploh se ni zavedala, da lahko gre. Noro zanimiva je ta psiha in energija.

 

 VEČINA LJUDI, KI NISO DALI SKOZI ZLORABE NAS ŽAL NE RAZUMEJO

Včasih nas tudi ne razumejo ljudje, ki so dali zlorabo skozi. To pa zato, ker lahko vsak posameznik predela do določene stopnje. Vsak lahko do določene plasti čebule spravi iz sebe. Vsak ima nekje mejo. Tukaj je odvisen tudi naš karakter, vzgoja, koliko ljubezni imamo, genetika in okolje. A rekla bi, le koliko lučke lahko vidiš v sebi. Koliko notranje moči imaš? Koliko imaš upanja? Kdo si? Ali kdo lahko postaneš? Ljudje smo lahko res močni. To me uči moja lastna babi, ki je dala skozi taborišče in preživela res grozne stvari, tudi lakoto. Pravzaprav karakter imava podobni in se pogovarjava o tem lajfu, ki je lahko faking lepi ali faking noro fukjen v kurcu. Malo imam sreče v življenju ali le, vedno znova se borim za faking sebe, ker druge ni. Kdo pa se bo boril za mene, če ne jaz sama?

Zdaj pa delim še eno zanimivo ugotovitev, ki se v meni mučka že par mesecev. Veliko ljudi mi je reklo, da delam na silo in da sem do sebe ostra. V resnici, samo ne želim biti v vmesnem stanju. To vmesno stanje se imenuje takrat, ko čutim močna čustva jeze, žalosti in sploh še ne znam vsega ločiti….ok niti ne znam opisati besedno, ker to le čutim. V glavnem in potem se zgodi, da grem v postopek »na silo«, a v resnici želim le sprostiti ta napeti energijski balon, ki se že leta in leta mučka v meni in me psihološko duši in res je to bolano težko prenašati. Večina ljudi, bi to želelo potlačiti in reci da je okej, ker se ustrašijo a v resnici ga je lažje počiti. Saj v vsakem primeru boli, ko se ga poči boli manj časa… boooooooooom. Potem je lajf lažji. Okej, res je potem pride par dni slabosti, nervoze, utrujenosti, ampak to le zato, ker se more stabilizirati živčni sistem. Pravzaprav lahko rečem, da delam na jebanem telesnem spominu. Končno.

Res, da precej hitro predelujem vse skupaj, ampak pride tudi za menoj. Vso predelano porcijo, če je ne predelam prileti do mene kakor bumerang me ustavi za kakšnih 14 dni in potem grem dalje. Tukaj mi pomaga narava… zvoki narave, hoja v naravi, živali rastline, ta mogočnost. Narava nas uči to minljivost, pokaže moč, pokaže upanje, nas prizemlji, nas uči in pokaže v končni meri kdo smo mi. Najbolj pomembno pa je to, da nas vrže v trenutek ZDAJ.

VSI IMAMO BODY MEMORY

Ko delamo na vseh teh spominih, hodimo na terapije, pišemo, rišemo, športamo in »meditiramo«. Pri tem dostikrat pozabimo na telo, na body memory. Telo shrani res veliko sranja, res nič ne pozabi. Telo smo mi, hormoni, živci, tkiva, mišice in celice. Od nekdaj sem čutila, da pogovori, branje knjig, šport itd, ne bo dovolj. Čutila, da se je potrebno lotiti še telesa. Priporočam, da ko predelujete travme, da se osredotočite tudi na telesni spomin (body memory). Tukaj že obstaja veliko različnih tehnik, ki nam pri tem pomagajo. Potem je le vprašanje kako globoko želite iti. Pri sebi sem se odločila, da grem zelo globoko, da zaključim do neke mere tudi ta telesni spomin.

Od vas je odvisno kako globoko boste šli. Od vas je odvisno kaj si želite in koliko zmorete. Ne zmoremo vsi enako. Ljudje smo različni. Kamor koli pridete z predelavo bodite ponosni na sebe, ker večina ljudi še vedno vse to skupi rajši tlači vase, se sami sebi smilijo in ne želijo iti dalje v življenju, čeprav vam tako govorijo. Glejte ljudi v oči, ker oči povejo 10000 besed.

 

ŠE ZA NA KONEC

Ne rabite oprostiti storilcu ampak sebi. Če oprostim, to pomeni, da lahko to kar vsi delamo ali kaj???? Wtf ne ne….to tko ne gre.

Dober občutek je, ko se vas začnejo storilci bat.

Vi imate pomen, ker ste preživeli.

Oprostite sebi. Svojemu telesu, ker je odreagiralo tako modro. Pogumno raziskujte zgodbo svojega telesa. Ne se ustrašiti in potrpežljivo stopajte naprej. Step by step kakor mali otrok, stopa v tako veliki svet. Pri tem pade, dobi buško se zjoče in gre naprej, ker ga zanima kaj vse še bo doživel.

 

 Živa Bombek

 

ŽIVLJENJE JE LAHKO RES KRUTO, AMPAK VELIKO STVARI JE ODVISNIH LE OD TEBE

Vsako leto decembra ali januarja spoznam osebo ali pride do mene nova informacija, da je bil nekdo kakor otrok zlorabljen. Zadnje čase me niti to ne preseneti več, ker sem se začela zavedati, da je tega veliko več kakor kaže statistika. Zraven pa spoznavam, da večina teh oseb gre parkrat na pogovor in rečejo zdaj je to to, smo povedali ter trdijo, da so okej. Ne nismo kar okej. To ne gre kar tako. Veliko ljudi sem tudi spoznala, ki preprosto ne morejo iti iz cone udobja ali iz vloge žrtve in na to temo ne naredijo nič ali celo krivijo za svoje težave samo svoje starše. Res je, včasih so za vse to tudi krivi le starši, a ne vedno! Kriva je tudi vsa prtljaga, ki se nabere v našem telesu. Vse zgodbe, ki so se zgodile po zlorabi… Priznam, vse to skupaj me malo jezi, le zato, ker niso ljudje sposobni videti svoje jebe in iz dreka ven potegnit dobrobit sebi… npr. vitamine. Vidim kako ljudje trpijo a iz tega ne znajo oz. nočejo stopiti ali da nimajo te notranje moči. Vedno je odvisno od posameznika, kako si bo obrnil svoje življenje. Življenje je kruto. Zelo kruto…lahko nas tepta v nedogled, ampak tudi mi lahko vse to tudi ustavimo in samo od nas je veliko stvari odvisnih. Vem, da ni fora v tem, da vam solim pamet, saj je niti ne želim. Želim vam pokazati vitamine, ki se lahko dobite iz tega dreka ven in gre z tem drekom posledično tudi nekako živeti in ne le »živeti«.

OKOLICA

Zdaj pa malo resnice na dan. Ne se ustrašiti, ker vse to je življenje, ki ni črno belo in ki je lahko tudi kruto. Včasih se je potrebno res boriti za to jebano resnico. Veliko zgodb sem že slišala, da storilci v odrasli dobi žrtve osebno tožijo, češ da to ni vse skupaj res. Govorijo da jih že niso zlorabili, da si je žrtev vse izmislila in govori okoli neresnico in jim želijo le uničiti dobro čast. Tudi sem že slišala zgodbe, da ko žrtev prijavi na policijo zlorabo, da posledično storilec osebno tožijo njihove starše ali določene osebe, ki verjamejo žrtvam. Enaki problem, storilec se ustraši, da bodo uničili njegovo čast, ki je znana v okolici. Večina ljudi v njihovi bližini vidi storilce, kod dobre ljudi. Vidi le »dobro plat« storilcev. Ta njihov nasmeh, »štose« o spolnosti, se delajo fino, se prilizujejo ali celo jokajo. Seveda pa posledično, ti procesi na sodiščih trajajo lahko celo večnost. Mogoče je njihov namen to, da žrtev neha govoriti o vsem tem. Ali pa želijo dobiti iz vsega tega le faking denar.  Ne vem.

Ampak tudi okolica ne želi iti iz cone udobja in ne verjamejo žrtvam. Posledično se še naprej družijo z ljudmi, ki so za žrtve precej toksični. Žrtvam vedno znova pripovedujejo, da se to ni zgodilo, da so si izmislili, da so občutljive, da so to le sanjale itd  Posledično se žrtve še naprej družijo z temi toksičnimi ljudmi, ker veliko ljudi rajši da resnico pod predpražnik, da lahko «srečno živijo naprej«.

TELO

Ampak telo nič ne pozabi. Potrebno je delati kombinirano. Tukaj mislim na telesu, glavi in na duši. Še vedno trdim, da se 60 % travme nahaja v telesu (body memory) in da preostalih 40 % travme ostane za predelat z glavo (psihoterapija). Ampak kakor je v fiziki, da energija ne gre v nič tako je tudi z našo telesno energijo in menim, da je potrebno delati tudi na energijski ravni v telesu, tukaj štejem zraven dejavnost, ki energija kroži v telesu. Npr tek, hoja, boks, tekaško smučanje, meditacija, pohodništvo, meditacija… Po zlorabi se veliko stvari zapiše v živčni sistem, ne samo v spomin. V telesu pa obstaja tiha govorica, ki nas ves čas opozarja, tudi takrat, ko jo ignoriramo. Menim, da tudi za ta del obstaja na tem planetu zdravilo, a v tem mogoče kdaj drugič. Pravzaprav vse kar potrebujemo imamo že v sebi, le odkriti je potrebno.

NI TAKO PREPROSTO

Zavedam se, da bo veliko ljudi na ta zapis reklo bla bla bla bla...da to ni preprosto ali, da ga sploh ne bodo razumeli. Ne ni preprosto, ampak se jebano da. Zavedam se, da je lažje govoriti kakor narediti, ampak se da! Na sebi delam ne vem… od leta 2019 dala skozi o bože kaj vse. Trenutno sem že nekaj časa brez psihoterapevta. Dosti sem imela tega, da me niso za res razumeli, da so le govorili in me niso slišali. Dosti imam tega sranja resnično. Dosti sem imela tega prepričevanja in siljenja, kaj je okej za mene.  Življenje gre naprej, jaz pa ostajam zadaj. No, vsaj takšen občutek imam. Dala sem skozi bolečino, jok, jezo, spoznala sebe, delčke sebe, spoznala preteklost in mojo sedanjost, spoznala, da sem ga tudi srala ter spoznala, da sem jebano ok oseba. Vse to mi je podarilo življenje in delo na tem dreku. Še vedno sem si hvaležna, da delam na vsem tem. Še vedno sem si hvaležna, da se nisem pred leti ubila ali porezala po celem telesu.  Mojstrica prekrivanja občutkov in bolečine sem bila. Vedno znova mi življenje pokaže, da sem sama a hkrati, so ljudje okoli mene, ki obstajajo in mi lahko pomagajo ter posledično kakor vesoljci priletijo v moje življenje in mi pomagajo. Res je, na vsem tem je težko delati. Sem se tudi pred nekaj meseci spraševala, če bi na vsem tem kar nehala delati, samo to bi bil živi dolgčas. Ali ne? se to sploh da? Enkrat, ko začnemo na tem delati je skoraj nemogoče, da bi sebe dali na stranski tir. Na tem se lahko dela intenzivno ali majn intenzivno. Odločitev je ponovno le vaša. 

 

 Živa Bombek