Ljudje smo različni. Vsak drugače vidi eno zadevo. Vsak jo drugače občuti. Vsi smo unikat. Tako kot vsak vidi drugače, tako različno tudi vidimo izobraževanje. Prav tako imamo vsi različne izzive. Izzive v šoli ali na sploh v življenju. Zato pa živimo, da rešujemo te probleme. Rešujemo, le če jih vidimo ali če nas motijo. Pomembno je, da kaj ukrenemo in da ne čakamo na boljše čase. Vsakega moti nekaj drugega in s tem ni nič narobe. Glavno je, da delamo in da se premaknemo. Včasih se premikamo kakor leopard, včasih kakor polžek. Glavno je, da se premikaš in da, če te na drugem nekaj moti, ga takoj ne obsodiš, ampak razmisliš.
Že dlje časa v mojo življenje prihaja veliko zgodb punc, ki so preživele spolno zlorabo. Podobne zgodbe se čutijo. Zgodba potuje po svetu kakor svetloba in odpira zgodbe drugih oseb, nekako tako to čutim. Seveda imamo podobne posledice, vzorce ali obrambne mahanizme. Hkrati smo si tako podobne in tako različne. Vsak primer je unikat, a hkrati si med sabo le z zgodbo pomagamo. Nekako začutimo, da nismo same v tem. Tako teče čas, energije krožijo in duše po svetu se zdravijo.
Ugotavljam, da veliko mladih, ki imajo kakršne koli stiske pustijo prvo šolo. Pred enim letom, sem tudi jaz spraševala, le zakaj?
Nemoč….
Sprašujem se točno toliko časa, dokler nekaj takega ni presenetilo tudi mene. Pred kratkim mi je ena oseba rekla, da pred učenjem (ali med) začuti paniko in nemoč. Rekla je tudi, da je to tako posesa, da ne more nič. Omenila je tudi, da ne ve kako se naj uči, ker preprosto ne more. Razumem jo, kaj pa vi?
Ko se usedemo za mizo, da bi se učili, ravno takrat začnemo razmišljam in iz podzavesti prihajajo razne stvari. Bolj ko se trudimo obdržati fokus, bolj raziskujemo v podzavesti. Kakor pozitivna povratna zanka pri hormonih. Na enak princip delujejo takrat možgani in naša energija. Osebe, ki imajo travmo, ravno takrat udarijo razni fleši, tesnoba, aksioznost, testno aksioznost. Včasih res zgleda prava katastrofa. To se seveda lahko tudi zgodi osebi, ki misli da nima tako močne travme. Lahko pa imajo testno aksioznost, pred izpiti. Nato nastane nemoč, strah, samosabotaža, jeza, žalost, fleši in na koncu bi vse te zvezke samo nekam zabrisal in zakričal na glas ter zaklel se zjokal nato počasi šel naprej. Če pride tako daleč, je super, ker gre pol to ven iz nas. Kaj pa, če ne pride do boja s tem? Ja razumem. Res katastrofa, če se trudiš in ne veš kaj je to. Naša energija je takrat razpršena po celem prostoru. Ravno nasprotno tega kar bi hoteli.
Podobno se lahko zgodi pred testi ali med testi. Meni se je že zgodilo, da sem se učila predmet 1 mesec in sem ga res obladala. Uživala sem v učenju, bila sigurna vase, nato pa obrat na dan izpita. Zbudila sem se z levo nogo, ravno ta dan zaradi strahu, nervoze zaradi izpita, so mi udarjali fleši iz vseh smeri. Res katastrofa. Res imaš občutek, da si najbolj nor na celem svetu, da dovoliš podzavesti, da ti vdira. Čeprav vem, da podzavesti ne moreš kontrolirati. Posledično je slaba koncentracija, moti me je vsaki vdih in izdih. Nato pa nastane problem. Kako za 1 uro odstraniti vse te fleše in si priklicati nazaj samozavest?
Nekateri že na začetku obupajo, češ da se ne da. Problem je tem, da osebe ne razumejo kaj se jim dogaja in prevzame jih je strah, nato se nehajo učiti ali celo delati svojo najljubšo stvar. Za moje pojme, so to zelo zakomplicirane stvari, ki vzamejo ogromno energije in volje. Najhujše je, ko rečejo saj se greš samo učit. Ne, žal to ni tako enostavno. Če bi bilo tako enostavno, bi se vsi učili. Kaj pa vi menite?
Moč…
Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj sploh vztrajam, če imam take probleme. Zakaj se sploh trudim? Ker se trudim že celo življenje in komaj zdaj razumem malo bolje kakor sem. Ko razumemo, nam postane lažje in takrat gremo preko strahu. Ravno zato, ker razumemo.
Ko razumemo vse te stiske, lahko gremo preko njih, ker se razumemo. Ker nismo več toliko konfuzni, razumemo, da zmoremo veliko. In še ena pripomba ta »norost« je od storilca, to vam je podaril on. To ni vaše! Ko sem jaz to ugotovila, sem se jokala 6 ur skupaj od veselja in žalosti. Čeprav sem padla 3 izpite zapovrstjo, sem bila pomirjena, ker sem vedela da ta samosabotaža ni moja ampak njegova. Vedite, da zmorete vse in še več tudi jaz tega nisem verjela. A zdaj verjamem, da so možgani neverjetno »plastični«.
Torej, ko boste razumeli zakaj ste aksiozni med učenjem ali pred tem vam bo lažje. Največkrat je to samosabotaža, ker seveda je sebe lažje sabotirati češ tega ne zmorem, kakor si povedati jaz to zmorem, saj mi srce bije in živim. Težko nam je sprejeti pohvalo.
Tukaj tudi pomaga hvaležnost, da se lahko učite, da imate možgane, da niste rastlinica ki je priklopljena na posteljo in energija se že spremeni.
Ko napade fleš vašo zavest, ga narišite, opišite pojdite v naravo in se prizemljite. To taktiko lahko uporabite tudi pred izpitom ali testom. Pomagajo tudi glasba. Tukaj pomaga stavek, ki se glasi: »Sem tukaj in zdaj, noben mi nič ne more«. Nič ni narobe, če porabite za učenje 4 ure več. Jaz sem tudi porabila 7 dni več, le zato, ker mi preprosto ni šlo. Samo ne se zaradi tega še grajati, češ da ste nesposobni. Če bi se lahko učili bi se že. Je tako?
Za na konec…
Vaja dela mojstra. Vem, da je to eden izmed najbolj suhoparnih stavkov, ampak predvsem resničen. Ne obupati, če v prvo ne gre. Žal pri takih stvareh je potrebno vztrajati in biti potrpežljiv. Ni lahko, je zelo težko a verjamem, da lahko vsakemu uspe, da se uči to kar si želi učiti. Če se ne želite več učiti, se pač ne učiti. Najbolj pomembno je, da poslušate sebe in veste zakaj ste se tako odločili, ker le vi imate moč za svoje življenje in izkušnje, da jih predelate, če le tako želite.
Živa Bombek
