Ime mi je krastača in sem
poglavarka dvoživk. Znanstveniki so me poimenovali z latinskim imenom Bufo
bufo. Oglašam se vam v imenu dvoživk z vsega sveta. Se zavedate, da smo me,
dvoživke, na tem planetu obstajale davno pred vami? Se zavedate, da z
uničevanjem naših habitatov ne ogrožate samo nas, ampak tudi lastno življenjsko
okolje? Se sploh zavedate, kdo ste? Se zavedate, kaj delate naravi, katere del
ste?
Vsako pomlad, ko se dvignejo
temperature nad 5°C in
ko je v zraku dovolj vlage, oziroma po prvem pomladanskem dežju, se dvoživke
prebujamo iz zimskega spanja. Zimo preživimo zakopane v prsti in listju. Običajno
se prebujamo ob koncu februarja, letos pa smo se začele že sredi februarja, kar
je nekoliko prezgodaj. Če se namreč prebudimo in krenemo na pot prezgodaj, nas
lahko doleti zmrzal, včasih tudi sneg. Veliko energije nam vzame, če se moramo
znova zakopati in počakati, da zmrzal mine. Ko so razmere znova ugodne, se
izkopljemo in začne se selitev iz gozda proti vodi.
Krastače prepotujemo od gozda
proti ribniku, jezeru, mrtvici ali mlaki tudi po 1 kilometer dolgo pot. Več
vrst nas je in prav vse spomladi vztrajno premagujemo za našo velikost ogromne
razdalje. Žene nas proti vodi, kjer zaplodimo svoje potomce. Ampak vi,
človeštvo, ste nam selitev in prehod do vode izjemno otežili! Ceste ste zgradili
prav tam, kjer že stoletja potekajo naše selitve. Za nas in naše preživetje vam
ni bilo mar.
Pot do vode še posebej izčrpa
nas, samice, ki moramo pogosto na hrbtu prenašati še samca. Ženejo jih hormoni.
V vseh nas spomladi divjajo hormoni in nas ženejo na to naporno in nevarno pot,
saj želimo temeljito opraviti svoje delo in poskrbeti za novo generacijo! Žal nas
mnogo ne preživi spomladanske selitve. Mnogo mojih prijateljic in prijateljev
je na poti poginilo, bodisi jih je kaj ujelo, ali pa jih je povozil avto. To me
najbolj razžalosti! Super in prav je, da imate tehnologijo, ki vam olajša
življenje. Super in prav je, da imate ceste in avte, ampak prosim, pomislite ob
tem tudi na nas. Poskrbite, da se na naših poteh čez ceste zgradijo podhodi ali
nadhodi. V času naše selitve vsaj namestite ograje, ob prometnicah, da nas bo
čim manj umrlo pod avtomobilskimi kolesi in nam pridite pomagat tako, da nas
varno prenesete preko ceste. Če že imate tehnologijo, jo vsaj pametno
uporabite! Telefon vam pri tem ne bo veliko pomagal. Pridite nam pomagat
prečkati ceste, ki so za nas smrtno nevarne. Medtem, ko nam boste pomagali preko
ceste, se boste nadihali svežega zraka, se razgibali in poskrbeli tudi za svoje
dobro počutje. Polepšali si boste dan, nam pa rešili življenja! Že otroci vedo, da je treba pomagati, če je
nekdo v stiski ali v nevarnosti. Zakaj ne vidite naše stiske, ki ste jo
povzročili vi, ljudje? Zakaj se nekateri celo peljete mimo in nas nalašč
povozite? Sram vas bodi! Če nam že nočete pomagati, nas vsaj pustite pri miru!
Cesta je za nas smrtonosna
prepreka. Ne moremo je prečkati hitreje, čeprav nas je strah. Ob cestah in na
njih se pojavljamo od sončnega zahoda in dokler nam tisti dan še preostane energije.
Na poti moramo velikokrat počivati, da si naberemo moči za nadaljevanje
selitve. Velikokrat se ustavimo ob svetlobi obcestne luči, ker nas zavede in
mislimo, da nam sveti luna. Kadar se temperatura zniža, se premikamo še teže in
počasneje, zgodi se, da otrpnemo sredi ceste, saj smo ektotermni organizmi in
dobivamo toploto iz okolice. Kar pogosto se tudi zgodi, da začne med selitvijo
pihati veter severnik ali močan veter južne smeri. Ne vem, če ste opazili, da
nas ni videti, ko piha severnik. Takrat se namreč potuhnemo. Ko zapiha jugo,
nas veliko nadaljuje pot. Zelo smo občutljive na temperaturo in tudi presuho
okolje nam ne ustreza. Ljubimo vodo in vlago.
Pomladanska selitev iz gozda
proti vodi lahko traja tudi do 2 meseca, najkasneje do jeseni se vrnemo v gozd.
Mnogi ljudje dvoživke dojemate
kot neke lepljive in sluzaste stvore, od katerih ni nobene koristi. Tisti, ki
tako mislite, se hudo motite, pravzaprav je naša vloga v naravnem okolju
izjemno pomembna – tudi za obstoj človeške vrste. Nosite vzvišeno ime »Homo
sapiens«, pa vas večina ne premore
toliko pameti, da bi doumeli, da nas v resnici potrebujete. Malo vas je takih,
ki to veste in nam ob selitvi prihajate pomagat pri prečkanju cest. Večinoma pa
nas sploh ne poznate, a nas vseeno ne marate. Kako si lahko vcepite v glavo, da
nas ne marate, če nas ne sploh spoznate? Če se nas niti dotakniti ne upate? Če
nimate pojma o tem, kakšna je naša vloga v naravi? Ni vam všeč, da je naša koža
vlažna (enoplastni epidermis), ampak to še ne pomeni, da se cedimo od sluzi,
kot mislijo nekateri ljudje! Veste, me dihamo skozi kožo, zato mora ta biti ves
čas nekoliko vlažna. Tudi vam je gotovo neprijetno, če imate suho in razpokano
kožo. Vam odleže, če jo namažete z vlažilno kremo? Zdi se vam, da laže dihate,
kajne? No, zdaj veste.
Najbolj smešne pa so govorice o
tem, da vas krastače polulamo, če se nas dotaknete in da potem dobite kraste.
Saj ne vem, ali ste res tako neumni, ali ste na hece! Psssst, naj vam zaupam
veliko skrivnost: ni res, da vas polulamo in da od tega dobite kraste! Če vas
polulamo, vam bo odpadla roka! In potem vam bo takoj zrasla nova! Zveni
neverjetno? Me, krastače, bi rekle, da je to enako neverjetno kot ono o lulanju
in krastah. Sicer pa – poiščite katerega od tistih, ki nas spomladi prenašajo
čez cesto in jih vprašajte
.
Zakaj smo koristne? Prehranjujemo
se s komarji in drugimi žuželkami in tako skrbimo, da se v vašem okolju ne
razmnožijo preveč. Pravzaprav bi si vsak vrtičkar želel imeti kakšno izmed nas za
sosedo v vrtu. Prehranjujemo se namreč tudi s tistimi rdečimi polži, ki jih
tako zelo preganjate. Naši potomci – paglavci tudi opravljajo koristno delo,
namreč strgajo alge in tako čistijo vaše ribnike. Pomembno pa je vedeti, da so za
nas nevarne zlate ribice, saj so tujerodne vrste in pojedo naš mrest in
paglavce – naše potomstvo, zaradi katerega smo opravile tako utrudljivo in
nevarno pot. Zlate ribice so menda lepe, vendar ne sodijo v slovenske ribnike,
ker delajo škodo domačim vrstam.
To smo vam zaenkrat želele
sporočiti dvoživke sveta. Upam, da nas boste gledali drugače, z več zavedanja –
namreč če krastače izginemo, bo človeštvo doletela ista usoda. Zato vam
dvoživke želimo, da odvrnete svoj pogled s tehničnih naprav in ga čimprej
usmerite v naravo. Le tako boste lahko končno ugotovili, da smo dvoživke in
ljudje povezani. Oboji smo del narave.
