sreda, 10. junij 2020

TISTEGA DNE SE JE VSE SPREMENILO

Ljudje se spreminjajo vsak dan, kakor narava. Procesi v naravi krožijo, kakor procesi v nas. Ljudje spreminjamo naravo iz dneva v dan in s tem pospešujemo njen naravni cikel. Tako kot mi spreminjamo naravo, tako lahko ena sama oseba spremeni drugo osebo. 

Dolgo časa sem razmišljala, kako bi vam to zgodbo (če bi jo sploh, ker sem jo že pisala) predala in ugotovila, da ima pristnost največji čar. Pristnost se skriva v našem srcu, ki ga je dobro poslušati. Srce nam govori kaj je prav in kaj ni, le naučiti se ga moramo poslušati. Iz vsake zgodbe se lahko nekaj naučimo, pa če je 'slaba' ali 'dobra'. Pisala bom o temi, ki doleti vsakega petega otroka (punčko ali fanta). To je dobesedno 1, 2, 3, 4 in boom. Ta vsebina je tabu tema. Z drugimi besedami tabu pomeni prepoved, nedotakljiv, prepovedan svet… Jaz ne želim, da gledate na ta zapis kot na prepovedano temo. Želim si, da bi na te tabu teme pogledali iz drugega zornega kota.

Ste pripravljeni? Ste že kaj nervozni? Udobno se namestite, vdihnite, izdihnite in gremo lepo počasi skozi mojo zgodbo z naslovom Tistega dne se je vse spremenilo.
 
MUČENJE OREHA

Dolga leta nisem vedela, zakaj sem tako na dnu. Nisem razumela, zakaj se počutim kot gnilo jabolko. Nisem razumela, zakaj. Vedela sem, da imam družino, ki me ljubi, vedela sem, da imam streho nad glavo, da imam vodo in hrano. Nisem se toliko razumela, da bi videla vzrok, ki me je mučil dan in noč. Imela sem toliko vprašanj, da se na koncu sploh nisem razumela. Nisem razumela, zakaj me ljudje ne razumejo. Čutila pa sem, da mi ni ustrezalo tako, kot je bilo. Čutila sem, da mi podzavestno nekaj zelo ne štima. Dolga leta nisem našla pravih knjig zase, čeprav sem jih vztrajno iskala. Spraševala sem se, če sploh obstajajo knjige zame. Dokler nisem enkrat v knjižnici čisto po občutku šla od ene police do druge in naletela na knjigo, ki je govorila o človeški psihologiji. Začela sem jo brati na licu mesta. Nato se je začelo globinsko potovanje v mojo zlomljeno dušo.

No, pravzaprav to še ni bilo potovanje v globino zlomljene duše. Temu bi lahko bolj rekla površinsko potovanje v mojo dušo. Dokler sem še imela občutek, da imam stvari pod kontrolo, je šlo v pravo smer. Ker pa sem ta občutek kmalu izgubila, je šlo samo navzdol. Knjige sem še naprej brala, vendar sem se začela vrteti v krogu. Pojavila se mi je anksioznost in pretirano grizenje nohtov, bila sem zelo nervozna in ves čas sem se počutila, kot da sem v nevarnosti. Pojavil se mi je pretirani strah. Največja zanimivost tukaj je, da sploh nisem čutila, da me je tako strah. Čez čas so se mi pojavili tesnobni napadi. Občutek sem imela, da nimam nič pod kontrolo in da mi gre vse narobe. Čez nekaj let se mi je pojavil občutek nemoči in odtujenosti do sebe, počutila sem se, kot da me prav nihče nima rad. Počutila sem se zelo osamljeno in kot da me noben ne razume. Prvič so se mi pojavile črne misli. Črne misli pomenijo, da samo mislimo, kako bi se poškodovali ali porezali. Toliko potlačenih čustev sem imela,  da sploh nisem vedela, kaj naj z njimi. Počutila sem, da sem zelo na dnu in da ni izhoda. Ko sem hodila v šolo, na prehodu za pešce nisem niti pogledala levo in desno. V ušesih sem imela slušalke in bilo mi je čisto vseeno zame. Upala sem, da se mi kaj zgodi, da bi me kdo povozil. Izgleda pa, da me ima nekdo zgoraj rad, saj se na srečo ni zgodilo nič tragičnega. O tej stiski sem pričela govoriti svojim prijateljem. Verjetno se sprašujete, kaj pa starša? Prepričana sem, da sta takrat začutila, da mi nekaj ne paše. Takrat sem bila hvaležna, da sta me pustila pri miru, razmišljala sem, da jima ne želim nič slabega in da me tako ali tako ne bi me razumela. Moja starša sta vendar dušici, človeka na mestu… preprosto jima nisem hotela narediti slabega dneva. Priznam, nimam veliko prijateljev. Raje jih imam malo in tiste prave, kakor veliko in nobenega zaupnega.

Počasi po korakih sem prvo enemu začela zaupati, kaj me muči. Takrat nisem vedela, da so to samo posledice vsega. Zaupala sem mu čisto vse, kar me je mučilo. To ni bil enostaven korak, ampak počasi sem se navadila, ker sem že čutila, da obstaja globlji vzrok. Med vsem tem dogajanjem se mi je zgodilo, da me je enkrat en peljal na trening (pogosto tečem na štadionu) in je dal svoje prste tja, kamor se jih mladoletni osebi ne da. Jaz nisem mogla nič, preprosto otrpnila sem. Kasneje, ko je šlo to mimo, sem se začela spraševati, zakaj sem otrpnila. Zakaj nisem mogla narediti popolnoma nič? Zakaj ga nisem prosila, da naj umakne roko? Zakaj? Zakaj in zakaj? Skratka, zelo me je začel mučiti tudi ta prizor. Čez nekaj časa sem povedala to zgodbo tudi ljudem, ki jim nisem najbolj zaupala (torej to niso bili več moji prijatelji). Nato sem počasi padala v vlogo žrtve, ker sem govorila samo, kaj se mi je vse dogajalo in zgodilo. Od tega, da se nisem razumela s sošolci, do tega da so me sošolci davili, do vseh mojih občutkov in emocij, ki sem jih imela takrat. V vlogi žrtve si takrat, ko vidiš v vsem samo slabo in iz dane situacije ne želiš potegniti nič dobrega in zaživeti. Takrat imaš občutek, da moraš non stop iskati v preteklosti, kar se ti je zgodilo in samo govoriti o tem, na ven pa se lahko zdi, da se delaš ubogega. Nisem imela moči, da bi si poiskala terapevta. Pravzaprav sem bila proti njim, ker sem bila pri enemu (pred davnimi leti), ampak mi ni znal pomagati. Vedno sem si govorila: ''Saj zmoreš sama, ne rabiš pomoči.'' Čeprav sem razmišljala, da bi šla k terapevtu, sem se nekako bala, da me ne bi razumel. Nato sem se kar naenkrat vedno bolj obračala k tej pomoči, ker sem se vedno bolj zapirala in vedno bolj sem se hotela sama sebe znebiti.  Prišel je dan, ko sem si priznala, da rabim pomoč. V glavi sem si sestavila, da rabim terapevta, ki ve, kaj dela. Predvsem, da je empat (zelo senzibilna oseba), kakor jaz (vedno so me zanimale energije in dobro občutim čustva drugih), da me bo sploh razumel in predvsem, da zna poslušati in pomagati. V tisti minuti pogledam na FB stran in pojavi se mi točno taka oseba (v zapisu jo boste zasledili pod imenom Marjana), ki sem jo hotela. Še isti dan sem jo poklicala in kopanje v notranjost moje zlomljene duše se je zares začelo.

LUŠČENJE OREHA 

Vedno sem si samo želela nekoga, ki bi me samo poslušal in razumel, ker do zdaj mi to ni najbolj uspevalo. Ko je prišel dan D, sem se odločila in šla do terapevtke. Prva seansa je slonela na temu, da ji povem vse, kar me je težilo. Kljub parim tesnobnim napadom sem se počutila varno in besede so šle kar iz mene. Opazila sem, da mi lahko preko teh terapij pomaga. Vedela sem, da mi lahko pomaga le oseba, ki je dovolj empatična in potrpežljiva, da me lahko sploh razume. Terapije so potekale tako, da sva se veliko pogovarjali, delali meditacijo (ker z njo vzpostavimo stik s samim seboj, telo in um se umirita, začutimo se in samo dihamo), delala mi je tudi reiki. Pozneje sem si tudi sama velikokrat delala reiki (energijsko sem si zdravila svoje telo in um). Vedela sem, da bo to meni edino pomagalo in res sem mislila, da sem ji povedala že vse, kar mi ni dalo miru.

Čez čas pa sem začela opazovati eno sliko, ki ji nikakor nisem mogla verjeti. Slika je bila, da je en velik moški nad mano, da me z eno roko drži na postelji, z drugo pa me otipava vsepovsod po telesu. Kaj? Spraševala sem se, ali sem ji res vse povedala. Vsepovsod po telesu?  Pri tem mi je grozil, da če povem, mi propade cela družina in zraven je bil zelo grob. Ta slika se mi je pojavljala vsak dan, vsako minuto, ni mi dala dihati. Ni mi dala niti spati. Nato sem povedala terapevtki in ja, trni so se začeli spreminjati v bodice. Vedno bolj podrobno sem se začela spominjati tega dneva. V glavi se je naredila norišnica. Norišnica, ki resnično boli. Začela sem veliko piti alkohol, da sem v sebi čutila čim manj te bolečine. Problem je bil, da sem ravno zaradi te terapije ponovno začela občutiti čustva. Prej sem bila zelo čustveno otopela.

Naslednjih 5 terapij sem se veliko predrla na glas, kolikor so mi dale glasilke, ne vem, kako je Marjana lahko to preživela. Ker če bi jaz poslušala od pol ure do ure in pol kričanja na ves glas… to je res malo mučno. Tako da hvala! Predstavljajte si, ko gre lahko samo na tak način bolečina ven. Ko sem predelovala posilstvo, sem ga podoživela. Predstavljajte si, da občutite  bolečino v sebi, ste odrasla oseba, ampak se medtem počutite kot otrok, pa vam gre po glavi 100000000 stvari in vaše telo se zakrči ali podivja. Ste v sedanjosti, kot odrasla oseba, a vi podoživite celotno situacijo, kot da ste v tisti dani situaciji v preteklosti. Pri tem nekateri padejo v šok in se ne morejo premikati, drugi pa ravno obratno. Pri tem se počutite točno tako, kot ste se, ko ste bili napadeni. Ne pozabite, da telo nikoli ne pozabi. Vmes lahko dobite tesnobo. Pri tem mislim pospešeno dihanje in posledično to občutite po celem telesu kot mravljice in ste zakrčeni. Oh, to sem imela jaz, to je kar nadležna zadeva. Mišice so se mi zakrčile, včasih se mi je zazdelo, kot da ne morem zadihati. Vem, da nekateri ljudje prav 'podivjajo' od vseh teh dogodkov naenkrat v glavi, zato se dela s tem v varnem okolju. Tako da varno s tem! Vsak občuti drugače in vsak se s tem nekako bojuje na svoj način.

Preko terapij in meditacij sem se spomnila skoraj vseh podrobnosti tega trenutka. Celo vem, da je bila jesen. Vem, da je bil grob in da mi je grozil. Vem, da me je celo slekel. Ampak jaz sem bila le svetli otrok. Tudi vem, da me je na koncu samo pustil na tisti umazani postelji in jaz sem tam samo ležala. Spomnila sem se, da mu je vmes še celo uspelo zakleniti vrata in da je nato nadaljeval delo tako, da si je slekel pas in hlače. Ne vem, koliko časa je trajalo in tudi ne vem, če vem vse. Vem pa, da vem dovolj, da to vse lepo predelam ter zaživim svoje zasluženo življenje. Vse drugo so podrobnosti, ki niso tako pomembne. Zapomnite si, vedno se boste spomnili toliko, kot boste potrebovali, da predelate zadevo.

CELJENJE OREHA (KAKO NAPREJ?)

Ponovno se mi je postavilo veliko vprašanj. Veliko sem se spraševala, zakaj jaz. Popolnoma sem obupala in bila sem še naprej v vlogi žrtve. Ni mi bilo jasno, kako sem lahko tako zelo v podzavest potlačila ta trenutek. Ni mi bilo sploh jasno, kako lahko nekdo naredi kaj takega? Jaz se še zdaj dostikrat sprašujem, ali storilec sploh kaj čuti? Vedno pridem do istega odgovora. Storilec sploh nima čustev ali pa je tako zaprt, da nima čustev. Lahko bi rekli, da je to bolezen na nek način. Pogovarjala sem se z eno gospo, ki dela s takimi storilci… ja, veliko srečo sem imela, da sem slišala zgodbo še iz druge plati. Hvala za to! Za to sem zelo hvaležna!

Povedala mi je nekako tako: ''Storilci so tudi po eni strani žrtve. Oni so verjetno dali tudi kaj podobnega skozi, saj otrok se rodi svetel. To gre lahko včasih tudi iz roda v rod. Lahko se rodi pri starših, ki imajo v družini alkoholizem in otroka fizično napadajo vsak dan. Vsi smo žrtve in storilci na nek način. Storilec nima čustev, njemu je vseeno, kaj takrat naredi z žrtvijo. Seveda ni pri vseh enako. So tudi različni storilci, kot so različne žrtve. Ampak Živa, ti nisi nič kriva! Prosim, zavedaj se, da nisi nič kriva. Zanj tu ni opravičila! Tudi, če je bil kdaj žrtev, ni opravičila za to, kar je naredil!'' Prosim, tega se zavedajte tudi vsi vi, ki to potrebujete.

Počasi sem se začela razumeti. Počasi so se mi začele zgodbe med sabo povezovati. Stvari iz preteklosti so se mi začele povezovati s sedanjostjo. Pravzaprav mi je bilo zelo težko. Čez čas sem povedala tudi doma, da so me sploh razumeli. Povedala sem jim vse, kar sem se spomnila in kako sem se počutila. S tem sem se še bolj zbližala s svojo družino. Zdaj si zaupamo še bolj, kakor prej. Tako kot se zdravim jaz, tako se zdravi družina. 

Ko sem obdelovala posilstvo, sem opazila, da so posledice lahko zelo resne. Od tega, da ima ta oseba, ki je žrtev, psihološke težave (tesnobo, anksioznost, depresija, anoreksija… ) in do fizičnih težav (pogoste bolečine v spodnjem delu trebuha, poškodbe spolovila… ). Da ne govorim o slabi samopodobi, eni se zakopljejo v alkohol, drugi se popolnoma zasovražijo, tretji se pred bolečino zatečejo k mamilom… Toliko kot je žrtev, toliko je posledic. Vsaka žrtev ima različne posledice.
Veliko sem se krivila (no, še zdaj včasih), zakaj nisem takrat nič ukrenila. Ne njemu in ne sebi nisem mogla odpustiti. Z mojimi vprašanji sem skoraj ščitila storilca. Takrat sem imela v sebi takšno eksplozijo čustev, da sem bila popolnoma zmedena in nič nisem imela notranje moči. Zelo sem se bala sploh o tem pisati, kaj šele govoriti. 

SAJENJE NOVEGA OREGA

Tukaj vam zaupam, da so bili zelo naporni časi. Vse se da premagati, če le tako hočete. Zapomnite si, kar koli se vam takrat dogaja, je okej, ker predelujete zadevo. Zdaj vem, da sem bila nemočen otrok, ki ni upal narediti popolnoma nič. Ker otrok sploh ne razume vsega tega, vem, da me je imel dobro pod kontrolo. Zdaj se zavedam, da me je v parih minutah zmanipuliral. Ker je bilo preveč zame, sem ta trenutek dobro zakopala v podzavest. Zdaj vem, da sta tesnoba in anksioznost posledici vsega tega. Zdaj sem prepričana, da bo vse okej. Ko začnemo razumeti sami sebe, nam postane tako življenje prav všeč. Ker tesnobe se počasi poslovijo, dobimo nazaj svojo notranjo moč in končno vemo, kdo smo! Počasi dobivam nazaj spoštovanje do sebe in do svojega telesa. 

Ena prijateljica mi je enkrat napisala tako lepo pismo, za katero želim, da bi ga prebralo več oseb, ki delajo na sebi in vidijo luč na koncu tunela. Verjemite, da se da! Vse te strahove se da premagati, samo rabite ogromno notranje moči in predvsem čas. Eni ga boste potrebovali več in drugi manj. Ne se primerjati. S tem, ko se med seboj primerjate, jemljete sebi moč. Dajte si čas in ne preveč pritiskati nase. Samo prosim, ne obupajte, čeprav vem, da so noči brez spanca in ta bolečina lahko kdaj tako neznosna, da se sesujete. Samo ne dajte se! S tem, ko delate na sebi, postanete najboljši ''model'' sebe.
Za na konec pa še pismo od prijateljice: ''…si oseba z izkušnjami in to pomeni, da si hočeš ali nočeš dozorela pred drugimi oz. drugače. To te dela edinstveno, bogato, močno in če v prihodnosti zato kdo odpade (npr. delodajalec), ker si o tem odkrita, toliko bolje, ti je prihranjeno ukvarjanje z njim. Objem…''

ZA KONEC ZGODBE PA ŠE…

Na to zgodbo lahko gledate iz več zornih kotov. Zdaj je samo od vas samih odvisno, kateri del si boste izbrali, da me je spremenil. Kateri dan si boste izbrali? Ali to, da sem šla po prvo knjigo? To, da sem šla k Marjani? Ali to, da sem bila kot otrok posiljena? Ali celo to, da sem vam upala predati to zgodbo in s tem še komu mogoče pomagam? Kar koli si boste izbrali, vedite, da si boste izbrali z namenom. Enkrat sem nekje slišala: ''Lahko si le sam izbereš, kaj vidiš v očeh drugega.''





Živa Bombek :)

ČE ČUTIM »SAMO« ŽIVLJENJE TE BO ŠLO...

Za menoj je eno dolgo obdobje trpljenja. Prav tako je dolgo nastajal ta blog o vsem tem čutenju, ki ga še zdaj v celoti ne razumem. Vse kar ...