GORE SO RES KUL

 Velikokrat, ko hodim po gorah, se spomnim svoje otroške preteklosti. S starši smo prehodili veliko vrhov, predvsem po Julijskih Alpah. Ko vidim otroke, se spomnim na svojo otroško neučakanost. Tako sem bila neučakana, da noč pred turo sploh nisem mogla normalno spati. Neučakanost je bila na vrhuncu. Lahko rečem, da se to ni bistveno spremenilo. Spomnim se res finih detajlov, ki smo jih doživeli po gorah. Par let (15 npr.) zapovrstjo smo šli v Trento in si najeli kočo ter tam ostali tudi po 14 dni. Z bratom se sploh nisva razburjala, ko smo vstajali ob 5. zjutraj in čez pol ure že šli z avtom do izhodiščne točke. Ja, bili so drugačni časi. Predvsem pa je bilo manj pohodnikov in več samote. Nadeli smo si kapo, naglavno lučko, flis, obuli čevlje ter veselo hodili. Prvo je bilo rahlo mučno, saj je bilo zgodaj zjutraj in moji možgani so bili malo zblojeni, ampak sveža jutra so nas hitro zbudila. Ko se je pokazal dan, so mi pa vedno šli mravljinci po telesu in ob tem občutku sem res uživala. Ta občutek je še vedno neverjeten. Spomnim se prvega trenutka, ko so mi rekli: »Ej Živa, zdaj si dovolj velika in lahko bi šli jutri na Malo Mojstrovko po severni strani!« Seveda sem kljub vnetim ušesom rekla… ja!!!! Noro je bilo. Dogodivščina na kvadrat.

Tukaj lahko omenim, da sem kot otrok imela strah pred višino, ampak sem to v dijaških letih premagala. Nekako sem se pahnila v to. Vedela sem, da če tega ne premagam, ne dobim te svobode in je šlo step by step – osvajala sem vedno težje vrhove. Tako da vem, vse se da, če se želi.

Pogostokrat se spomnim teh trenutkov, ko se sprehajam sama (ali v družbi) po vseh teh vrhovih. Lahko se zahvalim staršema, da sta mi dala najboljšo terapijo, ki obstaja na tem planetu. In to so gore! Ti spomini so res legendarni in vedno, ko se spomnim nanje, me preplavijo topli občutki…

GORE SO MI VEDNO KRILE HRBET IN MI GA ŠE KRIJEJO…

Seveda pa življenje ni vedno tako fino in fajn. Kot bi rekla moja babi: »Življenje ni potica.« Kar je res. Tukaj je na mestu vprašanje: Kaj bi vse naredile žrtve, da bi nazaj dobile to, kar čutimo, da bi rade dobile nazaj? Do kod se lahko spustimo, da smo zadovoljni v življenju? Kaj vse moramo doseči, narediti ali le »popraviti«? Kolikokrat si moramo ponoviti, kdo smo? Kolikokrat bi naj delile zgodbo? Komu? Kaj sploh je tu pomembno? Koliko telo pozabi? Kdo smo? Kaj moramo narediti? Danes? Jutri? Nikoli? Fak! A je potrebno, da bo enkrat OK? Kdaj je sploh OK? Kaj je OK? Fak, življenje je včasih res jebeno. Res jebeno.

Novinarji velikokrat rečejo, da bi si vsaka žrtev želela, da bi to pozabila! Ni res! Tega ne upamo pozabiti! Vse skupaj je bolj zakomplicirano! To je del nas in nekatere ne bodo in ne upajo nikoli spustiti! To je del body memory-ja! Nekatere ne upajo iti tako izven cone! In potem tu pride čas! Terapije! Delo na sebi! Ljudje! Odnosi! O fak, toooo much… Časa nam jebeno zmanjkuje! Vedno! Nimamo toliko časa, kolikor bi ga potrebovali, da bi vse to razumeli, sprejeli, obdelali…! A gore meni krijejo hrbet in vedno mi ga bodo! Ostanimo pri času!

GORE MI DAJO POMEN VZTRAJATI, LE ZARADI SVOJE MOGOČNOSTI IN SVOJE ČAROVNIJE...

Ja, tu pa res ne vem, kje naj začnem. Na sebi delam intenzivno že par let. Rekla bi, kaj vem, 5 let + 2 leti le branja knjig in znanstvenih člankov. A vedno znova ugotavljam, da nam primanjkuje časa. Življenje gre naprej, a mi ostajamo na mestu. Življenje nas poriva naprej, a mi nismo ready. Se trudimo in na koncu same terapije ne potekajo tako dolgo, kot bi bilo potrebno. Kot bi si želeli. Dostikrat so mi omenili, da toliko časa, kolikor hodim, pač ljudje na terapije ne hodijo. Ja, sorry. Eni smo vzeli vse skupaj tako resno, da pač poskušamo živeti in ne le »živeti«. Poleg vsega tega pa govorijo, naj si vzamemo čas! Bulšit, časa ni! Ni ga!! Čas je že šel med tem, ko so nas zlorabljali. Jezi me, da je sistem tako narejen.

Po eni strani govorijo to, in to je OK, a po drugi strani še sami ne upajo stopiti iz lastne sence. Ajde, terapevti, tudi vi morate nekaj ukrepati in ne samo mi! Mi smo že s tem veliko naredili, da smo spregovorili, da delamo na tem vsak jeben dan, in pol dobimo slabo vest samo zato, ker slučajno smo nekaj časa »na mestu«. Samo zato, ker ne gre faking hitro, ker ne more iti. Ker rabimo čas… čas, ki ga ni!

V NARAVI SE MOJI MOŽGANI IN TELO UMIRIJO…

Nekako tako se mi pogosto dogaja v mojih možganih in v telesu. Vse naenkrat bi delila, a hkrati nič ali pa ne morem. Vse skupaj bi kdaj nekam dala, ampak to ni pametno. Bi šla naprej, a si ne upam. Delam na vsem tem, a ne gre hitro. Vse to in še več imam v glavi in telesu, a še vedno včasih vsega tega ne znam umiriti ali obrazložiti.

Pridejo trenutki, ko se še vedno sovražim, ampak grem naprej! Zase! Za vse žrtve in še koga! Pridejo trenutki, ko ne vem, kako bo danes. A vstanem! Pridejo trenutki, ko me je zelo strah iti na terapijo, ampak grem! Pridejo trenutki, ko ne morem več iti na terapijo, a grem, ker vem, da je več pozitivnega kakor negativnega! Pridejo trenutki, ko se mi ne da biti v družbi, a grem samo zato, da se spravim izven cone udobja! Pridejo trenutki, ko se mi ne da iti na trening. Ampak grem, ker vem, da mi bo po tem bolje in da se bo umiril body memory. Pridejo trenutki, ko bi se le zaprla v hišo in tam ostala. Ampak rajši grem ven v naravo! Diham! Hodim! Se premikam naprej in se ne ustavim na mestu! Pridejo trenutki, ko ne bi nič več delila, ampak vem, da drugega nimam, kakor da delim. To delam zase in za druge žrtve! Pridejo trenutki, ko bi se jokala cele dneve, a sploh ne vem, kako. Potem pridejo trenutki, ko se sploh ne morem jokati in mi udari obramba. S to obrambo uničim celo okolico okoli sebe! Potem se sovražim, ker tudi to sem jaz! Ker se borim! Sama s seboj! Potem nekaj v meni zasveti in rečem: žalostna sem, žalostna, a ne morem jokati… in potem se energije sprostijo.

K nam pridejo ljudje, ki nas imajo radi, se objamemo, zjokamo in gremo naprej, ker drugega nimamo. Ker vemo, da nas rabijo ljudje. Zemlja. Ali le naša mačka, ki je vedno tako vesela, ko nas vidi.

Ja, in zato se vztraja. Ker danes je danes in jutri je jutri. Vztraja se zato, ker drugega nimamo. Vztraja se zato, da se naučiš živeti in predelati, kar se da. Vztraja se zato, da vidiš, da si močnejši od storilcev. Vztraja se zato, da si storilec več ne upa iti iz hiše in tako zaščitiš ljudi v celem mestu. Vztraja se zato, da živiš in ne le »živiš«.

Ej, maš to!
Dihaj…
Si samo človek…
Poškodovani človek…
Ej. Vsi smo poškodovani…
»Ne sekiraj se«!
Baje vse mine… tudi to bo…
Daj, si vklopi muziko ali tri…
Imaš to!
Hodi dalje, ker drugega nimaš.

  

 Živa Bombek