ponedeljek, 30. marec 2020

STRTO SRCE (1. del)

Ljudje se bojimo tabu tem, ker se o njih premalo govori. No, upam, da se bo kdaj o njih prosto govorilo, ker bo potem vsem lažje. Če verjamete ali ne, tudi danes bom pisala o tabu temi. Zakaj sem se tako odločila? Ker mislim, da je primeren trenutek za take teme, nekaj me je v to poklicalo, pa še trenutna situacija je pripomogla, večina ljudi je doma. Nekaj mi že par dni govori: ''Daj, spregovori o tej temi!'' Poskusila bom pisati brez dlake na jeziku.  Nekoč bo napočil dan, ko se bomo vsi umirili in take teme ne bodo več tabu teme, ker ne smejo biti. Ker strah nas samo hromi!
Pisala bom o temi, ki doleti vsakega petega otroka (fantka ali punčko). To je dobesedno 1, 2, 3, 4 in boom. Zakaj je to še vedno tabu tema? Verjetno zaradi strahu, nelagodja, nezaupanja, strahu pred ponovitvijo, strahu za družino, strahu pred izgubo… strah, strah, strah, strah in strah. Dajmo ta strah stran! Straha je veliko zunaj, a noter ga je malo, povrh tega pa je še votel. Predstavljate si strah kot prazen hladilnik. :)
 
Upam, da vas nisem preveč šokirala, najbrž vas že zanima, o čem bom pisala. No, udobno se namestite in prisluhnite. Najprej pa, ta tema je namenjena tako tistim, ki so to doživeli, kot tistim, ki niso.

SPOLNO NASILJE

Je velika tabu tema, za kar srčno upam, da se bo počasi spremenilo. V Evropi zajema ta pojem široko definicijo zlorabe, upoštevane pa so tudi oblike, kot so nagovarjane k prostituciji in spolna korupcija oz. nagovarjanje k spolnim dejavnostim. Posledice so lahko velike. Od tega, da ima ta oseba, ki je žrtev, psihološke težave (tesnoba, anksioznost, depresija, bulimija, anoreksija… ) in do fizičnih težav (pogoste bolečine v spodnjem delu trebuha, poškodbe spolovila… ). Da ne govorim o slabi samopodobi, eni se zakopljejo v alkohol, drugi se popolnoma zasovražijo, tretji se pred bolečino zatečejo k mamilom… Vsaka žrtev ima različne posledice. Te stvari se največkrat dogajajo v družinah, manjkrat pa v kakšnih barih. 

Jaz se dostikrat sprašujem, ali storilec kaj čuti? Vedno pridem do istega odgovora. Storilec sploh nima čustev ali pa je tako zaprt, da nima čustev. Lahko bi rekli, da je to bolezen na nek način. Pogovarjala sem se z eno gospo, ki dela s takimi storilci… ja, veliko srečo sem imela, da sem slišala zgodbo še iz druge plati. Hvala za to! Za to sem zelo hvaležna!

Povedala mi je nekako tako: ''Storilci so tudi po eni strani žrtve. Oni so verjetno dali tudi kaj podobnega skozi, saj otrok se rodi svetel. To gre lahko včasih tudi iz roda v rod. Lahko se rodi pri starših, ki imajo v družini alkoholizem in ga fizično napadajo vsak dan. Vsi smo žrtve in storilci na nek način. Storilec nima čustev, njemu je vseeno, kaj takrat naredi z žrtvijo. Seveda ni pri vseh enako. So tudi različni storilci, kot so različne žrtve. Ampak Živa, ti nisi nič kriva! Prosim, zavedaj se, da nisi nič kriva. Zanj tu ni opravičila! Tudi, če je bil kdaj žrtev, ni opravičila za to, kar je naredil!'' Prosim, tega se zavedajte tudi vsi vi, ki to potrebujete.

MOJE STRTE SRCE (PREKO TRNOV DO ZVEZD)

Želim deliti zgodbo, ki se je zgodila meni. Želim vam najprej povedati, da če boste kdaj želeli pisati o posilstvu in podobnih temah, najdite moč v sebi, ker tam jo imate ogromno. Verjemite sebi, svojim občutkom in bo vse okej!

Verjetno vas zanima, kako sem se spomnila? Ja, veliko let me je matrala tesnoba, ankioznost, zasovražila sem se in nisem vedela, zakaj je tako. Poleg tega pa me je pri 17 letih nekdo peljal na trening, ker domači niso mogli (držim anonimnost, ker to ni pomembno). Nato je kar naenkrat stegnil umazane roke tja, kamor se rok brez privolitve sploh ne daje, še posebej ne pri mladoletnih osebah. Otrpnila sem, nič nisem mogla, samo rekla sem mu, da naj prosim odmakne roko. Nato sem prišla na trening in to me  sploh ni mučilo. Dokler se nisem čez par mesecev spomnila in mi ni dalo miru. Nato sem se začela spraševati, zakaj mi ne da miru? Zakaj nisem takrat nič ukrenila? Zakaj sem otrpnila? Zakaj se nisem razjezila? Zakaj sem rekla prosim? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Vedela sem, da se skriva globlji vzrok, da tesnoba ne nastane kar tako, da imam v ozadju nekaj več. Čutila sem v srcu, da mi nekaj ne ugaja. Čutila sem močno v sebi, da moram prideti do dna in se imeti ponovno rada. Sploh ne vem, če boste lahko to razumeli, ampak v meni je bila takšna velika želja, da zaživim. Mislim, da se mi je že malo uresničila. 

V glavnem, ko sem hodila k terapevtki in sva delali meditacijo (ker z njo vzpostavimo stik s samim seboj, telo in um se umirita, začutimo se in samo dihamo), sem ji že povedala vse, kar sem vedela, da me muči. Delala sem si tudi kar precej reiki (energijsko sem si zdravila svoje telo in um), ker sem vedela, da bo meni edino to pomagalo vse to premagati. Nato sem začela opazovati eno sliko, ki ji nikakor nisem mogla verjeti. Slika je bila, da je en velik moški nad mano, da me z eno roko drži na postelji, z drugo pa me otipava vsepovsod po telesu. Vsepovsod po telesu?  Pri tem mi je grozil, da če povem, mi propade cela družina in bil je zelo grob. 

Ta slika se mi je pojavljala vsak dan, vsako minuto, ni mi dala dihati. Nato sem povedala terapevtki in ja, trni so se začeli spreminjati v bodice. Vedno bolj podrobno sem se začela spominjati tega dneva. V glavi se je naredila norišnica. Norišnica, ki resnično boli. Začela sem veliko piti alkohol, da sem v sebi čutila čim majn te bolečine. Problem je bil, da sem ravno zaradi te terapije ponovno začela občutiti čustva. 

Naslednjih 5 terapij sem se predrla na glas, kolikor so mi dale glasilke, ne vem, kako je terapevtka lahko to preživela. Ker če bi jaz poslušala od pol ure do ure in pol kričanja na ves glas… to je res malo mučno. Tako da hvala! Predstavljajte si, ko gre lahko samo na tak način bolečina ven. Ko sem predelovala posilstvo, sem ga podoživela. Predstavljajte si, da občutite  bolečino v sebi, ste odrasla oseba, ampak se medtem počutite kot otrok, pa vam gre po glavi 100000000 stvari in vaše telo se zakrči ali podivja. Ste v sedanjosti, kot odrasla oseba, a vi podoživite celotno situacijo, kot da ste v tisti dani situaciji v preteklosti. Pri tem eni padejo v šok in se ne morejo premikati, drugi pa ravno obratno. Pri tem se počutite točno tako kot ste se, ko ste bili napadeni. Ne pozabite, da telo nikoli ne pozabi. Vmes lahko dobite tesnobo. Pri tem mislim pospešeno dihanje in posledično to občutite po celem telesu kot mravljice in ste zakrčeni. Oh, to sem imela jaz, to je kar nadležna zadeva. Mišice so se mi zakrčile, včasih se mi je zazdelo, kot da ne morem zadihati. Vem, da nekateri ljudje prav 'podivjajo' od vseh teh dogodkov naenkrat v glavi, zato se dela s tem v varnem okolju. Tako, da varno s tem! Vsak občuti drugače in vsak se s tem nekako bojuje. 

Preko terapij in meditacij sem se spomnila skoraj vseh podrobnosti tega trenutka. Celo vem, da je bila jesen. Vem, da je bil grob in da mi je grozil. Vem, da me je celo slekel. Tudi vem, da me je na koncu samo pustil na postelji in jaz sem tam samo ležala. Spomnila sem se, da mu je vmes še celo uspelo zakleniti vrata in da je nato nadaljeval delo tako, da si je slekel pas in hlače. Ne vem, koliko časa je trajalo in tudi ne vem, če vem vse. Vem pa, da vem dovolj, da to vse lepo predelam ter zaživim svoje zasluženo življenje. Vse drugo so podrobnosti, ki niso tako pomembne. Zapomnite si, vedno se boste spomnili toliko, kot boste potrebovali, da predelate zadevo.

TRD OREH
Povedala bi še nekaj, kar spada zraven k zdravljenju. Po vsaki seansi (vsaj na začetku) boste zelo utrujeni. Imeli boste pogoste napade tesnobe. Jezni boste nase in krivili se boste. Jezni boste na ves svet in na starše. Brez jeze tukaj ni joka. Gabili se boste sami sebi. Ne boste se upali pogledati v ogledalo.  Pri umivanju se boste verjetno z zelo težkim srcem dotaknili svojih delov telesa. In še mnogo več.

Ampak naj vam povem, da je to vse normalno. Takšnega vdora v telo ne moremo kar z lahkoto umiriti z danes na jutri. Na tem se dela potem vsak dan, vsak dan so padci in tudi vsak dan se lahko poberete! Verjemite vase. Ne pozabite, vse kar se vam bo dogajalo, je NORMALNO. Vsak človek drugače občuti in vsak ima svoj tempo predelovanja ter način. Načinov je ogromno, le svojega morate najti. Pa prosim, ne primerjajte se med sabo. Ne obupajte, če bo bolečina prehuda. Ne pozabite, da niste sami in da imate okoli sebe osebe, ki vas imajo neizmerno rade.

To je to za ta blog, se beremo naslednjič.



 Živa Bombek :)

sobota, 28. marec 2020

UKLEŠČENI V KLETKI – VLOGA ŽRTVE

Verjetno ste že veliko ljudi srečali, ki so bili v vlogi žrtve, tudi jaz sem bila med njimi. Ali ste vi med njimi? V vlogi žrtve smo takrat, ko se nikakor ne moremo pobrati gor. S tem mislim, da ne vidimo rešitve. Da se začnemo smiliti sami sebi in tiste naše riti ne premaknemo nikakor. Čeprav je rešitev, je ne rešujemo. Vsem govorimo, kako nam je hudo, čeprav nam sploh ni hudo. Tisti ljudje govorijo vedno negativno, sploh ne vidijo nič dobrega v določeni  situaciji. Vidijo samo slabo. Največja scena tukaj pa je ta, da ta oseba sploh ne vidi ali noče videt, da je v vlogi žrtve. Mislim, da se takšna stvar lahko zgodi vsakomur. Enim pogosteje kot drugim. Saj razumete, ljudje smo različni. Ko to opazimo, moramo le pravilno odreagirati.

ČRNI TEDNI

Verjamem pa, da je te dni veliko ljudi, ki so v vlogi žrtve. Smo na nekakšni preizkušnji. Ali vidimo v tej situaciji kaj beline? Smo na preizkušnji, koliko smo osebnostno zrastli. Sami vi se lahko odločite, kako jo boste gledali. Enkrat sem nekje slišala stavek: ''Ko pogledaš nekoga v oči in vidiš njegovo dušo, se lahko samo ti odločiš, kaj vidiš.'' Ali boste v vlogi žrtve gledali vsak dan to črnino in se smili sami sebi ali pa se iz te situacije nekaj naučili? Verjetno se vam sploh ne sanja, kaj lahko ta čas naredite predvsem na sebi. Lahko končno spoznate sebe in se začutite. Lahko pa vsak dan še naprej gledate poročila, vidite črnino in se smilite. Odločitev je v vas samih. Zbudite se!

ALI PA…

Zdaj verjetno vidite vi mene kot nekoga, ki mu je vseeno in krši pravila. No, motite se. Prav tako sem doma, ven grem samo v gozd, je pa res, da sem vzela ta virus kot preizkušnjo, ki mi je pač dana. Preizkušnjo, ki jo pač imam v tem življenju. Verjamem, da vas skrbi za službo, da ne veste, kaj bi delali. Da vas skrbi, kaj bo. Saj ste vendar ljudje, vas razumem, ampak naj vas ne skrbi, ker v življenju se vedno vse nekako uskladi. Dajte se malo spomniti, ko ste bili otrok, ko vas je kaj skrbelo, pa vas je nekdo objel in strah je minil. Tako je tukaj, če boste zaupali, vas bo objelo življenje. Strah vam samo znižuje frekvenco avre in potem še zaradi tega res zbolite. Umirite se. Včasih se je potrebno ustaviti. Pojdite v gozd, se ustavite in samo opazujte z vsemi čuti. Kmalu boste ugotovili, da ptički še naprej čivkajo, rastline rastejo, veter piha in vi se boste samo umirili. Meditirajte in smejte se. Pojdite na sonce in vas bo svetloba preprosto objela in vam bo bolje. Začutite svoj srčni utrip in se zahvalite za vse preizkušnje, za dobre in za slabe. Zahvalite se za streho nad glavo, za vodo, za hrano, za zdravje… Iz vsake dane situacije se lahko nekaj naučimo, ne pozabite tega. Pa brez smiljenja. :)

VLOGA ŽRTVE PO TRAVMI

Spregovorila bi še o vlogi žrtve, ki se lahko pojavi po travmi in se tega sploh ne zavedamo. Jaz sem bila kar nekaj let v tej vlogi in tega sploh nisem vedela. V življenju se mi je toliko stvari na enkrat zgodilo, da sem padala samo dol in v vsaki stvari sem videla samo slabo. Dostikrat sem nekako morila ljudi, da nisem okej, da mi je hudo, da več ne zdržim tukaj… Res mi ni bilo ravno udobno, ampak nisem vedela, da je to vloga žrtve. Hotela sem se pobrati gor, a vedno me je nekaj tiščalo dol in to je bilo to. Prav vzame ti moč, da bi lahko poletel in nehal delati neumnosti. S tem se vrtiš v krogu, dokler ti en to ne omeni oz. dokler tega zares ne ugotoviš in začutiš. Verjemite mi, iz tega se ni lahko pobrati, še zdaj me včasih ujame, pa tega sploh ne vem. Ampak zdaj vsaj vem, kako odreagirati in kako grem iz nje ven.

Ko je meni terapevtka rekla, da se delam žrtev. Hah. To se še zdaj spomnim. :) Mi je rekla, da mi zdaj sploh ni tako hudo in da se naj neham delat žrtev. Moj odziv je bil sledeči. Najprej sem si mislila, da se je še ona postavila proti meni, da me sovraži, da ji nič ne pomenim, da sem kup smeti itd. Meni ni bilo nič jasno. Popolnoma nič. Terapevtka je dobro odigrala to vlogo, bila je resna in besedno me je spravila v kot. Res dobro je odigrala to resnost! Mislim, da edino tako lahko nekomu dopovemo te stvari. V meni se je postavila po konci trma in od trme nisem jokala. Terapevtko sem zasovražila, tako sem bila jezna nanjo, da je to čutila. Bila sem jezna na cel svet. Bila sem zeloooo besna. Nato pa je sledil čez par dni preobrat. Ko sem opazila, da mi je želela samo dobro, sem se celotni situaciji zelo nasmejala. Komaj tedaj sem videla, da sploh nisem nekaj let videla realne situacije v svojem življenju. Kot da so mi takrat padla dol očala, ki so mi prikazovala vlogo žrtve. Za to, kar sem takrat opazila, se neizmerno zahvaljujem. 

Nato se sčasoma naučite, da sami opazite, ko ste v vlogi žrtve. Naučite se tudi, kaj naredite, ko se ulovite. Tudi to ne gre iz danes na jutri. Lahko bi omenila, da je ta vloga žrtve kar vztrajna. Lahko se zgodi, da boste en teden v vlogi žrtve, pa tega sploh ne boste ugotovili, ko boste, pa nekako obrnite te misli. Nekako poskusite to situacijo pogledati iz drugega zornega kota. Tukaj zelo pomaga, da se začnete zahvaljevati za vodo, za hrano, za hišo… Ker nato vidite, da vam gre v resnici čisto v redu. Tukaj rabite veliko časa in potrpljenja nad sabo. Seveda se tudi tukaj lahko zverzirate in počasi ta vaša prijateljica neha vsiljevati svoj pogled na svet. Dobite moč in počutite se boljše!

To je to za ta blog, lepo se imejte te dni in se beremo naslednjič.


 
Živa Bombek :)
















KLICANJE PO SAMOPOŠKODOVANJU


Ponovno bom pisala o tabu temi, ker o tem se mora nekako govoriti. Pred meseci si nisem predstavljala, da bom sploh kdaj pisala za javnost take teme. Če verjamete ali ne je veliko takih ljudi, ki bi na tem svetu samo obupali in rekli saj ni rešitve, saj me nimajo radi, saj tako ali pa tako nič ne znam, noben me niti ne pogleda itd. Med njimi sem bila tudi jaz. Tudi jaz sem tako mislila. Tudi jaz sem bila na obupu večkrat na mesec. Ja, tudi jaz sem mislila veliko o samomoru. Tudi jaz sem mislila, da tu tak ali pa tak nisem nič vredna, da me tak ali pa tak noben ne opazi. Ali ste vedeli, da je Slovenija na lestvici glede samomor med prvimi? Ali ni to zastrašujoče? Samo zato, ker je to tema katero se ljudje zelo bojijo. Ne rabi biti tako, res ne! Zbudite se! Naj vam še omenim, da niste sami!
To pa je zato, ker se o tem ne govori. Če pa kdo omeni kaj takega pa, ga na žalost ne vzamejo dovolj resno. To je klic po pomoči. To je klic, da ne zdrži več tako kot je. To je klic katerega bi morali jemati bolj resno. Če ste bili kdaj tukaj z mislimi, boste razumeli. Če niste bili pa poskušajte občutiti kaj vam želim povedati. Ta blog ni namenjeni samo nekomu, ki ima črne misli ampak tudi ljudem, ki niso imeli nikoli teh problemov.

Pa preidemo k bistvu res udobno se namestite, ker upam, da se vas bo zgodba globoko dotaknila. 

SAMOPOŠKODAVNJE

Ko sem bila v srednji šoli v 2 letniku, nisem razumela zakaj se ljudje režejo. To govorim zato, ker sem  spoznala deklico, ki se je rezala. Vse po roki je imela porezano od britvice. To je še kako dobro z oblačili zakrivala. Še zdaj se to v živo spomnim. Verjetno se je z namenom takrat pokazala v mojem življenju. Veliko sva se pogovarjale na hodniku. Enkrat sem jo vprašala: >>Zakaj se režeš?<< in odgovorila mi je, da je tak ali pa tak ne bi razumela. Nato sem se počutila nelagodno in sem spremenila temo. Vam povem po pravici, takrat je res ne bi razumela.
Leta so pridno minevala... :)

Nato pa je sledil preobrat v mojem življenju. Tudi jaz sem bila zelo na tleh. Veliko sem razmišljala o samomorih.  Po ulici sem hodila tako, da sem imela slušalke v  ušesih (ja tudi zdaj jih imam, ampak se pazim <3). Ja te slušalke so me lepo izolirale. Dostikrat nisem pogledala na prehodu za pešce, če prihaja kakšni avto, ampak sem samo šla preko. Res bilo mi je vseeno. Če se mi kaj zgodilo. Tako, da se čudim kako sem vse to preživela. Verjetno res nekdo pazi na mene. Kot se spomnim me je enkrat skoraj avtobus povozil enkrat pa skoraj avto, če bi naredila korak dlje bi me zbil. Zdaj si mislim hvala, da se mi ni kaj zgodilo, res iz srca. Hvala! Vem, da nisem želela biti tukaj, ker sem imela v sebi toliko bolečine, da se nisem znala izražati. Imela sem pogosto tesnobne napade in bila sem celi čas anksiozna, ko pogledam nazaj, mi je logični, da sem se tako obnašala. Čutila sem tako težo v prsih, da sem razmišljala vse v tej smeri, da izginem iz tega sveta za vedno. 

Tudi rezala sem se kar precej. No tukaj sem se spomnila na to deklico, ki sem jo končno razumela. Ti ljudje, ki se režejo, se režejo zato, ker imajo v sebi toliko psihološke bolečine, da si rajši ustvarijo fizično bolečino. Potem počasi postanejo odvisni od tega in se režejo že za vsako malenkost.
Na srečo tukaj ni nikoli prišlo do večjih posledic (ne pri rezanju in poskusu samomora), ker me je nazaj držala ljubezen mojih staršev, ki sta nekako čutila, da mi nekaj ni okej, ampak nista znala pristopiti zraven in mi pomagati. Jima nič ne zamerim, vse je kakor mora biti!  Samo zahvalim se jima lahko, ker nista gnjavila. Zaradi njiju sem si vedno pol nekako premislila, predvsem pa zaradi moje svetle notranje moči. V sebi sem skoz čutila, da se lahko poberem iz tega nelagodja in, da nekje globoko v podzavesti tiči vzrok za moja črna razmišljanja. 

Prvo sem mislila, da tako razmišljam zaradi tega, ker sem drugačna in me ljudje niso razumeli. Posledično, ker me niso razumeli sem se rada izolirala. Predvsem me je motilo, da so se zaradi drugačnosti nekateri sovrstniki spravljali nad menoj predvsem psihično in fizično. Nisem pa vedela, da je bil tukaj v ozadju globlji vzrok, zakaj sem se tako odveč počutila na tem planetu. (o tem več kdaj drugič) Drugače pa, ni potrebe, da zaradi drugačnosti ljudje tako nastradajo z takim nasiljem.

ALHOKOLIZEM

Ali vas je kdaj tako bolel srček, da ste pili alkohol samo zaradi bolečine, ki ste jo nosili? Ste se kdaj vprašali zakaj pijete alhokol? Pustimo zdaj običaje in na zdravljanja. Drugače pa, na zdravlja se z osebo ne pa s pijačo. :)
 
Veliko ljudi pije alhokol zaradi bolečin, ki jo nosi v sebi. Tudi jaz sem bila med njimi. Nekaj časa sem pila alhokol samo zaradi tega, ker sem ponovno čutila čustva. Takoj, ko mi je bilo hudo sem vzela neko alhokolno pijačo in upala, da me dovolj prime, da postanem pijana. To se je zgodilo, ko sem že hodila na terapije, ko sem dala skozi že nekaj seans (torej med terapijami lahko odkrijemo zelo zanimive zadeve glede sebe). Vem pa, da sem tudi pred terapijo dostikrat vzela iz omare kakšno pijačo, ki je vsebovala alhokol. Verjetno me je vedno nekako vleklo k tej odvisnost. K tej odvisnosti nas velikokrat popelje kakšna zadeva iz otroških let napr. travma. Eni imajo hujše travme drugi imajo majn hujše ali pa, da jih sploh nimajo. Nekatere bolj prizadenejo kot pa ostale. Ljudje smo različni.
Torej lahko predvidevam, da je veliko mladih dostikrat pijanih, ker niso zadovoljni sami s sabo. Bi nas to moralo skrbeti? Se je slučajno ravno tedaj krog sklenil? Kam gre ta družba? Kam gremo ljudje?

To je to, za ta blog…

Se beremo naslednjič…





Živa Bombek :)