ČE ČUTIM »SAMO« ŽIVLJENJE TE BO ŠLO...

Za menoj je eno dolgo obdobje trpljenja. Prav tako je dolgo nastajal ta blog o vsem tem čutenju, ki ga še zdaj v celoti ne razumem. Vse kar sem čutila, se sploh nisem zavedala kaj čutim. No,  verjetno še zdaj vsega ne razumem. Pred leti si nisem predstavljala, da bom sploh kdaj v življenju prišla do te točke, kjer sem sedaj. Sploh nisem vedela, da obstaja ta točka. Sploh je nisem čutila, ker se sploh nisem čutila. Moje telo je bilo tako spojeno s travmo (tudi zdaj a manj), da nisem vedela kaj pomeni življenje. Mislim vedela sem, da živim in to je to.  Vedno znova, vsak dan sem se borila, da preživim. Vsak dan sem se borila s tesnobo (še zdaj a manj). Vsak dan sem se borila z vsemi živimi občutki, telesnimi spomini in še s čim, da sploh nisem vedela, kaj je življenje. Moje telo je to podoživljajo vsak dan, vsako uro in minuto… Naporno…

KO DOJAMEM, KAJ ČUTIM…

Ko ne veš kaj čutiš ampak le čutiš. Ko ne veš, zakaj to čutiš ampak čutiš. Ko si ne znaš odgovoriti na besedo zakaj, te zraven vsega še panika zagrabi. Ko čutiš žalost in ne veš zakaj to čutiš. Ko čutiš ne moč in ti ni jasno od kje kaj in zakaj…ko nič ne veš in čutiš le to da si na tej zemlji odveč ti preostane le eno. Da si dovoliš vse to samo občutiti….in nenadoma, začutiš potrebo po joku. To ni jok iz panike ampak jok iz sprostitve telesa. Si dovoliš, občutiš zraven pride hvaležnost in nenadoma si sam sebi odgovoriš na vsa ta vprašanja , ki si jih prej nisi znam odgovoriti. Postane ti lažje. Vsaj za kakšno minuto.

In si rečeš pismo res je samo življenje… in se še enkrat zjokaš od hvaležnosti, ker čutiš življenje. Rečeš si pa če je »samo« to pa bom nekako s tem šel skozi…

POTEM PA….

Hitro zatem ti postane jasno, da ja tudi življenje čutiti ni tako enostavno. Zraven jeze čutiš tudi paleto ostalih čustev. Zakaj torej že ne vem koliko let hodim na pogovore, če je zdaj še večjo sranje plus majn pod kontrolo? A hkrati se počutim bolje. Ugotoviš, da te jeza tudi kdaj v življenju moti in ti je odveč. Ugotoviš tudi, da so sedaj ti vzorci, ki si jih imel odveč. Ugotoviš, da si sam sebe samosabotiral, le da si preživel. Samosabotaža…na tej točki, prav čutiš, da ti vzorci gnjavimo in bi vse nekam dal ampak ne moreš….potrpežljiv moreš biti naprej. Prav čutim, da je starim vzorcem dolgočasno, ker ni akcije in ja za temi vzorci prihajajo novi vzorci. Welcome!  Ugotoviš, da se do zdaj sploh nisi zavedal , kaj vse si nosil s seboj….sranje.

Življenje je res ena jeba. Včasih si želim, da bi bilo v življenju  lažje, a vedno ugotovim, da sem dejansko za vse to sama. Ja, vsi smo sami. Kdo se bo boril za vas, če ne vi sami? Kdo se bo jokal, če ne vi? Kdo bo dal prijavo če ne vi? Kdo bo povedal, kaj se vam je dogajalo če ne vi? Kdo se bo potegnil ven iz panike, če ne vi sami? Kdo vam bo pomagal, če ne vi sami? Kdo bo hodil, če ne vi? Kdo bo hodil na pogovore na te zajebane pogovore, ki se komaj te mesece zavedam, da so od nekdaj bili zajebani in tam pustila 100 mrtvih celic. Ampak povem vam vedno se transformira  500 novih celic. Kdo bo vse to delal, če ne vi sami? Kdo se bo boril? Faking sam zase….

Res je okoli sebe, je okej da imamo ljudi, ki jim ni vseeno. A na koncu ste sami, okoli sebe imate le palice. Vi pa sami hodite. Verjemite mi, ljudje okoli vas so lahko tudi OK. Te mesece spoznavam super ljudi, dovolim življenju da pridejo k meni. Na koncu dejansko vi ugotovite  vzorce samosabotaže, ker si priznate.

ZA NA KONEC…

Mene vsak dan naprej potiska spomin, ko sem kot otrok preprečila nadaljno zlorabo in se zavarovala. Kaj pa tebe? Kje imate point? Sploh razmišljate o smislu? A samo živite, ker pač živite?

Velikokrat slišimo, da rečejo, da si želimo pozabiti zlorabo. To dejansko ni popolnoma res…večina nas….je ne želi oz. ne more pozabiti. V podzavesti želimo biti z njo, ker brez nje ne znamo živeti in veliki korak je ko, sam pri sebi si razčistiš in počasi se odlepiš od zlorabe. Ali popolnoma. To je zajeban korak. Tistemu ko je uspelo, mu čestitam. Naj si še sam čestita, ker to je master plan. To pomeni, da živi. Sploh ne vem, če lahko v celoti naredim ta korak, ker se mi zdi, da hoče vedno biti z mano čeprav, tega ne želim.

Včasih me jezi. Včasih bi se samo zjokala, ker vidim vse posledice.  Včasih imam dober dan in rečem fak off in grem naprej. Se skopam v hladni vodi, prediham in živim dalje. Tukaj me spominja pesem od Siddharte, z naslovom 1 minuta. Govori o tem kaj vse se lahko zgodi v eni minuti. Izkrvaviš ali živiš. Začutiš strah ali siješ.

Ampak hvala življenju, da mi ponuja tako srčne ljudi. Osebe, ki tudi same sijejo s tako ali drugačno zgodbo…

Naučiti se je le potrebno s tem živeti.

 

 Živa Bombek

TO NI PRAVIČNO...

 Ni pravično, da je svoboden. Ni pravično, da je svobodna. Ni pravično, da lahko hodijo po svetu lahkih src. Ni pravično, da se je tožilstvo odločilo kakor se je. Ni pravično, da se še vedno vlečejo stari zakoni. Ni pravično, da se uporabijo stari zakoni. Ni pravično, da nekateri dajo prijavo v novem zakonu in prav tako zaradi »slabih«  dokazov primer pade. Teh novic je ogromno, preveč! Ni pravično, da primer sploh zastara ali pade. Ni pravično, da veliko ljudi še vedno ne verjame. Ni pravično, da se nič v tej smeri ne naredi. Ni pravično, da se to sploh dogaja. Ni pravično, da se je meni to dogajalo. Ni pravično, da še vedno imam telesne spomine. Ni pravično, da še imam nočne more ali tesnobo v nedogled. Dovolj imam te tesnobe.  Ni pravično, da je šel ves moj trud od pisanja prijave do policije do vseh postopkov v vodo…. To res ni pravično. Life faking is not fair… bla bla bla bla.

JE SPLOH KAJ PRAVIČNO V TEJ SMERI…?

Ne vem….res ne vem.  No…ok pa je res vse tako grozno in ne pravično na tem svetu kakor je opisan uvod? Ne vem..mogoče…ampak ja mogoče je čas, da delim en del svojega razmišljanja. Ponovno imam največja uvidenja, nekaj dni pred izpitom. Zanimivo. Učenje o naravi noro pripomore k mojemu uvidenju  situacije. Zakon.  Eni ljudje me bodo podpirali drugi ljudje se bodo zgražali. No za mene nič novega. Vedno je nekako tako. Saj ljudje smo različni in imamo različna mnenje. To podpiram. Ampak  storilci so še vedno krivi in pika! Ljudje, ki sodelujejo z njimi so sokrivi. Ljudje ki vam/nam ne verjamejo so še eni ljudje v življenju, ki ste jih srečali ali spoznali. Čeprav se počutite/ počutimo krivi…vem da nismo krivi.

Ja, vem čutimo se krivi, ampak nismo krivi.

Zdaj pa naprej. Ok, ko boste dali prijavo in ko pade v vodo…vem  vse ni pravično, logično, ker vam se bo prebudil otrok v vas. Pravzaprav v sebi notri boste hrepeneli, da bi storilca…. A to je v podzavesti. V zavednem delu, si lahko govorite, da razumete. Hah. A v resnici, boste hrepeneli po tem. S tem ni nič narobe! To podpiram! Saj v nezavedni del je težko stopiti skozi noč. Priznajte si, da hrepenite po tem. Tudi jaz hrepenim po tem, v nezavednem delu. Ok.

Pri meni je bilo obratno. Hotela sem ostati močna in preračunala vse izide. Vedela sem, da 90 % možnosti, da žal ne bo šlo naprej. Da bo zastarano. To ne pomeni, da ni dovolj podatkov! To pomeni, da je zastarano. Onadva sta še vedno kriva….a svobodna.  A prav tako, je prišla celotna situacija za mano, samo zato, ker sem hotela pri postopku ostati trdna. Bla bla bla, da ne pokažem vseh občutkov…to pa že ne… Vedela sem, da me jeza pelje naprej, a žalost te rahlo ustavi. Vedela sem, da če popustim, se bom zlomila. A sem čutila, da ni čas da se zlomim. Vedela sem, da bo prišel čas, da si dovolim priznati kaj si želim in da se zlomim. Tudi ta dan je prišel in še večkrat bo prišel….

Ej, you are only human. Yes.

ČAKAJTE NI VSE TAKO SLABO….

Prvo kot prvo, resnica slej kot prej pride na dan. Ja, pride. Kakor kroži energija v naravi, tako krožijo podatki, virusi, bakterije, resnice, laži….med nami. Med ljudmi. Drugo pa…pred kratkim sem dobila klic… Klicala me je oseba, da je pred leti njeni hčerki težil ta isti storilec kakor me je zlorabljal. Koliko mislite, da ima en storilec nagledanih žrtev? Ooooo, ogromno. Pogovarjali sva se precej časa. Zanimivo. A ste še vedno prepričani , da je prijava brez vezna ? Da je brez veze, da se pogovarjamo o teh stvareh. Ste še vedno prepričani, da nima pomena? Da je tako, vseeno?

Ok gremo naprej. Druga zadeva. To bodo razumele predvsem žrtve. A se spomnite, ko ste se bali svojih storilcev? A zdaj se oni bojijo vas. Vi jih držite v rokah. Ena oseba mi je pred leti rekla točno to. Živa ti držiš njiju v rokah in ne onadva tebe. Kako modrostni stavek! Sploh nisem verjela, ampak zdaj to opažam, noro. Mene se oba moja dva storilca izogibata. Izgledata grozno…  Ko me vidita se umakneta. Ne upata me pogledati v oči.

Resnica, se je začela videvati….povsod.

ZA NA KONEC…

Ni bil to le en primer klica. Veliko punc mi je sporočilo tekom teh mesecev, o srečanju z njima. Poznam par oseb, ki so mi rekle, da jih je otipaval…. Dejansko se ne moreta več skriti. Ne vesta, kdo jima zaupa in kdo ne. Ne vesta koliko drugi ljudje vedo. Vesta le toliko, ko slišita od drugih ljudi ali toliko, ko si domišljata. Zabavno.

Verjemite, le ko spregovorimo, se začne reševati situacija. Res, da je kaotična. Res, da se želite takrat ubiti,  dreti, samopoškodovati, jokati. Res, da ne veste komu zaupati ali komu ne. Pri teh stvareh pojdite po občutku, ker tukaj možgani zablokirajo. Res, da je težko. Fak, zajebano je. Ampak le tako, se bodo stvari nekako začele premikati v tej smeri. Še vedno sem za prijavo, ker veliko pripomore k tej samozavesti, ki sta mi jo »vzela« onadva modela.  A vedite pravi ljudje vam bodo priskočili na pomoč, ko boste na to pripravljeni. O še ena modrostna. Učitelj se najde, ko se je učenec pripravljen učiti.

 

 

 

 Živa Bombek

 

 

 

KO ZADANEM NA LOTERIJI

Psiha in telo sta fascinantna zadeva. Tukaj štejem zraven tudi možgane, ki so neverjetno plastični in telo, ki ne pozabi lastne zgodovine. Fascinantni mi je tudi celični spomin, ki ga ustvarijo celice. Fascinantno mi je vse kar je povezano s psiho in naravo. Toliko člankov sem prebrala iz spolnih zlorab, telesnih spominov, možganih, nevronih… Prepričana sem, da bi lahko iz sebe magistrirala, če bi študirala na tem faksu. Mah, po mojem bi bila zelo dobra magistrska naloga. Poznam se že precej dobro in poznam svoje vzorce katere se mi ne da vedno znova nadzorovati. Včasih si pustim, da gredo vzorci malo na pašo in si mislim, te pa harajte, če ste že začeli. Če se greste tega je v redu, da jih znate tudi ustaviti… Lahko bi o teh zadevah še naprej bluzila, ampak danes imam eno drugačno tematiko, ki je dandanes vedno bolj glasna. Kar nam tudi ugaja (nekaterim). Na kateri strani ste pa vi?

PREŽIVELA SEM PRIJAVO…

Glede na to, da je že precej pozno in ja učenje me čaka…logično sedaj ko se spravim učit ali ko se uležem v posteljo, mi začne žival v mojih možgančkih harat. Dragi ljudje tako nastajajo ti blogi. Ponoči, ko je mirna noč in ne morem spati. Po mojem mi primanjkuje milijon ur spanja, ampak ja sploh se mi ne vidi, kdo bi si mislil, ker imam polno energije (ali adrealina).

Čakaj kaj? Živa prijavo si dala? Čakaj kaj? Živa, kaj si rekla? Ja, prijavo sem dala. Vooo, noro kako je bilo? Hahaha.  Ni bilo ravno tako. Bilo je nekoliko drugače. Bilo je bolj fascinantno, bolj neverjetno, bolj grozno, bolj adrenalinsko kakor sploh lahko opišem.

Bilo je nekako tako. Odločila sem se, da bom dala prijavo. Dejansko sem si vzela eno leto pavziranja na faksu, da oddam prijavo. Pravzaprav sem ravno diplomirala. Potrebovala sem veliko časa. Veliko sem bila v naravi, na borilnih veščinah in po gorah. Bila je pravilna odločitev! To sem že dlje časa mučkala v sebi, ampak sem nekako čakala pravi trenutek. Nekako sem čutila, da mi časa glede tega zmanjkuje. Pozneje sem se že spraševala ali bosta moja dva storilca prej umrla. No, hotela sem prej to opraviti preden koga pokopajo.  Vedela sem, da če želim dati prijavo je potrebno GOVORITI, pa če mi je še tako težko. Nekako na začetku, to pisanje ovadbe ni šlo vse po načrtih. Logično.  Malo se mi je že vleklo in zmeraj sem reševala neko sranje. No, potem je končno stekla zadeva in sem s pomočjo ene osebe to spisala. Hvala mu za pomoč! Takrat sem doživela največ aha efektov v življenju. Aha efektov glede zlorabe. Zelo težkih aha efektov.  Na čase, je bilo precej težko opisovati stvari, saj so bila  zelo težka vprašanja. Včasih sem se že počutila, da me kdo  secira ali pa da me bo tesnoba živo pojedla. Velikokrat mi je bilo vmes slabo, ampak ja je šlo.  Spomini so mi švigali sem in tja. Na čase sem zmrznila ali se odzemljila. Ah, čustva so tudi precej močno švigala nekaj časa.  Bilo je precej hudo obdobje. To nisva spisala danes na jutri, pisala sva precej časa. To je normalno, ker ja vse spomine je potrebno logično razporediti. Bilo je zelo težko obdobje, ki kot izgleda sem ga morala dati skozi, da sem tu kjer sem zdaj.  Meni je osebno prijava veliko pomagala. O tem malo več proti koncu.

Ok, spisala sva to ovadbo, se podpisala in dala na pošto. Rekla sem si naj bo to najvišje in najhitreje zame, ne da se mi v nedogled čakati, imam še cel lajf pred sabo….

SEDMINA Z RITUALOM IN (DOLGO) ČAKANJE…

Nekako sem vedela, da je potrebno to obdobje nekako zaključiti. Ena oseba mi je predlagala, če bi zaključila s sedmino. No, tudi v knjigah so omenjali te stvari, ampak na drugačen način. Še isti dan sem doma z brenerjem zažgala vse spisane fleše in slike, ki mi niso bile všeč. Imeli smo tudi veselo sedmino z palačinkami. Zakon je bilo. Pogosto so me objeli mešani občutki. Odleglo mi je a hkrati sem se počutila živčno. Bila sem zmedena, sploh nisem vedela čisto točno kaj čutim, a vedela sem da delam prav. Poslušala sem se in sledila sebi. Tisto noč je bilo noro. Imela sem sanje na sanje pri sanjah s sanjami. Nore sanje. Mah ok, to sem dala skozi. Potem je prišel divji vikend. Po vikendu pa preobrat. A že? Aha…

Bila sem sredi gozda in poklicala me je oseba iz policijske uprave. Rekla je, da me želijo imeti tam, da moramo spisat vse te dokumente itd itd itd sploh ne vem kaj vse je rekla…Najbolje, bo da to rešimo ta teden. Če želiš, lahko pride s tabo tudi ena oseba za podporo. Mi nismo tako grozni, dobila boš tudi vodo in odmor. Torej Živa kdaj imate čas?

Čri čri čri čri…….(tišina iz moje strani)

 O fak. Okej, super. Nekako sva se zmenile. Fak. Tako nekako je to bilo. Fuf, še zdaj postanem živčna, ko se to spomnim. Ponovno mi je šopal adrealin po telesu. Še dobro, da sem bila sredi gozda.

Ok, nato se je začel boj v mojih možganih. Bilo je zakon in kripi po drugi strani. Noro je bilo. Ne da se tega opisati le z besedami. (Poskusite čutiti te stavke in ne jih samo brati.) Prvi dan sploh nisem povedala tega podatka doma, ker sem mogla nekako prvo sama sprocesirati celotno informacijo. Res, noro. Še isti dan, sem se hotela zmeniti z eno osebo, če bi šla z mano na postajo. Nekako sem vedela, da fak ne morem tega sama. Ja, v skrajni sili bi šlo. Nekako sem hotela, da to izpeljem po najlažji poti kar se da, ker je bilo tako ali pa tako zeloooooo stresno. Nekako preživim tistih par dni. Potem pa ja nastopi dan D na policijski postaji. Fak.

Živčna sem bila tako, kod da grem na najtežji izpit v življenju. No, verjetno je res bilo tako. Bala sem se, da me bodo secirali na panti koščke. Bala sem se, da se bom tam jokala ali drla. Bala sem se preveč. Tako me je bilo strah, da sem pred tisto odbito uro, ki smo se tam dobili, po mojem prehodila 3 kilometre. Mah nisem mogla sedet, bilo je zelo stresno. Ok, midva se prikaževa tam na postaji. Mislim si še mal pa bo mimo.

Potem pa se je akcija začela. Na vhodu sva  pokazala osebne. Povedala kdo sva in kje živima. Potem so poklicali to osebo, ki je govorila z mano. Poda mi roko in se predstavi. Zakon, pomembna sem za njih. Zakon verjame mi! Se sprehodimo po stavbi in gremo v pisarno ter se usedemo tja rečemo par klasičnih začetnih stavkom in ponovno pokaževa osebne. Jao, men je tok šopalo adrealin. Noro. Mislila sem si naj se že začne. Naj me secira, če me želi na milijon koščkov.

A bilo je ravno obratno. Bila je prava oseba za to zadevo, razumela me je, pomagala, neverjetno nežna, ni me secirala (vsaj enkrat v življenju se mi ni uresničil strah), ni me ponovno travmatizirala, spraševala za pavzo, spodbujala in delala na tem, da smo končali čim prej. Torej prava oseba za to delo. Tukaj sem zadela na loteriji! Lahko bi bilo veliko bolj zoprno, ampak ni bilo. Vseeno pa povem, da je bilo zelo stresno, ampak ja preživela sem tudi to.

Drugače pa še enkrat hvala, tej osebi ki je šla z mano na policijsko postajo in  mi je bila v veliko oporo.

Ko sem vse to opravila, sem počakala par mesecev in dobila sem pošto od tožilstva. Oziroma prvo sem dobila listek in nato pošto od tožilstva……..Na pošto sem hotela iti v soboto ampak je bila zaprta. Okej, odločila sem se iti v ponedeljek (oz. druge nisem imela) pred faksom. Vedela sem, da je to pošta od tožilstva nekako sem čutila kaj bi lahko bilo. Grem na pošto in odprem kuverto preberem…ZASTARANO in rečem na glas, to ni pravično. Vmes sem začutila milijon čustev. Od žalosti, do olajšanja, do jeze, do obupa…. A nekako sem vedela, da je potrebno iti na faks, na te vaje. Prej sporočim, da bom zamudila. Hotela sem iti  le na sprehod, se zjokati, skričati ampak zato tokrat ni bilo časa….žal. Nekako sem vedela, da je to največja verjetnost (verjetnost, da zadeva zastara). Na to sem se pripravljala, a vseeno doživela šok, ki se je vlekel še celi dan in celi teden. Po mojem me je tisti dan 6 ljudi vprašalo, če sem okej. Bi jim povedali po pravici?

ZA NA KONEC OZ. ZAKAJ PODATI PRIJAVO….?

Ok, tukaj ste videli mojo plat zgodbe. A to je le moja plat zgodbe. Žal, glede prijave in policije je 70 "prijetnih" zgodb in 100 neprijetnih zgodb. Verjamem, da je več neprijetnih zgodb.  A prej preidemo na pisanje te ovadbe. Ko se odločite poslušajte sebe, res le sebe. Možno, da vam bo veliko oseb reklo..ah prijaviti zakaj? Ah, to je brez veze saj se ne bo zgodilo popolnoma nič, ah brez veze da daješ energijo v to, saj ne bo nobene spremembe. A je to res? Ne ni res, vedno se nekaj zgodi. Saj energije vedno krožijo in vedno bodo krožile. Prvo kot prvo. Lahko podate prijavo k policiji anonimno. Lahko podate po internetu ali pošti. Lahko greste tudi tja osebno. Lahko to storite sami ali pa vam kdo pomaga. Tukaj ni samo ene poti!. Tukaj je več poti in seveda ni vse tako brez veze.

Glede policije, je pa taka zgodba. Lahko so tam res nečloveški. Lahko vam verjamejo ali pa tudi ne. Meni na srečo so verjeli, kot ste opazili v zgodbi. Lahko vas vzamejo resno ali pa tudi ne. Mene so kod izgleda vzeli zelo resno. Te prijave lahko trajajo, tudi precej dolgo časa preden se premaknejo naprej. Enako velja glede tožilstva ali pozneje……..sodišča (če pride ploh do sem).

Brala sem tudi v  knjigah in člankih, da potem obdelujejo samo žrtev ko zbirajo podatke. Res je, veliko vaših podatkov bodo želeli imeti, a če spišete dobro ovadbo že na začetku jim podate dobre stebre, da iz tega kaj zgradijo.  Zraven tega, vas vzamejo bolj  resno. Prav tako, bodo želeli imeti dokaze, da ste se družili s storilci. Želeli bodo imeti fotografije in podobno. Ampak pazite tu ni vse črno, vmes je tudi nekaj sivine in beline. Ko boste zbirali te fotografije  boste videli sebe kako ste bili mali in tako nemočni. To vam bo dalo vedeti, u fak res nisem mogla nič narediti. Fak ki sta me zjebala in podobno…. A hkrati tega boste tudi našli fotografije vaših OK spominov in videli boste vašo dušo v vaših otroških očeh. Videli boste kako je tisti dan za vas bil super dan. Ja! Točno to. Prijava pomeni nekako odlepitev od te travme. Okej, me razumete! Zdaj pa dalje….

Tukaj se zahvalim vsem osebam, ki so dvignili telefon policijski upravi in spregovorili oz. odgovorili kaj  ste vedeli!

Tretja zadeva, ki je zelo pomembna, če policija oceni, da primer še ni zastaral, kar se je zgodilo v mojem primeru, potem pokličejo storilce v zaslišanje. Zaradi tega se tudi odda prijavo. Ja, zgodi se lahko, da vam začnejo storilci groziti. Meni sta npr. grozila pred leti, ko sem začela pisati blog. A od kdaj sta bila pri policiji imamo precej miru. Lahko rečem, da se me bojita. Nikjer ju od takrat več ne srečam. Še v trgovinah ne. Ustvarila sta si drugi čas, kdaj se pojavita v javnosti. Ko me vidita, se me izogibata. Zanimivi preobrat…

Mislim, da več ko nas bo dalo prijavo, prej se bo nekaj spremenilo. Še ena pomembna zadeva! Če spravite storilce do policije dobijo svojo kartoteko, da so storilci.  What? Ja… a veste kaj to pomeni? Da če ju še kdo prijavi, sta že enkrat vpisana in zadeva lažje steče.

Glede tožilstva. Hah, še zdaj čisto točno ne vem kaj oni delajo tam. Oni lahko rečejo ali je zadeva zastarana, kakor je bilo pri meni. Lahko rečejo, da ni dovolj podatkov in iščejo naprej informacije. Lahko pa rečejo, da ni dovolj podatkov in spišejo pismo ter pošljejo to v kuverti do vas.

Vem, da podati prijavo ni enostavno, zato vam prišepnem sedaj, poslušajte sebe. Vseeno je kaj govori okolica. Vseeno je dejansko, če vam je ta moj blog kaj pomeni ali ne. Glavno je, da daste prijavo takrat, ki ste PRIPRAVLJENI oz. če ČUTITE tako. Možno, da vam bo žal, da je prijava zastarana. Možno je, da se boste takrat še bolj počutili krivo in osramočeno ter še kaj. Možno je, da vam bo prijava pomagala priti do zelo skritih spominov (telesni ali vizualni), katerih brez tega ne bi prišli. Ker ne bi dobili tega potrebnega triggerja. Možno je, da boste imeli obdobje z veliko razmišljanja, zakaj nisem tega storil že prej? Ja, to se sprašujem tudi jaz. Vedno pridem do odgovora pač še nisem bila pripravljena, da spregovorim.

Potem si podajte drugo vprašanje, kaj ste dosegli? Videli boste, da ste dosegli več kakor ste izgubili.

Ko me je oseba na policijski upravi vprašala zakaj sem oddala prijavo? Sem odgovorila zaradi principa in ko se dela na sebi, prej kot slej prideš do tega zaključka…..

Zraven vsega tega se boste lažje sprehajali po mestu, samozavest vam bo zrastla, življenje se vam bo spremenilo, zaupali si boste bolj, strah boste lažje premagovali, en delček vas boste tako dobili nazaj in tukaj je ena zelo pomembna zadeva! Dobili boste občutek, da ste obvarovali vašega otroka v sebi kar prej kot otrok tega niste mogli narediti, ker ste bili ta otrok. Zelo mi je žal, da ste morali dati vse to skozi! A povem vam dejansko niste sami! Nas je veliko!

Veliko preveč nas je in še preveč storilcev, ki hodi po svetu z lahkotnimi srci…

 

 

Živa Bombek

ZA NASMEHOM SE SKRIVA BOLEČINA…

 Ta blog pišem za vse ljudi, ki so kadar koli bili zlorabljeni in potrebujejo v življenju malo upanja.  Povem vam, da se da napredovati v življenju kljub tej grozi. Povem vam, da se da s tem živeti. Povem vam, da skozi čas počasi izginjajo telesni spomini. Spomin ostane. Ja. Vsak dan se vrti, ampak postane majn grob. Povem vam, da se tesnoba umiri. Povem vam, da se telo na sploh umiri. Ne vem, če bo kdaj popolnoma mirno a povem vam, da se umirja. Ne le telo tudi srčni utrip. Povem vam, da se splača vztrajati in iti preko vseh teh bolečin, ki na koncu podarijo le jok….  Ta žalost je za moje pojme najbolj boleča žalost v življenju, ki kar rine in rine iz telesa. Se vleče kakor smrkelj. Včasih je tako močna žalost, da se sploh ne da jokati.  Jok, pa podari upanje za boljši dan ali boljšo noč.

SPOMINI OSTANEJO

Kljub temu, da verjetno 100 krat povemo en spomin, ta se še vedno kroži v možganih.  Še vedno, ko govorimo o njem požiramo slino. Še vedno se nam spremeni glas, ko ga izgovarjamo. Še vedno nam nabije tesnobo. Še vedno se telo na to na 1000 načinov odzove. Vsako telo se odzove drugače. Ampak ja, majn boli, ker mi postanemo močnejši. Na ta dogodek gledamo drugače. Jezo preusmerimo drugam. Malo bolj zaupamo procesu in sebi. Počasi spoznavamo, da nismo krivi. Ampak velikokrat se še tako počutimo. Pravzaprav sploh ne vem kdaj gre ta krivda vstran. Enkrat bo že nehala vztrajati. Sram tudi ostane. To sta ena dva najmočnejša občutka, ki nas dolgo časa spremljata. Včasih ne vem kaj naj z njima. A na srečo počasi opazite, da ti občutki niso vi in da to le čutite. Spoznate, da vi niste gnili ampak le telesni spomin. Posledično vidite, da telo ni gnilo ampak le faking spomin. Spomin bo vedno gnili, ker to je gnilo dejanje.

 »ČRNA OVCA« V DRUŽINI?

Ne pričakujte, ko razkrijete zlorabo da ne boste postali črna ovca v družini. Pravzaprav nič ne pričakujte. Ja ja, vem. Ni tako preprosto. V širši ali ožji ali v obeh. Žal. Tukaj mi je zelo žal. Z razkritjem zlorabe, se za sabo potegne veliko prahu raznih vzorcev tudi pri ostalih ljudeh. Takrat tudi vidite kdo vas ima rad in kdo se dela, da vas ima rad. Kruta resnica.  Žal še vedno 80 % ljudi ne verjame ali noče verjeti. Lažje je živeti v laži, kakor v resnici. Za resnico se je potrebno boriti. Glavno, da vi veste, kaj je bilo. Naj vam ne bo hudo, če se ne spomnite vseh spominov. Glavno, da se po vsem tem razumete, cenite in da to gradite naprej. To je dejstvo. Pravzaprav imamo vsi veliko dela na sebi. Ali so to zlorabljeni ljudje ali ne. Eni več eni majn. Eni si pač ne priznajo.

Žal bo še naprej večina ljudi na vas dajala krivdo. Govorili bodo, da si izmišljujete in še kaj. Govorili bodo, da je z vami nekaj narobe. Govorili bodo, da ne vejo kje ste to videli. Dejansko se vas le bojijo. Največji point je to, da si oni prekrivajo resnico.

Družina se dostikrat razbije na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo in na ljudi, ki ne verjamejo. Priporočam, da nimate stika z ljudmi, ki vam ne verjamejo ali se z njimi omejite.  Vem, težko je. Ne obupati. Iščite ljudi, ki vam verjamejo. Živite v resnici in se ne z njimi pogovarjati le o vremenu. Ta oblaček neizrečen glede zlorabe vas v nedogled spremlja. Ljudje se bodo bali govoriti o tem. Ne bodo prihajali na srečanja, ker vam ne bodo upali pogledati v oči, ker se bodo bali in ker se ne želijo o teh temah pogovarjati. Ostanite močni in se družite le z ljudmi, ki vam verjamejo. Tekom časa boste tudi videli kdo vam verjame in kdo ne. Možno je, da boste tudi mislili, da vam nekdo verjame a spoznali, da vam dejansko ne. Take dajte v koš. Zdaj vsaj veste kje so. Borite se za resnico, sebe in ne dovolite, da vas ta oblaček ki je težak in boleči spremlja celo življenje. Razbijte ga z resnico. Je boleče. Je mučno. Je za popizdit težko, a se splača. Res splača se. Takrat bo zelo tesnobna in burna reakcija ampak soočite se s tem strahom in tesnobo. Ne pozabite strah je le votel, kakor hladilnik. Vem, veliko strahu imate v življenju. Razumem. Življenje je zame en veliki strahec. Ampak se splača s tem strahom postati prijatelj, ker ta strah je lahko dobri zaveznik za ostale izzive, ki pridejo tekom življenja.

Ok, te ljudi sem želela razumeti. Dala sem jim veliko možnosti, eni bi rekli preveč. Mogoče. Mogoče. Ne vem. Ne vem. To si mislim, ni pomembno. Vem le, da sem tisti trenutek naredila vse kar sem lahko in vse trenutke za tem. Povedala na glas, da zaščitim morebitne naslednje žrtve in da spregovorijo, če lahko. Ok. Juhej super. A potem sem dobila razočaranje (logično), ker ja se jih je večina obrnila proti meni. Proti resnici! Postavila sem ostre meje, le zase. Eni bi rekli preostre. Mogoče. Ponovno kako gleda na to vsak posameznik. Rekla bi v redu meje, ki so bile postavljene na licu mesta. Se soočila z ljudmi, ki je bilo potrebno. Z nekaterimi želela se srečati na 4 oči, ampak so se ustrašili. Koga? Resnice. Nisem v njihovih glavah in ne vem kaj razmišljajo…mogoče trenutno malo bluzim. (Pustila bom to bluzenje notri, ker tudi če je to bluzenje, je to OK bluzenje.) Ali pa le ne vem kako naj to opišem. Včasih so čustva močnejša od možganov. Aleluja!

Zdaj pa še ena resnica, drage moje žrtve. Ste pripravljeni? Storilci naredijo VSE, da večina populacije misli, da se lažete. K sebi nekako prikličejo ljudi, ki mislijo, da jim bodo verjeli se naredijo uboge (včasih), se zjočejo (včasih), so sarkastični (včasih), se naredijo fino, se naredijo človeške…itd itd itd Samo, da zakrijejo resnico. Veliko ljudi zapade v to jamo, ker je tako lažje za njih in ker NE želijo videti RESNICE. Ja, svet je res kruti.

ZA NA KONEC…

Niso vsi ljudje slabi. Le najdete jih je potrebno. Ko delate na sebi, postaja svet drugačen. Hkrati vidite še več resnic, groze, nepravičnosti a nekako spontano se z vsem tem borite in kljub vsej tej grozi najdete OK ljudi. Veliko sranja sem dala skozi, da sem zdaj kjer sem. Res veliko. Ne želim se hvaliti s tem, to pišem da vidite da včasih druge poti ni, le da se borite in se vsak dan vstanete iz postelje in naredite korak zase in ne za druge. Tudi ta blog pišem zase, da vidim kar vse sem naredila. Spoznavam, da včasih se je potrebno ustaviti in pogledati in ne samo teči v življenju.

Ko pogledam nazaj, ja je super kakor je zdaj, ampak za vsem tem se skriva ogromno bolečine in trpljenja, da sem prišla do sem. Ni vse v življenju tako preprosto. Zdi se mi, da je za mojim nasmehom ogromno bolečine, a hkrati sem ponosna tam kjer sem zdaj.

Tu pa tam opazim, da res lahko gledam na zlorabo kot nekakšni zelo težki izziv v življenju. Jebeni, nepravični in ogabni izziv. Da sem pač na žalost tam bila jaz in še kdo. Opažam, da si je res potrebno »le popredalčkati« ta kup bolečine in črnine.

Ne pozabite te občutke, ki jih imate (telesne ali čustvene) to niso vi, so le občutki na grdi spomin. Te občutki so spomin in vas ne definirajo. Ste veliko več kakor ti občutki, ki jih nosite vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo, vsako tisočinko….

 

Živa Bombek

 

 

SRBEČICA, KI NE IZGINE SKOZI NOČ…

Tokrat se bo bralo o malo drugačni tematiki. Baje smo uvrstili ta problem, kot ponavljajočo se vnetje kože. Od 15 do 20 % odraslih ima to stanje. Razvije se v otroških letih, ki lahko skozi leta izgine in se nato ponovno pojavi ali popolnoma izgine. Zraven vsega tega ne vemo določen vzrok nastanka. Potrebnih je več dejavnikov, da se razvije. Vemo, da je potrebna genska predispozicija. Bolj kakor geni, na razvitost stanja vpliva okolje.

ATOPIJSKI DERMATITIS

Na koži se pojavijo srbeči ekcemi, ki so različnih oblik. Lahko so, kot suha koža, kot mozoljčki, kot ekcemi ali kaj podobnega. A skupno vseh teh izboklinic na koži je to, da srbijo v nedogled. Poslabšajo se, ko se potimo ali ko smo pod stresom. Pojavijo se v različnih obdobjih. Včasih, ker pojemo hrano na katero imamo alergijo, včasih stres vpliva na njih ali pa le zato, ker je koža suha zaradi mraza ali vetra. Pravzaprav točnega vzroka se ne ve. Pojavijo se na delih telesa kjer imamo pregib (komolci, kolena…), ali na vekah, obrazu, lasišču… Dermatitis ni kužno stanje. Se ne more prenašati iz človeka na človeka.

KAJ TUKAJ POMAGA?

Definitivno Elokoma si ne mazat na kožo, ker to tanjša kožo posledično kožo še bolj poškodujete. Včasih so zdravniki predpisali le Elokom in kao zadeva se je rešila, a v resnici se ni. Nobenega olja si ne mažite, ker to zapre kožne pore in koža ponovno ne diha. Ne mažite z mastnimi kremami. Ne mažite s kremami, ki lepo dišijo in majo super vonjave. Vse kar je umetno to stanje le poslabša. Bombažna oblačila so v redu. To stanje poslabšajo tudi oblačila, ki niso naravna in ki ne dihajo. Oblačil ne smemo prati z mehčalci, ker ti le poslabšajo stanje. Vse kar je umetno stran od sebe.

Pomaga Cinkova krema, ki precej hitro umiri nastalo situacijo, nato pomagajo druge kreme, ki so proti izsušitvi. V lekarni imajo veliko promocijskih kremic namenjenih za poskušanje in preprosto poskušajte. Na srečo pa pri nas obstaja tudi društvo Atopijski dermatitis (poguglajte), ki nudijo podporo, odgovorijo na vprašanja in se da dogovoriti za testne kremice. Ne obupat. Iskanje prave kreme je kakor tombola, včasih jo najdemo takoj, drugič pa traja celo večnost. Vaš osebni zdravnik vam lahko predpiše kremo na recept in jo sestavijo za vas, ko veste kaj potrebuje vašo telo. Samo poveste kaj naj vsebuje krema in to je to.  Po zakonu vam lahko predpiše kremo, samo na žalost je na vas, da poveste kako in kaj. Ne rabite kupovati vseh teh krem.

Predvsem se  je potrebno lotiti reševanja vzroka in ne posledic. Srbečica je že posledica.

Opazujte telo, delajte si zapiske. Če mislite, da imate alergije potem pojdite do ustanove, ki vam vzame kri in po krvi naredijo biokemijske raziskave na kaj ste alergični. Ni nujno, da bo to rešilo zadevo. Lahko ste alergični na 7 stvari in zraven pa imate še intoleranco na  tri različne vrste hrane. Intoleranca, pomeni, da nimate encima za prebavo določenih hranil, npr. mleka, jajce, pšenice…   

V redu, stvar poznate in se izogibate, ampak prav tako imate še naprej dermatitis. Potem je verjetno krivo okolje (stres, travme itd) ali kombinacija nekatere hrane med sabo. Recimo posebej lahko jeste arašide in posebej lahko jeste jabolko. Na arašide in jabolko po testih niste alergični, a če jeste to dvoje skupaj imate alergijo in problem. Ni vse preprosto.

ŽIVLJENJE…?

Otroku je težko dopovedati, da ima alergije in ne sme jesti npr. tortice, ki vsebuje mleko. Njemu preprosto je potrebno prepovedati in ga nadzorovati. Ko otrok doraste bo že sam videl, da mu npr mleko škodi in se več ne bo igral z usodo. Vedel bo, da mu škodi in se bo že lahko nadzoroval.

Ko smo odrasli imamo lahko veliko kontrolo nad tem kar jemo in kaj ne. Res je, da se nam lahko zaluštajo stvari, ko drugi jejo tortice in podobne stvari a počasi postajamo imuni. Ni res, da mi teh stvari ne smemo jesti! Prav tako lahko jemo tortice, palačinke, svaljki, sladolede…le drugače si jih pripravimo. Npr. če smo alergični na jajce, sojo, pšenico, riž, slanino, kvas, mleko…. Lahko prav tako pripravimo kompaktne palačinke, ali svaljke brez jajc, ali kruh brez pšenice in kvasa in prav tako jemo tortice le rahlo si preoblikujemo sestavine . Pravzaprav se da jesti vse, a malo drugače. Le veliko hrane boste pridelovali sami ali si jih ustvarili in gostilne so nekaj, kar se je žal potrebno izogibati. Vemo, da včasih ne gre drugače, ampak načeloma se je potrebno izogibati.

Problem nastane v restavracijah. Osebno tam ne jem rada, ker težav, ki jih imamo ne vzamejo dovolj resno. Prehitro rečejo, da ne vsebujejo tega in onega, ko pa jim poučiš, da če vsebuje neko snov in boš posledično moral nujno na urgenco ali da lahko celo umreš, rečejo potem res rajši ne jesti te jedi, čeprav so malo pred tem zatrjevali, da te sestavine ni v naročeni hrani.

Pomagajo tudi homeopati. Sama osebno tega še nisem poskusila. Zavedam se, da ima tukaj veliki vpliv psiha in delo na sebi. Stvari se ustalijo, ko nekaj časa delamo na sebi. A hitro, ko pride stres se zadeva poslabša. Torej med izpitnim obdobjem, ne poskušajte hrane, na katero ste alergični.

ZA NA KONEC

V redu je, da se izogibate teh alergenih stvari in jih določen čas ne uživajte. Včasih bo le sled hrane že problem za vašo telo. Potem že mislite, da ste iz tega doktorirali, vam gre super (tudi npr. pol leta) in čez noč se situacija poslabša. Boooom!!!  Popolnoma nič več ne razumete. Bolj kot se boste ukvarjali z atopijskim dermatitisom  manj vam bo jasno. Ne obupati. Vmes bodo vzponi in padci. Bodo tudi trenutki, ki žal boste na tabletah (proti alergiji), le zato, da se situacija umiri. Vmes bo tudi nekaj smisla in nesmisla. Le obupati ne. Veliko stvari se, da urediti a nič se ne naredi samo. Pride tudi jeza, ker se vam lušta una tortica s čokolado, ki lepo priteče iz nje topla čokolada, hkrati veste posledice in je ne pojeste….a jebiga to je lajf. 

 

 Živa Bombek

 

NE RABIŠ OPROSTITI STORILCU, LE SEBI DAJ (ČE LAHKO), JEZO VEN IN OHRANI MEHKO SRCE…

Če bi bilo to tako lahko kakor piše v naslovu, bi bilo veliko manj problemov. Je tako? Žal ni tako preprosto. Veliko ljudi skrbi jeza ali bes. Dajejo jo med negativne občutke. A za mene so občutki le občutki. Jih ne delim med slabe ali dobre. Pravzaprav je jeza temelj predelovanja travm. Dolgo časa sem mislila, da sem dala jezo že ven, a sem po dveh letih spoznala, da je bil to le začetek njene poti.

JEZA ALI SOVRAŠTVO?

Normalno je, da čutimo sovraštvo do storilca ali do ljudi, ki nam ne verjamejo, ko povemo resnico. Okej, tisti ljudje, ki nam ne verjamejo, so tako podli in vse svoje travme dajejo pod predpražnik. Samo, da se z njimi ne bi ukvarjali. Mislijo si naj bo kar tam. Oni ne zmorejo pogledati strahu v oči, ne zmorejo se zmeniti za resnico, ne zmorejo videti resnice zato nam ne verjamejo. Jaz jih ne podpiram, le pišem o tem, da boste žrtve razumele situacijo. Je hudo, a s tem razumom lahko sovraštvo spremenite v jezo. Sovraštvo ni najboljše, ker ljudje ubijajo s sovraštvom.

Verjetno ne rabimo ljudi sovražiti, če nas niti ne razumejo?  Tudi sovraštvo do storilcev je normalno, saj so nam spremenili življenje. J*** jih. Tukaj pomaga šport. Kateri koli šport, da to energijo, ki je nakopičena v nas, da jo sprostimo iz nas. Borilna veščina je super opcija, ker dobimo zraven še samozavest in istočasno dajemo ven jezo. Spodbuja nas, da samozavestno udarimo v blazino  pri tem nobenega ne poškodujemo. Super je tudi trening v dvojicah, ker telo sproži adrenalin in koncentracija se nam povečata, pri tem vidimo česa vsega smo zmožni. Pri utrujenosti začnemo uporabljati še preostanek jeze. Kričanje je pa pri tem normalno.  Sovraštvo se spremeni v jezo in ta se izlije iz nas. Pri sovraštvu  želimo osebi slabo in posledično tudi sebi. Moja odločitev je, da spreminjam sovraštvo v jezo. Kakšna je pa vaša?

Seveda smo lahko jezni! Za nas se je od takrat spremenilo življenje! Spremenile so se celice in naša energija! Spremenili smo se mi! Življenje v sekundi spremenjeno. Seveda smo lahko jezni, ker je to neumno dejanje! Seveda smo lahko jezni, ko po nekaj letih ugotovimo, da je posilstvo prešlo v vse dele našega življenja! Seveda smo lahko jezni, ko ugotovimo da to kar smo bili nismo bili mi! Seveda smo lahko jezni, ko to govorimo!

Lahko kričiš, kleješ in še kaj, to podpiram!  Zakon se je kričanje, ko si jezen. Le daj jezo k človeku, ki ti je to storil in ne na vse ljudi okoli sebe. Vem, da to je zelo težko. Jezen si na cel svet, nase in vse ljubljene ljudi. Zato daj ven jezo, ker ta jeza ni tvoja, ker to nisi ti.

Hudo je, ko ugotovimo, kakšni smo bili in kakšni smo sedaj. Žal nam je, da smo toliko ljudi odgnali iz življenja. Žal nam je, da nismo razumeli situacije. Žal nam je, da smo tako ostri do ljudi a to smo mi ki imamo v sebi toliko jeze, da ne vemo kam bi jo dali. Žal nam je, da smo tako odreagirali kakor smo. Žal nam je, da imamo toliko v sebi besa in obrambe. Mislim, da je to najhujši del, ko spoznaš kakšni človek si bil prej in kakšni zdaj, a temu se reče rast.  Rast s katero smo prišli do svoje avtonomne osebnosti in temu lahko rečemo, da postajamo to kar smo. Je hudo in ni preprosto.

Komaj nato pridemo do žalosti in do razumevanja zadeve. Razumemo stavke, ki so nam razlagali »modreci« pred leti. Razumemo sebe in se zjokamo, ker smo se spremenili. Tukaj pa pride jok hvaležnosti, da smo vse to preživeli. Pride jok upanja in počasi dobivamo zaupanje v življenje. A to ne gre danes na jutri.

OPROSTITI STORILCU?

Le zakaj bi? Pravzaprav to ni pomembno  za predelovanje travme. Ene žrtve jim druge ne. Zemlja se bo še vedno vrtela v pravo smer. To je podobno kakor soočenje. Če pride do tega okej, če ne pride je tudi okej. Samo naj vam ne bo težko pri srcu, če mu boste oprostiti, ker tudi s tem ni nič narobe. Enako naj vam ne bo težko pri srcu, če mu ne boste oprostili. To je odločitev na več ravneh, na zavestni in nezavestni.

Tukaj se mi zdi le glavno to, da oprostimo sebi.  Pravzaprav le, da si oprostimo, ker zdaj nekako vemo, da nismo krivi. Dajemo krivdo tam kamor spada, torej storilcu. Kdaj koli se vam je zgodilo posilstvo vedite, da niste krivi. Krivda je le na njih. Razumem, da  še imate vedno krivdo in sram na sebi in da ne veste kdaj bo to šlo dol iz vas. Tudi jaz ne vem! A vem, da grem vsak dan posebej s tem naprej. Kakšni dan čutim več krivde, kakšni dan manj.

Ko čutim ogromno krivde, preprosto se spomnim kako sem jo čutila, ko sem prvič povedala o zlorabi in vedno spoznam, da je zdaj bolje kakor je bilo takrat. Naše življenje sinusno valovi in s tem ni nič narobe, ker če ne bi poznali enega dela nas ne bi poznali drugega dela nas.  Ko imate krivdo, zapakirajte v škatlo in po hitri pošti pošljite storilcu.

ZA NA KONEC…

Kar koli doživljate ne pozabite nase kdo ste v resnici! Vsak človek ima več plati in ne skrbite tudi mi imamo več plati. Vsi ljudje imamo travme take in drugačne, z delom na sebi se boste spreminjali hitro ali počasi. Spreminjali se boste v osebe, ki bi radi bili ali tudi ne. Naj vas ne bo panika, če se boste spremenili čez noč v osebo, ki vam ni v redu. Naj vas ne bo panika intenzivnega joka, jeze, sovraštva, besa, veselja in še česa. Vse to je normalno, ker le sprememba je normalna. Saj hitro boste spoznali, da spoznavate vse aspekte sebe, le zato ker napredujete in si dovolite občutiti sebe ali druge. Kar koli bo, le ne pozabite na srce! Pa še nekaj! Mi smo veliko več kakor bolečina in mi smo veliko več kakor travma!

You got it!

  

Živa Bombek