»NE DIRAJ LAVA DOK SPAVA«

Telo je naše središče in nam vsak dan pomaga premagovati življenjske izzive, tako neprijetne kot prijetne. V njem so shranjeni vsi občutki. Telo resnično ničesar ne pozabi. V sebi nosimo številne travme, vzorce ter sledi svoje težke in tudi lepe preteklosti. Zaradi izkušenj, ki so se tako ali drugače vtisnile v naše telo, se na sprožilce iz okolice odzivamo v skladu z informacijami, ki jih imamo shranjene v sebi.

TELESNI SPOMIN NAM KREIRA PRIHODNJOST

Veliko ljudi me ne razume, ko rečem, da je treba delati na telesu, glavi in energiji. Pogosto slišim: »Kako? Saj je glava del telesa.« To je res. Vendar je pomembno, da ta področja ločimo, če želimo bolje razumeti našo življenje. Če gledamo biološko, se v glavi nahajajo možgani in sinapse. Možgani so plastični, kar pomeni, da se lahko spreminjajo in prilagajajo. Z glavo lahko situacijo opazujemo bolj prizemljeno, logično in objektivno. Izkušnje in zgodbe, ki smo jih doživeli, možgani pogosto predelajo hitreje kot telo samo. Ko obiskujemo terapevta, nam ta pomaga pogledati zgodbo iz drugega zornega kota. Pokaže nam širšo sliko in bolj objektiven pogled na dogajanje. Ker smo sami v svojo zgodbo vpleteni zelo subjektivno, je njegova naloga, da hodi ob nas in nam pomaga prepoznati tudi naše pozitivne plati. Ko se počutimo razumljene, se lahko naši možgani zaradi svoje plastičnosti hitreje umirijo in okrevajo.

Kje pa je pri vsem tem telo?

Če telo pogledamo kot celoto, v njem nosimo številne sprožilne točke, v katerih je shranjena naša zgodovina. Ja, tudi na glavi. Podobno kot pri masaži, ko maser pritisne na trigger point – tam se skriva naša zgodovina. Občutimo napetost ali bolečino, tudi naše telo hrani spomine na pretekle izkušnje. Ob vsaki neprijetni ali nelagodni situaciji se pogosto nezavedno zakrčimo. Takrat se telo odzove z enim od osnovnih obrambnih mehanizmov: zamrznitvijo, bojem ali begom. Na to, kako se bomo odzvali, vplivata tako naša genetika kot tudi okolje, v katerem smo odraščali in živimo.

DELO NA TELESNEM SPOMINU NI MAČJI KAŠELJ

Leta 2019 sem se spomnila zlorabe in imam občutek, kot da bi bilo to včeraj. Ko pomislim: »Shit, zdaj je leto 2026,« imam občutek, kot da nisem prišla nikamor … no, to je seveda le občutek. Vedno se nekam pride, če v nekaj vlagaš energijo. Vprašanje pa je, ali vlagaš dovolj energije in ali vlagaš pravo energijo, da se vidi napredek. Zadnje čase vsi okoli mene govorijo, da me vidijo bolj mirno. Okej, super, razumem. Za vsem tem pa so seveda tudi terapije, predvsem tiste, ki temeljijo na delu s telesom. Še vedno trdim, da telo skriva 80 % telesnega spomina, ki ga nosimo v sebi. Če delamo samo na glavi, torej skozi pogovore, se pogosto vrtimo v krogu samo zato, ker je telo še vedno zakrčeno. V teh letih sem velikokrat dobila informacijo, da podoživljanje travme slabo vpliva na nas, da nas lahko uniči, da nam ne pomaga in podobno. Ampak ni vsako podoživljanje travme enako. Meni je v procesu najbolj pomagalo prav to, da sem šla nadzorovano in vodeno skozi travmo. Ja, lahko te izčrpa. Utrujen si, najraje bi ponorel in se skril. Ampak potem, čez nekaj mesecev, si boljši. Včasih že naslednji dan. Nekako si lažji in zlorabo vidiš drugače. Pravzaprav te zloraba neha na nek način definirati.

Vidiš jo drugače…pravzaprav se začneš zavedati, da je bilo tvoje telo res v krču in so se začele stvari le nalagati eno na drugo stvar. S tem, ko se dela na telesu (živčnem sistemu), se pa prav ta zakčenost počasi rahlja.

KAJ PA GLEDE STORILCEV?

To mogoče najbolj ne paše v ta blog, ampak niti ni bistvo, kaj komu ugaja ali ne. Bistvo je, da dam to ven in da mogoče nekdo v tej zgodbi najde kakšno svetlo lučko v svojih usranih down dnevih. Zavedam se, da smo lahko v takih dneh res zelo na dnu. V dreku, kompostu, shitu … Mogoče bo pa to komu pomagalo. Še vedno imam obdobja, ko se sovražim, resnično, do dna svojih prstov. Obdobja, ko en del mene nekako obupa, ko ne zmore več. Ne zmore več delati na tej težki zadevi, ne zmore več gledati flešev. Res ne morem več. To so zelo težka obdobja in mislim, da nas je veliko, ki smo doživeli zlorabo in jih poznamo. Takrat je okej, da se tega zavedaš in da v to ne vlagaš še dodatne energije. Mogoče se kdaj zamotiš s hobijem ali s čim drugim. Včasih pač pridejo tudi takšni dnevi, ampak jih je manj, kot jih je bilo. Verjetno to pomeni, da se še kriviš... za  se skupi. Takrat samo preživi. Zagarantiram ti, da se bo delo na vsem tem nekoč poplačalo. S tem pa storilcem jemlješ moč. Moč zato, ker te ne bodo več poznali. Moč zato, ker ne bodo več vedeli, kdo si. Njim je tako ali tako vseeno zate. Tudi če se boš zaradi te zgodbe nekoč znašel na sodišču, te bo vse skupaj še vedno znova jebalo, ampak vsakič manj močno. Ugotovil boš, da imaš resnično moč. Videl boš, da ti gre faking okej. Občasno boš celo ponosen nase zaradi vsega, kar si dal skozi. Kar koli se zgodi, samo ne obupaj nad sabo. Ti imaš moč za spremembo. Nihče drug.

 

Živa Bombek
 

ZDAJ VEM, DA PO DOWN -U PRIDE UP

Ob prenašanju dvoživk moji možgani razmišljajo veliko, predvsem pa o lastnem življenju, naravi in še o čem. To pri meni ni nič nenavadnega, saj razmišljam celi čas. Tudi ponoči. Ko preživiš tako zadevo, ko se poglobiš v vse to se zavedaš, da si takrat bil le otrok, ki je hotel le preživeti. Bilo je res kaotično. Ni besed kako je bilo med zlorabo. Ni besed nad grožnjami in vsem tem. Vidim, da sem morala le preživeti in tisto zakaj nisem povedala prej, preveč je bilo groženj, vsak njun pogled je bila grožnja. Vsak njun dih je bila grožnja. Bilo je res grozno. Telo res nič ne pozabi in hvaležna sem vesolju, da me posluša in toliko zakon ljudi mi meče v življenje. Osebe, ki mi resnično pomagajo pri tej poti. Ni enostavno, je zelo težko a se splača. V teh mesecih sem dojela oz. bolj začutila pomen storilcev in vsega kroga, ki se dogaja med zlorabo. Ni vse tako kot vidijo naši možgani. Naše telo lahko prenese res veliko, ampak nič ne pozabi. Do tega spomina se je potrebno le prebiti. Kako? Vsak po svoje. Seveda, če želiš. Veliko sreče na vaši poti.

 

TELO NAS ZAVARUJE, MI PA POTLAČIMO

Storilci taktično iščejo osebe ali otroke, ki so od nekdaj radi sami, ki jim osamelost ni tuja. Na začetku storilci le opazujejo žrtev, kako se bo odzvala. Ali bo kaj zakričala? Bo kaj rekla? Kako se bo odzvala? Če se žrtev ne odzove, če zmrzne se igra storilcev nadaljuje, če pa oseba pokaže kakršni koli moč ali da se zmore odzvat potem storilci načeloma odnehajo.

Problem nastane tukaj, da telo ob nevarnosti otrpne, kakor otrpnejo nekatere živali npr.: nekatere kače, nekatere dvoživke, nekatere koze itd. To je naravni mehanizem telesa, ki nas varuje, da preživimo. Nekaterim bolj udari kakor drugim. Kakor smo različni ljudje med sabo tako, tudi različno delujejo ta freez (zamrznitev) odziv na nevarnost. To ni problem ampak dejstvo, da pač tako je. Če ne bi imeli tega freeza ne bi preživeli. Ni mogoče, ker bi bilo preveč občutkov na enkrat, ko si otrok ali odrasel človek v nevarnosti preprosto ne moremo vsega tega sprocesirati. Pri tej zgodbi se bom osredotočila na malega 5 letnega otroka. To nam pomaga, da preživimo, drugače bi telo onemoglo. Kakor včasih vidimo miške, ki jih je od preveč stresa zadene kap. Tako nas telo obvaruje, da preživimo vse te zlorabe in čutimo praktično nič in vse to potlačimo. Potlačimo res vse, no eni več drugi manj. Odvisno od človeka.

Čez čas se začnemo spominjati fleše, takrat si mislimo, da smo nori a v resnici, prihaja ven iz nas le stari spomin. Nekatere osebe pri 20 plus let imajo taki problem, da ne morejo živeti brez antidepresivov. Nekatere osebe se tako zaprejo vase, da niti ne vejo ali je dan ali noč, nekatere osebe imajo praktično vsak dan panične napade, nekatere osebe pa želijo obupati in se režejo ali celo ubijejo, ker ne zmorejo več čutiti te bolečine, ki so nosijo v sebi. Nobena oseba se noče ubiti ali porezati kar tako za brez veze, vse čutijo too much faking bolečine, ki se zabetonira v nas, v naših celicah, živčevju, mišicah itd. Nekatere osebe pa rečejo, da je vse okej in vse to potlačijo še enkrat. Teh je žal tudi veliko. Na tem mestu se vprašaj, kje si ti?

Storilci na začetku osebo tako zmanipulirajo z vsemi grožnjami, da se osebe sploh ne zavedajo, da imajo moč se soočiti z vsemi temi zlobami. Povedano drugače, z vsemi grožnjami navidezno zavežejo žrtev, tako da se sploh ne zaveda, da lahko kaj ukreni. Zato, potem nekateri ljudje toliko let ne povejo ali ne upajo povedati, ker jim storilci vzamejo to moč. To je enako, ko eno odraslo žensko vprašajo, zakaj ni šla od moža, ki jo je pretepal? Ja, zato, ker ni imela moči in sploh se ni zavedala, da lahko gre. Noro zanimiva je ta psiha in energija.

 

 VEČINA LJUDI, KI NISO DALI SKOZI ZLORABE NAS ŽAL NE RAZUMEJO

Včasih nas tudi ne razumejo ljudje, ki so dali zlorabo skozi. To pa zato, ker lahko vsak posameznik predela do določene stopnje. Vsak lahko do določene plasti čebule spravi iz sebe. Vsak ima nekje mejo. Tukaj je odvisen tudi naš karakter, vzgoja, koliko ljubezni imamo, genetika in okolje. A rekla bi, le koliko lučke lahko vidiš v sebi. Koliko notranje moči imaš? Koliko imaš upanja? Kdo si? Ali kdo lahko postaneš? Ljudje smo lahko res močni. To me uči moja lastna babi, ki je dala skozi taborišče in preživela res grozne stvari, tudi lakoto. Pravzaprav karakter imava podobni in se pogovarjava o tem lajfu, ki je lahko faking lepi ali faking noro fukjen v kurcu. Malo imam sreče v življenju ali le, vedno znova se borim za faking sebe, ker druge ni. Kdo pa se bo boril za mene, če ne jaz sama?

Zdaj pa delim še eno zanimivo ugotovitev, ki se v meni mučka že par mesecev. Veliko ljudi mi je reklo, da delam na silo in da sem do sebe ostra. V resnici, samo ne želim biti v vmesnem stanju. To vmesno stanje se imenuje takrat, ko čutim močna čustva jeze, žalosti in sploh še ne znam vsega ločiti….ok niti ne znam opisati besedno, ker to le čutim. V glavnem in potem se zgodi, da grem v postopek »na silo«, a v resnici želim le sprostiti ta napeti energijski balon, ki se že leta in leta mučka v meni in me psihološko duši in res je to bolano težko prenašati. Večina ljudi, bi to želelo potlačiti in reci da je okej, ker se ustrašijo a v resnici ga je lažje počiti. Saj v vsakem primeru boli, ko se ga poči boli manj časa… boooooooooom. Potem je lajf lažji. Okej, res je potem pride par dni slabosti, nervoze, utrujenosti, ampak to le zato, ker se more stabilizirati živčni sistem. Pravzaprav lahko rečem, da delam na jebanem telesnem spominu. Končno.

Res, da precej hitro predelujem vse skupaj, ampak pride tudi za menoj. Vso predelano porcijo, če je ne predelam prileti do mene kakor bumerang me ustavi za kakšnih 14 dni in potem grem dalje. Tukaj mi pomaga narava… zvoki narave, hoja v naravi, živali rastline, ta mogočnost. Narava nas uči to minljivost, pokaže moč, pokaže upanje, nas prizemlji, nas uči in pokaže v končni meri kdo smo mi. Najbolj pomembno pa je to, da nas vrže v trenutek ZDAJ.

VSI IMAMO BODY MEMORY

Ko delamo na vseh teh spominih, hodimo na terapije, pišemo, rišemo, športamo in »meditiramo«. Pri tem dostikrat pozabimo na telo, na body memory. Telo shrani res veliko sranja, res nič ne pozabi. Telo smo mi, hormoni, živci, tkiva, mišice in celice. Od nekdaj sem čutila, da pogovori, branje knjig, šport itd, ne bo dovolj. Čutila, da se je potrebno lotiti še telesa. Priporočam, da ko predelujete travme, da se osredotočite tudi na telesni spomin (body memory). Tukaj že obstaja veliko različnih tehnik, ki nam pri tem pomagajo. Potem je le vprašanje kako globoko želite iti. Pri sebi sem se odločila, da grem zelo globoko, da zaključim do neke mere tudi ta telesni spomin.

Od vas je odvisno kako globoko boste šli. Od vas je odvisno kaj si želite in koliko zmorete. Ne zmoremo vsi enako. Ljudje smo različni. Kamor koli pridete z predelavo bodite ponosni na sebe, ker večina ljudi še vedno vse to skupi rajši tlači vase, se sami sebi smilijo in ne želijo iti dalje v življenju, čeprav vam tako govorijo. Glejte ljudi v oči, ker oči povejo 10000 besed.

 

ŠE ZA NA KONEC

Ne rabite oprostiti storilcu ampak sebi. Če oprostim, to pomeni, da lahko to kar vsi delamo ali kaj???? Wtf ne ne….to tko ne gre.

Dober občutek je, ko se vas začnejo storilci bat.

Vi imate pomen, ker ste preživeli.

Oprostite sebi. Svojemu telesu, ker je odreagiralo tako modro. Pogumno raziskujte zgodbo svojega telesa. Ne se ustrašiti in potrpežljivo stopajte naprej. Step by step kakor mali otrok, stopa v tako veliki svet. Pri tem pade, dobi buško se zjoče in gre naprej, ker ga zanima kaj vse še bo doživel.

 

 Živa Bombek

 

ŽIVLJENJE JE LAHKO RES KRUTO, AMPAK VELIKO STVARI JE ODVISNIH LE OD TEBE

Vsako leto decembra ali januarja spoznam osebo ali pride do mene nova informacija, da je bil nekdo kakor otrok zlorabljen. Zadnje čase me niti to ne preseneti več, ker sem se začela zavedati, da je tega veliko več kakor kaže statistika. Zraven pa spoznavam, da večina teh oseb gre parkrat na pogovor in rečejo zdaj je to to, smo povedali ter trdijo, da so okej. Ne nismo kar okej. To ne gre kar tako. Veliko ljudi sem tudi spoznala, ki preprosto ne morejo iti iz cone udobja ali iz vloge žrtve in na to temo ne naredijo nič ali celo krivijo za svoje težave samo svoje starše. Res je, včasih so za vse to tudi krivi le starši, a ne vedno! Kriva je tudi vsa prtljaga, ki se nabere v našem telesu. Vse zgodbe, ki so se zgodile po zlorabi… Priznam, vse to skupaj me malo jezi, le zato, ker niso ljudje sposobni videti svoje jebe in iz dreka ven potegnit dobrobit sebi… npr. vitamine. Vidim kako ljudje trpijo a iz tega ne znajo oz. nočejo stopiti ali da nimajo te notranje moči. Vedno je odvisno od posameznika, kako si bo obrnil svoje življenje. Življenje je kruto. Zelo kruto…lahko nas tepta v nedogled, ampak tudi mi lahko vse to tudi ustavimo in samo od nas je veliko stvari odvisnih. Vem, da ni fora v tem, da vam solim pamet, saj je niti ne želim. Želim vam pokazati vitamine, ki se lahko dobite iz tega dreka ven in gre z tem drekom posledično tudi nekako živeti in ne le »živeti«.

OKOLICA

Zdaj pa malo resnice na dan. Ne se ustrašiti, ker vse to je življenje, ki ni črno belo in ki je lahko tudi kruto. Včasih se je potrebno res boriti za to jebano resnico. Veliko zgodb sem že slišala, da storilci v odrasli dobi žrtve osebno tožijo, češ da to ni vse skupaj res. Govorijo da jih že niso zlorabili, da si je žrtev vse izmislila in govori okoli neresnico in jim želijo le uničiti dobro čast. Tudi sem že slišala zgodbe, da ko žrtev prijavi na policijo zlorabo, da posledično storilec osebno tožijo njihove starše ali določene osebe, ki verjamejo žrtvam. Enaki problem, storilec se ustraši, da bodo uničili njegovo čast, ki je znana v okolici. Večina ljudi v njihovi bližini vidi storilce, kod dobre ljudi. Vidi le »dobro plat« storilcev. Ta njihov nasmeh, »štose« o spolnosti, se delajo fino, se prilizujejo ali celo jokajo. Seveda pa posledično, ti procesi na sodiščih trajajo lahko celo večnost. Mogoče je njihov namen to, da žrtev neha govoriti o vsem tem. Ali pa želijo dobiti iz vsega tega le faking denar.  Ne vem.

Ampak tudi okolica ne želi iti iz cone udobja in ne verjamejo žrtvam. Posledično se še naprej družijo z ljudmi, ki so za žrtve precej toksični. Žrtvam vedno znova pripovedujejo, da se to ni zgodilo, da so si izmislili, da so občutljive, da so to le sanjale itd  Posledično se žrtve še naprej družijo z temi toksičnimi ljudmi, ker veliko ljudi rajši da resnico pod predpražnik, da lahko «srečno živijo naprej«.

TELO

Ampak telo nič ne pozabi. Potrebno je delati kombinirano. Tukaj mislim na telesu, glavi in na duši. Še vedno trdim, da se 60 % travme nahaja v telesu (body memory) in da preostalih 40 % travme ostane za predelat z glavo (psihoterapija). Ampak kakor je v fiziki, da energija ne gre v nič tako je tudi z našo telesno energijo in menim, da je potrebno delati tudi na energijski ravni v telesu, tukaj štejem zraven dejavnost, ki energija kroži v telesu. Npr tek, hoja, boks, tekaško smučanje, meditacija, pohodništvo, meditacija… Po zlorabi se veliko stvari zapiše v živčni sistem, ne samo v spomin. V telesu pa obstaja tiha govorica, ki nas ves čas opozarja, tudi takrat, ko jo ignoriramo. Menim, da tudi za ta del obstaja na tem planetu zdravilo, a v tem mogoče kdaj drugič. Pravzaprav vse kar potrebujemo imamo že v sebi, le odkriti je potrebno.

NI TAKO PREPROSTO

Zavedam se, da bo veliko ljudi na ta zapis reklo bla bla bla bla...da to ni preprosto ali, da ga sploh ne bodo razumeli. Ne ni preprosto, ampak se jebano da. Zavedam se, da je lažje govoriti kakor narediti, ampak se da! Na sebi delam ne vem… od leta 2019 dala skozi o bože kaj vse. Trenutno sem že nekaj časa brez psihoterapevta. Dosti sem imela tega, da me niso za res razumeli, da so le govorili in me niso slišali. Dosti imam tega sranja resnično. Dosti sem imela tega prepričevanja in siljenja, kaj je okej za mene.  Življenje gre naprej, jaz pa ostajam zadaj. No, vsaj takšen občutek imam. Dala sem skozi bolečino, jok, jezo, spoznala sebe, delčke sebe, spoznala preteklost in mojo sedanjost, spoznala, da sem ga tudi srala ter spoznala, da sem jebano ok oseba. Vse to mi je podarilo življenje in delo na tem dreku. Še vedno sem si hvaležna, da delam na vsem tem. Še vedno sem si hvaležna, da se nisem pred leti ubila ali porezala po celem telesu.  Mojstrica prekrivanja občutkov in bolečine sem bila. Vedno znova mi življenje pokaže, da sem sama a hkrati, so ljudje okoli mene, ki obstajajo in mi lahko pomagajo ter posledično kakor vesoljci priletijo v moje življenje in mi pomagajo. Res je, na vsem tem je težko delati. Sem se tudi pred nekaj meseci spraševala, če bi na vsem tem kar nehala delati, samo to bi bil živi dolgčas. Ali ne? se to sploh da? Enkrat, ko začnemo na tem delati je skoraj nemogoče, da bi sebe dali na stranski tir. Na tem se lahko dela intenzivno ali majn intenzivno. Odločitev je ponovno le vaša. 

 

 Živa Bombek

GORE SO RES KUL

 Velikokrat, ko hodim po gorah, se spomnim svoje otroške preteklosti. S starši smo prehodili veliko vrhov, predvsem po Julijskih Alpah. Ko vidim otroke, se spomnim na svojo otroško neučakanost. Tako sem bila neučakana, da noč pred turo sploh nisem mogla normalno spati. Neučakanost je bila na vrhuncu. Lahko rečem, da se to ni bistveno spremenilo. Spomnim se res finih detajlov, ki smo jih doživeli po gorah. Par let (15 npr.) zapovrstjo smo šli v Trento in si najeli kočo ter tam ostali tudi po 14 dni. Z bratom se sploh nisva razburjala, ko smo vstajali ob 5. zjutraj in čez pol ure že šli z avtom do izhodiščne točke. Ja, bili so drugačni časi. Predvsem pa je bilo manj pohodnikov in več samote. Nadeli smo si kapo, naglavno lučko, flis, obuli čevlje ter veselo hodili. Prvo je bilo rahlo mučno, saj je bilo zgodaj zjutraj in moji možgani so bili malo zblojeni, ampak sveža jutra so nas hitro zbudila. Ko se je pokazal dan, so mi pa vedno šli mravljinci po telesu in ob tem občutku sem res uživala. Ta občutek je še vedno neverjeten. Spomnim se prvega trenutka, ko so mi rekli: »Ej Živa, zdaj si dovolj velika in lahko bi šli jutri na Malo Mojstrovko po severni strani!« Seveda sem kljub vnetim ušesom rekla… ja!!!! Noro je bilo. Dogodivščina na kvadrat.

Tukaj lahko omenim, da sem kot otrok imela strah pred višino, ampak sem to v dijaških letih premagala. Nekako sem se pahnila v to. Vedela sem, da če tega ne premagam, ne dobim te svobode in je šlo step by step – osvajala sem vedno težje vrhove. Tako da vem, vse se da, če se želi.

Pogostokrat se spomnim teh trenutkov, ko se sprehajam sama (ali v družbi) po vseh teh vrhovih. Lahko se zahvalim staršema, da sta mi dala najboljšo terapijo, ki obstaja na tem planetu. In to so gore! Ti spomini so res legendarni in vedno, ko se spomnim nanje, me preplavijo topli občutki…

GORE SO MI VEDNO KRILE HRBET IN MI GA ŠE KRIJEJO…

Seveda pa življenje ni vedno tako fino in fajn. Kot bi rekla moja babi: »Življenje ni potica.« Kar je res. Tukaj je na mestu vprašanje: Kaj bi vse naredile žrtve, da bi nazaj dobile to, kar čutimo, da bi rade dobile nazaj? Do kod se lahko spustimo, da smo zadovoljni v življenju? Kaj vse moramo doseči, narediti ali le »popraviti«? Kolikokrat si moramo ponoviti, kdo smo? Kolikokrat bi naj delile zgodbo? Komu? Kaj sploh je tu pomembno? Koliko telo pozabi? Kdo smo? Kaj moramo narediti? Danes? Jutri? Nikoli? Fak! A je potrebno, da bo enkrat OK? Kdaj je sploh OK? Kaj je OK? Fak, življenje je včasih res jebeno. Res jebeno.

Novinarji velikokrat rečejo, da bi si vsaka žrtev želela, da bi to pozabila! Ni res! Tega ne upamo pozabiti! Vse skupaj je bolj zakomplicirano! To je del nas in nekatere ne bodo in ne upajo nikoli spustiti! To je del body memory-ja! Nekatere ne upajo iti tako izven cone! In potem tu pride čas! Terapije! Delo na sebi! Ljudje! Odnosi! O fak, toooo much… Časa nam jebeno zmanjkuje! Vedno! Nimamo toliko časa, kolikor bi ga potrebovali, da bi vse to razumeli, sprejeli, obdelali…! A gore meni krijejo hrbet in vedno mi ga bodo! Ostanimo pri času!

GORE MI DAJO POMEN VZTRAJATI, LE ZARADI SVOJE MOGOČNOSTI IN SVOJE ČAROVNIJE...

Ja, tu pa res ne vem, kje naj začnem. Na sebi delam intenzivno že par let. Rekla bi, kaj vem, 5 let + 2 leti le branja knjig in znanstvenih člankov. A vedno znova ugotavljam, da nam primanjkuje časa. Življenje gre naprej, a mi ostajamo na mestu. Življenje nas poriva naprej, a mi nismo ready. Se trudimo in na koncu same terapije ne potekajo tako dolgo, kot bi bilo potrebno. Kot bi si želeli. Dostikrat so mi omenili, da toliko časa, kolikor hodim, pač ljudje na terapije ne hodijo. Ja, sorry. Eni smo vzeli vse skupaj tako resno, da pač poskušamo živeti in ne le »živeti«. Poleg vsega tega pa govorijo, naj si vzamemo čas! Bulšit, časa ni! Ni ga!! Čas je že šel med tem, ko so nas zlorabljali. Jezi me, da je sistem tako narejen.

Po eni strani govorijo to, in to je OK, a po drugi strani še sami ne upajo stopiti iz lastne sence. Ajde, terapevti, tudi vi morate nekaj ukrepati in ne samo mi! Mi smo že s tem veliko naredili, da smo spregovorili, da delamo na tem vsak jeben dan, in pol dobimo slabo vest samo zato, ker slučajno smo nekaj časa »na mestu«. Samo zato, ker ne gre faking hitro, ker ne more iti. Ker rabimo čas… čas, ki ga ni!

V NARAVI SE MOJI MOŽGANI IN TELO UMIRIJO…

Nekako tako se mi pogosto dogaja v mojih možganih in v telesu. Vse naenkrat bi delila, a hkrati nič ali pa ne morem. Vse skupaj bi kdaj nekam dala, ampak to ni pametno. Bi šla naprej, a si ne upam. Delam na vsem tem, a ne gre hitro. Vse to in še več imam v glavi in telesu, a še vedno včasih vsega tega ne znam umiriti ali obrazložiti.

Pridejo trenutki, ko se še vedno sovražim, ampak grem naprej! Zase! Za vse žrtve in še koga! Pridejo trenutki, ko ne vem, kako bo danes. A vstanem! Pridejo trenutki, ko me je zelo strah iti na terapijo, ampak grem! Pridejo trenutki, ko ne morem več iti na terapijo, a grem, ker vem, da je več pozitivnega kakor negativnega! Pridejo trenutki, ko se mi ne da biti v družbi, a grem samo zato, da se spravim izven cone udobja! Pridejo trenutki, ko se mi ne da iti na trening. Ampak grem, ker vem, da mi bo po tem bolje in da se bo umiril body memory. Pridejo trenutki, ko bi se le zaprla v hišo in tam ostala. Ampak rajši grem ven v naravo! Diham! Hodim! Se premikam naprej in se ne ustavim na mestu! Pridejo trenutki, ko ne bi nič več delila, ampak vem, da drugega nimam, kakor da delim. To delam zase in za druge žrtve! Pridejo trenutki, ko bi se jokala cele dneve, a sploh ne vem, kako. Potem pridejo trenutki, ko se sploh ne morem jokati in mi udari obramba. S to obrambo uničim celo okolico okoli sebe! Potem se sovražim, ker tudi to sem jaz! Ker se borim! Sama s seboj! Potem nekaj v meni zasveti in rečem: žalostna sem, žalostna, a ne morem jokati… in potem se energije sprostijo.

K nam pridejo ljudje, ki nas imajo radi, se objamemo, zjokamo in gremo naprej, ker drugega nimamo. Ker vemo, da nas rabijo ljudje. Zemlja. Ali le naša mačka, ki je vedno tako vesela, ko nas vidi.

Ja, in zato se vztraja. Ker danes je danes in jutri je jutri. Vztraja se zato, ker drugega nimamo. Vztraja se zato, da se naučiš živeti in predelati, kar se da. Vztraja se zato, da vidiš, da si močnejši od storilcev. Vztraja se zato, da si storilec več ne upa iti iz hiše in tako zaščitiš ljudi v celem mestu. Vztraja se zato, da živiš in ne le »živiš«.

Ej, maš to!
Dihaj…
Si samo človek…
Poškodovani človek…
Ej. Vsi smo poškodovani…
»Ne sekiraj se«!
Baje vse mine… tudi to bo…
Daj, si vklopi muziko ali tri…
Imaš to!
Hodi dalje, ker drugega nimaš.

  

 Živa Bombek

ZA NAPREDEK JE POTREBNO VELIKO ODREKANJA IN SAMODISCIPLINE

Ne vem kje naj začnem. Načeloma se začne na začetku, na koncu, nekje vmes ali pa nikjer. Nekako sem se odločila, da začnem nekje vmes. Te dni moj hrček ponoči nekako ne da miru. Imam sanje za sanje v nedogled. Sanjam zlorabo. Ne morem spati. Ponoči me tesnoba v nedogled preganja in posledično skozi dan, me boli glava. Naporno je to. Moji možgani se ne umirijo, ne morejo se umiriti. Kako? Ne pomaga jim nič. Ne pomaga boks, plavanje ali večerni topli pogovor z res ok prijatelji. Ko je tako, se počutim res ne močno, rahlo panično in vse mi gre na jetra res vse. Dosti imam vsega. Pač… too much.

SAMODISCIPLINA

Nekako bi bilo v redu, da bi se učila saj imam jutri zadnji izpit v tem letu oz. mogoče, celo zadnji izpit na faksu. Bomo videli. Dostikrat se sprašujem, kaj meni naredi izpitno obdobje. Načeloma je prvo zelo kaotično, nato napredujem. Zelo napredujem, res ogromni preskok se zgodi, skoraj iz danes na jutri. Mogoče je tukaj ta pojem, kar te ne ubije te ukrepi. Ali to naredi res samo stres? Ali preprosto, med izpitnim obdobjem, delam tudi na sebi? Ne vem. Zavedam se, da za vse to, je potrebna disciplina in veliko odrekanje. Od kdaj kar se spomnim, sem znala sama sebe dobro nadzorovati.

V osnovni šoli sem tudi napredovala po letih, ampak ponovno ne takoj. Vsako leto, sem nekako bolje znala slediti šoli. Npr… tako menim. Bila sem tista učenka z enkicami pri nareku, angleščini in še kje. Preprosto sem delala na vsem tem, vedela sem oz. kot otrok druge nisem imela, kod da sem delala na vsem tem. Če mi je pasalo ali pa ne. Takrat nisem imela samozavesti. Čutila sem, da druge jebeno nimamo. Počutila sem se res neumno. Kako drugim gre in meni ne!? Kje je fora? Kaj je narobe z mano? Nič! Le drugače sem vse okoli sebe opazovala in še opazujem. Pač nismo vsi za vse! Seveda tudi v blogu preskakujem iz ene teme v drugo temo. Pač to sem jaz. Druge nimamo! Življenje gre naprej! Kar koli se zgodi, življenje gre jebeno naprej! Tudi to ni pravično! A o tem malo pozneje ali drugič. Ne vem, kam me bo peljal ta blog.

VDIH IN IZDIH

Zavedam se, da sem skozi leta zelo napredovala na vseh nivojih. Tukaj ne mislim šole, faksa in podobno tukaj mislim predelovanje te jebane travme. Ki niti ni »predelovanje« ampak le… kako se naučiti z njo živeti? Kako živeti in ne le »živeti«? Kako iti naprej, ko te samo življenje že tlači in pušča nekje v odzadju. Kako dihati z življenjem in da ne vedno misliš, da si neumen? Kako iti naprej kljub vsemu temu? Kako se pogovarjati, ko imaš pred sabo fleše? Kako spati, če imaš obdobje nočnih mor ali pa celo vsako noč nočne more? Kako živeti, če ne spiš? Kaj te polni, ko že misliš da je to to? Kaj ti da tisti smisel, ko ga ne vidiš? Kdo si, ko se izgubiš v svoji notranjosti? Kdo si ko začutiš krivdo, ne moč in podobno…in ko se sprašuješ ali si še ok človek? Kdo si? Ne ne, z vsem tem nisi v vlogi žrtve. Si le človek, ki je dal skozi veliko sranja in še žal veliko boš mogel dati skozi. Ni preprosto se naučiti živeti, tako da se naučiš imeti rad sebe in posledično vse okoli sebe. Ne samo naučiš, ampak da boš bil zadovoljen kar si oz. v kaj te je življenje preoblikovalo! Ej, dihaš torej si preživel! Bodi ponosen na to. Vem, včasih je jeba res je jeba, se sovražiš ampak poglej zraven vsega tega sranja, kdo še si. Si človek, ki dihaš. Si človek, ki bi lahka postal hujši od osebe, katera te je zlorabljala ampak nisi! Ker si se odločil, da boš sledil luči in ne temi, ki je v vseh nas. Vedite za vsem tem sledi faking odločitev!

To niso preproste zadeve in pazite nase, da se ne skurite. Pazite nase, da ko vam je dovolj je dovolj in poskusite umiriti situacijo, ker le sami sebe imate. Hvala, eni osebi, za ta zadnji stavek.

ZA NA KONEC ALI ZA NOVI ZAČETEK NASLEDNJEGA BLOGA

Zavedam se, da je nepravično da čutite krivdo, sram, gnus, nemoč, jezo, žalost in še kaj ali po domače rečeno sranje. Ampak nekako je naša dolžnost, da delate na teh zadevah, na zlorabah in raznih travmah ali na življenju samem. Samo zato, da ne prenesete vsega tega naprej, na naslednjo generacijo. Poskrbite, za sebe in veste kaj vas iztiri. Recimo, da se ne derete vse povprek in da delate na vsem tem. No, tudi vam bo lažje življenje. Vem, da ni preprosto se zavedam ampak to je naša dolžnost. Žal. Delajte na bolečini, ker ne bo kar izginila. Delajte na strahu, ker ne bo kar izginil.

Tukaj pa lahko delim zanimivo misel, ki me je preplavila, ko sem se učila za en predmet na faksu oz. podobnost med nami in naravo. Narava mi daje vedno aha efekte, ker me še edino ona preseneti. Naravo je predramilo globalni segrevanje in mi (ljudje). Ko delamo varstvo narave je potrebno slediti trenutku zdaj, ker se zavedamo, da tako kot je bilo žal več ne bo. Naše delo je, da ji v sedanjosti pomagamo, da ji bo lažje in s tem ohranjamo biodiverziteto kolikor lahko. Naravovarstveniki zraven dobrobit narave, izobražujemo ljudi jim kažemo, pravzaprav imamo kar težko delo, še dobro da imam občutek za ljudi. Ker potem gre vse lažje. No in delo na sebi oz. delo na samem življenju je enako. Popolnoma enako. Travma je za nas kakor globalno segrevanje ali uničevanje biodiverzitete ali habitata. Z delom na vsem tem poskrbimo, da preteklost uskladimo z sedanjosto in da poskusimo živeti sedaj. Hkrati pa nikoli ne bomo enaki, kakor smo bili v preteklosti. Kakor naša narava.

Opazujte sebe in poskusite ugotoviti, kaj vam ne ugaja. Ne delajte samo na psihi ampak tudi na telesu in na duši. Vse to skupaj se zelo prepleta. Telo res nič ne pozabi, tam se skriva veliko zaklada, ki nas vedno znova čaka. Poglejte v to temno stran svoje sence in prižgala se vam bo SOS lučka, ki čaka v vas na ta dan.

 

 

Živa Bombek

 

 

 

 

SKOZI SRANJE DO SMISLA (ALI VSAJ UPANJA)

Skozi življenje dajemo skozi vsi vzpone in padce. Včasih lahko živimo le iz dneva v dan. Ali pa preživimo iz minute v minuto. Če to ne gre se odločimo, da živimo iz sekunde v sekundo in potem nam nekako uspe. Življenje je res težko. Vem in vidim. Od kdaj delam z naravo vidim veliko podobnosti med našim življenjem in naravo samo. Narava nas lahko veliko nauči le s tem, da je tukaj. Včasih so preprosto tako naporni dnevi, da niti ne vemo kako bomo funkcionirali jutri. Ampak nekako se drugo jutro zbudimo in vidimo, da mogoče nam bo danes le uspelo izpeljati dan in mogoče bo boljši dan kakor včeraj.

 

DOLGO ČASA NISEM PISALA

Ne dovolite, da bi vam vaši storilci zlorabe odvzeli še tisti glas, ki vam je ostal. Ne dovolite, da zaradi te izkušnje nehate govoriti. Ne dovolite, da bi vas ta črnina prevzela. Dovolite si vse to občutiti, ampak ne dovolite, da bi vas zaustavilo ali utišalo. To življenje je narejeno žal tako, da boste žal mogli za to dejanje prevzeti odgovornost. Noben drugi kakor vi ne bo sprejel odgovornosti. Delajte na tem, da vas ne bo ta krivda, ki jo čutite vsaki dan, vsako minuto, sekundo ali tisočinko…prevzela. Delajte na tem in prevzemite to gnilo odgovornost. Zakaj gnilo? Ker niste krivi in ker možgani se že zavedajo (slej kot prej) vejo, da niste krivi za zlorabo. Ja telo! Je še vedno telo. Tam so skriti občutki krivde, sramu in vsega ostalega. Dokler! Na tem ne boste delali. Ko se boste dotaknili tega dela sebe, boste resnično spoznali, kdo v resnici sploh ste.

Kar naenkrat boste sebe videli iz drugega zornega kota. Videli boste kaj je del travme in kaj se je prilepilo na vas. Opazili boste svoje razmišljanje in nekako boste videli kaj je del vas in kaj ni del vas. Opazili boste velike spremembe, ki so včasih precej težke. Težke zato, ker boste videli vse skupaj iz drugega kota in se vas bo dotaknilo. Opazili boste, da je razmišljanje za nas drugačno in drugače gledamo na svet okoli sebe. Opazili boste detajle, ki jih prej niste opazili. To je naporno obdobje…

 

VSAK IMA SVOJ LIMIT

Ko sem začela boksati v ringu, sem za vsak udarec, ki sem lepo boksnila trenerja (tu mislim ta udarec, ki se začuti, da je popolni) sem se trenerju opravičila. Sploh nisem vedela, kako naj boksam. On mi je rekel, ma samo boksaj saj znaš.

Potem….me je malo močneje boksnil v trebuh, moja obramba je bila še šibka in  sem znorela. Prvo sem direkt, direkt in direkt ga v obraz (v nos), nato pa… Spravila sem ga v kot in do konca sem ga zmlela.. Tukaj je bil moj limit pri boksu. Prav tako ima vsak svoj limit z delom na tej zajebani travmi. O fak, zakaj se je to moglo sploh zgoditi?

Toliko sranja to pusti za seboj. Več kakor spoznavaš, več vidiš in majn imaš upanje, da bo kdaj še sploh okej. Prideš do točke preloma, ki si resnično zmeden. A hkrati se zavedaš, da bo tudi to enkrat ok….verjetno. Do zdaj se je res vse nekako uredilo. Ja, vse se nekako uredi. To vidim. A tudi ti opaziš to?

Travma pusti sledi na vseh nivojih človeškega delovanja. Na njej je potrebno delati na vseh nivojih. Tukaj mislim na telesu, možganih in mislim, da na eni točki tudi duhovno (umirjanje telesa). Nekatere osebe preprosto ne morejo delati na vseh teh nivojih ali ker več ne morejo ali pa preprosto ne vidijo pomena. Ali pa jim je pretežko. Ali pa preprosto, ljudje smo res različni.

Tukaj naj omenim, da se sebe še vedno sovražim in da včasih res ne vem kaj naj z vsem tem naredim. Ampak nekako izpeljem in grem naprej in poskusim vedno ne le » živeti« ampak faking živeti. Občutiti vse, tudi jok in bolečino ali pa body memory ali fleše. Ali pa vse skupaj.

 

AMPAK , EJ SE DA…!

V teh trenutnih, ko se počutimo preveč na tem planetu in ko čutimo preveč vsega. Občutimo tudi krivdo, sram, gnus in vso to sranje, ki je prisotno v nas. Takrat je v redu, da se ne zapremo vase in o tem vsem govorimo. Vem ni preprosto, ampak to nam da upanje, da bo vse okej. Težko je ker ne vemo komu bi povedali itd. oz. kako….ampak  redu je, da nekdo izve. Pa če je to le narava.

Ne morem verjeti, ampak res smo ljudje človeška bitja, ki preprosto rabimo ob sebi človeka, ki te človeško posluša. Res je, da narava tu zmaga, a včasih tudi ljudje niso tako slabi, samo poiskati ga je potrebno oz. nam ga da življenje samo. Ko smo na to pripravljeni. Ja, vedno je tako. Hvala ljudem, ki ste sekali mojo pot v življenju.

Kar sem se naučila v teh letih je to, da grem naprej pa, če je še tako težko. Kot zgleda sem to jaz. Nekako spoznavam, da me malo kateri človek res razume. Vidim, da je narava res del mene in za njo sem v teh mesecih naredila ogromno in tudi bom delala v naprej. Kakor narava pomaga meni, tako pomagam jaz njej. Zavedam se, da mi je narava kdaj bližje kakor ljudje. Razumem zdaj, da taka pač sem. Pač to sem jaz. Glede na vso mojo preživeto travmo, kar super peljem to življenje naprej. Je težko na čase, ampak ok. Mam to… verjetno. 

 

 Živa Bombek

NI BESED SO LE OBČUTKI

Otroci razmišljajo popolnoma drugače kakor odrasli. Otroci čutijo drugače kakor odrasli. Otroci popolnoma drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci se drugače obnašajo kakor odrasli. Otroci drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci drugače čutijo svet. Otroci drugače funkcionirajo kakor odrasli. Otroci imajo popolnoma druga čustva kakor odrasli. Otroku se komaj razvijajo možgani, a pri odraslemu so že razviti. Otroci so komaj začeli živeti in v sebe srkajo vse iz svoje okolice, a odrasli že imajo polno telo te vsrkane okolice. A ne pozabimo, to vsrkano okolico imamo v sebi dokler ne ugotovimo, da nekaj v našem življenju ni bilo v redu.

NE VEM KJE NAJ ZAČNEM

Včasih je težko opisati kaj čutimo tudi, ko smo odrasli. Kako je šele opisati otroku? Kako bo vedel otrok, da nekaj ni v redu, če niti ne ve da to kar je doživel ni OK? Spomnim se sebe, ko sem rekla mami, mami, mami, mami v nedogled. Nisem vedela kaj ji želim povedat a vedela sem, da ji moram povedati. Nisem vedela kako. A želela sem, da ve. Želela sem, da to vesta oba, torej mami in oči.

Povedala sem jima šele par let pozneje (ko sem bila že odrasla), ko sem razumela, da to kar je bilo ni bilo OK. Tukaj želim povedati to zmedo pri otroku, ki niti ne razume, a ga nagon preživetja vleče naprej. Nagon preživetja omogoča, da vse to preživimo. Telo nam omogoča, da to preživimo. Telo je res neverjetno. Telo nič ne pozabi. A v telesu ostanejo brazgotine, zajede, čustva, težka energija….body memory (telesni spomin).

NE VEM KJE NAJ KONČAM

Končam? Kje pa?! Sploh ne vem kako naj nadaljujem….ok. Res je težko opisati vse to z besedami… Želim vam povedati to, da si otrok zlorabe ne more izmisliti. Želim vam povedati, da je telo neverjetno. Želim vam povedati, da otroško telo ali telo v stiski drugače odreagira kakor telo, ki ni v stiski. Želim vam povedati, da ko odrasla oseba, dela na zlorabi, ki je doživela kakor otrok…da preprosto drugače gleda na situacijo in se pogosto pozablja na telo. Delamo na spominih, delamo na tesnobi, meditiramo (torej umirjamo um in telo) se trudimo a body memory nas tu povsot spremlja. Pozabljamo, da telo nič ne pozabi.

Bla bla bla…Fak off. Ponovno bluzim…

Podlago imate, zdaj pa je čas za zgodbico. Še vedno ne vem, kje naj začnem oz. končam.

Zdaj bom pisala o otroku, a prosim ne pozabite, to se lahko zgodi odrasli ženski ali otroku ali celo odraslemu moškemu. Ko se otroku zgodi zloraba njegovo telo zmrzne. Otroka prevzame strah. Vklopi se mu senzor za preživetje. Ja, saj smo živali. Telo postane hladno in mehko. Možgani se mu izklopijo in ne čuti popolnoma nič. Ne čuti bolečine, ne čuti čustev, ne čuti telesa… samo tam je. Telo čaka, da nevarnost gre stran oz., da se nevarnost neha. Vas na to kaj spominja?

Verjamem, da ste vsaj enkrat doživeli kaj podobnega. Mogoče pri vašem največjem strahu. Zato mogoče ne hodite po gorah, ker vas je strah višine in doživite prav to. Mogoče ne letite z letalom, ker doživite prav to. Mogoče, ko vidite pajka, kačo ali miš doživite prav to. Prav ta naravni mehanizem, ki se imenuje zamrznitev telesa. Obstaja še boj in beg. Te trije so naravni mehanizmi v telesu, ki nas obranijo pred nevarnostjo, da preživimo. Možno je tudi, da doživite vse tri mehanizme naenkrat. O tem pa več v naslednjem poglavju… Če vas še sploh vleče k branju tega norega mega bloga. Obljubim ne bom predolga. Še malo in si boste lahko oddahnili. Zdaj pa gasa, a počasi naprej! Step by step!

  PREŽIVETJE…

Ko preživimo zlorabo se pozneje, ko živimo ali poskusimo živeti ta strah, ki nastane pred in po zlorabi prilepijo še ostala naša čustva (osnovna in sestavljena) in občutki. Kot so jeza, žalost, sram, krivda, gnus, ne moč in tudi bolečina (fizična in psihična).

Počasi tekom let spoznavamo, da to kar se je zgodilo ni bilo OK. Prvo zazna to naše telo komaj pozneje naši možgani. Ker ko je telo v šoku se tega ne zaveda ali pa ko si otrok sploh ne veš, da ta nad moč nasprotne osebe, sploh ni bila OK.

Ko govorimo o tem vsem kar se nam je zgodilo doživimo prav to…to zamrznitev, beg in boj. Doživimo enako kakor smo takrat. Čez čas lahko govorimo o vseh teh stvareh a telo je še vedno prešejkano. Čutimo povišam srčni utrip, bolečino o črevesju, bolečino o trebuhu, nervozne noge in roke, bolečo glavo, suha usta, mravljince po telesu, pospešeno dihanje, nekakšne krče, razne bolečine v predelu telesa…. To pa se imenuje body memory. Ko se ponovno lotimo delat na telesu z raznimi tehnikami kot sta npr. EMDR in brainspotting spoznamo, da smo kot otroci tam res trpeli. Spoznamo, da se nam je zgodila velika krivica, spoznamo, da sploh ne vemo kako smo vse to preživeli, spoznamo, da je telo neverjetno, spoznamo da nas je kot otroka zelo bolelo, spoznamo …da še živimo. Spoznamo, da smo živeli kot v nekakšnem oblaku v neki zastareli energiji v nekem svojem svetu… potem pa…

Opazimo veliko stvari. Ta jeza, ki jo čutimo sedaj ni enaka jezi. Je jeza a je ta otroška jeza, ki se je prilepila na strah. Ko čutimo žalost spoznamo, da to ni žalost s solzami a je nekakšna suha žalost, ki se je prilepila na strah. Spoznamo, da sram in krivda sploh nista občutka, ki smo jo čutili kakor otroci. Ampak, da sta to ponovno občutka, ki sta se prilepila na ta strah in na našo življenje. Samo zato, ker je šla ena oseba preko meja in pozneje še kdo, čeprav tega sploh nismo vedeli.

ZA NA KONEC…

Upam, da zdaj bolje razumete, da si otroci (ali kdor koli) ne more izmisliti zlorabo. Ker… zakaj bi si jo? Zakaj bi hotel vse to preživeti? Zakaj bi hotel, da bi ga bilo sram, da bi občutil ne moč, da bi bil v žalosti? Torej vi ki si se bojite višine, letenja z letalom, pajke, kače in miši…. Torej zakaj si ne položite v roke miši, kače, pajka…zakaj ne letite z letalom ali gledate v prepad? Saj to so same lepe stvari. Zakaj si ne upade? Saj to ni nič takega!…ja zato ker zmrzne, zbežite ali se borite… ker vas je strah, ker se borite za življenje kakor oseba med zlorabo! Ker ljudje imamo obrambne mehanizme, da preživimo. Upam, da zdaj razumete. Če pa ne, pa vam ni pomoči.

Lepo se imejte v življenju in da slučajno ne pomislite da osebi, ki vam prvič ali desetič upa spregovoriti o zlorabi…slučajno…ne verjamete.  Ker boste sanjali o prepadih, miših, kačah, letalih in pajkih…

Za žrtve zlorab pa predajam tole: pojdite naprej po svoji poti. Saj vsaka žrtev ima svojo unikatno pot, kako naprej v življenju živi in ne samo »živi«. You gut this! Življenje ti, da limone in iz tega narediš limonado, le od tebe je odvisna ali bo sladka ali kisla. To se pa odločaš le ti. Le ti imaš to moč.

 

 

 Živa Bombek