NE RABIŠ OPROSTITI STORILCU, LE SEBI DAJ (ČE LAHKO), JEZO VEN IN OHRANI MEHKO SRCE…

Če bi bilo to tako lahko kakor piše v naslovu, bi bilo veliko manj problemov. Je tako? Žal ni tako preprosto. Veliko ljudi skrbi jeza ali bes. Dajejo jo med negativne občutke. A za mene so občutki le občutki. Jih ne delim med slabe ali dobre. Pravzaprav je jeza temelj predelovanja travm. Dolgo časa sem mislila, da sem dala jezo že ven, a sem po dveh letih spoznala, da je bil to le začetek njene poti.

JEZA ALI SOVRAŠTVO?

Normalno je, da čutimo sovraštvo do storilca ali do ljudi, ki nam ne verjamejo, ko povemo resnico. Okej, tisti ljudje, ki nam ne verjamejo, so tako podli in vse svoje travme dajejo pod predpražnik. Samo, da se z njimi ne bi ukvarjali. Mislijo si naj bo kar tam. Oni ne zmorejo pogledati strahu v oči, ne zmorejo se zmeniti za resnico, ne zmorejo videti resnice zato nam ne verjamejo. Jaz jih ne podpiram, le pišem o tem, da boste žrtve razumele situacijo. Je hudo, a s tem razumom lahko sovraštvo spremenite v jezo. Sovraštvo ni najboljše, ker ljudje ubijajo s sovraštvom.

Verjetno ne rabimo ljudi sovražiti, če nas niti ne razumejo?  Tudi sovraštvo do storilcev je normalno, saj so nam spremenili življenje. J*** jih. Tukaj pomaga šport. Kateri koli šport, da to energijo, ki je nakopičena v nas, da jo sprostimo iz nas. Borilna veščina je super opcija, ker dobimo zraven še samozavest in istočasno dajemo ven jezo. Spodbuja nas, da samozavestno udarimo v blazino  pri tem nobenega ne poškodujemo. Super je tudi trening v dvojicah, ker telo sproži adrenalin in koncentracija se nam povečata, pri tem vidimo česa vsega smo zmožni. Pri utrujenosti začnemo uporabljati še preostanek jeze. Kričanje je pa pri tem normalno.  Sovraštvo se spremeni v jezo in ta se izlije iz nas. Pri sovraštvu  želimo osebi slabo in posledično tudi sebi. Moja odločitev je, da spreminjam sovraštvo v jezo. Kakšna je pa vaša?

Seveda smo lahko jezni! Za nas se je od takrat spremenilo življenje! Spremenile so se celice in naša energija! Spremenili smo se mi! Življenje v sekundi spremenjeno. Seveda smo lahko jezni, ker je to neumno dejanje! Seveda smo lahko jezni, ko po nekaj letih ugotovimo, da je posilstvo prešlo v vse dele našega življenja! Seveda smo lahko jezni, ko ugotovimo da to kar smo bili nismo bili mi! Seveda smo lahko jezni, ko to govorimo!

Lahko kričiš, kleješ in še kaj, to podpiram!  Zakon se je kričanje, ko si jezen. Le daj jezo k človeku, ki ti je to storil in ne na vse ljudi okoli sebe. Vem, da to je zelo težko. Jezen si na cel svet, nase in vse ljubljene ljudi. Zato daj ven jezo, ker ta jeza ni tvoja, ker to nisi ti.

Hudo je, ko ugotovimo, kakšni smo bili in kakšni smo sedaj. Žal nam je, da smo toliko ljudi odgnali iz življenja. Žal nam je, da nismo razumeli situacije. Žal nam je, da smo tako ostri do ljudi a to smo mi ki imamo v sebi toliko jeze, da ne vemo kam bi jo dali. Žal nam je, da smo tako odreagirali kakor smo. Žal nam je, da imamo toliko v sebi besa in obrambe. Mislim, da je to najhujši del, ko spoznaš kakšni človek si bil prej in kakšni zdaj, a temu se reče rast.  Rast s katero smo prišli do svoje avtonomne osebnosti in temu lahko rečemo, da postajamo to kar smo. Je hudo in ni preprosto.

Komaj nato pridemo do žalosti in do razumevanja zadeve. Razumemo stavke, ki so nam razlagali »modreci« pred leti. Razumemo sebe in se zjokamo, ker smo se spremenili. Tukaj pa pride jok hvaležnosti, da smo vse to preživeli. Pride jok upanja in počasi dobivamo zaupanje v življenje. A to ne gre danes na jutri.

OPROSTITI STORILCU?

Le zakaj bi? Pravzaprav to ni pomembno  za predelovanje travme. Ene žrtve jim druge ne. Zemlja se bo še vedno vrtela v pravo smer. To je podobno kakor soočenje. Če pride do tega okej, če ne pride je tudi okej. Samo naj vam ne bo težko pri srcu, če mu boste oprostiti, ker tudi s tem ni nič narobe. Enako naj vam ne bo težko pri srcu, če mu ne boste oprostili. To je odločitev na več ravneh, na zavestni in nezavestni.

Tukaj se mi zdi le glavno to, da oprostimo sebi.  Pravzaprav le, da si oprostimo, ker zdaj nekako vemo, da nismo krivi. Dajemo krivdo tam kamor spada, torej storilcu. Kdaj koli se vam je zgodilo posilstvo vedite, da niste krivi. Krivda je le na njih. Razumem, da  še imate vedno krivdo in sram na sebi in da ne veste kdaj bo to šlo dol iz vas. Tudi jaz ne vem! A vem, da grem vsak dan posebej s tem naprej. Kakšni dan čutim več krivde, kakšni dan manj.

Ko čutim ogromno krivde, preprosto se spomnim kako sem jo čutila, ko sem prvič povedala o zlorabi in vedno spoznam, da je zdaj bolje kakor je bilo takrat. Naše življenje sinusno valovi in s tem ni nič narobe, ker če ne bi poznali enega dela nas ne bi poznali drugega dela nas.  Ko imate krivdo, zapakirajte v škatlo in po hitri pošti pošljite storilcu.

ZA NA KONEC…

Kar koli doživljate ne pozabite nase kdo ste v resnici! Vsak človek ima več plati in ne skrbite tudi mi imamo več plati. Vsi ljudje imamo travme take in drugačne, z delom na sebi se boste spreminjali hitro ali počasi. Spreminjali se boste v osebe, ki bi radi bili ali tudi ne. Naj vas ne bo panika, če se boste spremenili čez noč v osebo, ki vam ni v redu. Naj vas ne bo panika intenzivnega joka, jeze, sovraštva, besa, veselja in še česa. Vse to je normalno, ker le sprememba je normalna. Saj hitro boste spoznali, da spoznavate vse aspekte sebe, le zato ker napredujete in si dovolite občutiti sebe ali druge. Kar koli bo, le ne pozabite na srce! Pa še nekaj! Mi smo veliko več kakor bolečina in mi smo veliko več kakor travma!

You got it!

  

Živa Bombek

 

SOOČENJE S STORILCEM NI POTREBNO ZA »OZDRAVITEV«, AMPAK…

 V teh dneh se veliko piše in govori, o družbi ter o spolnih zlorabah. Zdi se mi, da je to že skoraj na kolektivni ravni. Pogovarjajo se na ulicah, barih in še kje. Včasih se mi zdi, da nam že mesec december pomaga k temu, da zaključimo eno poglavje (katero koli) in gremo naprej. Ampak vprašanje je, če ste pripravljeni iti naprej? Ali bi se rajši še vedno držali starih zgodb in energij? Seveda je to lažje, a počasi se je potrebno odlepiti od starih  vzorcev ali dejanj in iti z življenjskim tokom naprej. Seveda to niti približno ni lahko. Je zelo težko, zahteva ogromno energije in rabi ogromno poguma. Na nas (družbi) je, da tukaj nekaj spremenimo. Ko že mislim, da nam gre kot družbi bolje, se hitro postavim na realna tla in vidim, da se še vedno ni spremenilo nič. Pogosto imam v mislih stavek: Glej kaj sem že vse naredila (podobno je v družbi, le tukaj gre počasneje in težje).

SOOČENJE

Nekako sem upala pri sebi, da moja duša, telo in um ne bodo imeli potrebo po soočenju. Niti nisem razmišljala o tem o teh stvareh. To me sploh ni zanimalo. Zazdelo se mi je, da ta del niti ni tako pomemben zame. Mogoče nisem o tem razmišljala, ker me je bilo strah. No, definitivno strahu je bilo ogromno! Poguma pa takrat premalo.

Nekako sem čez noč videla, da imam željo za ta podvig. Bila je možna želja, ki je kakor zgleda nekaj časa dozorevala v meni. Strah me je bilo, a želja je rastla in rastla. Glede poguma, sem pa vedela, da je tam kjer nas najbolj  boli. Tudi sama sem si velikokrat postavila vprašanje zakaj? Preprosto ni bilo odgovora, a vedela sem, da ga ne rabim imeti za vse. Nekako sem sledila sebi in svoji intuiciji. Popolnoma sem si zaupala!

Tako močne pozitivne čustvene stvari kot je bilo soočenje, še nisem doživela v življenju. Dokler tega človek ne doživi, ne more verjeti, da je lahko tako močno. Lahko rečem, kar malo »noro« in pogumno. Seveda se tukaj predvsem žrtev bori s strahovi v sebi, s preteklikom in sedanjikom. Na površje preidejo močna čustva katera te zmedejo. Ne izgubite glave! Dobro se prizemljite. Lahko pride tudi panika in še kaj. A to bo bil še najmanjši problem ta trenutek.

Ko greste na ta določen kraj ali jih pokličete na telefon (a predlagam, da se soočite v živo, ker vidite mimiko telesa) si predstavljate, da ste veliki in brezmejni. Nekje sem prebrala, da bi imeli zraven predmete, ki vas spominjajo na sedanjik, jaz sem izkoristila kar vreme. Ni nujno, da greste tja sami, lahko vas kdo spremlja. Ne pozabite, vi vodite zadevo, niste več otroci.

V kolikor se želite soočiti s člani družine, ki vam ne verjamejo in nimajo nič z zlorabo, sem mnenja, da  s tem ni nič narobe! Pravzaprav je to v redu, ker potem več ne boste živeli v laži in boste vedeli, kdo vam verjame in kdo ne. Velika verjetnost je, da vas bodo tudi oni hoteli stisniti na rob in dati krivdo na vas ter rekli, da ste si izmislili. Vprašajte jih direktno kar želite od njih izvedeti in povejte kar vam leži na duši. Priporočam, da tudi tukaj nimate pričakovanj ali želja. Vsa soočenja so težka in po soočenju se spremeni življenje, če pozneje zapremo določena vrata smo s tem naredili veliki korak pri predelovanju travm.  Žalostno je, da še vedno veliko večino ljudi verjame storilcu, žrtvi pa ne. A vas to naj ne zmede! Pojdite naprej po svoji poti! Videli boste, da vam veliko ljudi ne verjame, kljub vsemu vam verjame dovolj ljudi za vaš napredek. Ustvarite si ta krog dobrih ljudi. Maš to!

PO SOOČENJU

Lahko pride do praznine v telesu, do jeze, besa, joka žalosti, razočaranje, strahu, nelagodja…in tudi lahko zbolite. Definitivno se vam zmanjša nadledvična žleza, zaradi povečanega adrenalina. J To so težka bremena, ki niso lahka. Po tem lahko imate obdobja spanca, ne spanca, nočnih mor, alergij in še česa. Najpogosteje pa je, da se kar bojite, da bodo vaši dragi ljudje ali vi kar umrli. Povem vam, kar tako to ne gre. Ta občutek pride zato, ker en del vas si je zelo želel to narediti en del vas se je bal. Ko ste bili otroci, so vam grozili, da če komu zaupate kar se vam je zgodilo, bodo kar vsi umrl in vam bo razpadla družina ali ljudje, ki jih imate radi…

Te občutke si vzamemo kot nekaj normalnega, ki bo prišel po soočenju. Naj vas ne skrbi ne bodo vsi pomrli okoli vas. En del vas bo le pustil bolečino, tam kamor spada. Torej pri storilcih.

Po soočenju ni nujno, da preidejo le slabi občutki ampak tudi zelo dobri. Pride do globokega olajšanja, veselja, joka veselja, boljše zaupanje vase, da stvari jemljete manj osebno, boljša samozavest… predvsem ponosni boste nase, da ste to izpeljali.

ŽIVLJENJE SAMO TE PRIPRAVI NA TA TRENUTEK

Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da me je samo življenje pripravilo na to soočenje. Prebrala sem točno določene knjige, ki so mi zdaj pomagale. V glavo so se mu vtisnili točno določeni stavki, ki sem jih potrebovala. V življenje so stopili točno določeni ljudje. Točno določeni ljudje mi verjamejo in me spodbujajo. Odločilni je bil tudi zadnji športni trening. Ljudje okoli mene so dajali popolnoma prave stavke in vprašanja, ki sploh niso imeli veze z mano a so me spodbudili k temu dejanju.

Vse v življenju je ključ in ključavnica. Učitelj pride takrat, ko smo mi pripravljeni, da gremo naprej.

ZA RAZMISLEK

Soočenje s storilci ni potrebno za razrešitev travme! Malo žrtev se s tem sooči in prav tako živijo pozneje v redu (ne vzet tega stavka kot, da niste močni ali da niste pomembni). Če je storilec nasilen, ne priporočam, da se mu približujete. Če niste pripravljeni se ne igrati te igre, glede soočenja. Lahko pride veliko razočaranje in stvari se danes na jutri poslabšajo. Če čutite, da bi to naredili, se prej posvetujte z ljudmi (terapevti in osebe, ki se spoznajo na te stvari) in če čutite še naprej željo po tem, se poslušajte a s tem se ne igrajte. Lahko pride veliko razočaranje, samo zato ker imate neke želje. Želje po razumevanju, po tem da bi se opravičili storilci, po tem da bi se oni spremenili…. Ne bodo se spremenili, ne bodo se opravičili (mogoče kdo a statistika gre proti nič). Ne podcenjujte njih in ne sebe!

Velikokrat pri soočenju pride do groženj in vpitja iz strani storilcev, saj le s tem vas imajo pod kontrolo. Ampak povem, vi imejte celotni pogovor pod kontrolo. Vso svoje pričakovanje, ki ga imate je potrebno, da ga pustite doma. Pojdite se soočit brez pričakovanj! Tja pojdite polno samozavesti in pokončno! Storilci znajo le pritisniti z grožnjami in dati vso krivdo na vas. Vse kar boste rekli bodo rekli, da lažete in po možnosti vas bodo še pomanjšali. Nič ne pričakujte…najmanj pa besedo oprosti. Če boste sledili pogovoru storilcev boste hitro ugotovili, da so se z besedami razkrili.

Vi določate kje se boste dobili. Storilci nekako upajo, da žrtev se ne bo vsega spomnila in da do tega ne bo prišlo. Presenetili jih boste, ko jih boste poklicali, mogoče se ne bodo niti oglasili ali odprli vrata. Storilci se pripravljajo na to soočenje od začetka (vsaj tako sem jaz to začutila) so hladni a kljub temu jih boste presenetili. Načeloma so to ljudje, ki nimajo čustev in jim je vseeno zase in zate, so podli…včasih jih kar  pomilujem. A krivdo dajem vedno na njih.

ZA NA KONEC

Zdi se mi, da je to bila kot nekakšna preizkušnja, koliko smo napredovali skozi leta. Najbolj mi je tu podobna situacija, ko smo bili otroci in je bil sneg. Naredili smo si skakalnico iz snega in z navadnimi smučmi skakali tudi po 9 metrov ali več. E točno tam, sem si upala iti vedno višje in višje na hrib in posledično sem vedno dlje skočila. Strah sem sproti premagovala. Saj so bili tudi padci, no tudi grdi padci, ampak smo premagali ta strah in skakali naprej. Enako je tukaj, delo na travmi. Vedno več si upamo videti in vedno globje v travme gremo. Vedno več imamo upanja in svetlobe. Vedno bolj vemo kdo smo in kdo nismo. Vedno bolj se poznamo in samozavest nam raste. Notranja moč pride preko izzivov s strahom, saj le tam se skriva. Posledično vsega tega ima storilec manj moči.

 

 

 

Živa Bombek
 

SAJ MOGOČE JE KUL, KO PADAJO KOMETI

 Dolgo časa sem razmišljala, da bi pisala o tem. To so težke teme, previdnost ni odveč. Hitro lahko koga potegnemo v črno spiralo iz katere ne zna izstopiti.

Velikokrat slišimo razne zgodbe, da je ženska dnevno bila v stiku z moškim, ki jo je pretepal ali posiljeval ali grozil. Velikokrat slišimo razne neprimerne komentarje ob tem. Npr. zakaj ni šla stran, če jo je pretepal? Zakaj ni prijavila? Sama je kriva, saj je bila tam in ni šla stran. Sama si je kriva, saj se je z njim poročila. Sama si je kriva... bla bla bla v nedogled. Najlažje je obsojati ljudi in kritizirati. Vem, da veliko ljudi poskusi razumeti, a še vedno je ogromno ljudi ki brez pomisleka obsojajo. Zato sem se odločila, da vam poskusim obrazložiti, kaj se tukaj dogaja v možganih in telesu žrtve.

KJE SE IZGUBI RAZUM?

Tudi jaz tega nisem razumela, sedaj razumem. Direktno tega nisem doživela, sem pa podobno izkusila. To sem občutila, ko so nekatere stvari v mojem življenju postale OK. Za moj um in telo je bilo to katastrofa. Umsko sem sčasoma razumela. A telesno…telesu je potrebno to nekako dopovedati. Celice gradijo telo in vsaka celica ima spomin. Vedno, ko se deli celica se deli z njo tudi ta energija travme. Zato je potrebno, da o travmi pišemo, govorimo, rišemo.. s tem pomagamo telesu. Večkrat, ko o tem govorimo… manj imamo v sebi nakopičene te energije in manjkrat odreagirajo hormoni (adrealin, noradrealin, kortizol). Večkrat, ko se bo celica delila majn bo v telesu te nakopičene energije. Na ta način tudi telesu dopovemo, da so stvari OK. Za nekatere stvari preprosto potrebujemo čas in potrpljenje. Tukaj seveda podzavestno razmišljamo in nam stvari čez čas postanejo jasne, kakor beli dan.

Nekako tako poteka delo na telesu in travmi. S časom se nekatere stvari umirijo in postanejo OK. Temu se reče drugi del katastrofe. Kar naenkrat ni okey, čeprav je OK. Ponovno nismo zadovoljni, pravzaprav se ponovno začnemo bati, ker smo izven cone udobja. Razumem zdaj sploh ne vidite povezave z žensko, ki jo vsak dan tepe moški ali posiljuje in ne gre od njega stran. Preidemo na drugi del. Potrpežljivo berite naprej.

OK JE, KO NI OK…

Čudno je to, ko nam ni ok samo, ker je OK. Točno tako se počutijo žrtve, ki so »ujete« v prijemu nasilja v domovih ali v šolah. Njeno telo je navajeno na ta en udarec ali zaničevanje in zunanji svet ji je prav tako grozen. Rajši potrpi na ta en udarec na to rutino, kakor da se komu zaupa. Njej je to nekakšna cona udobja in zunanji svet ji je grozen. Zato žrtve težko presekajo ta krog in gredo stran od posiljevalcev in storilcev. Hkrati se boji vseh groženj od partnerja ali da ji ne bo noben sploh verjel. Na zunaj kažejo storilci dober odnos a v hiši, pokažejo svoj pravi obraz.

Tudi žrtve, ki so bile zlorabljene kot otrok, pridejo slej kot prej do tega. Preprosto niso navajene, da so stvari OK, ko že dlje časa delajo na tej travmi. Možgani so navajeni na cel halo, ta halo čez čas umiri in si želijo drame, ampak drame nikjer ni. Oseba se rahlo zmede, ker več ne ve kaj je res in kaj ni res. Vzorci se prav tako spreminjajo. Stari vzorci, ki so se ustvarili med nasiljem postanejo še močnejši in hkrati, ker delamo na sebi si ustvarimo nove vzorce in se počutimo tako razdvojeni. Na udar pride žalost in jeza. Žrtev spozna, da je celo življenje bila zmanipulirana in da ji je bilo veliko odvzeto. Tukaj si želi le razumevanje in podporo. Meni osebno se zdi, da del najtežji se odcepim od travme in kljub OK situaciji iti naprej. To je res grozno. Ne gre, da je kar OK, če je bilo v preteklosti ena velika katastrofa. Tako vidijo možgani in telo. Pogled na življenje se popolnoma spremeni, tudi če smo bili stabilni kar naenkrat postanemo nestabilni nervozni in na novo tesnobni. Grozno, ampak nekako vem in upam da vi tudi, da se da preiti preko tega. Zase in ne za druge. Le zase. Spoznavamo kdo smo in postajamo bolj ranljivi. S časoma se tudi ta situacija umiri, le potrpežljivost je potrebna in veliko pogovora s seboj.

ZA NA KONEC…

Dodala bi še samo, da nobena žrtev ni kriva, da more prenašati nasilje. Nobena žrtev ne rabi skrivati svoja čustva ali se opravičevati, čeprav je to morda v danem trenutku najlažje.

Preden želite soliti pamet kateri koli žrtvi rajši malo premislite, ker če bi lahko šla stran bi že šla. Prav tako bi podala prijavo, če bi jo lahko dala z levim prstom na roki, a preprosto so te stvari bolj zakomplicirane kakor so vidne na prvi pogled. Zatorej preden skritizirate zadihajte in po potrebi se ugriznite v jezik.

Nobena žrtev ne rabi deliti poteka nasilja, če si tega ne želi. Je pa dobro, da govori o tem z zaupno osebo, piše o tem ali riše. Le vsaka žrtev posebej, ima v sebi lučko katera jo vodi po teh ostrih ovinkih. Verjamem, da imamo vsi v sebi ta glas, ki nam daje upanje in smisel življenja. Le slediti ji je potrebno ali pa jo poiskati. 

 

 Živa Bombek

ŽALOVANJE ZA POSILTSVOM, A TO OBSTAJA?

Ni pravično. Ni pravično, da so eni posiljeni in eni ne. Seveda je s tem mišljeno, da nihče ne bi smel biti posiljen. Ni pravično! Nič ni pravično na tem planetu! Koliko nam je odvzeto! Veliko! Preveč je tega. Zakaj sem zdaj žalostna? Zakaj sem zdaj jezna? Kaj je to? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Kaj delamo na tem planetu? Zakaj zdaj ta panika? Zakaj se to sploh dogaja?

ŽALOVANJE

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj tako intenzivni uvod v blog? Ja, temu se reče proces, ko žaluješ za celotno zadevo. Ko, že veš nekako, da nisi kriv, ampak čustva… čustva te prevzamejo. Že misli je težko nadzorovati, kaj šele čustva? To zgleda nekako tako, kot da bi izgubil en del sebe in bi jokal zase, le zase. Vsak dan vsako minuto. Sekundo. Zase. Čeprav nekateri ne morejo jokati, čutijo v sebi toliko žalosti in jeze, da je ne morejo izraziti.

Veliko nam je bilo odvzeto. Cela mladost, če se je to zgodilo v otroštvu. Izgubili smo upanje. Sebe. Izgubili smo stik s telesom. Izgubili smo zaupanje. Izgubili smo stik z ljudmi. Veliko stikov smo izgubili in veliko obrambnih mehanizmov ustvarili.  Le to smo ustvarili za preživetje.  Imam vprašanje za vas… ali je to  življenje ali  »življenje«?

V redu je, da jokate ob tem, ker to je bolečina. V redu je, da imate slabe dneve. V redu je, da spoznavate ta del sebe. V redu je, kakor je. Le dovolite si to občutiti. Vem… boli kot ne vem kaj boli, res boli,  vsak dan. Lahko se vleče dneve, mesece ali celo leta!

Ne pustite, da bi vas to pojedlo… žalujte, le imejte pred sabo lučko, ki vas vodi. Ki vas bo potegnila vedno znova iz tega ven. Imejte nekaj v kaj verjamete, kar vas veseli.

Čeprav vas bo zapustilo nekaj ljudi, se osredotočite na ljudi, ki vam pomagajo in ne tiste, ki so vas zapustili. Verjemite sebi, da se je travma res zgodila. Iz te bolečine srkajte moč zase in ne za druge, le zase. Ko že mislite, da ste popolnoma sami, okoli sebe poglejte kdo je z vami in hitro boste lahko našteli vsaj nekaj ljudi.  Vi ste zadnja oseba, kateri bi nehali zaupati ali ji nehali slediti!

TRAVMA

Velikokrat sem želela o tem pisati, a nisem vedela kako naj to opišem. Jaz vidim travmo kakor, da je del nas in sestavljena iz več plasti. Vsrka se v našo telo, um in energijo. Je del nas. Kakor da se v nas ustavi ta energija, ki je nismo takrat mogli dati iz sebe. Recimo primer. Antilopa beži pred levom in pri tem odda ven iz sebe odvečno energijo in adrenalin.  Pri travmi npr. posilstvu ko 40 %  žrtev zmrzne ali 70 % žrtev občuti delno zamrznitev. Je zelo težko opraviti takšno raziskavo in priti do, zanesljivih podatkov. Ampak v tem besedilu ni trenutno point v tem. Želim le povedati, da pri tem ne oddajo nobene energije in telo ostane v tistem stanju. V tem stanju lahko ostane tudi dneve, mesece in leta.

Torej na nas je, da to odvečno energijo »očistimo« in na njej delamo, dokler je potrebno. Ampak ja to je »master« plan. To ne gre danes na jutri. To je postopek in to je življenje. To je težko in precizno delo.

Tudi če že vidimo, da se o dogodku lahko pogovarjamo, še ne pomeni, da smo jo predelali. Na njem moramo delat na več nivojih, saj je sestavljena iz več plasti. Mi smo del nje in ona je del nas. Ampak, nas ne definira! Le mi jo definiramo, kakor jo definiramo.

O travmi se, da govoriti brez čustev, brez energije, da se jo le povedat, a o njej ne govorimo. Zato je dobro, da o njej pišemo, govorimo, kričimo, pišemo, meditiramo… katerakoli travma je, ali imamo problem  zaradi prometne nesreče, je dobro da na njej delamo na več plasteh.

Ni point, da samo govorimo. Ni point, da o tem ne govorimo. Point  je le v tem, da pozneje res živimo in da ne samo »živimo«.

Malo poglejte okoli, koliko je raznih travm in toliko ljudi nič ne naredi o tem. Le zakaj ne? Ker jih boli, ker nas boli.  Ja, vsi imamo travme vsi! A eni večje in drugi manjše! Nobenega ne vlečem iz »šita« ali ga zagovarjam. Le želim povedati, da iz tega vsak naredi kar želi in tisti trenutek želi.

Tudi jaz imam mesece, ko o tem ne želim pomisliti, ker mi je slabo, ker mi gre na bruhanje, vse bi dala le nekam. Imam pa mesece, ko se borim zase, govorim o tem in pišem o tem in grem naprej, le zase.

ZA NA KONEC

Vsak pri sebi se odloča kar bo pri tem naredil. Jaz sem se odločila, da grem travmo pogledat od zgoraj navzdol. To je le stvar posameznika. En se bo odločil, da jo bo dal v kot. Drugi pod predpražnik. A odločitev je vaša. Ko se podajate v to boli,  zelo boli.  Pridejo joki obupa in joki veselja, pride vse! Pridemo tudi mi. Je težko, ni lahko.  

A ne obupajte, ker nato se komaj začne življenje in ne le »življenje«.

 

 

 Živa Bombek

KO SREDI MEDITACIJE V NARAVI ZASLIŠIM STREL…

Narava je naša največja učiteljica. Je neverjetno inteligentna in tam se zgodi vse ob svojem času. Nikoli ne prehiteva. Energije in snovi vedno krožijo. Smrt ali rojstvo prideta ob svojem času. Menjavajo se letni časi in pred vsakim časom narava poskrbi, da se pripravi za določen letni čas. Je neverjetno mirna, spokojna in vedno nas objema ter posluša. Njej lahko zaupamo vse in nikoli te ne bo sodila, le pokazala ti bo česa še ne veš.

NARAVA…

A ste že kdaj opazovali živali ali rastline? So vas že kdaj preletele ptice, ker so vas poznale ali vas je pozdravil kozorog? No, če ste že doživeli, potem razumete te občutke. Ste se kdaj dotikali dreves? Poslušali ritem Zemlje? Dotikali trave? Prelagali kamne ali pili izvirsko vodo? Verjamem, da če ste to doživeli, razumete o čem pišem. Lahko še dodam, da vsak to občuti drugače in s tem ni nič narobe.

Pred kratkim sem doživela, da so se me Planinske kavke tako navadile, da so me vsak dan ob isti uri preletele. Okoli mene je letelo cca. 200 kavk. Tako tudi pokažejo, da bo čez nekaj ur deževalo. Prepričana sem, da so me prepoznale. Ja, vem to zgleda tako pravljično in tako nenavadno. Razumem vas, tudi jaz bi to nekomu rekla, ah nehaj že o tem govoriti…to je brez veze.  Ampak a je res?

Narava je meni največja učiteljica in želim pokazati, da lahko v njej najdemo mir vsi. Ljudje, ki so poškodovani tako ali drugače, lahko najdejo v njej mir. Uči nas ohranjati notranji mir. Pokaže ti česa še ne veš. Ob pravem času te pogledajo razne živali ali ti presekajo pot. Kakor meni v visokogorju npr. gad ali svizec ali kozorog. Vedno nam nekaj kaže. Njena voda je zdravilna in odličnega okusa. Ste že kdaj pili poponoma svežo izvirsko vodo? Vas je že kdaj pozdravila »nenavadna« žival?

LJUDJE…

Lastimo si naravo kakor, da je naša. Smo pa le mi del nje in nič kaj več. V raznih nacionalnih parkih ljudje spijo na prostem, čeprav to ni dovoljeno. Kazni so prenizke. Spuščajo drone, čeprav ni dovoljeno.  Lovci lovijo živali, čeprav to ni zakonito. Tudi lovci so le ljudje, ki so okej dokler ne dobijo puške v roko. S takimi sem se tudi jaz pogovarjala, a puška jim da nadmoč, kakor jo začutijo storilci pri posilstvu. Sprašujem se kam gre ta svet? Ali bodo naši potomci še sploh kje v naravi videli svizca, kozoroga, gada ali bodo prej vse pobili. Lovci streljajo, ko imajo uradni lov vsak dan, a ko ne bi smeli prav tako streljajo. Kje je potem smisel uradnega lova ali nacionalnega parka?

Meni se je strlo srce, ko sem zaslišala strel, a povem vam, da to ni bilo le enkrat. Strlo se mi je srce, ko me je vsako večer ob isti uri pozdravila lisica….a eno noč in nadaljnje večere je več ni bilo. Upam le, da še živi. Strlo se mi je srce, ko sem šla na goro, videla iztrebke kozoroga, a kozoroga ni bilo nikjer. Skrili so se pred ljudmi. Živali čutijo kdaj se lahko izpostavijo in kdaj ne.

Spomnim se, ko sem bila mlajša so bili svizci na vsakem vogalu po visokogorju, zdaj tega žal ni več. Spomnim se, da je bilo več rožic na istem kraju kakor je zdaj. Ljudje kar trgajo rožice, kljub pametnim telefonom. Spomnim se, da je bilo več snega tudi poleti, a zdaj je v visokogorju voda že problem, ljudem pa je voda postala samoumevna, a vam povem da ni.

Preveč stvari nam je postalo samoumevnih, od vode do čistega zraka. Tudi v visokogorju se spreminjajo stvari in ne samo v dolini. Žal tudi narava ni več enaka kot je bila. Tudi tam se spreminjajo cikli kakor pri nas. Je pa res, da edino sprememba obstaja.

NESREČA NE POČIVA….

Zadnje čase večkrat slišim od ljudi, da smo kakor ovce. No, nekateri so še slabši. Nekateri ljudje sploh ne vidijo cvetlic, razgleda, narave…po poti gredo na pol slepi, brezvoljni in v eni roki telefon, v drugi pol litra vode….tako na yolo. Tako je čudno, da nimamo več nesreč v naravi, kakor jih imamo.  Ovce vsaj vidijo travo in cvetlice. Tako, da ne podcenjuj živali, ker so zelo pametne. Kam smo prišli? 

Ljudje sploh ne vidijo, da prihaja nevihta. Bilo je temno nebo, vedeli smo da ga bo sekalo. Jaz sem hodila iz dvatisočaka, jim povem, da prihaja nevihta in rečejo »sam še na vrh skočimo«. To je nekakšno nespoštovanje do narave in do gorskih reševalcev. Ali se ljudje, ko enkrat srečajo nevihto, začnejo zavedati, da narava ima moč? Ali, ko jih zajame snežni plaz?

Jaz srčno upam, da se iz tega kaj naučijo. Ampak ja, povem iz lastnih izkušenj, ko enkrat doživiš pravo nevihto, veš kaj to pomeni in prav čutiš moč narave. Iz tega se veliko naučiš. Drugače gledaš na svet in na življenje. Življenje, lahko kar mine. Kaj pa potem?

Lahko tudi zelo pazimo v naravi in se nesreča kljub temu zgodi. Jaz sem npr. plezala in sem prijela kamen, ki se mi je utrgal, z drugo roko sem se držala za drugi kamen in je bilo vse okej, na srečo pa kamna nisem vrgla v prepad, a sem ga samo položila na poličko. Lahko bi ga komu ponesreči vrgla v glavo, a se na srečo to ni zgodilo. A vseeno me je šokiralo.

ZA NA KONEC…

Narava je del nas in zato jo moramo še bolj paziti, ker ko se v naravi uniči en del biodiverzitete, se to pozna tudi pri ljudeh. Narava nam je zelo dobra terapevtka, pomaga nas umiriti in nam da prostor za izražanje. Vedno nas posluša in nas objame. Z opazovanjem vidimo, da smo ji zelo podobni in da je ona naše ogledalo, kakor ljudje. Ima zelo dobre terapevtske spodobnosti in z njo se hitro prizemljimo ali izražamo čustva.  Ste že kdaj kričali v gozdu? Ali je to preveč »noro dejanje« v tem času?

 

 Živa Bombek

KO JE VSE ZAPAKIRANO V VATICO….

Velika tabu tema je, ko ženska zlorabi otroka. A povem vam, da tega ni tako zelo malo. Žal je 15 % do 20 % zlorab (raziskava v Sloveniji) , ki jih naredijo ženske. Ja, te ženske, ki imajo »kav« čustva in vse to. Tudi te mislim.

Mislite si, ah ženska s čustvi že ne more tega narediti. Lahko. Naredijo prikrito, zelo prikrito. Tako, da otroku sploh ni jasno, da je bil zlorabljen. Že po mnogih letih, se sploh ne zavedajo, da je do zlorabe prišlo. Teh primerov ni tako malo. Zlorab je za moje pojme več kot si mi mislimo ali vemo. Tega je ogromno. Preveč. V 21. stoletju je to še vedno tabu tema, a hkrati lahko vsak posameznik to preobrne.

Vsaka znana zloraba in deljenje informacije lahko ustavi naslednjo zlorabo. To je tako, ko pride ena nasmejana oseba med zagrnjene ljudi, počasi ne bodo več tako zagrnjeni in se bodo poskušali še oni vsaj malo nasmejati. Naprej zgleda debilno, a nato spoznajo, da se lahko malo sprostijo.

ZAKAJ…?

Mislim, da vse zlorabljene osebe pridejo do točke ko se vprašajo ZAKAJ, so bile one posiljene.  Ja, tudi jaz sem bila že tam. Tudi če prej nismo bili na tej točki, slej kot prej pridemo do nje. Takrat se lahko derete, jokate, mulite, jezite, klejete …a še vedno ne boste dobili odgovora zakaj. Takrat gledate sebe gor iz »šita« in še vedno ne boste dobili odgovora zakaj? Ja….takrat ste v paniki in hočete takoj dobiti odgovor, a ga ne boste dobili. Žal… Ni ga. Ampak ja vem, to boli.

A povem vam, da če ne bi bili vi bi bil kdo drug in potem bi se on vprašal zakaj. Tukaj dejansko nimam odgovora. Ne vem, če ga bomo kdaj dobili. Lahko pa rečem, da ste slučajno vi bili takrat tam. Da se je osebi  slučajno takrat preklopilo, da bi vas posilila. Ali da ste slučajno vi bili tam, se tam rodili, šli na ta vlak..itd itd. Ampak pri meni ne pije te vode. Kaj pa, če v življenju ni naključij in je vse v naprej nekako urejeno, ker na koncu se vse uredi? Vidite, vse ima kaj pa če…torej nimamo odgovora. Vsak ima svoj..kaj pa če.

Ne rabimo imeti odgovora za vse. Tudi mislim, da ne rabimo za vse odgovora…. 

 

STORILCI…

Jaz jih vidim kot ljudi, ki menijo da imajo veliko nadnaravne moči. Ki menijo, da obvladajo vse. Menijo, da imajo nadmoč in s to nadmočjo se spravijo nad otroka ali kogar koli. A v sebi so strti. S tem jih ne zagovarjam, tako jih vidim ta trenutek. Prevladuje jim seksualna energija, ki divja nad njimi in zato želijo prevladovati. Povsod gledajo ljudi. Večina se jih dela fino in ko pride resnica na dan povejo vse samo, da bi prikazali, da niso krivi. Naštudirajo vse za naprej. Krivdo prenesejo na žrtev, da si je to izmislila in takrat se delajo zelo fino.

Dostikrat želijo starše obrniti proti otrokom (če niso sami storilci), samo da bi si še tam nakopal problem. Delajo vse samo, da ne bi prišla resnica na plan. Delajo se fino, ko je to potrebno. Enkrat ko se to razve, se zaprejo vase in se vas začnejo bati. S tem jim odvzamete moč in si jo priborite nazaj. 

 

MOČ...

Moč imate tam kjer vas najbolj boli, torej v zlorabi. Oni nimajo nič moči, vi žrtve imate veliko moči, ki jo morate najti. Z delom na sebi jo boste slej kot prej našli. Ker..kdo ste vi? Ste osebe, ki je vse to preživela, torej imate izkušnje, le popredalčkati si morate. Ja, seveda je to je to na prvi pogled misija nemogoče. Ampak je mogoče! Je!

Res, da boli, da bi se kakšni dan samo ubili ampak to mine. To mine, ker spoznavate kdo ste in kdo so ljudje okoli vas. Najdite si osebe in si zgradite varno mrežo. Saj ste enakovredni kakor vsi ostali. Ampak ponovno storilec….vam je dal toliko sranja, da tega ne verjamete, vem. Tudi jaz nisem verjela. Tudi jaz še imam dneve, ki bi se skrila v mišjo luknjico, a hkrati imam tudi dneve, ko uživam in se zahvaljujem, da živim in da spoznavam kdo sem.

 

ZA NA KONEC…

Tako, da drage žrtve, verjemite si vse kar ste začutile po telesu ali se spomnile. Tega si ne morete izmisliti. Ni možnosti. Tudi vi ne pozabite na srce, ker to vaša prednost in s tem ga lahko držite, kolikor časa želite.

To bolečino, ki jo čutite pa spustite, da jo voda odnese in kakor pri reki nato do vas pride čim več uživanja in veselja v življenju. Vedite, le vi imate moč. Storilec nima toliko lastne moči kakor vi. Oni so… ker ne upajo priznati in se skrivajo ko pride v javnost. Žrtve se ne rabite skrivat in pridite iz svojih rovov ven in spregovorite, ker s tem boste opravili že eno tretjino svojega dela in posledično bo kolektivna tabu tema postala ne tabu.

 

 Živa Bombek