Preko življenja si zavestno ali nezavestno ustvarimo razne osebnostne vzorce ali obrambne mehanizme. Če je človek doživel kakršno koli travmo si ustvari vzorec za preživetje, ki je načeloma malo bolj trdovraten. Teh je načeloma več. Odvisno kje smo se rodili, kdaj, kaj smo doživeli, kolikokrat smo doživeli travmo itd. Lahko smo jih le podedovali (iz roda v rod), ampak od nas je odvisno kaj bomo iz njih naredili.
Dejansko se sploh ne zavedamo, zakaj se obnašamo tako kot se obnašamo. Sploh ne vidimo svojega vzorca, a najbolj zanimivo pa je to, da nam odnosi kažejo naše vzorce. Ni človeka, da teh osebnostnih vzorcev ne bi imel. Saj smo samo ljudje.
VSAK MEHURČEK V SVOJEM SVETU
Ok, ko si ustvarimo vzorec ali obrambni mehanizem (to ne gre iz danes na jutri) smo kot v nekakšnem mehurčku. Jaz si to predstavljam tako, da vsak živi v svojem svetu, v svojem mehurčku. Takšen svet si ustvarimo, da preživimo. Svet vidimo popolnoma drugače. Lahko vidimo, kot da so vsi proti nam, kot da nas nihče ne razume ali celo tako, da so vsi proti nam in nam želijo škoditi. Brez njih (obrambe ali vzorca) nam je težko. Tukaj je odgovor, zakaj toliko malo ljudi dela na sebi. Brez mehurčkov nam je težko, dokler se ne navadimo na novo realnost. Ko želimo počiti ta mehurček, nastane problem. A to ne gre. Ne gre, ker je tako trdovraten. Bolj ko silimo v njega, bolj se nam prižigajo drugi vzorci, ki že mislimo, da smo jih predelali. Pride strah in še kaj. Pridejo dvomi. Pridejo zelo slabi dnevi. Pridejo slabi meseci. Meseci joka in bolečine. Ali meseci sramu. Še kar dvomimo, da zmoremo. Poskušamo na različne načine, da si ozavestimo obrambni mehanizem a še kar ne gre. Zavedamo se da imamo vzorec/ obrambni mehanizem, a ne vemo kako iti preko njega…dokler se ne zgodi preobrat.
SPREJETJE MEHURČKA
Ko ga sprejmemo, kot da je del nas, postane stvar malo lažja. Ker ta obramba smo mi, je del nas. Tudi to ne gre iz danes na jutri. Nato sledi meni osebno, zelo zanimiva točka. To obrambo že zelo dobro poznamo, vemo kdaj jo vklopimo in kdaj ne, a postane nam stvar katero zelo sovražimo. Posledično začnemo sovražiti sebe. Ja vem. Za moje pojme za trenutek ali mesec ali dva s tem ni nič narobe, saj to le pomeni, da te obrambe več ne rabimo. Sovražimo jo. Čez čas pa pride trenutek žalovanja za to obrambo. Oh ja. Žalujemo lahko za vsako obrambo in za vsakim vzorcem, ki smo si ga ustvarili, da smo preživeli. Ja to se meni tudi zdi neumno, a kot zgleda brez tega ne gre naprej. Pride nekaj zelo težkih trenutkov. Sebi smo odveč. Ne vemo v katero luknjo bomo padli. Občutek imamo, da nekaj ne delamo prav. Zelo intenzivno, se vklopi ego. Postane težko, ker silijo ven stari vzorci od samomorilnih misli, vse do povečane aksijoznosti, tesnobe itd. Vsak ta korak občuti drugače. Pridejo trenutki, ko se v eno jokamo, smejimo in jezimo. To je okej. Le ustrašiti se ne smemo tega. Ampak ja, je nekaj novega in se ustrašimo. Zelo nas je strah, ker ne vemo kaj je to!? Kdo smo in kaj je to? Ne vemo kaj je to! Ne vemo ker ne moremo vedeti, ker to je le en novi del nas. Posledično staro gre stran. Počutimo se, kod da se po svetu sprehajamo sami in pride 10000 novih občutkov ter zato je okej, da se o tem pogovarjamo, ker nimamo pojma kaj se dogaja. Ker sploh ne moremo razumeti.
POK MEHURČKA
Ko se nekako navadimo našega novega zavestnega stanja, se nam kar naenkrat svet okoli nas spremeni. Ne počutimo se več tako ogroženi ali da so vsi proti nas. Spremeni se vse, tudi naša energija in začnemo privlačiti druge ljudi. Ljudi, ki so bolj podobni nam in našim dejanjem. Naš strah se zmanjša. Naša zavest se spremeni in posledično se umirijo vsi vzorci, ki so nam udarili med tem, ko smo postajali tako ranljivi. Tudi ranljivosti se je potrebno navaditi. Na začetku je ranljivost, zelo ustrahujoča. Saj ko odstranimo obrambo, postanemo bolj ranljivi. Postanemo bolj mi in ne tisto kar drugi pričakujejo od nas. Ta pot ni lahka, a se zavedam da lahko vsi gremo po tej poti, če le to želimo in čutimo, da je čas. Verjamem, da lahko gremo preko aksijoznosti, tesnobe, depresije, paničnih napadov…. Verjamem, drugače ne bi bili kjer smo. Vsak naj posluša sebe. Vsi imamo v sebi zdravilo, da ozdravimo sebe, le najti ga je potrebno.
A vi veste kaj vam gre na jetra? Koga sovražite? Kdo sploh ste?
Živa Bombek
Odlično napisano. Hvala.
OdgovoriIzbriši