POGUMNE PTICE, KI LETIJO V ISTI JATI

Tokrat vam bom predala blog malo drugače. Ali se še spomnite, ko sem vam omenila, da vsak peti deček ali deklica doživi spolno zlorabo? Od kadar delam na sebi ugotavljam, da ta statistika dejansko drži. Čez svoj proces sem spoznala veliko žensk, ki so doživele spolno nasilje ali pa kakršno koli drugo nasilje v svojem življenju. Podobna strta srca se med seboj privlačijo in si lahko pomagajo. Kako si lahko pomagamo? Pomagamo si samo preko izkušenj. Ni pomembno kje smo v predelovanju, pomembno je le, da prisluhnemo z odprtim srcem. Odprto srce nam podari to možnost, da vidimo zgodbo iz več plasti.

Vse zgodbe imajo podoben začetek in končni cilj. Vsi  težimo k temu, da živimo čim bolj »normalno« življenje. Vsak dan imamo  veliko različnih izzivov, ki se počasi zmanjšajo, ko gradimo na sebi. Vem, vsi imamo izzive. Tudi tisti, ki niso bili posiljeni ali kakor koli izrabljeni se zavedam, da imajo izzive, ki so malo drugačni. Želim le povedati, da je mogoče z ljubeznijo nad seboj nekako »normalno« živeti ter se ponovno začutiti. Ne želim nobenega primerjati, ker smo vsi različni. »Sto ljudi sto čudi«. Želim vam le pokazati, da je čudež, da živite in da sprejmete to kar vam je dano čim bolj pozitivno. Vsak dan je čudež.

Lepo se namestite, energijo preusmerite v srce vdihnite in izdihnite ter samo čutite blog, spotoma pa ugasnite um. :)

PODOBNA JATA PTIC

Počaščena sem, da sem spoznala toliko različnih zgodb in da sem prebrala toliko različnih knjig. Najboljša knjiga mi je Pogum za okrevanje. Ogromno so me naučile in posledično gledam na zadevo iz več zornih kotov. To tudi ne gre iz danes na jutri in tudi ne rabi iti. Pri tem si tudi lahko vzamemo čas. Časa si lahko vzamemo, kolikor želimo. Glavno je le, da se po spirali premikamo navzgor, ker s tem spoznamo sebe. Spoznamo vse dele sebe »temne« in »svetle«. Saj razumete. Spirala je kakor DNK vijačnica in če se po njej premikamo navzgor, pademo včasih tudi dol, ampak smo vseeno višje kakor prej. Posledično gledamo iz več kotov, kar postane sčasoma zelo zanimivo. Na začetku je zastrašujoče, ampak sem prepričana, da se lahko vsak navadi tega.

Sčasoma se spremenimo in začne se spreminjati okolica ter spoznavamo nove ljudi. Spoznavamo ljudi, s katerimi smo si zelo podobni. To pa zato, ker dovolimo, da v našo življenje začnejo vstopati novi ljudje. Ker si začnemo bolj zaupati in postanemo bolj samozavestni. Vidimo, da smo varni in da ni na vsakem vogalu nevarnosti. Vidimo, da odločamo mi in ne okolica.

Počasi spoznamo, da so naše izkušnje zlata vredne in da lahko z malo poguma pomagamo drugim če le tako oni želijo. Nikomur ne moremo pomagati, če on ne želi. Nikoli ne gre na silo. Tu gre le z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Komaj takrat se ustvari energija, ki zdravi oba. Tudi ta oseba, ki pomaga nazadnje pomaga tudi sebi. Samo zato, ker govori. Pri vsakem pogovoru se lahko vsi ogromno naučimo, ker vidimo kar je pozitivno za nas. Dostikrat, ko so me kaj spraševali, sem se iz svojih stavkov še sama nekaj novega naučila. Tudi iz svojih blogov sem se naučila kaj novega, ker pogledam zadevo iz drugačnega zornega kota. Vem ja, hecno se sliši, ampak resnično. Poskusite.

SVOBODA

Dlje časa, ko delamo sami s seboj, bolj vidimo, da imamo v sebi razne vzorce. Te vzorce smo dobili, tekom življenja. Prenašajo se iz roda v rod ali pa smo jih pridobili, da smo lahko preživeli. Tu velja ta pregovor: »Jabolko ne pade daleč od drevesa«. Ko se jih začnemo zavedati, spoznamo eno zelo zanimivo stvar. Spoznamo, da smo celostni in da vse kar imamo ni naše ampak imamo prirojeno. Ugotovimo, da smo čisti in postajamo to kar smo v resnici. Nato nastopi strah, ker nimamo več postavljenih okvirjev in se počutimo, kot da lebdimo in da nimamo tal pod nogami.

S časom spoznamo, da je to okej in da gradimo sami sebi nove temelje. Postajamo to kar smo. Nato zaznamo, da imamo kar naenkrat svobodo. Svoboda je lahko zelo strašna, sploh če ne vemo kaj bi z njo počeli. Ali je to kaj za jesti? Kaj je to svoboda? To sem se jaz spraševala in vem, da ni nič za pojesti. :) Svoboda je nekaj, za kar se odločamo sami, s svojimi možgani. Je nekaj kar čutimo. To pomeni, da postanemo bolj samozavesti, ker kar naenkrat vemo kaj je za nas okej in ne to kar nam ostali govorijo da je okej. To kar čutimo, to smo mi. Ko čutimo srce takrat vemo, da imamo svobodo in sami sebe.

Pomembno je, da se imamo radi, ker šele takrat se bomo dali na prvo mesto in nič prej. Pozneje, ko zaznamo vzorce in ko jih ozavestimo jih samo opazujemo in s tem gradimo na sebi. Vzorce imamo, da lahko preživimo, ampak verjemite, tudi brez teh vzorcev lahko živimo. Razlika v tem je, da še boljše kakor prej. Verjamem, da se vam zdi hecno, ko omenim srce. Ko čutimo s srcem in ko ugasnemo um, komaj takrat postanemo to kar smo. Postanemo celostni.

ZA KONEC PA ŠE…

Vse duše imajo zgodbo. Zgodba ni črna ali bela, je le dogajanje v dušni zgodbi.  Duša ima svoj smisel. Vsaka duša ima smisel biti tukaj, se nekaj naučiti ter žareti v svoji popolni lepoti. Celostni smo takrat, ko spoznamo kdo smo. Nič prej. Ljubezen sije v dušah in duša sije v ljubezni.

  

 Živa Bombek :)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NADVLADA Z BESEDO IN POGLEDOM – PSIHIČNO NASILJE

Tudi danes bom pisala o tabu temi. Kar dolgo sem razmišljala, kateri zapis bi si podarila tokrat oz. kateri del življenja bi dala na papir in se iz tega nekaj naučila. Ali ste kdaj opazili, da se nekaj vedno znova in znova ponavlja, dokler se tega ne naučite oz. nekako presekate? Kot da dobivamo nekakšne lekcije v življenju in ko jih usvojimo, pridejo naslednje … Ko že mislimo, da smo se naučili, pa pride izpitna lekcija. Ta nas preizkuša bolj kakor najtežji izpit na faksu.

UBIJANJE Z BESEDAMI

Prepričana sem, da je vsak izmed vas vsaj enkrat doživel psihično nasilje. Mogoče ste ga v šoli, doma, v službi, družbi … Morda ga doživljate celo te dni? Upam, da vas je takih čim manj. Razumem vas, naporno je to poslušati dnevno, mesečno ali celo leta. Ne dopustite drugemu, da vas nadvlada! Če doživljate tovrstno nasilje, si iz ljubezni do sebe postavite meje in izstopite. Govorim vam iz izkušenj, da se ni dobro v tem notri »pacat«, ker na vas pušča posledice. Če se imate vsaj malo radi (kar se jaz dolgo nisem imela), najdite moč v sebi in si ne dopustite več takega ravnanja!

Če kdo na vas kriči, vas ponižuje, zmerja, nenehno nekaj zahteva, ustrahuje ... vam tako jemlje vašo notranjo moč. Ali boste to še dovolili? Razumem, da se ga bojite. Razumem, da ne upate narediti popolnoma nič. Ampak vedno se najde izhod. Tudi jaz sem bila tam in nisem upala reči NE, če pa že sem, ta NE ni bil upoštevan, ker sem bila nadvladana. Samo zato, ker nisem imela postavljene meje, ker mi je bilo tako in tako vseeno tisti trenutek. Ampak res vam polagam na srce, da tega ne dopustite. Postavite se zase!

Upala sem, da bo tega čimprej konec. Ampak upanje tukaj nič ne pomaga, tukaj pomaga le, da nekako naredite konec. Najdite sebe in svojo notranjo moč. Vem, da je težko takrat sam sebi verjeti, da imate moč reči NE, in zavedam se tudi, da pišem le teorijo in da je praksa popolnoma drugačna. Najdite luč na koncu tunela.

MOJA IZKUŠNJA

Dolgo sem razmišljala, ali naj vam to predam ali ne, ampak sem ugotovila, da ima pristnost največjo moč. Ko pogledam nazaj, vidim, da so se nekateri ljudje spravljali name kot nekakšne hijene na mrhovino. Čeprav jim nisem naredila ali govorila popolnoma nič, so se prilepili name in me nadlegovali kakor komarji. Zgledalo je že tako, kot da se z mano hranijo, ampak ob vsem tem nisem mogla reči NE. Prav zanimivo mi je, ko pogledam nazaj, ampak takrat me je žrlo globoko v srcu. Zgledalo je, kot da se me dejansko bojijo in me lahko samo s psihičnim in fizičnim nasiljem položijo na tla. To se mi je dogajalo vrsto let in nisem razumela ničesar, na koncu še sebe nisem razumela. Nisem razumela, zakaj me morajo zmerjati, prihajati v moj zasebni prostor, me daviti in podobno. Vedno je sledilo vprašanje – pa kaj je z mano narobe? Kaj delam narobe? Komaj te mesece sem si odgovorila: z mano ni čisto nič narobe in ničesar nisem počela narobe. Zdaj vem, da so imeli drugi probleme sami s sabo in so to jezo stresali name. »Zavohali« so mojo šibkost in me pikali kakor komarji. Za kar seveda ni opravičila! Čisto nobenega. Naredili so napako, za katero ni opravičila, tudi če so imeli življenjske probleme (ki jih imamo vsi po malem).

Vsak človek posebej se odloči, kakšen človek bo in kaj bo v življenju naredil s svojimi izkušnjami. Čisto vsak ima pravico se odločiti. Tukaj ni nobene dileme. Ugotovila sem tudi, da sem po doživetem spolnem nasilju izgubila to mejo in posledično se je veliko ljudi spravljalo name psihično ali fizično nasilno. Tako izgubiš mejo in je težko reči ne, toda nekje v sebi imate skrito to moč in vredno jo je najti ter vzeti nazaj (z veliko dela na sebi).

To je res zanimivo in hkrati komplicirano, dokler ne ozavestite, kako in kaj se vam dogaja. Dokler ne vidite izvora, se vrtite v krogu in padate v vlogo žrtve; ne se ustrašiti te lekcije, le zaupajte vase in najdite v sebi skrito moč. Je pa res, da smo si med sabo vsi učitelji in učenci. Tistim, ki je OK postaviti mejo, in tisti, ki nam postavijo mejo, so naši učitelji in hkrati mi njim. Med sabo se lahko veliko naučimo, le opazovati je dobro z odprtimi očmi.

KAKO POSTAVITI MEJO?

Pravzaprav ljudje ne rabimo imeti meje, dokler je ne potrebujemo. Če si postavimo preveč ozko mejo, ne dobimo izkušnje. Z izkušnjami pa se učimo. Primer: ko se otrok uči hoditi in mu ne dovolimo padati, kdaj se bo naučil pasti in se pobrati? Seveda, točno zdaj se bo naučil padati in se postaviti nazaj.

Ko želimo postaviti mejo z osebo, ki je šla preko naše meje, to storimo tako, da se postavimo zase in stojimo za tem, kar smo. Pred tem se moramo imeti bolj radi in čutiti svoje potrebe. Tudi tukaj velja pregovor, da vaja dela mojstra. Čutiti sebe in si verjeti. Če se čutite in razumete, veste, kaj vi želite. Posledično delate korake sebi v prid, ker si verjamete in se razumete. Vsak najbolje pozna sebe in sam vem, kje so njegove meje. Noben drug ti ne more vcepiti stvari. Ko se poznaš, se ceniš in veš, kdo si, ter s tem postaviš mejo. Meja je pomembna tam, kjer je potrebna. Imaš pravico reči NE. Verjemi le sebi, od drugih se lahko samo učiš, a ne vzemi jih za sveto.

TEKOM DELA NA SEBI

Ko delate na sebi, se bodo tudi osebe v vašem življenju spreminjale. Odšle bodo osebe, ki do vas niso poštene, in prišle bodo osebe, ki vam lahko pomagajo. Ja, dobesedno se prikažejo ob pravem trenutku. Temu jaz rečem potujoče duše s podobnimi izkušnjami, ki vam dajo zagon za naprej. Pri tem si izmenjamo modrost in gremo počasi vsak svojo pot naprej. Hvala mojim sorodnim dušam, da smo se srečale v tem življenju. S katerimi sem lahko vse bolj jaz jaz. Nobenih maske niso več potrebne in najpomembnejše je to, kar čutite v srcu.

 

Se beremo naslednjič …

Živa Bombek

TISTEGA DNE SE JE VSE SPREMENILO

Ljudje se spreminjajo vsak dan, kakor narava. Procesi v naravi krožijo, kakor procesi v nas. Ljudje spreminjamo naravo iz dneva v dan in s tem pospešujemo njen naravni cikel. Tako kot mi spreminjamo naravo, tako lahko ena sama oseba spremeni drugo osebo. 

Dolgo časa sem razmišljala, kako bi vam to zgodbo (če bi jo sploh, ker sem jo že pisala) predala in ugotovila, da ima pristnost največji čar. Pristnost se skriva v našem srcu, ki ga je dobro poslušati. Srce nam govori kaj je prav in kaj ni, le naučiti se ga moramo poslušati. Iz vsake zgodbe se lahko nekaj naučimo, pa če je 'slaba' ali 'dobra'. Pisala bom o temi, ki doleti vsakega petega otroka (punčko ali fanta). To je dobesedno 1, 2, 3, 4 in boom. Ta vsebina je tabu tema. Z drugimi besedami tabu pomeni prepoved, nedotakljiv, prepovedan svet… Jaz ne želim, da gledate na ta zapis kot na prepovedano temo. Želim si, da bi na te tabu teme pogledali iz drugega zornega kota.

Ste pripravljeni? Ste že kaj nervozni? Udobno se namestite, vdihnite, izdihnite in gremo lepo počasi skozi mojo zgodbo z naslovom Tistega dne se je vse spremenilo.

 

MUČENJE OREHA

Dolga leta nisem vedela, zakaj sem tako na dnu. Nisem razumela, zakaj se počutim kot gnilo jabolko. Nisem razumela, zakaj. Vedela sem, da imam družino, ki me ljubi, vedela sem, da imam streho nad glavo, da imam vodo in hrano. Nisem se toliko razumela, da bi videla vzrok, ki me je mučil dan in noč. Imela sem toliko vprašanj, da se na koncu sploh nisem razumela. Nisem razumela, zakaj me ljudje ne razumejo. Čutila pa sem, da mi ni ustrezalo tako, kot je bilo. Čutila sem, da mi podzavestno nekaj zelo ne štima. Dolga leta nisem našla pravih knjig zase, čeprav sem jih vztrajno iskala. Spraševala sem se, če sploh obstajajo knjige zame. Dokler nisem enkrat v knjižnici čisto po občutku šla od ene police do druge in naletela na knjigo, ki je govorila o človeški psihologiji. Začela sem jo brati na licu mesta. Nato se je začelo globinsko potovanje v mojo zlomljeno dušo.

No, pravzaprav to še ni bilo potovanje v globino zlomljene duše. Temu bi lahko bolj rekla površinsko potovanje v mojo dušo. Dokler sem še imela občutek, da imam stvari pod kontrolo, je šlo v pravo smer. Ker pa sem ta občutek kmalu izgubila, je šlo samo navzdol. Knjige sem še naprej brala, vendar sem se začela vrteti v krogu. Pojavila se mi je anksioznost in pretirano grizenje nohtov, bila sem zelo nervozna in ves čas sem se počutila, kot da sem v nevarnosti. Pojavil se mi je pretirani strah. Največja zanimivost tukaj je, da sploh nisem čutila, da me je tako strah. Čez čas so se mi pojavili tesnobni napadi. Občutek sem imela, da nimam nič pod kontrolo in da mi gre vse narobe. Čez nekaj let se mi je pojavil občutek nemoči in odtujenosti do sebe, počutila sem se, kot da me prav nihče nima rad. Počutila sem se zelo osamljeno in kot da me noben ne razume. Prvič so se mi pojavile črne misli. Črne misli pomenijo, da samo mislimo, kako bi se poškodovali ali porezali. Toliko potlačenih čustev sem imela,  da sploh nisem vedela, kaj naj z njimi. Počutila sem, da sem zelo na dnu in da ni izhoda. Ko sem hodila v šolo, na prehodu za pešce nisem niti pogledala levo in desno. V ušesih sem imela slušalke in bilo mi je čisto vseeno zame. Upala sem, da se mi kaj zgodi, da bi me kdo povozil. Izgleda pa, da me ima nekdo zgoraj rad, saj se na srečo ni zgodilo nič tragičnega. O tej stiski sem pričela govoriti svojim prijateljem. Verjetno se sprašujete, kaj pa starša? Prepričana sem, da sta takrat začutila, da mi nekaj ne paše. Takrat sem bila hvaležna, da sta me pustila pri miru, razmišljala sem, da jima ne želim nič slabega in da me tako ali tako ne bi me razumela. Moja starša sta vendar dušici, človeka na mestu… preprosto jima nisem hotela narediti slabega dneva. Priznam, nimam veliko prijateljev. Raje jih imam malo in tiste prave, kakor veliko in nobenega zaupnega.

Počasi po korakih sem prvo enemu začela zaupati, kaj me muči. Takrat nisem vedela, da so to samo posledice vsega. Zaupala sem mu čisto vse, kar me je mučilo. To ni bil enostaven korak, ampak počasi sem se navadila, ker sem že čutila, da obstaja globlji vzrok. Med vsem tem dogajanjem se mi je zgodilo, da me je enkrat en peljal na trening (pogosto tečem na štadionu) in je dal svoje prste tja, kamor se jih mladoletni osebi ne da. Jaz nisem mogla nič, preprosto otrpnila sem. Kasneje, ko je šlo to mimo, sem se začela spraševati, zakaj sem otrpnila. Zakaj nisem mogla narediti popolnoma nič? Zakaj ga nisem prosila, da naj umakne roko? Zakaj? Zakaj in zakaj? Skratka, zelo me je začel mučiti tudi ta prizor. Čez nekaj časa sem povedala to zgodbo tudi ljudem, ki jim nisem najbolj zaupala (torej to niso bili več moji prijatelji). Nato sem počasi padala v vlogo žrtve, ker sem govorila samo, kaj se mi je vse dogajalo in zgodilo. Od tega, da se nisem razumela s sošolci, do tega da so me sošolci davili, do vseh mojih občutkov in emocij, ki sem jih imela takrat. V vlogi žrtve si takrat, ko vidiš v vsem samo slabo in iz dane situacije ne želiš potegniti nič dobrega in zaživeti. Takrat imaš občutek, da moraš non stop iskati v preteklosti, kar se ti je zgodilo in samo govoriti o tem, na ven pa se lahko zdi, da se delaš ubogega. Nisem imela moči, da bi si poiskala terapevta. Pravzaprav sem bila proti njim, ker sem bila pri enemu (pred davnimi leti), ampak mi ni znal pomagati. Vedno sem si govorila: ''Saj zmoreš sama, ne rabiš pomoči.'' Čeprav sem razmišljala, da bi šla k terapevtu, sem se nekako bala, da me ne bi razumel. Nato sem se kar naenkrat vedno bolj obračala k tej pomoči, ker sem se vedno bolj zapirala in vedno bolj sem se hotela sama sebe znebiti.  Prišel je dan, ko sem si priznala, da rabim pomoč. V glavi sem si sestavila, da rabim terapevta, ki ve, kaj dela. Predvsem, da je empat (zelo senzibilna oseba), kakor jaz (vedno so me zanimale energije in dobro občutim čustva drugih), da me bo sploh razumel in predvsem, da zna poslušati in pomagati. V tisti minuti pogledam na FB stran in pojavi se mi točno taka oseba (v zapisu jo boste zasledili pod imenom Marjana), ki sem jo hotela. Še isti dan sem jo poklicala in kopanje v notranjost moje zlomljene duše se je zares začelo.

LUŠČENJE OREHA 

Vedno sem si samo želela nekoga, ki bi me samo poslušal in razumel, ker do zdaj mi to ni najbolj uspevalo. Ko je prišel dan D, sem se odločila in šla do terapevtke. Prva seansa je slonela na temu, da ji povem vse, kar me je težilo. Kljub parim tesnobnim napadom sem se počutila varno in besede so šle kar iz mene. Opazila sem, da mi lahko preko teh terapij pomaga. Vedela sem, da mi lahko pomaga le oseba, ki je dovolj empatična in potrpežljiva, da me lahko sploh razume. Terapije so potekale tako, da sva se veliko pogovarjali, delali meditacijo (ker z njo vzpostavimo stik s samim seboj, telo in um se umirita, začutimo se in samo dihamo), delala mi je tudi reiki. Pozneje sem si tudi sama velikokrat delala reiki (energijsko sem si zdravila svoje telo in um). Vedela sem, da bo to meni edino pomagalo in res sem mislila, da sem ji povedala že vse, kar mi ni dalo miru.

Čez čas pa sem začela opazovati eno sliko, ki ji nikakor nisem mogla verjeti. Slika je bila, da je en velik moški nad mano, da me z eno roko drži na postelji, z drugo pa me otipava vsepovsod po telesu. Kaj? Spraševala sem se, ali sem ji res vse povedala. Vsepovsod po telesu?  Pri tem mi je grozil, da če povem, mi propade cela družina in zraven je bil zelo grob. Ta slika se mi je pojavljala vsak dan, vsako minuto, ni mi dala dihati. Ni mi dala niti spati. Nato sem povedala terapevtki in ja, trni so se začeli spreminjati v bodice. Vedno bolj podrobno sem se začela spominjati tega dneva. V glavi se je naredila norišnica. Norišnica, ki resnično boli. Začela sem veliko piti alkohol, da sem v sebi čutila čim manj te bolečine. Problem je bil, da sem ravno zaradi te terapije ponovno začela občutiti čustva. Prej sem bila zelo čustveno otopela.

Naslednjih 5 terapij sem se veliko predrla na glas, kolikor so mi dale glasilke, ne vem, kako je Marjana lahko to preživela. Ker če bi jaz poslušala od pol ure do ure in pol kričanja na ves glas… to je res malo mučno. Tako da hvala! Predstavljajte si, ko gre lahko samo na tak način bolečina ven. Ko sem predelovala posilstvo, sem ga podoživela. Predstavljajte si, da občutite  bolečino v sebi, ste odrasla oseba, ampak se medtem počutite kot otrok, pa vam gre po glavi 100000000 stvari in vaše telo se zakrči ali podivja. Ste v sedanjosti, kot odrasla oseba, a vi podoživite celotno situacijo, kot da ste v tisti dani situaciji v preteklosti. Pri tem nekateri padejo v šok in se ne morejo premikati, drugi pa ravno obratno. Pri tem se počutite točno tako, kot ste se, ko ste bili napadeni. Ne pozabite, da telo nikoli ne pozabi. Vmes lahko dobite tesnobo. Pri tem mislim pospešeno dihanje in posledično to občutite po celem telesu kot mravljice in ste zakrčeni. Oh, to sem imela jaz, to je kar nadležna zadeva. Mišice so se mi zakrčile, včasih se mi je zazdelo, kot da ne morem zadihati. Vem, da nekateri ljudje prav 'podivjajo' od vseh teh dogodkov naenkrat v glavi, zato se dela s tem v varnem okolju. Tako da varno s tem! Vsak občuti drugače in vsak se s tem nekako bojuje na svoj način.

Preko terapij in meditacij sem se spomnila skoraj vseh podrobnosti tega trenutka. Celo vem, da je bila jesen. Vem, da je bil grob in da mi je grozil. Vem, da me je celo slekel. Ampak jaz sem bila le svetli otrok. Tudi vem, da me je na koncu samo pustil na tisti umazani postelji in jaz sem tam samo ležala. Spomnila sem se, da mu je vmes še celo uspelo zakleniti vrata in da je nato nadaljeval delo tako, da si je slekel pas in hlače. Ne vem, koliko časa je trajalo in tudi ne vem, če vem vse. Vem pa, da vem dovolj, da to vse lepo predelam ter zaživim svoje zasluženo življenje. Vse drugo so podrobnosti, ki niso tako pomembne. Zapomnite si, vedno se boste spomnili toliko, kot boste potrebovali, da predelate zadevo.

CELJENJE OREHA (KAKO NAPREJ?)

Ponovno se mi je postavilo veliko vprašanj. Veliko sem se spraševala, zakaj jaz. Popolnoma sem obupala in bila sem še naprej v vlogi žrtve. Ni mi bilo jasno, kako sem lahko tako zelo v podzavest potlačila ta trenutek. Ni mi bilo sploh jasno, kako lahko nekdo naredi kaj takega? Jaz se še zdaj dostikrat sprašujem, ali storilec sploh kaj čuti? Vedno pridem do istega odgovora. Storilec sploh nima čustev ali pa je tako zaprt, da nima čustev. Lahko bi rekli, da je to bolezen na nek način. Pogovarjala sem se z eno gospo, ki dela s takimi storilci… ja, veliko srečo sem imela, da sem slišala zgodbo še iz druge plati. Hvala za to! Za to sem zelo hvaležna!

Povedala mi je nekako tako: ''Storilci so tudi po eni strani žrtve. Oni so verjetno dali tudi kaj podobnega skozi, saj otrok se rodi svetel. To gre lahko včasih tudi iz roda v rod. Lahko se rodi pri starših, ki imajo v družini alkoholizem in otroka fizično napadajo vsak dan. Vsi smo žrtve in storilci na nek način. Storilec nima čustev, njemu je vseeno, kaj takrat naredi z žrtvijo. Seveda ni pri vseh enako. So tudi različni storilci, kot so različne žrtve. Ampak Živa, ti nisi nič kriva! Prosim, zavedaj se, da nisi nič kriva. Zanj tu ni opravičila! Tudi, če je bil kdaj žrtev, ni opravičila za to, kar je naredil!'' Prosim, tega se zavedajte tudi vsi vi, ki to potrebujete.

Počasi sem se začela razumeti. Počasi so se mi začele zgodbe med sabo povezovati. Stvari iz preteklosti so se mi začele povezovati s sedanjostjo. Pravzaprav mi je bilo zelo težko. Čez čas sem povedala tudi doma, da so me sploh razumeli. Povedala sem jim vse, kar sem se spomnila in kako sem se počutila. S tem sem se še bolj zbližala s svojo družino. Zdaj si zaupamo še bolj, kakor prej. Tako kot se zdravim jaz, tako se zdravi družina. 

Ko sem obdelovala posilstvo, sem opazila, da so posledice lahko zelo resne. Od tega, da ima ta oseba, ki je žrtev, psihološke težave (tesnobo, anksioznost, depresija, anoreksija… ) in do fizičnih težav (pogoste bolečine v spodnjem delu trebuha, poškodbe spolovila… ). Da ne govorim o slabi samopodobi, eni se zakopljejo v alkohol, drugi se popolnoma zasovražijo, tretji se pred bolečino zatečejo k mamilom… Toliko kot je žrtev, toliko je posledic. Vsaka žrtev ima različne posledice.

Veliko sem se krivila (no, še zdaj včasih), zakaj nisem takrat nič ukrenila. Ne njemu in ne sebi nisem mogla odpustiti. Z mojimi vprašanji sem skoraj ščitila storilca. Takrat sem imela v sebi takšno eksplozijo čustev, da sem bila popolnoma zmedena in nič nisem imela notranje moči. Zelo sem se bala sploh o tem pisati, kaj šele govoriti. 

SAJENJE NOVEGA OREGA

Tukaj vam zaupam, da so bili zelo naporni časi. Vse se da premagati, če le tako hočete. Zapomnite si, kar koli se vam takrat dogaja, je okej, ker predelujete zadevo. Zdaj vem, da sem bila nemočen otrok, ki ni upal narediti popolnoma nič. Ker otrok sploh ne razume vsega tega, vem, da me je imel dobro pod kontrolo. Zdaj se zavedam, da me je v parih minutah zmanipuliral. Ker je bilo preveč zame, sem ta trenutek dobro zakopala v podzavest. Zdaj vem, da sta tesnoba in anksioznost posledici vsega tega. Zdaj sem prepričana, da bo vse okej. Ko začnemo razumeti sami sebe, nam postane tako življenje prav všeč. Ker tesnobe se počasi poslovijo, dobimo nazaj svojo notranjo moč in končno vemo, kdo smo! Počasi dobivam nazaj spoštovanje do sebe in do svojega telesa. 

Ena prijateljica mi je enkrat napisala tako lepo pismo, za katero želim, da bi ga prebralo več oseb, ki delajo na sebi in vidijo luč na koncu tunela. Verjemite, da se da! Vse te strahove se da premagati, samo rabite ogromno notranje moči in predvsem čas. Eni ga boste potrebovali več in drugi manj. Ne se primerjati. S tem, ko se med seboj primerjate, jemljete sebi moč. Dajte si čas in ne preveč pritiskati nase. Samo prosim, ne obupajte, čeprav vem, da so noči brez spanca in ta bolečina lahko kdaj tako neznosna, da se sesujete. Samo ne dajte se! S tem, ko delate na sebi, postanete najboljši ''model'' sebe.

Za na konec pa še pismo od prijateljice: ''…si oseba z izkušnjami in to pomeni, da si hočeš ali nočeš dozorela pred drugimi oz. drugače. To te dela edinstveno, bogato, močno in če v prihodnosti zato kdo odpade (npr. delodajalec), ker si o tem odkrita, toliko bolje, ti je prihranjeno ukvarjanje z njim. Objem…''

ZA KONEC ZGODBE PA ŠE…

Na to zgodbo lahko gledate iz več zornih kotov. Zdaj je samo od vas samih odvisno, kateri del si boste izbrali, da me je spremenil. Kateri dan si boste izbrali? Ali to, da sem šla po prvo knjigo? To, da sem šla k Marjani? Ali to, da sem bila kot otrok posiljena? Ali celo to, da sem vam upala predati to zgodbo in s tem še komu mogoče pomagam? Kar koli si boste izbrali, vedite, da si boste izbrali z namenom. Enkrat sem nekje slišala: ''Lahko si le sam izbereš, kaj vidiš v očeh drugega.''

Živa Bombek :)