Telo je naše središče in nam vsak dan pomaga premagovati življenjske izzive, tako neprijetne kot prijetne. V njem so shranjeni vsi občutki. Telo resnično ničesar ne pozabi. V sebi nosimo številne travme, vzorce ter sledi svoje težke in tudi lepe preteklosti. Zaradi izkušenj, ki so se tako ali drugače vtisnile v naše telo, se na sprožilce iz okolice odzivamo v skladu z informacijami, ki jih imamo shranjene v sebi.
TELESNI SPOMIN NAM KREIRA PRIHODNJOST
Veliko ljudi me ne razume, ko rečem, da je treba delati na telesu, glavi in energiji. Pogosto slišim: »Kako? Saj je glava del telesa.« To je res. Vendar je pomembno, da ta področja ločimo, če želimo bolje razumeti našo življenje. Če gledamo biološko, se v glavi nahajajo možgani in sinapse. Možgani so plastični, kar pomeni, da se lahko spreminjajo in prilagajajo. Z glavo lahko situacijo opazujemo bolj prizemljeno, logično in objektivno. Izkušnje in zgodbe, ki smo jih doživeli, možgani pogosto predelajo hitreje kot telo samo. Ko obiskujemo terapevta, nam ta pomaga pogledati zgodbo iz drugega zornega kota. Pokaže nam širšo sliko in bolj objektiven pogled na dogajanje. Ker smo sami v svojo zgodbo vpleteni zelo subjektivno, je njegova naloga, da hodi ob nas in nam pomaga prepoznati tudi naše pozitivne plati. Ko se počutimo razumljene, se lahko naši možgani zaradi svoje plastičnosti hitreje umirijo in okrevajo.
Kje pa je pri vsem tem telo?
Če telo pogledamo kot celoto, v njem nosimo številne sprožilne točke, v katerih je shranjena naša zgodovina. Ja, tudi na glavi. Podobno kot pri masaži, ko maser pritisne na trigger point – tam se skriva naša zgodovina. Občutimo napetost ali bolečino, tudi naše telo hrani spomine na pretekle izkušnje. Ob vsaki neprijetni ali nelagodni situaciji se pogosto nezavedno zakrčimo. Takrat se telo odzove z enim od osnovnih obrambnih mehanizmov: zamrznitvijo, bojem ali begom. Na to, kako se bomo odzvali, vplivata tako naša genetika kot tudi okolje, v katerem smo odraščali in živimo.
DELO NA TELESNEM SPOMINU NI MAČJI KAŠELJ
Leta 2019 sem se spomnila zlorabe in imam občutek, kot da bi bilo to včeraj. Ko pomislim: »Shit, zdaj je leto 2026,« imam občutek, kot da nisem prišla nikamor … no, to je seveda le občutek. Vedno se nekam pride, če v nekaj vlagaš energijo. Vprašanje pa je, ali vlagaš dovolj energije in ali vlagaš pravo energijo, da se vidi napredek. Zadnje čase vsi okoli mene govorijo, da me vidijo bolj mirno. Okej, super, razumem. Za vsem tem pa so seveda tudi terapije, predvsem tiste, ki temeljijo na delu s telesom. Še vedno trdim, da telo skriva 80 % telesnega spomina, ki ga nosimo v sebi. Če delamo samo na glavi, torej skozi pogovore, se pogosto vrtimo v krogu samo zato, ker je telo še vedno zakrčeno. V teh letih sem velikokrat dobila informacijo, da podoživljanje travme slabo vpliva na nas, da nas lahko uniči, da nam ne pomaga in podobno. Ampak ni vsako podoživljanje travme enako. Meni je v procesu najbolj pomagalo prav to, da sem šla nadzorovano in vodeno skozi travmo. Ja, lahko te izčrpa. Utrujen si, najraje bi ponorel in se skril. Ampak potem, čez nekaj mesecev, si boljši. Včasih že naslednji dan. Nekako si lažji in zlorabo vidiš drugače. Pravzaprav te zloraba neha na nek način definirati.
Vidiš jo drugače…pravzaprav se začneš zavedati, da je bilo tvoje telo res v krču in so se začele stvari le nalagati eno na drugo stvar. S tem, ko se dela na telesu (živčnem sistemu), se pa prav ta zakčenost počasi rahlja.
KAJ PA GLEDE STORILCEV?
To mogoče najbolj ne paše v ta blog, ampak niti ni bistvo, kaj komu ugaja ali ne. Bistvo je, da dam to ven in da mogoče nekdo v tej zgodbi najde kakšno svetlo lučko v svojih usranih down dnevih. Zavedam se, da smo lahko v takih dneh res zelo na dnu. V dreku, kompostu, shitu … Mogoče bo pa to komu pomagalo. Še vedno imam obdobja, ko se sovražim, resnično, do dna svojih prstov. Obdobja, ko en del mene nekako obupa, ko ne zmore več. Ne zmore več delati na tej težki zadevi, ne zmore več gledati flešev. Res ne morem več. To so zelo težka obdobja in mislim, da nas je veliko, ki smo doživeli zlorabo in jih poznamo. Takrat je okej, da se tega zavedaš in da v to ne vlagaš še dodatne energije. Mogoče se kdaj zamotiš s hobijem ali s čim drugim. Včasih pač pridejo tudi takšni dnevi, ampak jih je manj, kot jih je bilo. Verjetno to pomeni, da se še kriviš... za se skupi. Takrat samo preživi. Zagarantiram ti, da se bo delo na vsem tem nekoč poplačalo. S tem pa storilcem jemlješ moč. Moč zato, ker te ne bodo več poznali. Moč zato, ker ne bodo več vedeli, kdo si. Njim je tako ali tako vseeno zate. Tudi če se boš zaradi te zgodbe nekoč znašel na sodišču, te bo vse skupaj še vedno znova jebalo, ampak vsakič manj močno. Ugotovil boš, da imaš resnično moč. Videl boš, da ti gre faking okej. Občasno boš celo ponosen nase zaradi vsega, kar si dal skozi. Kar koli se zgodi, samo ne obupaj nad sabo. Ti imaš moč za spremembo. Nihče drug.
Živa Bombek
