Ali se vam je kdaj, ko ste delali na sebi, zgodilo, da ste
pritiskali nad sabo? Se spraševali, zakaj vam ne gre hitreje? Kaj delate
narobe? Ste doživeli tudi padce, ki so vas boleli globoko v sebi? Ste se
preprosto preveč spraševali in na koncu vas je to potegnilo v vrtinec črnine? Ste
s takim užitkom delali nad seboj, da ste pozabili nase? Ste hoteli imeti
preprosto samo samoto in samo s svojo dušo predelovati nekatere stvari? Vse to
se lahko zgodi, ko predelujemo travme. Vse to je normalno in ja, tudi meni se
je to zgodilo. Verjamem v to, da se lahko takrat zgodi tudi 1000 stvari naenkrat.
Opažam tudi, da lahko samo en pogled nekoga na meni pusti črno luknjo, ki lahko
samo raste in raste. Ampak zakaj smo takrat tako občutljivi? Zakaj smo tako
krhki, kakor cvetlice, ki še niso povsem zrastle?
PADEC NAZAJ
Najprej bom obrazložila, kaj mislim z besedno zvezo padec
nazaj. To zame pomeni, da stopimo korak ali dva nazaj in se pri tem počutimo
slabše kot prej. Počutimo se slabše, ker nekaj v sebi predelujemo in ker tega nimamo najbolj pod kontrolo. Lahko
pride samo en nepoznani spomin iz podzavesti, ki nas boli in posledično pademo
v vlogo žrtve. Posledično nas po dolgem času pride pozdraviti naša tesnoba in
nas pocuka za rokav. Vse to nas sili samo dol in ne vidimo izhoda oziroma se
moramo zanj zelo potruditi. Kolikokrat sem si že rekla: ''Kaj mi je tega treba?
Kaj mi je, treba tega truda?''
Zatem sem videla, da preprosto korak nazaj mora biti, da
lahko ponovno zaživim z razprtimi krili. Včasih se mi zdi, da korak nazaj
pomeni samo zalet, da ponovno poletim in svetim. Korak nazaj je del procesa.
Tudi če smo na mestu teden ali dva, s tem ni nič narobe. To samo pomeni, da smo
si vzeli malo časa za razmislek in da smo se navadili na novo stanje. Na stanje
svojih čustev, ki jih prej nismo poznali.
Pri predelovanju travm, ima vsak svoj tempo. Eni gredo
hitreje skozi padce, drugi malo počasneje. Ampak tukaj ni nobene zamude ali kaj
podobnega. Pri tem moramo biti nežni in delati z ljubeznijo. Tukaj s silo ne
gre nič; če greste korak nazaj, se glede tega ne sekirajte. Verjetno že mora
biti tako, ni treba, da se zaradi tega počutimo manjvredno. Boste že našli
pravo pot, ki bo vodila ven. Če ne danes ali jutri, mogoče prihodnji teden.
Tukaj ne pozabite na pogovor z osebo, ki ji zaupate, ne se
prosim zapreti zaradi tega. Za to res ni potrebe, to je del procesa, ki se je
meni zgodil skoraj vsak teden na začetku, a zdaj že manj pogosto. Sem navajena
na te padce, ampak še vseeno me presenetijo in me posesajo v črno luknjo. Meni
en tak padec odvzame moč in upanje nad sabo. Poruši mi ritem, nato se jezim nad
sabo, kako sem nesposobna in se sprašujem kaj je z mano narobe. Ampak čez čas
se spomnim (ali me terapevtka spomni), da je samo luknja, ki jo je treba
zakrpati. Seveda se tega ne spomnim takoj. Tudi kakšen teden lahko traja, da
opazim, da sem šla dol in da lahko grem nazaj gor, če to hočem. Delo na sebi ni
preprosto, samo obupati ne smete in pri tem je potrebne veliko ljubezni do
sebe. Kot že veste, tukaj ni čarobne paličice. :)
RADENSKA
Včasih boste preprosto začutili, da se morate ustaviti in
zadihati, preden greste naprej. Jaz si dostikrat ne dovolim tega oddiha, ker
hočem vse takoj. Ampak povem vam, to ni okej. Preprosto pozabim nase in se mi
nabira pritisk, kakor v radenski. Vem, da nisem edina, ki ima s tem še probleme.
To je delikatno delo, da se začnemo zavedati, da se lahko ustavimo. Na mestu
smo lahko stojimo, tudi po en mesec ali več. Meni se včasih zdi, da sem na
mestu en mesec in se nikamor ne premaknem in takrat se počutim samo zelo
nesposobno in vidim samo tisto, kar ni res. Vidim, da sem na mestu, ampak v
resnici se podzavestno dogaja veliko stvari in zato mi postane nelagodno. Nekateri
temu rečejo transformacija. Jaz sem takrat na mestu in se skoraj smilim sama
sebi. Ko pa pogledam nazaj ali pa ko se ustavim, vidim da je to popolnoma okej in
da s tem ni nič narobe! Ob tem se lahko še bolj spoznate in se še bolj
vzljubite. Verjetno me ne boste vsi razumeli, ker so za vsakega ti trenutki
malo drugačni. To kar pišem zdaj, poskusite občutiti. Občutki nam včasih povedo
več kot besedilo.
MEHURČEK V RADENSKI
Ob vsem tem, kar se nam dogaja, si moramo najprej odpustiti.
Pri tem si priznajte, da ste stopili samo korak nazaj. Saj kot razumete, s tem
ni nič narobe. Ob predelovanju se morate dati na prvo mesto in se ponovno vzljubiti.
Sem prepričana, da se kdo sprašuje: ''Kako si naj odpustim?'' Mislim, da tukaj
pomaga edino, da se imate še bolj radi. Nekako morate občutiti, da je okej, kar
je. Kar koli je bilo, je bilo, je preteklost in je samo zgodba. Kar pa boste vi
naredili s to zgodbo, pa je vaša zgodba. Jaz sem si zelo težko odpustila oziroma
si nekaterih stvari še vedno nisem. Vem pa, da si enkrat bom. Ko že razumete,
kje je problem, ste že na pol poti. Ne bojte se in pojdite v to notri ter si
odpustite za vse.
Lahko se vam tudi zgodi, da ob predelovanju travme padete tako
nazaj, da se ven ne boste pobrali en mesec ali več. Ob tem ne boste več želeli
hoditi na terapije in vse bo narobe. Takrat si dajte čas, malo predihajte, se
umirite in nato odreagirajte. Ko boste v tem tempu, boste videli, da takšne
terapije, ki vam ne ugajajo tisti trenutek, na vas pustijo najboljši pečat in
iz teh terapij se naučite največ.
Zaupajte vase in svet bo zaupal vam.
Se beremo naslednjič.
Živa Bombek :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar