ODPUSTITI SEBI IN DRUGIM

Odpuščanje je za moje pojme eden izmed obilnejših korakov, ki jih je potrebno storiti pri delu na sebi. Za moje pojme je najtežje odpustiti sam sebi. Vedno je lažje odpustiti storilcu kakor sebi. Ne, to ni tisto odpuščanje, ko rečemo ODPUSTIM. To je energija, ki jo občutiš v srcu, ko si zares odpustil sebi ali komu drugemu. Nato občutiš, kako ti breme pade s telesa. To je proces, ki zopet ne gre iz danes na jutri, ampak potrebuje mesece, če ne celo leta. To je del preciznega dela, ki ga opravimo pri delu na sebi. Vem, da veliko ljudi sploh ni oprostilo svojim staršem, storilcu ali sebi. Zdi se mi zelo žalostno, da s to bolečino živijo celo življenje in pri tem svoje telo od znotraj navzven grizejo in uničujejo. Torej se nimate radi, čeprav tako govorite. Nehajte si lagati!

KAKO ODPUSTITI STORILCU ALI KOMUR KOLI DRUGEMU?

Verjamem, da vas je veliko takih, ki ste v podzavesti že mislili, da ste odpustili, ampak se je potem izkazalo, da se motite. Vem, da vas je ogromno takih, ki ne želite odpustiti. Vem tudi, da vas je obilno takih, ki ne morete odpustiti storilcu, ki ga krivite v vseh pogledih. Saj ne govorim, da ni kriv ali kaj podobnega. Povem vam, da to ni okej, ker s tem uničujete um in telo, posledično vas lahko napade kakšna bolezen. Že samo na sebi vidim, da sta um in telo zelo povezana.

Ljudje nismo roboti in je normalno, da ne moremo takoj odpustiti nekomu, ki v nas pusti zarezo. Prvo v sebi začutimo čustva, kot so strah, žalost in jeza, nato pa nam udari zamera. Zamera pride, ker se ne strinjamo ali pa se je v nas ustvaril kolaps čustev, s katerimi ne vemo, kaj bi naredili. Torej kako nekomu, ki je v vas ustvaril zamero, odpustimo?

Odpustiti s srcem je težko, ampak se da. Vi morate nato na ta čas, kraj in dogajanje gledati z druge perspektive in iz drugega zornega kota. Samo vi lahko na to situacijo drugače gledate. Na to situacijo morate gledati tako, da se boste iz nje nekaj naučili.

Storilcu, ki je nad mano izvajal nedopustne akcije, sem odpustila tako, da sem predelala najprej en del bolečine, ki je nastala. Bolečine, ki je (bila) v mojem srcu. Bolečina v nas ustvarja to, da ne moremo odpustiti. Ko bolečine več ni, počasi preprosto odpustimo. Komaj tedaj steče proces odpuščanja. Seveda sem se veliko spraševala, zakaj ravno jaz. Seveda sem imela veliko vprašanj v sebi, na katera sem lahko odgovorila, ko je bil čas za to. Terapevtko sem tudi veliko spraševala o tem, potrebovala sem čas. Rabila sem par mesecev, da sem mu odpustila, a odpustila sem mu zato, da jaz zaživim. Največkrat se zamera pojavi, ker vidimo krivico in ker vemo, da bi lahko bilo drugače. Ja, drugače bi lahko bilo, a ni bilo… to je preteklost. To je bilo. To ni sedanjost. Razumete? To ni zdaj, to je bilo. Če bi se ves čas vračali v preteklost, kaj bi imeli od našega življenja? Popolnoma nič.

Hitro spoznate eno pomembno zadevo. Če verjamete ali pa ne, kakor želite, pa če se še tako čudno sliši, iz vsake zelo grde situacije lahko poberemo ven zlate kristale. Ti kristali nam pomagajo pri tem, da razumemo sebe in druge. Posledično ste čez nekaj časa lahko hvaležni za vse, kar se vam je zgodilo, ker vsaka stvar, pa naj bo 'dobra' ali 'slaba', nas veliko nauči. Ne govorim, da se zahvaljujem, da sem bila posiljena.  Spoznanje je preprosto, da je že moralo biti tako, da sem se nekaj v tem življenju naučila. Vem, da je ta del težko razumeti, zato ga probajte občutiti. Nekje sem prebrala: 'Vsem travmam se nasmehni, saj ti pomagajo postati boljša verzija tebe.'

Vse to je zelo težko predelati, ampak gre.  Hitro spoznaš, da so to bogate izkušnje. Iz teh izkušenj lahko komu pomagam. Ja, to tudi želim. Želim pomagati ljudem, ki ne vedo, kako naprej. Pišem zase, a delim z vami, ker vem, da so to zlati zapisi, ki lahko rešujejo življenja.  Ker jih preprosto razumem, ker sem šla po tej poti, ki ni preprosta. Bile so noči brez spanja, noči obupa, tesnobe in vpitja. Ampak takrat ne smemo pozabiti, da nismo sami. Popolnoma sami tudi ne moremo čez to, se pa moramo sami odločiti, da čez to gremo. Popolnoma sami!

KAKO ODPUSTITI SEBI?

Vem iz izkušenj, da je sebi težje odpustiti kakor storilcu. Sebe je lažje postavljati v slabo luč, sploh če nimaš dobre samozavesti in notranje moči. Sebe je lažje kriviti, ker se storilca na začetku, ko predeluješ travmo, bojiš, a čez čas se več ne. Velikokrat sem se krivila, zakaj nisem zbežala, ko me je držal, zakaj nisem takrat povedala doma in se šele pozneje spomnila, zakaj, zakaj in zakaj. Prenehajmo s tem zakaj, ker kot sem omenila zgoraj, pač tako je bilo. Kot otrok nimaš moči, da bi lahko zbežal, kot otrok sploh ne razumeš situacije otipavanja, kot otrok nimaš moči, da bi rekel ne. Sploh takrat nimaš moči za karkoli, ker si v šoku. Kot odrasla oseba to velikokrat pozabiš in se kriviš in si ne odpustiš, ker pozabiš, da si bil otrok. 

Takšna situacija je podobna vsem situacijam, tudi če so malo lahkotnejše. Tudi, če ne moreš nekomu odpustiti, ker ti je npr. pojedel košček čokolade (ti pa si si ga zelo želel pojesti). To samo pomeni, da se ženeš in raziščeš v svoji podzavesti, zakaj ti en košček čokolade ne da miru. :)

ZA KONEC PA ŠE…

Tudi, ko boste par mesecev delali na tem, se lahko zgodi preizkušnja. Ta preizkušnja vas bo preverila, koliko ste res odpustili, koliko ste močni v sebi in koliko še imate strahu. Če še niste dovolj močni, vam lahko nekdo ponesreči ali nalašč uniči vašo postavljeno trdnjavo, ki ste jo postavljali par mesecev. Ampak ne dajte se! Takrat še bolj delajte na sebi, delajte kar vas veseli. Lahko, da vam bo v kosti ponovno vstopil strah in se bo ponovno pojavila zamera. Potrebovali boste čas, da se postavite nazaj v svoj ritem. Ampak tedaj boste že vedeli, kaj morate narediti. Mogoče se vam bo zdelo, da ste naredili korak nazaj, a ne dajte se, ker zdaj že veste, kaj je prav!

Kar pogumno naprej.

 

Se beremo naslednjič…

Živa Bombek :)