POSLEDICE SPOLNEGA NASILJA

Pred tedni sem pisala o tabu temi, ki jo imenujemo spolno nasilje. Danes sem se odločila, da nekaj več spregovorim o njegovih posledicah. Odločila sem se zato, ker mi je veliko bralcev pisalo o tem in nasploh mislim, da premalo govorimo o tej temi, glede na to, da je po poročilih evropske statistike spolno zlorabljen vsak peti otrok. Glede na to, da beseda tabu pomeni z drugimi besedami prepoved, nedotakljiv, prepovedan svet… Se sprašujem, kaj je tukaj prepovedano; ali to podoživeti ali o tem govoriti? Definitivno o tem bi morali govoriti, a nobenemu ne privoščim, da to podoživi, ker te travma lahko zaznamuje za celo življenje. Če ne delaš na njej, potem te res lahko zaznamuje, če pa delaš na posledicah (kar je težko, ampak gre!), pa lahko iz nje pobereš maksimalno in postaneš najboljši 'model' sebe, ker dejansko spoznaš samega sebe. 

Veliko knjig sem prebrala, ki govorijo o spolnem nasilju, a le en stavek se me je dotaknil v srce: ''Ni težko spolnega nasilja prenesti, težje je potem z njim živeti.'' Mislim, da je čas, da govorimo tudi o tem in prosim, naj ne bo to prepovedana tema. 

Ste pripravljeni? Ali ste že nervozni? No, prijetno se namestite in gremo v akcijo. :)

POSLEDICE TRDEGA OREHA 

Ko odrasel človek vstopi z neznanimi dotiki v otrokovo okolje (otrok tega sploh ne razume), takrat otroku vzame moč. Otrok pade v šok, ki mu ni znan. Na srečo v večini primerov takrat otrok ne občuti bolečine. Bolečino občuti kasneje, ko zadevo predeluje, zraven pa jo podoživi. Pogosto se otrok zapre v svoj svet (disociacija), ker je to preveč zanj. Zato jih tudi večina pozabi in se spomnijo šele kasneje, ko jih na to spomnijo nadaljevalni življenjski trenutki. Kot npr. partner, otroci, pogosta menjava parterjev, nenehna tesnoba….

Mnogokrat storilci tudi z grožnjami in grobimi prijemi nadzorujejo otroka, da ga imajo pod kontrolo. Takrat je otroku najbližje njegova družina in storilec pogosto uporablja take grožnje, da mu govori nekaj o njegovi družini. Meni je govoril, da mi bo družina propadla, če povem doma. Ja, to so taki močni stavki, da otrok ne more nič, ker mu posesa vso moč, ki jo ima. V parih minutah lahko otroka dobesedno popolnoma zmanipulira. Zraven se še popolnoma izživljajo, da otroka postane strah. Tako otroku za celo življenje vcepi strah, a on ne more nič. Samo tam lahko leži. Posledica nenehnega strahu je lahko anksioznost, depresija in tesnoba. Žrtev se neprestano počuti, da je v strahu, nevarnosti in v nervozi, na začetku sploh ne veš zakaj, komaj takrat ko se začneš v to poglabljati, začneš razumeti situacijo. Nenehni občutek, da si v nevarnosti, vodi v razne bolezni in negativno mišljenje.

Nekateri negativnemu razmišljanju rečejo črne misli. Takšne misli lahko vodijo do samokaznovanja. Žrtev lahko razmišlja o tem, kako bi se poškodovala, se porezala, do razmišljanja o samomoru in vse do tega, kako bi poskusil samomor narediti. To je tako močna bolečina in skupek čustev, da si žrtev preprosto ne more pomagati. Jaz jih razumem, zato ne želim, da pride katera žrtev tako daleč. Ker na koncu trpi ožja družina. Seveda se pa žrtev vedno sama odloča o svojem življenju (kaj bo s tem naredila) in so to težke teme. Zato, ker so to težke teme, bi se morali o njih pogovarjati in ne bi smele biti tabu teme. Žrtev se lahko tudi tako kaznuje, da si jemlje hrano ali pa se z njo prenajeda, ker jo to pomirja in tako ima lahko sama sebe (svoje telo) pod kontrolo. Podobno je tudi z alkoholom, ki kratkoročno oblaži občutke nemoči tako, da jih potlači daleč v podzavest, da jih osebna ne občuti več in to ji je v olajšanje. A to je 'pomoč' samo na kratek rok. Na daljši rok to več ne pomaga, ker s tem žrtev samo tlači čustva. Čeprav misli, da je z alkoholom močna in da ji nihče ne more nič.

Nekaterim žrtvam (predvidevam, da večini) se poruši občutek osebne meje. Ne postavljajo mej drugim in so tako z njihove strani lahko izkoriščane ali celo podvržene nadaljnjemu nasilju. Večina žrtev ima problem s postavljanjem medsebojnih odnosov, ker se počutijo, kot da so vedno znova v nevarnosti. Tako nekateri na primer ne postavijo meje v spolnosti. Znova in znova podoživljajo znane občutke, ko so bili žrtev in želijo vedno znova občutiti to bolečino, s katero se kaznujejo. 

Nekatere ženske se tako kaznujejo, da se naredijo čim manj vidne. Verjetno k temu prispeva nizka samozavest. Nase si navlečejo oblačila, ki so širša, postrižejo si lase… Samo, da so manj vidne in da jih opazi manj moških. Ja, jih razumem. To je morda potrebno, dokler tega vsaj ne začneš predelovati. Tukaj ne smemo pozabiti, da se lahko žrtve non stop, če ne predelujejo teh stvari, vračajo k vlogi žrtve. Tudi, ko smo že na dobri poti k ozdravitvi, lahko začnemo v preteklosti iskati vzroke, ki bi nas spet pahnili v vlogo žrtve. Če to opazite pri kakšnemu svojemu prijatelju, ga ustavite na lep način. Vloga žrtve je hudič, ker se vrtiš v krogu, dokler vloga žrtve ne obupa. Seveda delo na sebi tukaj zelo pomaga. Oziroma upam celo trditi, da brez dela na sebi ne more biti nekih rezultatov. Prosim, zavedajte se tega in kar pogumno pri iskanju pomoči!

Da ne govorim o nočeh z manj spanca ali o neprespanih nočeh. Žrtve so lahko tudi zelo napadalne ali nesramne do drugih ljudi, to samo zaradi nezaupanja. Nekatere se zaprejo in upajo, da ne bodo nikoli več tega čutile. To in še več so posledice, ki jih lahko ima žrtev. Vsaka žrtev ima več ali manj te posledice, ki sem jih opisala. Opisala sem jih, da jih boste vi bolje razumeli in ker je teh žrtev za moje pojme več, kot si jih predstavljamo. Verjamem, da veliko žrtev nekako upa, da bi jih vsaj en človek lahko poslušal in bi jih samo poskusil razumeti. Poskušajte to razumeti in malo premislite, ker nikoli ne vemo, kdaj bomo lahko s tem védenjem nekomu (morda celo sebi) pomagali.

ZA NA KONEC, ZA LEPŠI DAN PA ŠE…

Ena prijateljica mi je enkrat napisala tako lepo pismo, ki za katero želim, da bi ga prebralo več oseb, ki delajo na sebi in vidijo luč na koncu tunela. Verjemite, da se da! Vse te strahove se da premagati, samo rabite ogromno notranje moči in predvsem čas. Eni ga boste potrebovali več in drugi manj. Ne se primerjati. Dajte si čas in ne preveč pritiskati nase. Samo prosim, ne obupajte, čeprav vem, da so noči brez spanca in ta bolečina lahko kdaj tako neznosni, da se sesujete. Samo ne dajte se! 

Bom realna, ko boste to predelovali in podoživljali, vas bo bolelo, mislili si boste, da je to že to od bolečine in potem boste lahko ugotovili, da se ta bolečina še kar ne ustavi. Zgodilo se bo, da boste v enem dnevu spoznali vsa čustva. Par mesecev vas bo morda zelo bolelo, ampak pojdite čez to bolečino, ker edino tako boste poleteli in postali neodvisni od drugih in vedite, da nikoli niste sami!

Za na konec pa še, pismo od prijateljice: ''…si oseba z izkušnjami in to pomeni, da si hočeš ali nočeš dozorela pred drugimi oz. drugače. To te dela edinstveno, bogato, močno in če v prihodnosti zato kdo odpade (npr. delodajalec), ker si o tem odkrita, toliko bolje, ti je prihranjeno ukvarjanje z njim. Objem…''

Se beremo, naslednjič...

 

 Živa Bombek :)

ODPUSTITI SEBI IN DRUGIM

Odpuščanje je za moje pojme eden izmed obilnejših korakov, ki jih je potrebno storiti pri delu na sebi. Za moje pojme je najtežje odpustiti sam sebi. Vedno je lažje odpustiti storilcu kakor sebi. Ne, to ni tisto odpuščanje, ko rečemo ODPUSTIM. To je energija, ki jo občutiš v srcu, ko si zares odpustil sebi ali komu drugemu. Nato občutiš, kako ti breme pade s telesa. To je proces, ki zopet ne gre iz danes na jutri, ampak potrebuje mesece, če ne celo leta. To je del preciznega dela, ki ga opravimo pri delu na sebi. Vem, da veliko ljudi sploh ni oprostilo svojim staršem, storilcu ali sebi. Zdi se mi zelo žalostno, da s to bolečino živijo celo življenje in pri tem svoje telo od znotraj navzven grizejo in uničujejo. Torej se nimate radi, čeprav tako govorite. Nehajte si lagati!

KAKO ODPUSTITI STORILCU ALI KOMUR KOLI DRUGEMU?

Verjamem, da vas je veliko takih, ki ste v podzavesti že mislili, da ste odpustili, ampak se je potem izkazalo, da se motite. Vem, da vas je ogromno takih, ki ne želite odpustiti. Vem tudi, da vas je obilno takih, ki ne morete odpustiti storilcu, ki ga krivite v vseh pogledih. Saj ne govorim, da ni kriv ali kaj podobnega. Povem vam, da to ni okej, ker s tem uničujete um in telo, posledično vas lahko napade kakšna bolezen. Že samo na sebi vidim, da sta um in telo zelo povezana.

Ljudje nismo roboti in je normalno, da ne moremo takoj odpustiti nekomu, ki v nas pusti zarezo. Prvo v sebi začutimo čustva, kot so strah, žalost in jeza, nato pa nam udari zamera. Zamera pride, ker se ne strinjamo ali pa se je v nas ustvaril kolaps čustev, s katerimi ne vemo, kaj bi naredili. Torej kako nekomu, ki je v vas ustvaril zamero, odpustimo?

Odpustiti s srcem je težko, ampak se da. Vi morate nato na ta čas, kraj in dogajanje gledati z druge perspektive in iz drugega zornega kota. Samo vi lahko na to situacijo drugače gledate. Na to situacijo morate gledati tako, da se boste iz nje nekaj naučili.

Storilcu, ki je nad mano izvajal nedopustne akcije, sem odpustila tako, da sem predelala najprej en del bolečine, ki je nastala. Bolečine, ki je (bila) v mojem srcu. Bolečina v nas ustvarja to, da ne moremo odpustiti. Ko bolečine več ni, počasi preprosto odpustimo. Komaj tedaj steče proces odpuščanja. Seveda sem se veliko spraševala, zakaj ravno jaz. Seveda sem imela veliko vprašanj v sebi, na katera sem lahko odgovorila, ko je bil čas za to. Terapevtko sem tudi veliko spraševala o tem, potrebovala sem čas. Rabila sem par mesecev, da sem mu odpustila, a odpustila sem mu zato, da jaz zaživim. Največkrat se zamera pojavi, ker vidimo krivico in ker vemo, da bi lahko bilo drugače. Ja, drugače bi lahko bilo, a ni bilo… to je preteklost. To je bilo. To ni sedanjost. Razumete? To ni zdaj, to je bilo. Če bi se ves čas vračali v preteklost, kaj bi imeli od našega življenja? Popolnoma nič.

Hitro spoznate eno pomembno zadevo. Če verjamete ali pa ne, kakor želite, pa če se še tako čudno sliši, iz vsake zelo grde situacije lahko poberemo ven zlate kristale. Ti kristali nam pomagajo pri tem, da razumemo sebe in druge. Posledično ste čez nekaj časa lahko hvaležni za vse, kar se vam je zgodilo, ker vsaka stvar, pa naj bo 'dobra' ali 'slaba', nas veliko nauči. Ne govorim, da se zahvaljujem, da sem bila posiljena.  Spoznanje je preprosto, da je že moralo biti tako, da sem se nekaj v tem življenju naučila. Vem, da je ta del težko razumeti, zato ga probajte občutiti. Nekje sem prebrala: 'Vsem travmam se nasmehni, saj ti pomagajo postati boljša verzija tebe.'

Vse to je zelo težko predelati, ampak gre.  Hitro spoznaš, da so to bogate izkušnje. Iz teh izkušenj lahko komu pomagam. Ja, to tudi želim. Želim pomagati ljudem, ki ne vedo, kako naprej. Pišem zase, a delim z vami, ker vem, da so to zlati zapisi, ki lahko rešujejo življenja.  Ker jih preprosto razumem, ker sem šla po tej poti, ki ni preprosta. Bile so noči brez spanja, noči obupa, tesnobe in vpitja. Ampak takrat ne smemo pozabiti, da nismo sami. Popolnoma sami tudi ne moremo čez to, se pa moramo sami odločiti, da čez to gremo. Popolnoma sami!

KAKO ODPUSTITI SEBI?

Vem iz izkušenj, da je sebi težje odpustiti kakor storilcu. Sebe je lažje postavljati v slabo luč, sploh če nimaš dobre samozavesti in notranje moči. Sebe je lažje kriviti, ker se storilca na začetku, ko predeluješ travmo, bojiš, a čez čas se več ne. Velikokrat sem se krivila, zakaj nisem zbežala, ko me je držal, zakaj nisem takrat povedala doma in se šele pozneje spomnila, zakaj, zakaj in zakaj. Prenehajmo s tem zakaj, ker kot sem omenila zgoraj, pač tako je bilo. Kot otrok nimaš moči, da bi lahko zbežal, kot otrok sploh ne razumeš situacije otipavanja, kot otrok nimaš moči, da bi rekel ne. Sploh takrat nimaš moči za karkoli, ker si v šoku. Kot odrasla oseba to velikokrat pozabiš in se kriviš in si ne odpustiš, ker pozabiš, da si bil otrok. 

Takšna situacija je podobna vsem situacijam, tudi če so malo lahkotnejše. Tudi, če ne moreš nekomu odpustiti, ker ti je npr. pojedel košček čokolade (ti pa si si ga zelo želel pojesti). To samo pomeni, da se ženeš in raziščeš v svoji podzavesti, zakaj ti en košček čokolade ne da miru. :)

ZA KONEC PA ŠE…

Tudi, ko boste par mesecev delali na tem, se lahko zgodi preizkušnja. Ta preizkušnja vas bo preverila, koliko ste res odpustili, koliko ste močni v sebi in koliko še imate strahu. Če še niste dovolj močni, vam lahko nekdo ponesreči ali nalašč uniči vašo postavljeno trdnjavo, ki ste jo postavljali par mesecev. Ampak ne dajte se! Takrat še bolj delajte na sebi, delajte kar vas veseli. Lahko, da vam bo v kosti ponovno vstopil strah in se bo ponovno pojavila zamera. Potrebovali boste čas, da se postavite nazaj v svoj ritem. Ampak tedaj boste že vedeli, kaj morate narediti. Mogoče se vam bo zdelo, da ste naredili korak nazaj, a ne dajte se, ker zdaj že veste, kaj je prav!

Kar pogumno naprej.

 

Se beremo naslednjič…

Živa Bombek :)

NE ZBEŽATI PRED DEŽJEM, ČE ZUNAJ SIJE SONCE

Ste se kdaj preveč odzivali na mnenje drugih, čeprav ste v sebi vedeli, da imate prav vi in ne oni? Ste gledali na to situacijo tako samo zato, da bi jim ugajali, čeprav ste sebe dali na zadnje mesto? Torej imate nizko samopodobo. Ste mu rekli ja samo zato, da bi imeli vi mir? To pomeni, da si ne postavite mej in nimate kaj dosti notranje moči. No prenehajte to delati, ker s tem sebi škodite, drugemu pa dajete moč in svojo energijo. Postavite se zase in živite tako, kot hočete. Glasno mu povejte, kar želite in ne samo zaradi ponosa reči 'da', če vi veste, da morate reči 'ne'. Če pa se ta oseba zdere na vas, potem pa vedite, da je to njen problem in ne vaš. Ni treba, da ste pridne punčke, da se imate radi. Radi se imejte, kakršni pač ste. 

MNENJE DRUGIH

Veliko let sem tudi jaz živela na podlagi drugih mnenj. Tudi jaz sem hotela ugajati drugim in sem imela simptom pridne punčke. Vsako besedo ali stavek, ki ga je kdo izrekel, sem si ga vzela k srcu. Vzela sem vse tako resno, kot ne vem kaj. Tudi starši nas učijo v tej smeri, da naj bomo pridni in naj ugajamo, a tukaj pozabljajo, da ne rabimo vsem ugajati. S tem ne krivim svojih staršev, nasprotno, ker vem, da sta želela najbolje, ker sta samo človeka. Niti enkrat v srednji in osnovni šoli nisem izostala od pouka, če to ni bilo nujno potrebno. Komaj na univerzi sem zanalašč parkrat izostala od pouka in ja, hitro sem ugotovila, da to ni noben bav bav. 

Saj je vsak človek drugačno bitje, ki ima v sebi čar. Ne moremo si vsi povprek ugajati. Ne, tudi tako ni prav. Ker zakaj bi si? Nekateri bi ugajali zato, ker se bojijo. Vedno znova nas preganja ta strah. Hitro boste videli, da nas strah bolj povezuje kot si mislite! Nekateri ljudje se bojijo, da jim bo kdo izrekel kaj tako žalega, da jih bo sesulo in zato raje naredijo ali izrečejo to, kar želi slišati drugi. Bojijo se, da se bo kaj ponovno zgodilo, kot npr. kakršna koli travma in ne morejo iti iz svoje kože ter zaidejo v strah, kaj bo, če bo. Ne, travma se ne bo ponovila, ker ste starejši in nekatere stvari ste že ozavestili. Nato se samo zaradi ljubega miru umaknejo. Mir ni dovolj, ker se takrat v duši ustvarja vulkan čustev, ki čez čas eksplodirajo. Problem je, da to delajo nekateri vedno znova. 

Ne si tega delati! Postavite se zase, ste ljudje, ki imate vso pravico razmišljati, kakor razmišljate. To, kar razmišljate, samo izrecite, čeprav vem iz lastnih izkušenj, da je velikokrat težko, ker vas je strah, kaj si bodo mislili. Povem vam, da je popolnoma vseeno, kaj si bodo mislili, saj oni niso vi in vi niste oni. Vsak je popolnoma unikatna oseba, ki ima pravico se izražati, kakor mu ugaja. Tako ali pa tako vsem ne bomo ugajali nikoli in tudi vsem ne bodo ok naši kakršni koli komentarji. 

Ne govorim, da se morate kregati ali kaj podobnega, samo postavite se zase, naredite mejo tako, da vam določena oseba ne bo jemala energije in volje do življenja. S kreganjem ne boste naredili popolnoma nič, samo poslabšali boste celotno situacijo. Ker njim s kreganjem dajete svojo moč in energijo, oni pa prav to želijo, to je njihov cilj. To vam pišem zato, ker mi je ena bralka napisala: ''Kako naj me ne briga mnenje drugih, ko vem, da delam prav?''

SAMOZAVEST

Zvišajte svojo samozavest in bolj se imejte radi… tako vas ne bo zanimalo mnenje drugih. Ko se boste imeli dovolj radi, si boste zaupali in boste stali močno kakor skala in vas ne bo premaknilo mnenje drugih. Ko boste dobili nazaj svojo notranjo moč, se vam bo postopoma zvišala samozavest. Tudi ta proces ne gre iz danes na jutri. Na začetku vas bo mogoče zlomilo, ko boste poskusili prvič, a naj vas to ne skrbi. Ko boste padali s svojimi občutki, s tem boste dobili izkušnje o sebi. Čez nekaj časa boste prišli postopoma z občutki navzgor in boste zelo ponosni nase. Z malimi koraki lahko pridete visoko, magari se premikate samo 1 cm po steblu navzgor. Zaupajte vase in v življenje, da se vedno pozneje nekako uredijo vse zadeve in s tem delom na sebi bo prišla počasi tudi samozavest. Ne bo vas več toliko zanimalo, kaj si mislijo drugi o vas, ker ne boste več potrebovali potrditve od okolice, ampak boste že sami sebi potrditev, ker preprosto živite, kakor želite. S tem ne boste dovolili drugim, da stopajo v vaš svet, ker si boste vi zaupali. Vi si lahko največ zaupate le sami sebi in nobenemu drugemu. Poslušajte sebe in svet se bo skupaj z vami spremenil. Pri tem bo lahko ta oseba skakala po vas, a vi boste vedeli, kaj je za vas najboljše, ker boste zaupali le sebi. Zaupali boste sebi in svojim občutkom.

KAJ PA, ČE MI V PRVO NE USPE?

Nič zato, saj tudi kot otrok niste shodili takoj v prvem poskusu. Tudi s tem moramo delati z občutkom. Super je, da sami sebe nekako preganjamo, ampak vseeno se ne smemo preveč. Ne smemo preveč pritiskati nase (to govorim za vse zadeve v življenju), ker potem se imamo manj radi. Dobro je, da se imamo radi in da se s občutkom porivamo dalje in dalje. Ko pademo rečemo 'upss', se pri tem nekaj naučimo in gremo naprej. Iz vsakega padca se lahko veliko naučimo in iz vsakega padca se lahko imamo bolj radi. Le zaupati si morate!

Ljudje, ki so šli preko kakršne koli travme, medtem ko delajo na sebi, niso popolnoma nič drugačni… so osebe ki vedo, kaj jih mori. Delajo na tem, ker jim tako govori srce. Bolj se poslušamo in vemo, kaj želimo. Gremo po poti, ki ni enostavna, ampak gre, ker smo vztrajni. Nekateri dobesedno delo na sebi tako pristno vzamejo, da si ne dovolijo padca in potem pritiskajo nase še bolj. Med njimi sem bila tudi jaz. Nato hitro ugotovimo, da je to samo ena preizkušnja več, iz nje vzamemo le najbolje in gremo naprej po poti in do cilja, ki smo si ga na začetku postavili. Tudi, če moramo iti dobesedno preko trnov do zvezd. 

Se beremo naslednjič…

Živa Bombek :)