ISKANJE NOTRANJE MOČI V SVOJI BOLEČINI

Veliko ljudi me je spraševalo, kje najdem pogum, da pišem bloge o tabu temah. Jaz vem, da je pogum v sorazmerju z notranjo močjo. Drugače pa, ko enkrat nekaj predelaš, na to stvar gledaš iz malo drugega kota. Tudi, če padem strmo navzdol, vem, da je to samo preizkušnja zame, ki jo s pridom izkoristim in se iz nje nekaj naučim. Tako kot sem že dostikrat napisala, to je delo za celo življenje.

STRAHOVI V NAS

Vem, da ima vsak človek kakšen strah. Strah, ki si ga je ali ustvaril sam ali pa so mu ga ustvarili starši. Seveda je tudi možno, da ga je strah, ker je preživel kakšno travmo, nesrečo, izgubo bližnjega... dostikrat se sploh ne zavedamo, česa nas je zares strah. Možno je, da se tega  strahu nekako znebimo, ker nas samo hromi. Zakaj bi nas nekaj dušilo, če to ni potrebno?  Seveda je strah del nas, ki so ga imeli že naši predniki, ampak res ni potrebno, da nam naš hormon kortizol veš čas dela preglavice. 

Posledično ste pod stresom, pritisk vam skoči v glavo, začne vas boleti glava, trebuh in črevesje in ker vas boli, ste še bolj nejevoljni. Predihajte, ko pride do kakršnega koli strahu. To vam govorim iz lastnih izkušenj, res to pomaga, čeprav je preprosto. Najbolj preproste stvari nam najbolj pomagajo. Bolj, kot komplicirate, slabše je. Mi sami si življenje zelo zakompliciramo, za brez veze. Zakaj bi si sami povzročali še dodaten strah? Drugače pa… strah je kakor hladilnik, notri je prazen, a zunaj je velik. 

Ljudje imamo različne strahove in ti strahovi so različno močni. Tudi tukaj se ne primerjate! In prosim, trdno stojite za svojimi prepričanji, ker vam lahko hitro kdo vcepi strah in ste nato za brez veze nervozni ali celo tesnobni. V strahu se največkrat pojavlja tudi bolečina, ki vas hromi. Hromi vas, ker vas nekaj podzavestno ali zavestno boli. 

Najbolje je, da ugotovite, kaj je tisto, kar vas boli, ker potem ne bo več strahu. Bolečina v vas lahko ustvarja blokado čustev, ki vplivajo negativno na vaše zdravje. Seveda ne govorim o bolečini, ko vas boli kakršen koli del vašega telesa, ampak govorim o bolečini, ki ni na fizični, ampak na psihični ravni. Počutite se lahko tako, kot da vam je kdo v srce zabil bodice. Te bodice se nekaj časa ne premaknejo nikamor! Bodice bodo v vas, dokler ne boste spustili tega strahu in si preprosto priznali, da vas je strah. Ne si zanikati! Ampak preprosto ljubite se.

Pojdite notri v ta strah, da boste videli, da ni bav bav in da ga lahko imate pod kontrolo. Strah vam samo govori, kaj morate še na sebi urediti, da lahko stopite stopničko višje. Povprašajte se in se začutite in ne pozabite, vse se da urediti. Hitro boste ugotovili, da si večino strahu ustvarjate sami in postali boste notranje močnejši. Na življenje boste gledali kot na nekakšen preizkus in tok vas bo popeljal naprej. 

NOTRANJA MOČ

Hhh, zdi se mi, da sem to notranjo moč, ki sem jo iskala pol življenja, končno občutila.  Ratalo mi je, torej lahko rata vsakemu izmed vas! 

Najprej si zaupajte in bodite kar ste! Vsak nosi v sebi lučko, ki nikoli ne ugasne. Imate jo, ampak je mogoče še niste našli! Tudi, če je ugasnila ta lučka, se jo da prižgati nazaj, seveda z dosti volje in truda in poguma. Pojdite globoko vase, da se začutite. Ko boste začutili svoje srce, svoje organe, boste našli en del notranje moči! Le začutiti se morate. Saj razumete, kako vam je lažje, ko npr. hodite v naravi, srkate to naravno energijo, začutite njeno moč, poslušate veter, ptice ali celo kapljice dežja. Ja, to vam govorim, tukaj je popolnoma enako, samo da ste vi narava in poslušate svojo dušo. Slišite vsa svoja čustva in se začutite. Kar naenkrat dobite še en delček svoje moči, ker se poslušate.

Ne se prilagajati drugim samo zato, da vas spoštujejo. S takimi ljudmi stran v življenju. Taki ljudje vam jemljejo energijo in moč.  Postavite si meje, ker tako se boste občutili, da ste nekaj vredni. Prav ponosni boste nase, kaj lahko naredite z malimi koraki. Z malimi koraki lahko pridete do notranje moči. To govorim iz izkušenj, ker dokler jaz nisem prišla do terapevtke, nisem imela moči reči ne ali pa se postaviti zase. Ja, je res, nisem se imela toliko rada, ampak tudi notranje moči nisem imela.

Ena izmed  pomembnih stvari je, da odpustite za vse za nazaj in za naprej. Da odpustite tako sebi, kakor ljudem, ki jim do zdaj niste mogli odpustiti. Tudi vem, da za odpuščanje potrebujemo čas, tako kot za vse. Najtežje je odpustiti sebi, ker morate predelati bolečino, ki si jo ustvarjate ali, ki je bila ustvarjena tekom let (o tem več v naslednjem blogu).

Ko se postavite zase, se imate rajši, si malo odpustite in drugim, ko postavite meje in ko se začutite in razumete približno, kdo ste, vas ta notranja moč kar naenkrat pocuka za rokav. Vi jo tako močno začutite, kot bi po 20 letih videli svojega najboljšega prijatelja. Kar nasmejite se in eno breme vam pade v zemljo. Takrat se hkrati popolnoma uredi tudi par stvari, ki se prej niso mogle urediti.

Dobite moč in kar naenkrat se tako postavite zase, da ne prevzamete več strahu od drugih, da preprosto stojite za svojimi stališči. Ti procesi so med seboj zelo povezani, zato je malo težko opisati po vrstnem redu, ker ga pravzaprav ni. Tukaj moramo vklopiti tudi svojo intuicijo in se začeti poslušati. 

Ta korak, da stopiš direkt v svoj strah in tam spoznaš svojo moč, ni preprost, ampak povem vam, splača se. Poskusite. 

 

Živa Bombek :)

RADENSKA ALI PRITISK NAD SAMIM SEBOJ

Ali se vam je kdaj, ko ste delali na sebi, zgodilo, da ste pritiskali nad sabo? Se spraševali, zakaj vam ne gre hitreje? Kaj delate narobe? Ste doživeli tudi padce, ki so vas boleli globoko v sebi? Ste se preprosto preveč spraševali in na koncu vas je to potegnilo v vrtinec črnine? Ste s takim užitkom delali nad seboj, da ste pozabili nase? Ste hoteli imeti preprosto samo samoto in samo s svojo dušo predelovati nekatere stvari? Vse to se lahko zgodi, ko predelujemo travme. Vse to je normalno in ja, tudi meni se je to zgodilo. Verjamem v to, da se lahko takrat zgodi tudi 1000 stvari naenkrat. Opažam tudi, da lahko samo en pogled nekoga na meni pusti črno luknjo, ki lahko samo raste in raste. Ampak zakaj smo takrat tako občutljivi? Zakaj smo tako krhki, kakor cvetlice, ki še niso povsem zrastle?

PADEC NAZAJ

Najprej bom obrazložila, kaj mislim z besedno zvezo padec nazaj. To zame pomeni, da stopimo korak ali dva nazaj in se pri tem počutimo slabše kot prej. Počutimo se slabše, ker nekaj v sebi predelujemo in  ker tega nimamo najbolj pod kontrolo. Lahko pride samo en nepoznani spomin iz podzavesti, ki nas boli in posledično pademo v vlogo žrtve. Posledično nas po dolgem času pride pozdraviti naša tesnoba in nas pocuka za rokav. Vse to nas sili samo dol in ne vidimo izhoda oziroma se moramo zanj zelo potruditi. Kolikokrat sem si že rekla: ''Kaj mi je tega treba? Kaj mi je, treba tega truda?''

Zatem sem videla, da preprosto korak nazaj mora biti, da lahko ponovno zaživim z razprtimi krili. Včasih se mi zdi, da korak nazaj pomeni samo zalet, da ponovno poletim in svetim. Korak nazaj je del procesa. Tudi če smo na mestu teden ali dva, s tem ni nič narobe. To samo pomeni, da smo si vzeli malo časa za razmislek in da smo se navadili na novo stanje. Na stanje svojih čustev, ki jih prej nismo poznali. 

Pri predelovanju travm, ima vsak svoj tempo. Eni gredo hitreje skozi padce, drugi malo počasneje. Ampak tukaj ni nobene zamude ali kaj podobnega. Pri tem moramo biti nežni in delati z ljubeznijo. Tukaj s silo ne gre nič; če greste korak nazaj, se glede tega ne sekirajte. Verjetno že mora biti tako, ni treba, da se zaradi tega počutimo manjvredno. Boste že našli pravo pot, ki bo vodila ven. Če ne danes ali jutri, mogoče prihodnji teden. 

Tukaj ne pozabite na pogovor z osebo, ki ji zaupate, ne se prosim zapreti zaradi tega. Za to res ni potrebe, to je del procesa, ki se je meni zgodil skoraj vsak teden na začetku, a zdaj že manj pogosto. Sem navajena na te padce, ampak še vseeno me presenetijo in me posesajo v črno luknjo. Meni en tak padec odvzame moč in upanje nad sabo. Poruši mi ritem, nato se jezim nad sabo, kako sem nesposobna in se sprašujem kaj je z mano narobe. Ampak čez čas se spomnim (ali me terapevtka spomni), da je samo luknja, ki jo je treba zakrpati. Seveda se tega ne spomnim takoj. Tudi kakšen teden lahko traja, da opazim, da sem šla dol in da lahko grem nazaj gor, če to hočem. Delo na sebi ni preprosto, samo obupati ne smete in pri tem je potrebne veliko ljubezni do sebe. Kot že veste, tukaj ni čarobne paličice. :)

RADENSKA

Včasih boste preprosto začutili, da se morate ustaviti in zadihati, preden greste naprej. Jaz si dostikrat ne dovolim tega oddiha, ker hočem vse takoj. Ampak povem vam, to ni okej. Preprosto pozabim nase in se mi nabira pritisk, kakor v radenski. Vem, da nisem edina, ki ima s tem še probleme. To je delikatno delo, da se začnemo zavedati, da se lahko ustavimo. Na mestu smo lahko stojimo, tudi po en mesec ali več. Meni se včasih zdi, da sem na mestu en mesec in se nikamor ne premaknem in takrat se počutim samo zelo nesposobno in vidim samo tisto, kar ni res. Vidim, da sem na mestu, ampak v resnici se podzavestno dogaja veliko stvari in zato mi postane nelagodno. Nekateri temu rečejo transformacija. Jaz sem takrat na mestu in se skoraj smilim sama sebi. Ko pa pogledam nazaj ali pa ko se ustavim, vidim da je to popolnoma okej in da s tem ni nič narobe! Ob tem se lahko še bolj spoznate in se še bolj vzljubite. Verjetno me ne boste vsi razumeli, ker so za vsakega ti trenutki malo drugačni. To kar pišem zdaj, poskusite občutiti. Občutki nam včasih povedo več kot besedilo.

MEHURČEK V RADENSKI

Ob vsem tem, kar se nam dogaja, si moramo najprej odpustiti. Pri tem si priznajte, da ste stopili samo korak nazaj. Saj kot razumete, s tem ni nič narobe. Ob predelovanju se morate dati na prvo mesto in se ponovno vzljubiti. Sem prepričana, da se kdo sprašuje: ''Kako si naj odpustim?'' Mislim, da tukaj pomaga edino, da se imate še bolj radi. Nekako morate občutiti, da je okej, kar je. Kar koli je bilo, je bilo, je preteklost in je samo zgodba. Kar pa boste vi naredili s to zgodbo, pa je vaša zgodba. Jaz sem si zelo težko odpustila oziroma si nekaterih stvari še vedno nisem. Vem pa, da si enkrat bom. Ko že razumete, kje je problem, ste že na pol poti. Ne bojte se in pojdite v to notri ter si odpustite za vse.

Lahko se vam tudi zgodi, da ob predelovanju travme padete tako nazaj, da se ven ne boste pobrali en mesec ali več. Ob tem ne boste več želeli hoditi na terapije in vse bo narobe. Takrat si dajte čas, malo predihajte, se umirite in nato odreagirajte. Ko boste v tem tempu, boste videli, da takšne terapije, ki vam ne ugajajo tisti trenutek, na vas pustijo najboljši pečat in iz teh terapij se naučite največ.

Zaupajte vase in svet bo zaupal vam.

Se beremo naslednjič.

Živa Bombek :)