SMO VELIKO VEČ KAKOR »LE ŽRTVE«

Sploh ne vem kako bi začela pisati ta blog. Sploh ne vem čisto o čem bo nastal, a se zavedam da je vse skupaj zelo zanimivo. Še vedno si dovoljujem bluziti  kakor v  življenju ali v blogu. Nekako se zavedam, da bluzenje ima tudi OK učinke…predvsem to, da nimamo vsega pod kontrolo. Vsega ne moremo imeti pod kontrolo a telo sili (še) vedno, da bi imela vse pod kontrolo. Hvala vesolju, da imam tok dobre ljudi, da me skozi življenje opozarjajo, da ne rabim (ne morem) imeti vsega pod kontrolo. Lahko rečem, da trenutno mi gre v življenju čisto okej, če odštejem ves telesni spomin in delo na vsem tem…..šitu. Delo na telesnem spominu je res en veliki usrani šit. A o tem mogoče kdaj drugič. Zdaj preidemo na temo, katera je nenaravna za ta čas. Recimo kako lahko en navadni smrtnik, z eno urnim sestankom pomaga na tisočim žrtvam? Noro ….a ne? Ali le pomen, da sem tu kjer sem? Bi si upali govoriti o vsem tem z neznanimi ljudmi in pri tem imeli v odzadju le upanje, da prav čutite?

UPANJE UMRE ZADNJE…

Življenje je res zanimivo. Saj včasih ne vem al si res manifestiramo stvari ali le malo bolj pozorno opazujemo okolico….ali leeeee ko smo pripravljeni se učiti pride učitelj. I don' t know people.

Mogoče lahko to predstavim kot nekakšno zgodbico. Nekega sončnega popoldneva, ko sem prišla iz narave v varni topli domek, me je poklicala dokaj znana oseba. Ta oseba mi je ponudila, da pridem na sestanek. Kakšni sestanek? Odvijal bi se na okrogli mizi v čarobni mali vasici.  Poslušali bi me naj 5 čarobnih palčkov.  O kako čarobno! Zanimivo! Zanimala jih je moja dramatična zgodba, da lahko ti čarobni palčki pomagajo še drugim žrtvam sveta. Fascinantno!

Ni bilo ravno tako čarobno, kakor koli rekla sem JA. Logično. Novim ciljem naproti. Takoj sem začutila, da je to OKej  zame in še za koga. Tukaj sem videla več pozitivnega kakor negativnega. Kljub strahu, sem videla veliko priložnosti za svojo rast. S tako izkušnjo lažje najdemo nazaj sebe. Lažje se začutimo. A hkrati sem imela na dan D res veliko živčnosti v sebi. Kot se spomnim sem šla v to res faking pozitivno. V sebi sem imela vedno v odzadju videnje da to delam zase in še za druge. Kljub temu, da se občasno počutim kakor poskusni zajček, grem z vsem tem do konca. Tako sem se odločila že pred leti, a takrat sploh nisem vedela kaj pomeni do konca. No še zdaj ne vem v popolnosti.  Podobni občutek in moč sem imela kakor na dan D, ko sem bila na policiji! A zdaj je bilo definitivno manj stresno. Prav fino je bilo!  Btw to ko sem bila na policiji in dala prijavo…to me spremlja vsak dan pred vsakim izzivom! To je bilo res fascinantno in tudi to mi daje moč za vsak dan.

OKEJ, PREIDEMO NAPREJ…

 Ta sestanek mi je nekako pokazal, da imam samozavest. Pokazal mi je, da nisem kar tako. Dal mi je upanje, za boljši jutri. Prav uživam, da lahko takrat rečem kdo me je zlorabljal, kar v blogu ne smem napisati.  Žal.  A to mi daje upanje za boljši jutri.

S tem sem pokazala vseh petim osebam kako čutijo zlorabljeni in kako si lahko sami sebi pomagajo.  Obrazložila kako čutijo in kaj jim najpogosteje pomaga. A hkrati vsak človek je drugačen. Obrazložila koliko je tega in pokazala, da tega žal ni malo. To se bo zdelo hecno, ampak ja vesela sem bila da jim je med sestankom postalo vroče kar pomeni, da ja imajo čustva in da so dobri škratki in ne slabi.

Veliko sem se tam naučila. Takšni sestanki imajo smisel za nas in za druge. Še vedno ima smisel o vsem tem govoriti, čeprav nekako čutim da sem res napredovala. To sem nekako dojela na sestanku. Zavedam se, da sem dala ogromno skozi da sem kjer sem zdaj. Hvala njim, da so me tudi na vse to opomnili. Za vse to sem se borila, kakor tudi za vse te bloge. Kako bi bilo, da bi pred leti obupala zaradi groženj in bi nehala pisati te bloge? Posledično ne bi upala pisati o vsem tem in proces dobivanja moči bi se zmanjšal za pol… Čista beda. Že zdaj se mi zdi, da zamujam vsaj za 10 let, če ne več…

ZA NA KONEC…

Zakaj sem tukaj kjer sem zdaj? Ne vem. A vem pa… velikokrat mi rečejo ljudje… Živa bodi malo bolj nežna do sebe. OK. Razumem, ampak če pogledamo drugo plat tega. Če bi bila zelo nežna do sebe, se ne bi spravila do tu kjer sem zdaj. Ne bi poskušala »živeti« a bi le samo živela. Moj proces »zdravljenja« bi se potem takem že zdavnaj končal. Saj lažje je biti v coni udobja kakor iz cone udobja. Če želimo rasti se je potrebno dnevno! Res dnevno! Izrivati sami sebe iz cone udobja. Poznati se je potrebno do zadnje celice in dnevno delati na teh stvareh. Ni enostavno. Trenutno me to vse rahlo utruja. Mogoče bo potrebna rahla pavza. Bom videla….

Ok, eni bi rekli da pretiravam. Mogoče. A zdaj sem v tem obdobju in če pomaga da bom čez en mesec bolje kakor zdajle…torej delam nekaj OK. Včasih nimamo druge kot da se vodoravno kakor ptica postovka spustimo v sranje… a razlika glede ptice je o tem, da se ona vodoravno spusti na svoj plen, da preživi. Torej spustim se vodoravno, da preživim vso sranje. Le tako, nastane napredek pri meni in posledično ta napredek čez čas vidimo v samem življenju. Dokler ne spremenimo svoje cone udobja se v življenju ne zgodi popolnoma nič. Komaj ko spremenimo sebe. Beri naredimo nekaj drugače kakor včeraj, se nam spremeni življenje. To je dolgi, počasni in včasih mučen proces, ki ne gre danes na jutri. Takrat rečemo, super vesolje mi pomaga…ali kar koli…. Pač….začutiš… This is real life.

 

 

 Živa Bombek