Dobrodošlo izpitno obdobje! Življenje je ena velika bitka. Življenje je boj za resnico. Včasih jebeno boli. Življenje je en veliki boj za vse. Zakaj živimo? Da povemo resnico? Da živimo z njo? Zakaj? Za boljši jutri? Zakaj živimo? Zakaj javno povemo, da smo bili zlorabljeni? Zakaj javno povemo in hkrati ne smemo povedat imena kdo je to bil? Zakaj je bilo sploh to? Zakaj jaz? Ali zakaj kdo drug? Zakaj se odnosi spremenijo? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Zakaj je kakor je? Zakaj je včasih s tem tako težko? Ali zakaj je na sploh življenje težko? Kako živijo tisti, ki mi ne verjamejo, a so del širše družine? Kako lahko s tem tako živijo? Kako se lahko delajo kot da se ni nič zgodilo? Kako? Kako? Ne vem….
O TEM SEM ŽE PISALA….
Pred leti, ko, sem povedala naglas prvo doma …potem celi družini. Povedala za zlorabo. Prvo so se delali fino, potem kaj? Niso mi verjeli. Eni so mi grozili. Res je, nisem mogla povedati vsem sama. Bila sem šibka. Ne šibka, le strah me je bilo. veliko se je dogajalo. Niso mi verjeli, hotela sem zaščititi malo punčko (tokrat ne sebe) in kaj sem naredila? Res da štalo…a oni se družijo še naprej. Še naprej imajo nad seboj ta oblak. Še naprej mi večina ne verjame. Še naprej se me izogibajo. Še naprej je tako kot je bilo. Zakaj sem sploh povedala? Ali je bila prej pred to informacijo le moja navidezna sreča? Ja!
Razdelili smo se na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo dejstvu in na ljudi, ki ne verjamejo dejstvu. Na kateri strani bi bil ti? Tistim, ki niste pogledali stran se zahvaljujem, da ste pogledali resnici v oči. Tisti, ki ste na drugi strani pa nimam nič za reči, saj kot zgleda vam resnica ne pride do srca. Verjetno ne boste verjeli hčerkam ali sinovom, če bodo kaj takega doživeli. Verjetno ne boste naredili nič in se še naprej delali fino. Verjetno boste rekli, ah saj to je normalno. Ah saj je bilo le to. Ah saj je bilo le šlatanje…ah ah ah…… Strah vas je! Ljudje tako se nikamor ne pride! Nehajte biti fini do ljudi samo zaradi javnosti…pohlepa! Nehajte biti fini in verjeti storilcem, ker storilci vas z naučenim lepim nasmehom vrtijo okoli prsta!
Prvo ko se še nisem zavedala, da me je ženska tudi zlorabila sem ji v mojih odraslih letih skoraj nasedla. Skoraj sem ji verjela, da ona ni nič kriva! Čeprav sem se tudi njo vedno bala a sploh nisem vedela zakaj! Dokler se nisem spomnila! Skoraj sem ji verjela, da sta me starša dajala v vatico. Fak!!! Ne, nista me dajala v vatico! Sploh nista vedela kaj se mi dogaja! Ker nista mogla vedeti! Ker sta le starša. Dobra starša! Starša, ki sta se postavila za hči in ne proti njej! Starša, ki sta se izobraževala, da bi še bolj razumela! Starša, ki sta naredila to kar je prav in nista obrnila hrbta stran. Nista dajala informacije pod preprogo, ampak reševala stvari.
TO ME RES BOLI….
Kot otroci smo se veliko preigrali skupaj, res veliko. Imeli smo razna tekmovanja, olimpijske igre, iskali smo jajčka po parceli, delali predstave za odrasle, sestavljali gradove iz blazin, se kepali na snegu… bili smo aktivni cele dneve. Včasih tudi ponoči. J Legende smo bili. Nasmejali smo se in tudi kregali ali celo tepli. En del otroškega obdobja je bilo prav super. Hodili v toplice in skakali iz 5 metrske skakalnice . Noro še zdaj se spomnim ta adrealin. Spodbujali smo se pri vseh norih in novih stvareh. Super in fajn. Kaj se je potem spremenilo s tem, ko sem povedala resnico? Od takrat nimam več dela širše družine. Bojijo se me. Bojijo se nas. Kaj se je spremenilo? Kdo je tukaj kriv? Zakaj je tako? Dajejo resnico pod preprogo? Zakaj me to tako boli? Kdo sem jaz? Zakaj sem se spomnila? Zakaj imam vsaki dan v glavi spomin, ko nekdo ni upal iti v hišo od storilca in imel panični napad? Zakaj? Kot otrok sem že takrat vedela, da je res eno veliko sranje. Res bilo je sranje! En pravi shit. Takrat sem se prvič zavedala, da nekaj ni OK.
ZA NA KONEC …
Vsi koraki v življenju pridejo, ko smo na to pripravljeni. Verjetno že dlje časa čutite, za premik ampak (še) nimate dovolj poguma. Včasih nas je le faking strah, a nekako na koncu uredimo zadeve. Včasih smo v obdobju, ki iz nas (ponovno) rine bolečina. Včasih smo v obdobju obupa. Včasih smo v obdobju zmedenosti. Včasih smo v obdobju, ki smo stabilni, ki se ne dogajajo bistvene spremembe. V katerem koli obdobju ste zdaj, ne pozabiti nase. Jao, jaz se morem na to večno spominjati. Tudi zdaj. J
Ej, ne pozabite tega. Nimate celotnega otroštva zafrkjenega zaradi zlorabe. Res da je bila velikokrat, ampak so bili tudi vmes OK trenutki. Ste se tudi smejali. No, tudi na tega otroka ne pozabite.
Ampak ne krivite sebe, da ste vi razpolovili širšo družino! Dovolj nas to tako čuti. Ne rabiš še ti. Čeprav se zavedam, da nisem jaz kriva tako čutim. Tukaj čutim veliko bolečine a hkrati se zavedam, da je pač kakor je bilo. Ljudje so se odločili kakor so se odločili. Če mi bo čez par let prišla kakšna oseba k meni, jo bom poslušala a se zavedam, da prvo bom bila zelo jezna, a sprejmem ker ja dovolim, da se ljudje spreminjajo.
Spodbujajte sami sebe, da se gibate dovolj, ker le z gibanjem ali z vaši ljubo dejavnostjo (risanje, pisanje…) bo šla iz vas ven tesnoba ali pa celo bolečina. Povem vam, ko boste pripravljeni boste bili v obdobju v katerem bo iz vas rinila bolečina. Taka bolečina ali telesni spomin, da ne boste imeli niti kapljice solz za zjokat. To pride, ko si boste dovolili. Mogoče boste za to potrebovali kakšno posebno tehniko. Tudi sama se nisem zavedala, da obstaja taka bolečina. Takrat si dovolite in delajte na tem, da daste to ven. Takoj ko je le mogoče, ker le tako boste premikali gore. Vas bo zelo strah, ampak zmorete. Vztrajajte!
Živa Bombek
Ni komentarjev:
Objavite komentar