Za menoj je eno dolgo obdobje trpljenja. Prav tako je dolgo nastajal ta blog o vsem tem čutenju, ki ga še zdaj v celoti ne razumem. Vse kar sem čutila, se sploh nisem zavedala kaj čutim. No, verjetno še zdaj vsega ne razumem. Pred leti si nisem predstavljala, da bom sploh kdaj v življenju prišla do te točke, kjer sem sedaj. Sploh nisem vedela, da obstaja ta točka. Sploh je nisem čutila, ker se sploh nisem čutila. Moje telo je bilo tako spojeno s travmo (tudi zdaj a manj), da nisem vedela kaj pomeni življenje. Mislim vedela sem, da živim in to je to. Vedno znova, vsak dan sem se borila, da preživim. Vsak dan sem se borila s tesnobo (še zdaj a manj). Vsak dan sem se borila z vsemi živimi občutki, telesnimi spomini in še s čim, da sploh nisem vedela, kaj je življenje. Moje telo je to podoživljajo vsak dan, vsako uro in minuto… Naporno…
KO DOJAMEM, KAJ ČUTIM…
Ko ne veš kaj čutiš ampak le čutiš. Ko ne veš, zakaj to čutiš ampak čutiš. Ko si ne znaš odgovoriti na besedo zakaj, te zraven vsega še panika zagrabi. Ko čutiš žalost in ne veš zakaj to čutiš. Ko čutiš ne moč in ti ni jasno od kje kaj in zakaj…ko nič ne veš in čutiš le to da si na tej zemlji odveč ti preostane le eno. Da si dovoliš vse to samo občutiti….in nenadoma, začutiš potrebo po joku. To ni jok iz panike ampak jok iz sprostitve telesa. Si dovoliš, občutiš zraven pride hvaležnost in nenadoma si sam sebi odgovoriš na vsa ta vprašanja , ki si jih prej nisi znam odgovoriti. Postane ti lažje. Vsaj za kakšno minuto.
In si rečeš pismo res je samo življenje… in se še enkrat zjokaš od hvaležnosti, ker čutiš življenje. Rečeš si pa če je »samo« to pa bom nekako s tem šel skozi…
POTEM PA….
Hitro zatem ti postane jasno, da ja tudi življenje čutiti ni tako enostavno. Zraven jeze čutiš tudi paleto ostalih čustev. Zakaj torej že ne vem koliko let hodim na pogovore, če je zdaj še večjo sranje plus majn pod kontrolo? A hkrati se počutim bolje. Ugotoviš, da te jeza tudi kdaj v življenju moti in ti je odveč. Ugotoviš tudi, da so sedaj ti vzorci, ki si jih imel odveč. Ugotoviš, da si sam sebe samosabotiral, le da si preživel. Samosabotaža…na tej točki, prav čutiš, da ti vzorci gnjavimo in bi vse nekam dal ampak ne moreš….potrpežljiv moreš biti naprej. Prav čutim, da je starim vzorcem dolgočasno, ker ni akcije in ja za temi vzorci prihajajo novi vzorci. Welcome! Ugotoviš, da se do zdaj sploh nisi zavedal , kaj vse si nosil s seboj….sranje.
Življenje je res ena jeba. Včasih si želim, da bi bilo v življenju lažje, a vedno ugotovim, da sem dejansko za vse to sama. Ja, vsi smo sami. Kdo se bo boril za vas, če ne vi sami? Kdo se bo jokal, če ne vi? Kdo bo dal prijavo če ne vi? Kdo bo povedal, kaj se vam je dogajalo če ne vi? Kdo se bo potegnil ven iz panike, če ne vi sami? Kdo vam bo pomagal, če ne vi sami? Kdo bo hodil, če ne vi? Kdo bo hodil na pogovore na te zajebane pogovore, ki se komaj te mesece zavedam, da so od nekdaj bili zajebani in tam pustila 100 mrtvih celic. Ampak povem vam vedno se transformira 500 novih celic. Kdo bo vse to delal, če ne vi sami? Kdo se bo boril? Faking sam zase….
Res je okoli sebe, je okej da imamo ljudi, ki jim ni vseeno. A na koncu ste sami, okoli sebe imate le palice. Vi pa sami hodite. Verjemite mi, ljudje okoli vas so lahko tudi OK. Te mesece spoznavam super ljudi, dovolim življenju da pridejo k meni. Na koncu dejansko vi ugotovite vzorce samosabotaže, ker si priznate.
ZA NA KONEC…
Mene vsak dan naprej potiska spomin, ko sem kot otrok preprečila nadaljno zlorabo in se zavarovala. Kaj pa tebe? Kje imate point? Sploh razmišljate o smislu? A samo živite, ker pač živite?
Velikokrat slišimo, da rečejo, da si želimo pozabiti zlorabo. To dejansko ni popolnoma res…večina nas….je ne želi oz. ne more pozabiti. V podzavesti želimo biti z njo, ker brez nje ne znamo živeti in veliki korak je ko, sam pri sebi si razčistiš in počasi se odlepiš od zlorabe. Ali popolnoma. To je zajeban korak. Tistemu ko je uspelo, mu čestitam. Naj si še sam čestita, ker to je master plan. To pomeni, da živi. Sploh ne vem, če lahko v celoti naredim ta korak, ker se mi zdi, da hoče vedno biti z mano čeprav, tega ne želim.
Včasih me jezi. Včasih bi se samo zjokala, ker vidim vse posledice. Včasih imam dober dan in rečem fak off in grem naprej. Se skopam v hladni vodi, prediham in živim dalje. Tukaj me spominja pesem od Siddharte, z naslovom 1 minuta. Govori o tem kaj vse se lahko zgodi v eni minuti. Izkrvaviš ali živiš. Začutiš strah ali siješ.
Ampak hvala življenju, da mi ponuja tako srčne ljudi. Osebe, ki tudi same sijejo s tako ali drugačno zgodbo…
Naučiti se je le potrebno s tem živeti.
Živa Bombek
Ni komentarjev:
Objavite komentar