DOLGA POT DOMOV

Pred približno petimi leti sem začutila, da bi prehodila Slovenijo. Bil je le občutek, ki mi ni dal miru. Bil je klic narave. Prvo sem mislila (ja možgani pač…), da je samo nekaj kar bo minilo samo od sebe. Nekaj kar ne rabim vzeti za res. A ta želja oz. občutek je postajal z leti vedno močnejši. Lansko leto sem videla, jebenti kliče me (še vedno) ta pot ta Slovenska Planinska Pot (SPP). Začneš pod Pohorjem, nadaljuješ do Koroške, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe nadaljuješ po primorski strani preko Trnovskega gozda do Slovenske obale. V tem zapisu jo bom poimenovala transverzala. A to ni pot je veliko več kakor hoja. Tukaj spoznaš Slovenijo in spoznaš tudi, da nimaš pojma kje sploh živiš. Kakor koli o teh spoznanjih malo pozneje.

VRNIMO SE NAZAJ K LANSKEMU LETU….

Ok, ko ima človek veliko alergij spozna, da hoja iz koče v kočo ni tako preprosto. Predvsem, ker je smiselno, da imaš čim lažji nahrbtnik. Alergije to preprečujejo. Sploh, ko imaš veliko alergij. Imela sem alergije in intoleranco na mleko, jajce, sojo, riž, kvas, pšenico, svinjino in sveži losos. Super. Juhej. Verjemite, da s tem je težko iti v restavracije kaj šele od planinske koče do naslednje planinske koče po Sloveniji. Pride do raznih problemov kot je driska, srbečica in bruhanje.  Tega ne želimo nekje bogu za hrbtom. Plus celo lekarno krem rabiš zraven in še kaj. Za par dni gre, beri pet dni in to je to. Tega sem se šla pred leti. Zato sem se odločila, da eno leto še počakam in zraven tega… ne vem, če sem bila lani ta čas psihološko tako zrela, da bi bilo to tako gladko kakor je bilo letos. Vsakodnevna hoja odpira veliko podzavestnih stvari, če to želiš ali ne želiš. Meditacija…

OK, LETOS JE BILO LAŽJE TO IZPELJATI…

Pred meseci začela hodit k homeopatu (ne delam reklame), da umirim alergije in še kaj… Glede na to, da sem se letos odločila, da grem na enomesečni oddih v naravo, mi pomaga homeopatija. Precej imam manj alergij in vsega tega. Ok…

Ok, bil je res klic narave, ki ni nehal. Čutila sem vsak dan bolj, kdaj naj grem. Rekla sem si ajde štartam enkrat poleti. Prve tri dni sem si koče rezervirala. Ostale koče sem si rezervirala tri dni preden sem želela tam prespati. Veliko je bilo odvisno od vremena. Ko ni bilo signala, me je reševala mami. Tukaj lahko še omenim, da lažje prehodite te dolge razdalje, če vam nekdo v odzadju nudi logistično podporo. Meni ga je družina. Hvala!  V smeri… meni so na par dni (kjer so lahko prišli z avtom) prinašali sveža oblačila, hrano in svežo zelenjavo. Nosila sem od 8 do 10 kg težki nahrbtnik. To pomeni, da sem nosila čim manj oblačil in sem si jih prala sproti ali nosila večkrat. Ampak ta lekarna za alergije je bila vedno z menoj. Vse sem si dala v male posodice. Včasih je potrebno tudi malo riskirati. Zdi se mi, da če ne riskiraš ne veš kaj bo.  Celo življenje imam alergije in kar sem si kot otrok že rekla, ne bom se z njimi omejevala. 

HOJA, POTEK IN OBČUTKI….?

Ko so me zapeljali na štart sploh prvo nisem mogla dojeti, da je to to. Nori občutki. Nekako sem se začela zavedati šele, ko sem si dala na sebe gor nahrbtnik in vse skupaj začutila. Preplavilo so me prvi močni občutki (tudi jok), ki jih ne znam opisati. Fak, nori občutki, ki preprosto so. Še zdaj mi grejo kocine po konci, ko se to spomnim. Objamem mami v solzah in rečem pot me kliče. Bilo je močno, naravno katarzno. Se nasmejim in rečem faking uživala bom in grem. Prvi koraki so bili mešani občutki vsega. A vedela sem, da bo ok. Faking OK. Po licah sem še čutila te solze, a počasi me je začel spremljati moj največji prijatelj ob poti in to je švic. J

Vsak dan posebej sem si v glavi ustvarila cilj in katere vrhove bom osvojila ali bom prehodila. Šla sem varianta step by step. Vsak dan posebej sem si zjutraj resetirala možgane in si tako ustvarila dnevni cilj. To je bilo potrebno, ker za naše možgane je faking veliko, če bi si dala cilj 614 km,  plus veliko stvari se lahko zgodi po poti.  Kar tudi se je. Vsak dan posebej je bolj varno in realistično.

Veliko ljudi me je vmes spraševalo koliko dni že hodim in kam grem. Imeli smo močne debate. Tudi zakaj hodim sama? Pravzaprav je bilo tako od prvega dne in vse do zadnjega. Veliko ljudi mi je reklo vsaka ti čast. Veliko ljudi mi je reklo, ma ti si nora. Veliko ljudi me je objelo za srečo ali kaj vem. Bil je močan spontani objem. Zdelo se jim je neverjetno vse to skupaj,  pa sploh nisem dojemala celotne situacije.  A zdelo se mi je faking kul slišat iz mojih ust kar sem prehodila, ker to me je vleklo naprej. Veliko ljudi me je vprašalo zakaj? Pač … začutila sem. Veliko ljudi se je nabralo ob poti. Veliko sem prehodila sama in tudi z ljudmi, ki so hodili transverzalo ali ki so bili pač tam. Vmes spoznala Kanadčane, Američane, Avstralca, Nizozemce, Čehe in ja tudi Slovence...  Z nekaterimi bomo obdržali stike. Enkrat smo se prav dogovorili, da gremo skupaj na vrh na vzhod.  Zadnji skupni vrh, ker potem smo se razšli. Šli smo skupaj v meglo, a sonce se je pojavilo komaj čez par ur.

Po kočah so me pričakovali in navadno so me bili zelo veseli. V eni koči so le za mene spekli palačinke brez mleka oz. v treh kočah. To je bilo res svetovno. Po kočah sem tudi veliko pomagala. Prala posodo, pripravljala štrudle, odnesla umazano posodo, pekla palačinke… s tem sem si prislužila kakšno pijačo in/ali večerjo zastonj. V eni koči so mi prav žurko pripravili in smo malo zabluzili. Prvič od kdaj sem bila na transverzali sem si na dva tisoč metrih vzela čas za sončni zahod (načeloma sem ga prespala J) in s pivom v roki. En model iz koče in jaz sva opazovala v puhovki sončni zahod.  Menila sva se o sanjah, mogoče se bodo katere uresničile. Zakon občutki, ko vidiš za nazaj kar vse si prehodil in kako je lepa Slovenija in ta naša biodiverziteta. Res noro. To rdeče živo nebo! Dnevno so mi šle kocine po koži, dejanjsko se ne da vsega opisati. Še zdaj imam kocine! Noro je opazovati dnevno kozoroge, gamse, belke, gade, laške gade. Ali sledi ruševca, medvedov, divjih svinj, jelenov…. Ali le imeti srečo z redkimi vrstami. Recimo gozdna kura z imenom gozdni jereb.

Tudi slabi dnevi so bili in panike. Vedela sem, da bodo prišle kar je normalno. Vedela sem, da mi bo življenje dalo kar me je na poti najbolj strah. Recimo medveda sem si želela srečat a videla sem le sledi. Najbolj me je bilo strah, da bodo izginile markacije in da več ne bom vedela, kam morem iti. Ali pa da stvari ne bom imela pod kontrolo. Razumem ne moremo imeti vsega pod kontrolo. Plus beseda morem, je kar ubijalska ali?  Seveda sem dobila tako porcijo tri dni zapovrstjo. Logično. Ko ima hudič male jih ima ogromno. Je bil kar šit. Zgodilo se mi je, da so markacije kar izginile. Vedela sem in čutila, da neki ne štima. Porabila sem uro in pol da sem šla pet krat naprej in nazaj in potem nisem vedela kaj naj oz. vedela sem … ampak me je zajela panika. Aleluja, signal sem še imela in pokličem mami se ji zjočem ona ostane mirna….jaz sem takrat le rabila slišat, da je to normalno in da se zgodi. Ko vse to mine ta proces v meni grem nazaj in najdem pravo pot. Drugič ko se mi je to zgodilo je bilo lažje in tretjič  je bilo še lažje. Skoraj se nisem več sekirala. No, tako se našo telo uči. Zjokala sem se in šla naprej, s tem sem tudi začela dojemati kaj pomeni jok. Prej se nisem upala jokati, a med pohodom je to bilo kar pogosto dejanje. A ne tako pogosto, da bi se človek zaradi tega sekiral. Ni bil vedno le jok, da sprostim napetost. Jokala sem se tudi od lepote narave, od navdušenja in hvaležnosti. Bilo je veliko pozitivnih hormonov in tudi veliko procesov, ki zdravijo telo, dušo in možgane. Svetovno je bilo!

Tukaj se lahko zahvalim neznanim ljudem, ki so mi kakšno modrostno besedo ponudili ali topli objem. Ali le globoki pogovor, hvala vam. Enkrat sem imela zelo slabi dan,  hodila sem dolgo, ena mišica me je zelo bolela in še hormoni so imeli žurko. Ko pridem do koče, zagledam eno žensko in ji kar začnem govoriti koliko dni hodim kaj me boli …. Vse sem kar butnila ven. To se mi je zgodilo prvič. J Plus ponudila mi je telefon, da sem poklicala domov (povedala da je vse OK), ker tam nisem imela signala. Kar spontani močni pogovor sva imele. Na koncu mi je še dala srečne hanzaplaste za žule, spili pijačko in me objela za srečo na poti. Noro močno in spontano.

Imela sem pa tudi izkušnje z moškim, ki je probaval moje faking meje. Priznam bilo mi je kar kaotično. Veliko je govoril o seksu in da bi spal z menoj in ja faking neumne besede. Bil je delavec v koči in tisto noč nisem najbolj mirno spala. Veliko stvari mi je dal zastonj tudi spanje in zajtrk. To je bil moj prvi alarm, da nekaj ni v redu. Skoraj sem se odločila, da bi zvečer šibnila v dolino. Dala sem nočno omarico pred vrati tako, da ni »mogel« odpret vrat. Predvsem je to bilo za mojo psiho, ne tok za varnost. Drugo jutro … sploh ne vem zakaj sem mu dovolila objem, to se sprašujem še dan danes. No kakor koli ni bil popolni objem, ker me je zašlatal in sem ga odrinila vstran, on se je namulil. Niti adijo mi ni rekel. Rekel mi je, to da ne dovoliš objema to pa ni OK. Dodala sem mu, da se objemam ampak ne tako, da bi me moški šlatali za boke … alo!? Mulil se je kakor froc. Zanimivo. Postavila sem mu faking meje in ja … prepričana sem, da tako probava z vsako žensko, ki pride tja. Vsaj to me mal miri. To ni OK dejanje in upam, da mu je še katera rekla podobno. Pripravljala sem se tudi, da mu dam direkt, če ne bi nehal. Ampak prokleto je vedu kje je meja. Taki moški so res…. Nimam besed za to….

ZA NA KONEC…

V teh 24 dneh se je veliko zgodilo. Pravzaprav je veliko čutenja, seveda tudi veliko dnevnih spominov, ki so faking svetovni in tudi črni fleki ob dobrih spominih… Predvsem je veliko čutenja. Veliko stvari se ne da opisati ampak so le občutiti. Veliko stvari sem pustila le zase in veliko stvari sem delila.

Med potjo nisem imela večjih problemov z žulji ali z zdravjem. Imela sem le en žulj in še tega sem operacijsko (beri razkužila) odrezala. Imela sem manjši prehlad kateri se je z domačo govejo juho (hvala mami) in z »zdravili« za odpornost hitro poslovil. Moja kolena, so tudi vse to skupaj lepo zdržala, kljub temu, da so mi zdravniki pred leti rekli, da ne bom več hodila po gorah a moja vztrajnost z vajami za kolena/ mišice in športom je to uredila. Vztrajajte…. Z vsem! Kar si želite ali čutite, da je za vas OK!

Na to pot sem šla tudi zato, da umirim vzorec, kateri bi naj imel vse pod kontrolo. Mislim da je malo delovala. Plus, da vidim kaj pomeni pravo uživanje. Vsaka zloraba pusti človeku, prepoved za uživanje. Nekje od zadaj imamo to zapisano. Na poti so me velikokrat spraševali koliko bom dala za vse to skupaj. Moj odgovor je bil, ne vem glavno da poskušam uživati s seboj in se ne obremenjujem z denarjem. Veliko sem dala na svojem dobrem spancu. Dostikrat sem imela svojo sobo, za katero je bilo včasih tudi potrebno dodatno doplačati. Ampak bolje to kakor pa vsak dan poslušat prdenje, riganje, smrčanje, obračanje, kričanje, tekanje po koči in še kaj…..

Moj tihi  plan je bil, da pridem do morja do obale. A le tri dni pred kopanjem v morju, se mi je vnela mišica na nogi (oz. na obeh) in to pot bom nadaljevala, ko bom začutila. Tisti dan, ko sem se začela zavedati, da je to to da se poslavljam od take mati narave sem veliko prejokala. Nisem jokala, ker me je mišica bolela od 0 do 10 z oceno 8. Ampak zato, ker sem v teh dneh doživela dni brez tesnobe ali aksioznosti. Zato, ker sem končno se jokala brez problema. Zato, ker sem v popolnosti začutila, sebe naravo in hvaležnost. Zato, ker čutiti naravo je nekaj neverjetnega. Zato ker je zakon hoditi v samoti (nobenega nikjer le narava) po štiri pa vse do osem ur na dan in opazovati biodiverziteto. Ali čutiti nasploh. Zato ker je to edinstvena izkušnja, ki me je klicala par let. Zato ker je faking ogromno občutkov in adrealina in ker je faking noro bit faking OK. Res da sem v tem blogu opisala kot, da sem le jokala na vsakem vogalu. Kot da sem trpela. Ah ne! Bilo je svetovno zakon. Vsak dan je bil svetovni kljub vsem tem čustev, panik in še česa. Za ponovit! A kot zgleda sem veliko potovala tudi znotraj sebe! Ponosna sem nase, da kljub vsem tem sranju probam živeti in ne samo »živeti«.

 

 Živa Bombek

 

KO BOLEČINA PREDRE NA POVRŠJE….

Dobrodošlo izpitno obdobje! Življenje je ena velika bitka. Življenje je boj za resnico. Včasih jebeno boli. Življenje je en veliki boj za vse. Zakaj živimo? Da povemo resnico? Da živimo z njo? Zakaj? Za boljši jutri? Zakaj živimo? Zakaj javno povemo, da smo bili zlorabljeni? Zakaj javno povemo in hkrati ne smemo povedat imena kdo je to bil? Zakaj je bilo sploh to? Zakaj jaz? Ali zakaj kdo drug? Zakaj se odnosi spremenijo? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Zakaj je kakor je? Zakaj je včasih s tem tako težko? Ali zakaj je na sploh življenje težko? Kako živijo tisti, ki mi ne verjamejo, a so del širše družine? Kako lahko s tem tako živijo? Kako se lahko delajo kot da se ni nič zgodilo? Kako? Kako? Ne vem….

O TEM SEM ŽE PISALA….

Pred leti, ko, sem povedala naglas prvo doma …potem celi družini. Povedala za zlorabo. Prvo so se delali fino, potem kaj? Niso mi verjeli. Eni so mi grozili. Res je, nisem mogla povedati vsem sama. Bila sem šibka. Ne šibka, le strah me je bilo. veliko se je dogajalo. Niso mi verjeli, hotela sem zaščititi malo punčko (tokrat ne sebe) in kaj sem naredila? Res da štalo…a oni se družijo še naprej. Še naprej imajo nad seboj ta oblak. Še naprej mi večina ne verjame. Še naprej se me izogibajo. Še naprej je tako kot je bilo. Zakaj sem sploh povedala? Ali je bila prej pred to informacijo le moja navidezna sreča? Ja!

Razdelili smo se na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo dejstvu in na ljudi, ki ne verjamejo dejstvu. Na kateri strani bi bil ti? Tistim, ki niste pogledali stran se zahvaljujem, da ste pogledali resnici v oči. Tisti, ki ste na drugi strani pa nimam nič za reči, saj kot zgleda vam resnica ne pride do srca. Verjetno ne boste verjeli hčerkam ali sinovom, če bodo kaj takega doživeli. Verjetno ne boste naredili nič in se še naprej delali fino.  Verjetno boste rekli, ah saj to je normalno. Ah saj je bilo le to. Ah saj je bilo le šlatanje…ah ah ah…… Strah vas je! Ljudje tako se nikamor ne pride! Nehajte biti fini do ljudi samo zaradi  javnosti…pohlepa! Nehajte biti fini in verjeti storilcem, ker storilci vas  z naučenim lepim nasmehom vrtijo okoli prsta!  

Prvo ko se še nisem zavedala, da me je ženska tudi zlorabila sem ji v mojih odraslih letih skoraj nasedla. Skoraj sem ji verjela, da ona ni nič kriva! Čeprav sem se tudi njo vedno bala a sploh nisem vedela zakaj! Dokler se nisem spomnila!  Skoraj sem ji verjela, da sta me starša dajala v vatico. Fak!!! Ne, nista me dajala v vatico! Sploh nista vedela kaj se mi dogaja! Ker nista mogla vedeti! Ker sta le starša. Dobra starša! Starša, ki sta se postavila za hči in ne proti njej! Starša, ki sta se izobraževala, da bi še bolj razumela! Starša, ki sta naredila to kar je prav in nista obrnila hrbta stran. Nista dajala informacije pod preprogo, ampak reševala stvari.

TO ME RES BOLI….

Kot otroci smo se veliko preigrali skupaj, res veliko. Imeli smo razna tekmovanja, olimpijske igre, iskali smo jajčka po parceli, delali predstave za odrasle, sestavljali gradove iz blazin, se kepali na snegu… bili smo aktivni cele dneve. Včasih tudi ponoči. J Legende smo bili. Nasmejali smo se in tudi kregali ali celo tepli. En del otroškega obdobja je bilo prav super. Hodili v toplice in skakali iz 5 metrske skakalnice . Noro še zdaj se spomnim ta adrealin. Spodbujali smo se pri vseh norih in novih stvareh. Super in fajn. Kaj se je potem spremenilo s tem, ko sem povedala resnico? Od takrat nimam več dela širše družine.  Bojijo se me. Bojijo se nas. Kaj se je spremenilo? Kdo je tukaj kriv? Zakaj je tako? Dajejo resnico pod preprogo?  Zakaj me to tako boli? Kdo sem jaz? Zakaj sem se spomnila? Zakaj imam vsaki dan v glavi spomin, ko nekdo ni upal iti v hišo od storilca in imel panični napad? Zakaj? Kot otrok sem že takrat vedela, da je res eno veliko sranje. Res bilo je sranje! En pravi shit. Takrat sem se prvič zavedala, da nekaj ni OK.

ZA NA KONEC …

Vsi koraki v življenju pridejo, ko smo na to pripravljeni. Verjetno že dlje časa čutite, za premik ampak (še) nimate dovolj poguma. Včasih nas je le faking strah, a nekako na koncu uredimo zadeve. Včasih smo v obdobju, ki iz nas (ponovno) rine bolečina. Včasih smo v obdobju obupa. Včasih smo v obdobju zmedenosti. Včasih smo v obdobju, ki smo stabilni, ki se ne dogajajo bistvene spremembe. V katerem koli obdobju ste zdaj, ne pozabiti nase. Jao, jaz se morem na to večno spominjati. Tudi zdaj. J

Ej, ne pozabite tega. Nimate celotnega otroštva zafrkjenega zaradi zlorabe. Res da je bila velikokrat, ampak so bili tudi vmes OK trenutki. Ste se tudi smejali. No, tudi na tega otroka ne pozabite.

Ampak ne krivite sebe, da ste vi razpolovili širšo družino! Dovolj nas to tako čuti. Ne rabiš še ti. Čeprav se zavedam, da nisem jaz kriva tako čutim. Tukaj čutim veliko bolečine a hkrati se zavedam, da je pač kakor je bilo. Ljudje so se odločili kakor so se odločili. Če mi bo čez par let prišla kakšna oseba k meni, jo bom poslušala a se zavedam, da prvo bom bila zelo jezna, a sprejmem ker ja dovolim, da se ljudje spreminjajo.

Spodbujajte sami sebe, da se gibate dovolj, ker le z gibanjem ali z vaši ljubo dejavnostjo (risanje, pisanje…) bo šla iz vas ven tesnoba ali pa celo bolečina. Povem vam, ko boste pripravljeni boste bili v obdobju v katerem bo iz vas rinila bolečina. Taka bolečina ali telesni spomin, da ne boste imeli niti kapljice solz  za zjokat. To pride, ko si boste dovolili. Mogoče boste za to potrebovali kakšno posebno tehniko. Tudi sama se nisem zavedala, da obstaja taka bolečina. Takrat si dovolite in delajte na tem, da daste to ven. Takoj ko je le mogoče, ker le tako boste premikali gore. Vas bo zelo strah, ampak zmorete. Vztrajajte!

 

Živa Bombek

 

 

 

 

 

SMO VELIKO VEČ KAKOR »LE ŽRTVE«

Sploh ne vem kako bi začela pisati ta blog. Sploh ne vem čisto o čem bo nastal, a se zavedam da je vse skupaj zelo zanimivo. Še vedno si dovoljujem bluziti  kakor v  življenju ali v blogu. Nekako se zavedam, da bluzenje ima tudi OK učinke…predvsem to, da nimamo vsega pod kontrolo. Vsega ne moremo imeti pod kontrolo a telo sili (še) vedno, da bi imela vse pod kontrolo. Hvala vesolju, da imam tok dobre ljudi, da me skozi življenje opozarjajo, da ne rabim (ne morem) imeti vsega pod kontrolo. Lahko rečem, da trenutno mi gre v življenju čisto okej, če odštejem ves telesni spomin in delo na vsem tem…..šitu. Delo na telesnem spominu je res en veliki usrani šit. A o tem mogoče kdaj drugič. Zdaj preidemo na temo, katera je nenaravna za ta čas. Recimo kako lahko en navadni smrtnik, z eno urnim sestankom pomaga na tisočim žrtvam? Noro ….a ne? Ali le pomen, da sem tu kjer sem? Bi si upali govoriti o vsem tem z neznanimi ljudmi in pri tem imeli v odzadju le upanje, da prav čutite?

UPANJE UMRE ZADNJE…

Življenje je res zanimivo. Saj včasih ne vem al si res manifestiramo stvari ali le malo bolj pozorno opazujemo okolico….ali leeeee ko smo pripravljeni se učiti pride učitelj. I don' t know people.

Mogoče lahko to predstavim kot nekakšno zgodbico. Nekega sončnega popoldneva, ko sem prišla iz narave v varni topli domek, me je poklicala dokaj znana oseba. Ta oseba mi je ponudila, da pridem na sestanek. Kakšni sestanek? Odvijal bi se na okrogli mizi v čarobni mali vasici.  Poslušali bi me naj 5 čarobnih palčkov.  O kako čarobno! Zanimivo! Zanimala jih je moja dramatična zgodba, da lahko ti čarobni palčki pomagajo še drugim žrtvam sveta. Fascinantno!

Ni bilo ravno tako čarobno, kakor koli rekla sem JA. Logično. Novim ciljem naproti. Takoj sem začutila, da je to OKej  zame in še za koga. Tukaj sem videla več pozitivnega kakor negativnega. Kljub strahu, sem videla veliko priložnosti za svojo rast. S tako izkušnjo lažje najdemo nazaj sebe. Lažje se začutimo. A hkrati sem imela na dan D res veliko živčnosti v sebi. Kot se spomnim sem šla v to res faking pozitivno. V sebi sem imela vedno v odzadju videnje da to delam zase in še za druge. Kljub temu, da se občasno počutim kakor poskusni zajček, grem z vsem tem do konca. Tako sem se odločila že pred leti, a takrat sploh nisem vedela kaj pomeni do konca. No še zdaj ne vem v popolnosti.  Podobni občutek in moč sem imela kakor na dan D, ko sem bila na policiji! A zdaj je bilo definitivno manj stresno. Prav fino je bilo!  Btw to ko sem bila na policiji in dala prijavo…to me spremlja vsak dan pred vsakim izzivom! To je bilo res fascinantno in tudi to mi daje moč za vsak dan.

OKEJ, PREIDEMO NAPREJ…

 Ta sestanek mi je nekako pokazal, da imam samozavest. Pokazal mi je, da nisem kar tako. Dal mi je upanje, za boljši jutri. Prav uživam, da lahko takrat rečem kdo me je zlorabljal, kar v blogu ne smem napisati.  Žal.  A to mi daje upanje za boljši jutri.

S tem sem pokazala vseh petim osebam kako čutijo zlorabljeni in kako si lahko sami sebi pomagajo.  Obrazložila kako čutijo in kaj jim najpogosteje pomaga. A hkrati vsak človek je drugačen. Obrazložila koliko je tega in pokazala, da tega žal ni malo. To se bo zdelo hecno, ampak ja vesela sem bila da jim je med sestankom postalo vroče kar pomeni, da ja imajo čustva in da so dobri škratki in ne slabi.

Veliko sem se tam naučila. Takšni sestanki imajo smisel za nas in za druge. Še vedno ima smisel o vsem tem govoriti, čeprav nekako čutim da sem res napredovala. To sem nekako dojela na sestanku. Zavedam se, da sem dala ogromno skozi da sem kjer sem zdaj. Hvala njim, da so me tudi na vse to opomnili. Za vse to sem se borila, kakor tudi za vse te bloge. Kako bi bilo, da bi pred leti obupala zaradi groženj in bi nehala pisati te bloge? Posledično ne bi upala pisati o vsem tem in proces dobivanja moči bi se zmanjšal za pol… Čista beda. Že zdaj se mi zdi, da zamujam vsaj za 10 let, če ne več…

ZA NA KONEC…

Zakaj sem tukaj kjer sem zdaj? Ne vem. A vem pa… velikokrat mi rečejo ljudje… Živa bodi malo bolj nežna do sebe. OK. Razumem, ampak če pogledamo drugo plat tega. Če bi bila zelo nežna do sebe, se ne bi spravila do tu kjer sem zdaj. Ne bi poskušala »živeti« a bi le samo živela. Moj proces »zdravljenja« bi se potem takem že zdavnaj končal. Saj lažje je biti v coni udobja kakor iz cone udobja. Če želimo rasti se je potrebno dnevno! Res dnevno! Izrivati sami sebe iz cone udobja. Poznati se je potrebno do zadnje celice in dnevno delati na teh stvareh. Ni enostavno. Trenutno me to vse rahlo utruja. Mogoče bo potrebna rahla pavza. Bom videla….

Ok, eni bi rekli da pretiravam. Mogoče. A zdaj sem v tem obdobju in če pomaga da bom čez en mesec bolje kakor zdajle…torej delam nekaj OK. Včasih nimamo druge kot da se vodoravno kakor ptica postovka spustimo v sranje… a razlika glede ptice je o tem, da se ona vodoravno spusti na svoj plen, da preživi. Torej spustim se vodoravno, da preživim vso sranje. Le tako, nastane napredek pri meni in posledično ta napredek čez čas vidimo v samem življenju. Dokler ne spremenimo svoje cone udobja se v življenju ne zgodi popolnoma nič. Komaj ko spremenimo sebe. Beri naredimo nekaj drugače kakor včeraj, se nam spremeni življenje. To je dolgi, počasni in včasih mučen proces, ki ne gre danes na jutri. Takrat rečemo, super vesolje mi pomaga…ali kar koli…. Pač….začutiš… This is real life.

 

 

 Živa Bombek

 

 

 

 

 

 

 

ČE ČUTIM »SAMO« ŽIVLJENJE TE BO ŠLO...

Za menoj je eno dolgo obdobje trpljenja. Prav tako je dolgo nastajal ta blog o vsem tem čutenju, ki ga še zdaj v celoti ne razumem. Vse kar sem čutila, se sploh nisem zavedala kaj čutim. No,  verjetno še zdaj vsega ne razumem. Pred leti si nisem predstavljala, da bom sploh kdaj v življenju prišla do te točke, kjer sem sedaj. Sploh nisem vedela, da obstaja ta točka. Sploh je nisem čutila, ker se sploh nisem čutila. Moje telo je bilo tako spojeno s travmo (tudi zdaj a manj), da nisem vedela kaj pomeni življenje. Mislim vedela sem, da živim in to je to.  Vedno znova, vsak dan sem se borila, da preživim. Vsak dan sem se borila s tesnobo (še zdaj a manj). Vsak dan sem se borila z vsemi živimi občutki, telesnimi spomini in še s čim, da sploh nisem vedela, kaj je življenje. Moje telo je to podoživljajo vsak dan, vsako uro in minuto… Naporno…

KO DOJAMEM, KAJ ČUTIM…

Ko ne veš kaj čutiš ampak le čutiš. Ko ne veš, zakaj to čutiš ampak čutiš. Ko si ne znaš odgovoriti na besedo zakaj, te zraven vsega še panika zagrabi. Ko čutiš žalost in ne veš zakaj to čutiš. Ko čutiš ne moč in ti ni jasno od kje kaj in zakaj…ko nič ne veš in čutiš le to da si na tej zemlji odveč ti preostane le eno. Da si dovoliš vse to samo občutiti….in nenadoma, začutiš potrebo po joku. To ni jok iz panike ampak jok iz sprostitve telesa. Si dovoliš, občutiš zraven pride hvaležnost in nenadoma si sam sebi odgovoriš na vsa ta vprašanja , ki si jih prej nisi znam odgovoriti. Postane ti lažje. Vsaj za kakšno minuto.

In si rečeš pismo res je samo življenje… in se še enkrat zjokaš od hvaležnosti, ker čutiš življenje. Rečeš si pa če je »samo« to pa bom nekako s tem šel skozi…

POTEM PA….

Hitro zatem ti postane jasno, da ja tudi življenje čutiti ni tako enostavno. Zraven jeze čutiš tudi paleto ostalih čustev. Zakaj torej že ne vem koliko let hodim na pogovore, če je zdaj še večjo sranje plus majn pod kontrolo? A hkrati se počutim bolje. Ugotoviš, da te jeza tudi kdaj v življenju moti in ti je odveč. Ugotoviš tudi, da so sedaj ti vzorci, ki si jih imel odveč. Ugotoviš, da si sam sebe samosabotiral, le da si preživel. Samosabotaža…na tej točki, prav čutiš, da ti vzorci gnjavimo in bi vse nekam dal ampak ne moreš….potrpežljiv moreš biti naprej. Prav čutim, da je starim vzorcem dolgočasno, ker ni akcije in ja za temi vzorci prihajajo novi vzorci. Welcome!  Ugotoviš, da se do zdaj sploh nisi zavedal , kaj vse si nosil s seboj….sranje.

Življenje je res ena jeba. Včasih si želim, da bi bilo v življenju  lažje, a vedno ugotovim, da sem dejansko za vse to sama. Ja, vsi smo sami. Kdo se bo boril za vas, če ne vi sami? Kdo se bo jokal, če ne vi? Kdo bo dal prijavo če ne vi? Kdo bo povedal, kaj se vam je dogajalo če ne vi? Kdo se bo potegnil ven iz panike, če ne vi sami? Kdo vam bo pomagal, če ne vi sami? Kdo bo hodil, če ne vi? Kdo bo hodil na pogovore na te zajebane pogovore, ki se komaj te mesece zavedam, da so od nekdaj bili zajebani in tam pustila 100 mrtvih celic. Ampak povem vam vedno se transformira  500 novih celic. Kdo bo vse to delal, če ne vi sami? Kdo se bo boril? Faking sam zase….

Res je okoli sebe, je okej da imamo ljudi, ki jim ni vseeno. A na koncu ste sami, okoli sebe imate le palice. Vi pa sami hodite. Verjemite mi, ljudje okoli vas so lahko tudi OK. Te mesece spoznavam super ljudi, dovolim življenju da pridejo k meni. Na koncu dejansko vi ugotovite  vzorce samosabotaže, ker si priznate.

ZA NA KONEC…

Mene vsak dan naprej potiska spomin, ko sem kot otrok preprečila nadaljno zlorabo in se zavarovala. Kaj pa tebe? Kje imate point? Sploh razmišljate o smislu? A samo živite, ker pač živite?

Velikokrat slišimo, da rečejo, da si želimo pozabiti zlorabo. To dejansko ni popolnoma res…večina nas….je ne želi oz. ne more pozabiti. V podzavesti želimo biti z njo, ker brez nje ne znamo živeti in veliki korak je ko, sam pri sebi si razčistiš in počasi se odlepiš od zlorabe. Ali popolnoma. To je zajeban korak. Tistemu ko je uspelo, mu čestitam. Naj si še sam čestita, ker to je master plan. To pomeni, da živi. Sploh ne vem, če lahko v celoti naredim ta korak, ker se mi zdi, da hoče vedno biti z mano čeprav, tega ne želim.

Včasih me jezi. Včasih bi se samo zjokala, ker vidim vse posledice.  Včasih imam dober dan in rečem fak off in grem naprej. Se skopam v hladni vodi, prediham in živim dalje. Tukaj me spominja pesem od Siddharte, z naslovom 1 minuta. Govori o tem kaj vse se lahko zgodi v eni minuti. Izkrvaviš ali živiš. Začutiš strah ali siješ.

Ampak hvala življenju, da mi ponuja tako srčne ljudi. Osebe, ki tudi same sijejo s tako ali drugačno zgodbo…

Naučiti se je le potrebno s tem živeti.

 

 Živa Bombek