KO SREDI MEDITACIJE V NARAVI ZASLIŠIM STREL…

Narava je naša največja učiteljica. Je neverjetno inteligentna in tam se zgodi vse ob svojem času. Nikoli ne prehiteva. Energije in snovi vedno krožijo. Smrt ali rojstvo prideta ob svojem času. Menjavajo se letni časi in pred vsakim časom narava poskrbi, da se pripravi za določen letni čas. Je neverjetno mirna, spokojna in vedno nas objema ter posluša. Njej lahko zaupamo vse in nikoli te ne bo sodila, le pokazala ti bo česa še ne veš.

NARAVA…

A ste že kdaj opazovali živali ali rastline? So vas že kdaj preletele ptice, ker so vas poznale ali vas je pozdravil kozorog? No, če ste že doživeli, potem razumete te občutke. Ste se kdaj dotikali dreves? Poslušali ritem Zemlje? Dotikali trave? Prelagali kamne ali pili izvirsko vodo? Verjamem, da če ste to doživeli, razumete o čem pišem. Lahko še dodam, da vsak to občuti drugače in s tem ni nič narobe.

Pred kratkim sem doživela, da so se me Planinske kavke tako navadile, da so me vsak dan ob isti uri preletele. Okoli mene je letelo cca. 200 kavk. Tako tudi pokažejo, da bo čez nekaj ur deževalo. Prepričana sem, da so me prepoznale. Ja, vem to zgleda tako pravljično in tako nenavadno. Razumem vas, tudi jaz bi to nekomu rekla, ah nehaj že o tem govoriti…to je brez veze.  Ampak a je res?

Narava je meni največja učiteljica in želim pokazati, da lahko v njej najdemo mir vsi. Ljudje, ki so poškodovani tako ali drugače, lahko najdejo v njej mir. Uči nas ohranjati notranji mir. Pokaže ti česa še ne veš. Ob pravem času te pogledajo razne živali ali ti presekajo pot. Kakor meni v visokogorju npr. gad ali svizec ali kozorog. Vedno nam nekaj kaže. Njena voda je zdravilna in odličnega okusa. Ste že kdaj pili poponoma svežo izvirsko vodo? Vas je že kdaj pozdravila »nenavadna« žival?

LJUDJE…

Lastimo si naravo kakor, da je naša. Smo pa le mi del nje in nič kaj več. V raznih nacionalnih parkih ljudje spijo na prostem, čeprav to ni dovoljeno. Kazni so prenizke. Spuščajo drone, čeprav ni dovoljeno.  Lovci lovijo živali, čeprav to ni zakonito. Tudi lovci so le ljudje, ki so okej dokler ne dobijo puške v roko. S takimi sem se tudi jaz pogovarjala, a puška jim da nadmoč, kakor jo začutijo storilci pri posilstvu. Sprašujem se kam gre ta svet? Ali bodo naši potomci še sploh kje v naravi videli svizca, kozoroga, gada ali bodo prej vse pobili. Lovci streljajo, ko imajo uradni lov vsak dan, a ko ne bi smeli prav tako streljajo. Kje je potem smisel uradnega lova ali nacionalnega parka?

Meni se je strlo srce, ko sem zaslišala strel, a povem vam, da to ni bilo le enkrat. Strlo se mi je srce, ko me je vsako večer ob isti uri pozdravila lisica….a eno noč in nadaljnje večere je več ni bilo. Upam le, da še živi. Strlo se mi je srce, ko sem šla na goro, videla iztrebke kozoroga, a kozoroga ni bilo nikjer. Skrili so se pred ljudmi. Živali čutijo kdaj se lahko izpostavijo in kdaj ne.

Spomnim se, ko sem bila mlajša so bili svizci na vsakem vogalu po visokogorju, zdaj tega žal ni več. Spomnim se, da je bilo več rožic na istem kraju kakor je zdaj. Ljudje kar trgajo rožice, kljub pametnim telefonom. Spomnim se, da je bilo več snega tudi poleti, a zdaj je v visokogorju voda že problem, ljudem pa je voda postala samoumevna, a vam povem da ni.

Preveč stvari nam je postalo samoumevnih, od vode do čistega zraka. Tudi v visokogorju se spreminjajo stvari in ne samo v dolini. Žal tudi narava ni več enaka kot je bila. Tudi tam se spreminjajo cikli kakor pri nas. Je pa res, da edino sprememba obstaja.

NESREČA NE POČIVA….

Zadnje čase večkrat slišim od ljudi, da smo kakor ovce. No, nekateri so še slabši. Nekateri ljudje sploh ne vidijo cvetlic, razgleda, narave…po poti gredo na pol slepi, brezvoljni in v eni roki telefon, v drugi pol litra vode….tako na yolo. Tako je čudno, da nimamo več nesreč v naravi, kakor jih imamo.  Ovce vsaj vidijo travo in cvetlice. Tako, da ne podcenjuj živali, ker so zelo pametne. Kam smo prišli? 

Ljudje sploh ne vidijo, da prihaja nevihta. Bilo je temno nebo, vedeli smo da ga bo sekalo. Jaz sem hodila iz dvatisočaka, jim povem, da prihaja nevihta in rečejo »sam še na vrh skočimo«. To je nekakšno nespoštovanje do narave in do gorskih reševalcev. Ali se ljudje, ko enkrat srečajo nevihto, začnejo zavedati, da narava ima moč? Ali, ko jih zajame snežni plaz?

Jaz srčno upam, da se iz tega kaj naučijo. Ampak ja, povem iz lastnih izkušenj, ko enkrat doživiš pravo nevihto, veš kaj to pomeni in prav čutiš moč narave. Iz tega se veliko naučiš. Drugače gledaš na svet in na življenje. Življenje, lahko kar mine. Kaj pa potem?

Lahko tudi zelo pazimo v naravi in se nesreča kljub temu zgodi. Jaz sem npr. plezala in sem prijela kamen, ki se mi je utrgal, z drugo roko sem se držala za drugi kamen in je bilo vse okej, na srečo pa kamna nisem vrgla v prepad, a sem ga samo položila na poličko. Lahko bi ga komu ponesreči vrgla v glavo, a se na srečo to ni zgodilo. A vseeno me je šokiralo.

ZA NA KONEC…

Narava je del nas in zato jo moramo še bolj paziti, ker ko se v naravi uniči en del biodiverzitete, se to pozna tudi pri ljudeh. Narava nam je zelo dobra terapevtka, pomaga nas umiriti in nam da prostor za izražanje. Vedno nas posluša in nas objame. Z opazovanjem vidimo, da smo ji zelo podobni in da je ona naše ogledalo, kakor ljudje. Ima zelo dobre terapevtske spodobnosti in z njo se hitro prizemljimo ali izražamo čustva.  Ste že kdaj kričali v gozdu? Ali je to preveč »noro dejanje« v tem času?

 

 Živa Bombek

KO JE VSE ZAPAKIRANO V VATICO….

Velika tabu tema je, ko ženska zlorabi otroka. A povem vam, da tega ni tako zelo malo. Žal je 15 % do 20 % zlorab (raziskava v Sloveniji) , ki jih naredijo ženske. Ja, te ženske, ki imajo »kav« čustva in vse to. Tudi te mislim.

Mislite si, ah ženska s čustvi že ne more tega narediti. Lahko. Naredijo prikrito, zelo prikrito. Tako, da otroku sploh ni jasno, da je bil zlorabljen. Že po mnogih letih, se sploh ne zavedajo, da je do zlorabe prišlo. Teh primerov ni tako malo. Zlorab je za moje pojme več kot si mi mislimo ali vemo. Tega je ogromno. Preveč. V 21. stoletju je to še vedno tabu tema, a hkrati lahko vsak posameznik to preobrne.

Vsaka znana zloraba in deljenje informacije lahko ustavi naslednjo zlorabo. To je tako, ko pride ena nasmejana oseba med zagrnjene ljudi, počasi ne bodo več tako zagrnjeni in se bodo poskušali še oni vsaj malo nasmejati. Naprej zgleda debilno, a nato spoznajo, da se lahko malo sprostijo.

ZAKAJ…?

Mislim, da vse zlorabljene osebe pridejo do točke ko se vprašajo ZAKAJ, so bile one posiljene.  Ja, tudi jaz sem bila že tam. Tudi če prej nismo bili na tej točki, slej kot prej pridemo do nje. Takrat se lahko derete, jokate, mulite, jezite, klejete …a še vedno ne boste dobili odgovora zakaj. Takrat gledate sebe gor iz »šita« in še vedno ne boste dobili odgovora zakaj? Ja….takrat ste v paniki in hočete takoj dobiti odgovor, a ga ne boste dobili. Žal… Ni ga. Ampak ja vem, to boli.

A povem vam, da če ne bi bili vi bi bil kdo drug in potem bi se on vprašal zakaj. Tukaj dejansko nimam odgovora. Ne vem, če ga bomo kdaj dobili. Lahko pa rečem, da ste slučajno vi bili takrat tam. Da se je osebi  slučajno takrat preklopilo, da bi vas posilila. Ali da ste slučajno vi bili tam, se tam rodili, šli na ta vlak..itd itd. Ampak pri meni ne pije te vode. Kaj pa, če v življenju ni naključij in je vse v naprej nekako urejeno, ker na koncu se vse uredi? Vidite, vse ima kaj pa če…torej nimamo odgovora. Vsak ima svoj..kaj pa če.

Ne rabimo imeti odgovora za vse. Tudi mislim, da ne rabimo za vse odgovora…. 

 

STORILCI…

Jaz jih vidim kot ljudi, ki menijo da imajo veliko nadnaravne moči. Ki menijo, da obvladajo vse. Menijo, da imajo nadmoč in s to nadmočjo se spravijo nad otroka ali kogar koli. A v sebi so strti. S tem jih ne zagovarjam, tako jih vidim ta trenutek. Prevladuje jim seksualna energija, ki divja nad njimi in zato želijo prevladovati. Povsod gledajo ljudi. Večina se jih dela fino in ko pride resnica na dan povejo vse samo, da bi prikazali, da niso krivi. Naštudirajo vse za naprej. Krivdo prenesejo na žrtev, da si je to izmislila in takrat se delajo zelo fino.

Dostikrat želijo starše obrniti proti otrokom (če niso sami storilci), samo da bi si še tam nakopal problem. Delajo vse samo, da ne bi prišla resnica na plan. Delajo se fino, ko je to potrebno. Enkrat ko se to razve, se zaprejo vase in se vas začnejo bati. S tem jim odvzamete moč in si jo priborite nazaj. 

 

MOČ...

Moč imate tam kjer vas najbolj boli, torej v zlorabi. Oni nimajo nič moči, vi žrtve imate veliko moči, ki jo morate najti. Z delom na sebi jo boste slej kot prej našli. Ker..kdo ste vi? Ste osebe, ki je vse to preživela, torej imate izkušnje, le popredalčkati si morate. Ja, seveda je to je to na prvi pogled misija nemogoče. Ampak je mogoče! Je!

Res, da boli, da bi se kakšni dan samo ubili ampak to mine. To mine, ker spoznavate kdo ste in kdo so ljudje okoli vas. Najdite si osebe in si zgradite varno mrežo. Saj ste enakovredni kakor vsi ostali. Ampak ponovno storilec….vam je dal toliko sranja, da tega ne verjamete, vem. Tudi jaz nisem verjela. Tudi jaz še imam dneve, ki bi se skrila v mišjo luknjico, a hkrati imam tudi dneve, ko uživam in se zahvaljujem, da živim in da spoznavam kdo sem.

 

ZA NA KONEC…

Tako, da drage žrtve, verjemite si vse kar ste začutile po telesu ali se spomnile. Tega si ne morete izmisliti. Ni možnosti. Tudi vi ne pozabite na srce, ker to vaša prednost in s tem ga lahko držite, kolikor časa želite.

To bolečino, ki jo čutite pa spustite, da jo voda odnese in kakor pri reki nato do vas pride čim več uživanja in veselja v življenju. Vedite, le vi imate moč. Storilec nima toliko lastne moči kakor vi. Oni so… ker ne upajo priznati in se skrivajo ko pride v javnost. Žrtve se ne rabite skrivat in pridite iz svojih rovov ven in spregovorite, ker s tem boste opravili že eno tretjino svojega dela in posledično bo kolektivna tabu tema postala ne tabu.

 

 Živa Bombek

 

NEMOČ NIMA MOČI, TI IMAŠ MOČ…

Ljudje smo različni. Vsak drugače vidi eno zadevo. Vsak jo drugače občuti. Vsi smo unikat.  Tako kot vsak vidi drugače, tako različno tudi vidimo izobraževanje. Prav tako imamo vsi različne izzive. Izzive v šoli ali na sploh v življenju. Zato pa živimo, da rešujemo te probleme. Rešujemo, le če jih vidimo ali če nas motijo. Pomembno je, da kaj ukrenemo  in da ne čakamo na boljše čase.  Vsakega moti nekaj drugega in s tem ni nič narobe. Glavno je, da delamo in da se premaknemo. Včasih se premikamo kakor leopard, včasih kakor polžek. Glavno je, da se premikaš in da, če te na drugem nekaj moti, ga takoj ne obsodiš, ampak razmisliš.

Že dlje časa v mojo življenje prihaja veliko zgodb punc, ki so preživele spolno zlorabo. Podobne zgodbe se čutijo. Zgodba potuje po svetu kakor svetloba in odpira zgodbe drugih oseb, nekako tako to čutim. Seveda imamo podobne posledice, vzorce ali obrambne mahanizme. Hkrati smo si tako podobne in tako različne. Vsak primer je unikat, a hkrati si med sabo le z zgodbo pomagamo. Nekako začutimo, da nismo same v tem. Tako teče čas, energije krožijo in duše po svetu se zdravijo. 

 Ugotavljam, da veliko mladih, ki imajo kakršne koli stiske pustijo prvo šolo. Pred enim letom, sem tudi jaz spraševala, le zakaj?

Nemoč….

Sprašujem se točno toliko časa, dokler nekaj takega ni presenetilo  tudi mene. Pred kratkim mi je ena oseba  rekla, da pred učenjem (ali med) začuti paniko in nemoč. Rekla je tudi, da je to tako posesa, da ne more nič. Omenila je tudi, da ne ve kako se naj uči, ker preprosto  ne more. Razumem jo, kaj pa vi?

Ko se usedemo za mizo, da bi se učili, ravno takrat začnemo razmišljam in iz podzavesti prihajajo razne stvari. Bolj  ko se trudimo obdržati fokus, bolj raziskujemo v podzavesti. Kakor pozitivna  povratna zanka pri hormonih. Na enak princip delujejo takrat možgani in naša energija. Osebe, ki imajo travmo, ravno takrat udarijo razni fleši, tesnoba, aksioznost, testno aksioznost. Včasih res zgleda prava katastrofa. To se seveda lahko tudi zgodi osebi, ki misli da nima tako močne travme. Lahko pa imajo testno aksioznost, pred izpiti.  Nato nastane nemoč, strah, samosabotaža, jeza, žalost, fleši  in na koncu bi vse te zvezke samo nekam zabrisal in zakričal na glas ter zaklel se zjokal nato počasi šel naprej.  Če pride tako daleč, je super, ker gre pol to ven iz nas. Kaj pa, če ne pride do boja s tem? Ja razumem. Res katastrofa, če se trudiš in ne veš kaj je to. Naša energija je takrat razpršena po celem prostoru. Ravno nasprotno tega kar bi hoteli.

Podobno se lahko zgodi pred testi ali med testi. Meni se je že zgodilo, da sem se učila predmet 1 mesec in sem ga res obladala. Uživala sem v učenju, bila sigurna vase, nato pa obrat na dan izpita. Zbudila sem se z levo nogo, ravno ta dan zaradi strahu, nervoze zaradi izpita, so mi udarjali fleši iz vseh smeri. Res katastrofa. Res imaš občutek, da si najbolj nor  na celem svetu, da dovoliš podzavesti, da ti vdira. Čeprav vem, da podzavesti ne moreš kontrolirati. Posledično je slaba koncentracija, moti me je vsaki vdih in izdih. Nato pa nastane problem. Kako za 1 uro odstraniti vse te fleše in si priklicati nazaj samozavest?

Nekateri že na začetku obupajo, češ da se ne da. Problem je  tem, da osebe ne razumejo kaj se jim dogaja in prevzame jih je strah, nato se nehajo učiti ali celo delati svojo najljubšo stvar.  Za moje pojme, so to zelo zakomplicirane  stvari, ki vzamejo ogromno energije in volje. Najhujše je, ko rečejo saj se greš samo učit. Ne, žal to ni tako enostavno. Če bi bilo tako enostavno, bi se vsi učili. Kaj pa vi menite?

Moč… 

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj sploh vztrajam, če imam take probleme. Zakaj se sploh trudim? Ker se trudim že celo življenje in komaj zdaj razumem malo bolje kakor sem. Ko razumemo, nam postane lažje in takrat gremo preko strahu. Ravno zato, ker razumemo.

Ko razumemo vse te stiske, lahko gremo preko njih, ker se razumemo. Ker nismo več toliko konfuzni, razumemo, da zmoremo veliko. In še ena pripomba ta »norost« je od storilca, to vam je podaril on. To ni vaše! Ko sem jaz to ugotovila, sem se jokala 6 ur skupaj od veselja in žalosti. Čeprav sem padla 3 izpite zapovrstjo, sem bila pomirjena, ker sem vedela da ta samosabotaža ni moja ampak njegova. Vedite, da zmorete vse in še več tudi jaz tega nisem verjela. A zdaj verjamem, da so možgani neverjetno »plastični«.

Torej, ko boste razumeli zakaj ste aksiozni med učenjem ali pred tem vam bo lažje. Največkrat je to samosabotaža, ker seveda je sebe lažje sabotirati češ tega ne zmorem, kakor si povedati  jaz to zmorem, saj mi srce bije in živim. Težko nam je sprejeti pohvalo.

Tukaj tudi pomaga hvaležnost, da se lahko učite, da imate možgane, da niste rastlinica ki je priklopljena na posteljo in energija se že spremeni.

Ko napade fleš vašo zavest, ga narišite, opišite pojdite v naravo in se prizemljite.  To taktiko lahko uporabite tudi pred izpitom ali testom. Pomagajo tudi  glasba. Tukaj pomaga stavek, ki se glasi: »Sem tukaj in zdaj, noben mi nič ne more«. Nič ni narobe, če porabite za učenje 4 ure več. Jaz sem tudi porabila 7 dni več, le zato, ker mi preprosto ni šlo. Samo ne se zaradi tega še grajati, češ da ste nesposobni. Če bi se lahko učili  bi se že. Je tako?

Za na konec…

Vaja dela mojstra. Vem, da je to eden izmed najbolj suhoparnih stavkov, ampak predvsem resničen.  Ne obupati, če v prvo ne gre. Žal pri takih stvareh je potrebno vztrajati in biti potrpežljiv.  Ni lahko, je zelo težko a verjamem, da lahko vsakemu uspe, da se uči to kar si želi učiti. Če se ne želite več učiti, se pač ne učiti. Najbolj pomembno je, da poslušate sebe in veste zakaj ste se tako odločili, ker le vi imate moč za svoje življenje in izkušnje, da jih predelate, če le tako želite.

 

 

 

 Živa Bombek

 

 

 

 

MI SMO ŽIVALI, TOREJ IMAMO NAGON ZA PREŽIVETJE, KAJ PA POTEM…?

Preko življenja si zavestno ali nezavestno ustvarimo razne osebnostne vzorce ali obrambne mehanizme. Če je človek doživel kakršno koli travmo si ustvari vzorec za preživetje, ki je načeloma malo bolj trdovraten. Teh je načeloma več. Odvisno kje smo se rodili, kdaj, kaj smo doživeli, kolikokrat smo doživeli travmo itd. Lahko smo jih le podedovali (iz roda v rod), ampak od nas je odvisno kaj bomo iz njih naredili.

Dejansko se sploh ne zavedamo, zakaj se obnašamo tako kot se obnašamo. Sploh ne vidimo svojega vzorca, a najbolj zanimivo pa je to, da nam odnosi kažejo naše vzorce. Ni človeka, da teh osebnostnih vzorcev ne bi imel. Saj smo samo ljudje.

VSAK MEHURČEK V SVOJEM SVETU

Ok, ko si ustvarimo vzorec ali obrambni mehanizem (to ne gre iz danes na jutri)  smo kot v nekakšnem mehurčku. Jaz si to predstavljam tako,  da vsak živi v svojem svetu, v svojem mehurčku. Takšen svet si ustvarimo, da preživimo. Svet vidimo popolnoma drugače.  Lahko vidimo, kot da so vsi proti nam, kot da nas nihče ne razume ali celo tako, da so vsi proti nam in nam želijo škoditi. Brez njih (obrambe ali vzorca) nam je težko. Tukaj je odgovor, zakaj toliko malo ljudi dela na sebi. Brez mehurčkov nam je težko, dokler se ne navadimo na novo realnost. Ko želimo počiti ta mehurček, nastane problem. A to ne gre. Ne gre, ker je tako trdovraten. Bolj ko silimo v njega, bolj se nam prižigajo drugi vzorci, ki že mislimo, da smo jih predelali. Pride strah in še kaj. Pridejo dvomi. Pridejo zelo slabi dnevi. Pridejo slabi meseci. Meseci joka in bolečine. Ali meseci sramu. Še kar dvomimo, da zmoremo. Poskušamo na različne načine, da si ozavestimo obrambni mehanizem a še kar ne gre. Zavedamo se da imamo vzorec/ obrambni mehanizem, a ne vemo kako iti preko njega…dokler se ne zgodi preobrat.

SPREJETJE MEHURČKA

Ko ga sprejmemo, kot da je del nas, postane stvar malo lažja. Ker ta obramba smo mi, je del nas. Tudi to ne gre iz danes na jutri. Nato sledi meni osebno, zelo zanimiva točka. To obrambo že zelo dobro poznamo, vemo kdaj jo vklopimo in kdaj ne, a postane nam stvar katero zelo sovražimo. Posledično začnemo sovražiti sebe. Ja vem. Za moje pojme za trenutek ali mesec ali dva s tem ni nič narobe, saj to le pomeni, da te obrambe več ne rabimo. Sovražimo jo. Čez čas pa pride trenutek  žalovanja za to obrambo. Oh ja. Žalujemo lahko za vsako obrambo in za vsakim vzorcem, ki smo si ga ustvarili, da smo preživeli. Ja to se meni tudi zdi neumno, a kot zgleda brez tega ne gre naprej. Pride nekaj zelo težkih trenutkov. Sebi smo odveč. Ne vemo v katero luknjo bomo padli. Občutek imamo, da nekaj ne delamo prav. Zelo intenzivno, se vklopi ego. Postane težko, ker silijo ven stari vzorci od samomorilnih misli, vse do povečane aksijoznosti, tesnobe itd. Vsak ta korak občuti drugače. Pridejo trenutki, ko se v eno jokamo, smejimo in jezimo. To je okej. Le ustrašiti se ne smemo tega. Ampak ja, je nekaj novega in se ustrašimo. Zelo nas je strah, ker ne vemo kaj  je to!? Kdo smo in kaj je to? Ne vemo kaj je to! Ne vemo ker ne moremo vedeti, ker to je le en novi del nas. Posledično staro gre stran. Počutimo se, kod da se po svetu sprehajamo sami in pride 10000 novih občutkov ter zato je okej, da se o tem pogovarjamo, ker nimamo pojma kaj se dogaja. Ker sploh ne moremo razumeti.

POK MEHURČKA

Ko se nekako navadimo našega novega zavestnega stanja, se nam kar naenkrat svet okoli nas spremeni. Ne počutimo se več tako ogroženi ali da so vsi proti nas. Spremeni se vse, tudi naša energija in začnemo privlačiti druge ljudi. Ljudi, ki so bolj podobni nam in našim dejanjem. Naš strah se zmanjša. Naša zavest se spremeni in posledično se umirijo vsi vzorci, ki so nam udarili med tem, ko smo postajali tako ranljivi. Tudi ranljivosti se je potrebno navaditi. Na začetku je ranljivost, zelo ustrahujoča. Saj ko odstranimo obrambo, postanemo bolj ranljivi. Postanemo bolj mi in ne tisto kar drugi pričakujejo od nas. Ta pot ni lahka, a se zavedam da lahko vsi gremo po tej poti, če le to želimo in čutimo, da je čas. Verjamem, da lahko gremo preko aksijoznosti, tesnobe, depresije, paničnih napadov…. Verjamem, drugače ne bi bili kjer smo. Vsak naj posluša sebe. Vsi imamo v sebi zdravilo, da ozdravimo sebe, le najti ga je potrebno.

A vi veste kaj vam gre na jetra? Koga sovražite? Kdo sploh ste?

 

 

Živa Bombek

 

PRENAŠANJE DVOŽIVK IN REŠEVEVANJE ŽIVLJENJ DOBRO DENE DUŠI

Ta blog pišem v imenu vseh, ki kakor koli pomagajo živalim, rastlinam ali Zemlji. V imenu vseh, ki dajejo svoj čas, potrpljenje in dušo le zato, da se žrtvujejo. Ne skrbijo le za svojo rit, ampak tudi za našo mati naravo. Od nekdaj ljubim naravo. Meni je narava kakor mati, ki me objame in uči pomembnih lekcij. Staršem sem hvaležna, da sta mi privzgojila to lepo navado ali pa je to zato, ker le takšna sem. Tega ne bom nikoli vedela, hvala njima. Zahvaljujem se vsem ljudem, živalim in celotnemu svetu, da kakor koli skrbijo za našo Zemljo. Tisti ljudje, ki jo uničujejo, njim bo tudi povrnjeno. Če ne zdaj, enkrat.

Tako kot sem letos prebrala že ogromno zapisov, o raznih zgodbah, ki se dogajajo med tem, ko prenašamo dvoživke, sem se odločila, da tudi jaz predam svojo zgodbo. Ne v ta namen, da bi pametovala, češ koliko koristnega dela opravimo. Želim le, da bi ljudje opazili, da nismo ob cesti le kure, ki tekamo brez glave sem ter tja. Le zato, da vam pokažem, da te kure, ki tekajo sem ter tja, imajo zelo dober namen. Od voznikov in drugih prisotnih ljudi želimo le spoštovanje.  Želimo si le to, da upočasnite avtomobile in da malo popazite kje peljete.

ČRNE TOČKE…

Vsako leto, ko se večerne temperature dvignejo nad pet 5°C in ko je v zraku dovolj vlage, se začnejo dvoživke množično seliti. Selijo se iz gozdov do mlak/mrtvic/ribnikov, da tam odložijo mrest/jajčeca. Čez čas se začnejo seliti nazaj proti gozdu. Pri tem morajo nekatere populacije prečkati ceste, kjer pride do množičnih povozov (črne točke). Potem smo na vrsti mi posamezniki, da jim omogočimo varen prehod. Kako pa? Tako, da sebe spravimo na sprehod, vzamemo odsevni jopič, naglavno lučko, vedro in seveda ogromno veselja. Pri tem nam pomagajo varovalne ograje za dvoživke, znaki in podhodi.  Predvsem ljudje smo tukaj pomembni. Take akcije potekajo od štirinajst dni vse do dveh mesecev in pol. Začne se okrog sredine meseca februarja in konča v sredini aprila. Odvisno od vremena in števila dvoživk.

8 LET…

Ja, ne morem si mislit že 8 let zapovrstjo prenašam te dvoživke in še vedno imam obe roki. Prenesla sem jih ogromno od tega sta me le dve navadni krastači polulali. Ko se je to zgodilo prvič, sem zakričala na ves glas. Končno me je polulala, juhej. Tudi mene so učili, da če me krastača polula  dobim kraste, super hipotezo sem zavrgla. Naj pa vam povem, da če se vam to zgodi, ne dajat roke v sluznico (nos, usta, oči), ker to zeloooo peče. Ker to je strup za plenilce. Ta strup imajo tudi jajčeca, da jih ne pojedo sovražniki. Tukaj je odgovor, zakaj vidimo izmed dvoživk  največ navadnih krastač. Druge dvoživke nimajo tega strupa in jih zlate ribice hitreje pojedo. Nauk zgodbe, v ribnike prosim ne dajat kakršnih koli rib, ker s tem škodite sebi in ekosistemu.

V teh letih sem se veliko naučila in predvsem doživela. Prvo leto prenašanja dvoživk me je ena oseba opazovala iz gozda. Vsak večer. Ne vem zakaj, se ni upal pokazati. Ja je malo zastrašujoče in le zaradi njega sem tisto leto končala akcijo cel teden prej. Na srečo se to ni ponovilo. 

Dajte prosim pse naučiti, da ne lajajo na vse mimoidoče sprehajalce. Prvič smo na javni cesti in ne hodimo po kakršnem privat zemljišču. A psi se nas bojijo in na nas lajajo. Razumem da se nas bojijo, samo prosim za toliko spoštovanja. Če se nas pes boji, ga čez čas umaknite in ga ne bomo dodatno živcirali. Ker pes živcira tudi nas. A meni se taki psi resnično smilijo. Hvala.

Avtomobili…naši ljubi avtomobili, ko se po naselju peljejo sto plus kilometrov na uro. Izven naselja pa dvesto plus. Okej, malo pretiravam. V glavnem prosim, da malo manj stopate na plin. S tem, ko hitite škodite sebi in povozite ogromno živali, ki so na cesti. Tako se tudi mi umaknemo na rob ceste, tudi če je na sredini ogromno dvoživk in vidimo, da je avto preblizu nas, da bi nam jih uspelo rešiti. Takrat zamižim in upam, da jih avto ni povozil. Ko gre mimo mene avto hitro odskočim pogledat. Tako nekako si od vas želimo, da boste spoštljivi. Če je povožena se zaderem in zaklejem na ves glas, drugače pa ja, jo veselo poberem v vedro.  Jeza more it ven.

Prvo bi se zahvalila vsem stanovalcem na teh točkah, da ste potrpežljivi, če ne pomagate. Cenim, da nas pustite pri miru, ko opravljamo to delo. A žal niso vsi tako potrpežljivi nekateri nam celo grozijo ali pa brcajo vedra. Meni osebno so že grozili z policijo, a me niso premaknili. Nekega večera, ko smo prenašali v dežju te naše ljube dvoživke, je en stanovalec prišel ven iz hiše in grozil s tem, da mi bo vrgel kamen v glavo. Slišala sem, ga a sem preprosto brez besed še naprej pobirala dvoživke. A on se je res razjezil, ko ni bil uslišan. Zavedam se, da le grozi in da tega ne bo naredil. Velikokrat spoznavam, da take grožnje so le grožnje, ki pridejo ven iz ljudi, ki imajo v sebi močno poškodovanega otroka, ki hoče biti viden. Zato se zavedam, da to ni moj problem. A s takimi se jaz ne pogovarjam, ker nima smisla.

Vsem strankam iz politike, ki se želite priti fotografirati z žabicami, češ kakšno delo ste opravili pa zdaj javno povem, da to ni pošteno do nas. Do vseh pobiralcev in dvoživk. To je nespoštovanje do nas in mati narave. Lahko pridete pogledati, kako mi to opravljamo a brez fotografov, kamer in podobno. In s temi praznimi stavki, da boste uredili ograjo, ne verjamem. Ne verjamem, dokler ne boste z nami garali.

NA KONCU….

A na koncu vsega tega, vidim da imamo več koristi, kakor kar koli drugega. Rešujemo na nek način tudi sebe in ne samo dvoživk. Iz groženj se nekaj naučimo. Pse in ljudi nekako čez čas umirimo. A mi smo srečni v srcu, ker smo prehodili toliko in toliko kilometrov pri tem nas dež očistil. Poleg tega pa rešujemo življenja. Čustva prosto izlijemo ven ali je to strah, jeza, žalost ali celo veselje.

V teh letih, ko smo pomagali dvoživkam, sem doživela vse to in še več. Ena mi je rekla: »Živa jaz sem tukaj doživela celo terapijo«. Druga me je objela in se zjokala ob meni. In ja tudi jaz sem se tu nadrla in dala ven veliko jeze. Vsaj dokler nobenemu ne škodiš,  lahko tudi na ta način pomagaš sebi.

Ne pozabite, hvaležnost in reševanje življenj nam da največ moči in upanja, da bomo nekdaj mi imeli vse urejeno pred svojim pragom. 

 

 

Živa Bombek

ŠE ENO DEJSTVO S KATERIM SE JE ŽAL POTREBNO SPRIJAZNITI

Tokrat sem se po dolgem času odločila, pravzaprav sem začutila, da je ponovno čas, da pišem kakor čutim in mogoče delim z vami.

Tema ne bo o SARS-CoV-2 (COVID-19), ampak bo o še eni posledici spolnega nasilja in problematiki, ki jo opažam. Dejstvo je, da 95 % ljudi ne verjame žrtvi, ko prvič spregovori o spolni zlorabi. Ali da se delajo, da tega ni, da niso slišali ali kaj podobnega. Seveda se je lažje delati, da tega ni kakor kaj ukrepati. Prvič, gre zelo veliko energije. Le zakaj bi se spopadali s problemom, če pa ni moj? Strah pred resnico in odkritostjo. Strah, strah in strah…. Razumem. Pravzaprav, želim razumeti. Seveda, najpogostejši odgovor je, da lažemo.

ZAKAJ?

Zakaj bi lagali? Zakaj bi se delali žrtev? Zakaj bi imeli dnevno panične napade ali fleše (ponovno videnje)? Zakaj bi bili anksioznost? zakaj bi se zakrivali? Zakaj bi imeli izbruhe jeze ali žalosti? Zakaj bi se sovražili? Zakaj bi se počutili debilno? Zakaj bi se počutili debelo, čeprav smo suhi in obratno? Zakaj bi imeli različne strahove? Zakaj ne bi mogli spati ponoči? Zakaj bi imeli težave s koncentracijo? A ker si mi to želimo? A ker samo mi tako vidimo? A ker vemo, da nekaj ni ok in tega ne znamo povedati ali upati? Zakaj bi izražali misli o samomoru? Zakaj bi se izogibali kraju ali osebi? Itd.

Ne ni zato, ker nam tako ugaja, ampak zato ker se je nekaj zgodilo. Tudi nas je strah prvič govoriti o tem. Imamo veliko prepovedi in strahu. Tako kot je nas strah, tako je strah vas. Mi to povemo, ker ne zdržimo več, ker upamo na boljši jutri. Ker upamo, da nas bo nekdo razumel. Ker upamo. Ker verjamemo, da sprememba obstaja. Ker upamo in vemo, da nekaj ni ok. Ker čutimo in vemo. Ker kot otroci nismo razumeli, zdaj pa vemo, da je s tem nekaj hudo narobe!

Ker si prvo ne verjamemo pol pa si verjamemo, ker se nam to večkrat ponavlja v glavi. Vsako minuto ali sekundo. Temu se reče, posttravmatska stresna motnja. Ker, ko se enkrat to ponovno spomniš, ni dneva brez posilstva, dokler tega počasi ne predelaš.

ODGOVOR?

Ok. Povemo, da se je nekaj zgodilo, komaj naberemo te moči. Komaj povemo. Zraven se tresemo, plitko dihamo, disociramo, pogosto požiramo slino, mislimo zraven desettisoč  stvari tudi to, da nam verjetno ne bodo verjeli in povemo, ker upamo. Povemo ne le za nas, ampak tudi za koga drugega. Povemo, ker čutimo in vemo, da je tako prav. Povemo, ker čutimo, da lahko še mogoče koga rešimo ali spomnimo, da je imel podobno izkušnjo. Največkrat  živimo v iluziji, le da preživimo. Povemo zase in druge. Povemo, kaj smo se spomnili. Povemo ali nekomu, ki zaupamo ali širši družini ali pa celo storilcu.

NATO PA SLEDI ŠOK….

Izmislila si si! To ni res! Izgini od tu! Zakaj bi ti to kdo naredil? Ker mu je tako ugajalo? Ali pa hladnokrvno. Jaz tega že nisem naredil. Ali bi popili kakšno kavo ali špricar? Bi kaj pojedli? Takoj obračanje na bolje, da se ja ne govori o tem. Ali, da nimajo besed. Strah, strah in strah. Ali, da odkorakajo proč, kod da niso nič slišali. Ponovno strah!

Strah, da se vidi resničnost. Strah, da bi kdo opazil resnico. Strah, da bi bili vidni. Strah, da bi se govorilo o tem. Strah, da se je to kdo spomnil. Strah, da bi se prijavilo. Strah pred zaporom? Strah, da bi mediji pisali o tem. Strah, da bi zvedeli sosedi. Pa sploh kdo ve kaj se dogaja? Al si večina le zakriva oči, češ da nič ne vedo in da je z nami, ki govorimo resnico, nekaj resnično narobe? Resnica boli? Ali vas je strah resnice? Strah, strah in ja ponovno strah.

 ALI SLEDI OLAJŠANJE…

Kje se ti je to zgodilo? Kdo je bil? Kako ti lahko pomagam? Mogoče so za prvič ti stavki malo prehudi, ampak že pokažejo spoštovanje. Si že poiskala pomoč? Koliko si se spomnila? Imaš veliko tesnobe ali anksioznosti? Ali misliš kaj na samomor? Kako se počutiš? Zelo žal mi je, da se ti je to zgodilo. Vem, da ti to ne bo zdaj v tem trenutku nič pomagalo, ampak vsaki četrti deklici in vsakemu šestemu fantu se to žal zgodi. Žal? Problem družbe?

Verjemi mi nisi sama v tem, čeprav se tako počutiš. Vem, da ti je hudo, ampak s časom in predelavo tega ti bo boljše. Vedno ti bom stal ob o strani. Name se lahko zaneseš tudi, ko se boš počutila najbolj umazano, neumno in ničvredno, sem tu zate. Tukaj sem. Zate.

 ZA NA KONEC…

Le vsak posameznik se sam pri sebi odloči kako bo odreagiral. Tudi če pokaže, da mu ni vseeno a v resnici mu je vseeno, žrtev to začuti.  Žrtve čutimo, kdo nam verjame in kdo ne. Kdo nam laže in kdo ne.

Od vsakega posameznika je odvisno, kako bo odreagiral. Lahko je to srčno in s spoštovanjem ali pa precej zlagano.

Zdaj veste, da nas je tudi strah. Strah nas je vse, ker ne poznamo prihodnosti in ne vemo kaj še bo, tako kot je trenutna situacija po svetu. Ne vemo kaj se bomo še vse spomnili, kar smo že pozabili (če se je travma zgodila v otroštvu), da smo preživeli in ne poznamo vašega odziva.  Zato poslušajte srčno, kar vam bo zaupal vaš najboljši prijatelj ali prijateljica. Le od vas je odvisno ali si boste dali roko pred oči  ali mu poskušali pomagati in predvsem poslušali.

Tudi, če imamo stotisoč podpore in ljubezni smo na koncu še vedno sami. Vi pa mirno sedite na kavču in pijete pivo. Ampak imam za vas vprašanje ali res tako mirno sedite? Se kaj bojite, da bo na plan prišla prijava ali dve? Ali popolnoma nič?

Živa Bombek