KO BOLEČINA PREDRE NA POVRŠJE….

Dobrodošlo izpitno obdobje! Življenje je ena velika bitka. Življenje je boj za resnico. Včasih jebeno boli. Življenje je en veliki boj za vse. Zakaj živimo? Da povemo resnico? Da živimo z njo? Zakaj? Za boljši jutri? Zakaj živimo? Zakaj javno povemo, da smo bili zlorabljeni? Zakaj javno povemo in hkrati ne smemo povedat imena kdo je to bil? Zakaj je bilo sploh to? Zakaj jaz? Ali zakaj kdo drug? Zakaj se odnosi spremenijo? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Zakaj je kakor je? Zakaj je včasih s tem tako težko? Ali zakaj je na sploh življenje težko? Kako živijo tisti, ki mi ne verjamejo, a so del širše družine? Kako lahko s tem tako živijo? Kako se lahko delajo kot da se ni nič zgodilo? Kako? Kako? Ne vem….

O TEM SEM ŽE PISALA….

Pred leti, ko, sem povedala naglas prvo doma …potem celi družini. Povedala za zlorabo. Prvo so se delali fino, potem kaj? Niso mi verjeli. Eni so mi grozili. Res je, nisem mogla povedati vsem sama. Bila sem šibka. Ne šibka, le strah me je bilo. veliko se je dogajalo. Niso mi verjeli, hotela sem zaščititi malo punčko (tokrat ne sebe) in kaj sem naredila? Res da štalo…a oni se družijo še naprej. Še naprej imajo nad seboj ta oblak. Še naprej mi večina ne verjame. Še naprej se me izogibajo. Še naprej je tako kot je bilo. Zakaj sem sploh povedala? Ali je bila prej pred to informacijo le moja navidezna sreča? Ja!

Razdelili smo se na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo dejstvu in na ljudi, ki ne verjamejo dejstvu. Na kateri strani bi bil ti? Tistim, ki niste pogledali stran se zahvaljujem, da ste pogledali resnici v oči. Tisti, ki ste na drugi strani pa nimam nič za reči, saj kot zgleda vam resnica ne pride do srca. Verjetno ne boste verjeli hčerkam ali sinovom, če bodo kaj takega doživeli. Verjetno ne boste naredili nič in se še naprej delali fino.  Verjetno boste rekli, ah saj to je normalno. Ah saj je bilo le to. Ah saj je bilo le šlatanje…ah ah ah…… Strah vas je! Ljudje tako se nikamor ne pride! Nehajte biti fini do ljudi samo zaradi  javnosti…pohlepa! Nehajte biti fini in verjeti storilcem, ker storilci vas  z naučenim lepim nasmehom vrtijo okoli prsta!  

Prvo ko se še nisem zavedala, da me je ženska tudi zlorabila sem ji v mojih odraslih letih skoraj nasedla. Skoraj sem ji verjela, da ona ni nič kriva! Čeprav sem se tudi njo vedno bala a sploh nisem vedela zakaj! Dokler se nisem spomnila!  Skoraj sem ji verjela, da sta me starša dajala v vatico. Fak!!! Ne, nista me dajala v vatico! Sploh nista vedela kaj se mi dogaja! Ker nista mogla vedeti! Ker sta le starša. Dobra starša! Starša, ki sta se postavila za hči in ne proti njej! Starša, ki sta se izobraževala, da bi še bolj razumela! Starša, ki sta naredila to kar je prav in nista obrnila hrbta stran. Nista dajala informacije pod preprogo, ampak reševala stvari.

TO ME RES BOLI….

Kot otroci smo se veliko preigrali skupaj, res veliko. Imeli smo razna tekmovanja, olimpijske igre, iskali smo jajčka po parceli, delali predstave za odrasle, sestavljali gradove iz blazin, se kepali na snegu… bili smo aktivni cele dneve. Včasih tudi ponoči. J Legende smo bili. Nasmejali smo se in tudi kregali ali celo tepli. En del otroškega obdobja je bilo prav super. Hodili v toplice in skakali iz 5 metrske skakalnice . Noro še zdaj se spomnim ta adrealin. Spodbujali smo se pri vseh norih in novih stvareh. Super in fajn. Kaj se je potem spremenilo s tem, ko sem povedala resnico? Od takrat nimam več dela širše družine.  Bojijo se me. Bojijo se nas. Kaj se je spremenilo? Kdo je tukaj kriv? Zakaj je tako? Dajejo resnico pod preprogo?  Zakaj me to tako boli? Kdo sem jaz? Zakaj sem se spomnila? Zakaj imam vsaki dan v glavi spomin, ko nekdo ni upal iti v hišo od storilca in imel panični napad? Zakaj? Kot otrok sem že takrat vedela, da je res eno veliko sranje. Res bilo je sranje! En pravi shit. Takrat sem se prvič zavedala, da nekaj ni OK.

ZA NA KONEC …

Vsi koraki v življenju pridejo, ko smo na to pripravljeni. Verjetno že dlje časa čutite, za premik ampak (še) nimate dovolj poguma. Včasih nas je le faking strah, a nekako na koncu uredimo zadeve. Včasih smo v obdobju, ki iz nas (ponovno) rine bolečina. Včasih smo v obdobju obupa. Včasih smo v obdobju zmedenosti. Včasih smo v obdobju, ki smo stabilni, ki se ne dogajajo bistvene spremembe. V katerem koli obdobju ste zdaj, ne pozabiti nase. Jao, jaz se morem na to večno spominjati. Tudi zdaj. J

Ej, ne pozabite tega. Nimate celotnega otroštva zafrkjenega zaradi zlorabe. Res da je bila velikokrat, ampak so bili tudi vmes OK trenutki. Ste se tudi smejali. No, tudi na tega otroka ne pozabite.

Ampak ne krivite sebe, da ste vi razpolovili širšo družino! Dovolj nas to tako čuti. Ne rabiš še ti. Čeprav se zavedam, da nisem jaz kriva tako čutim. Tukaj čutim veliko bolečine a hkrati se zavedam, da je pač kakor je bilo. Ljudje so se odločili kakor so se odločili. Če mi bo čez par let prišla kakšna oseba k meni, jo bom poslušala a se zavedam, da prvo bom bila zelo jezna, a sprejmem ker ja dovolim, da se ljudje spreminjajo.

Spodbujajte sami sebe, da se gibate dovolj, ker le z gibanjem ali z vaši ljubo dejavnostjo (risanje, pisanje…) bo šla iz vas ven tesnoba ali pa celo bolečina. Povem vam, ko boste pripravljeni boste bili v obdobju v katerem bo iz vas rinila bolečina. Taka bolečina ali telesni spomin, da ne boste imeli niti kapljice solz  za zjokat. To pride, ko si boste dovolili. Mogoče boste za to potrebovali kakšno posebno tehniko. Tudi sama se nisem zavedala, da obstaja taka bolečina. Takrat si dovolite in delajte na tem, da daste to ven. Takoj ko je le mogoče, ker le tako boste premikali gore. Vas bo zelo strah, ampak zmorete. Vztrajajte!

 

Živa Bombek

 

 

 

 

 

SMO VELIKO VEČ KAKOR »LE ŽRTVE«

Sploh ne vem kako bi začela pisati ta blog. Sploh ne vem čisto o čem bo nastal, a se zavedam da je vse skupaj zelo zanimivo. Še vedno si dovoljujem bluziti  kakor v  življenju ali v blogu. Nekako se zavedam, da bluzenje ima tudi OK učinke…predvsem to, da nimamo vsega pod kontrolo. Vsega ne moremo imeti pod kontrolo a telo sili (še) vedno, da bi imela vse pod kontrolo. Hvala vesolju, da imam tok dobre ljudi, da me skozi življenje opozarjajo, da ne rabim (ne morem) imeti vsega pod kontrolo. Lahko rečem, da trenutno mi gre v življenju čisto okej, če odštejem ves telesni spomin in delo na vsem tem…..šitu. Delo na telesnem spominu je res en veliki usrani šit. A o tem mogoče kdaj drugič. Zdaj preidemo na temo, katera je nenaravna za ta čas. Recimo kako lahko en navadni smrtnik, z eno urnim sestankom pomaga na tisočim žrtvam? Noro ….a ne? Ali le pomen, da sem tu kjer sem? Bi si upali govoriti o vsem tem z neznanimi ljudmi in pri tem imeli v odzadju le upanje, da prav čutite?

UPANJE UMRE ZADNJE…

Življenje je res zanimivo. Saj včasih ne vem al si res manifestiramo stvari ali le malo bolj pozorno opazujemo okolico….ali leeeee ko smo pripravljeni se učiti pride učitelj. I don' t know people.

Mogoče lahko to predstavim kot nekakšno zgodbico. Nekega sončnega popoldneva, ko sem prišla iz narave v varni topli domek, me je poklicala dokaj znana oseba. Ta oseba mi je ponudila, da pridem na sestanek. Kakšni sestanek? Odvijal bi se na okrogli mizi v čarobni mali vasici.  Poslušali bi me naj 5 čarobnih palčkov.  O kako čarobno! Zanimivo! Zanimala jih je moja dramatična zgodba, da lahko ti čarobni palčki pomagajo še drugim žrtvam sveta. Fascinantno!

Ni bilo ravno tako čarobno, kakor koli rekla sem JA. Logično. Novim ciljem naproti. Takoj sem začutila, da je to OKej  zame in še za koga. Tukaj sem videla več pozitivnega kakor negativnega. Kljub strahu, sem videla veliko priložnosti za svojo rast. S tako izkušnjo lažje najdemo nazaj sebe. Lažje se začutimo. A hkrati sem imela na dan D res veliko živčnosti v sebi. Kot se spomnim sem šla v to res faking pozitivno. V sebi sem imela vedno v odzadju videnje da to delam zase in še za druge. Kljub temu, da se občasno počutim kakor poskusni zajček, grem z vsem tem do konca. Tako sem se odločila že pred leti, a takrat sploh nisem vedela kaj pomeni do konca. No še zdaj ne vem v popolnosti.  Podobni občutek in moč sem imela kakor na dan D, ko sem bila na policiji! A zdaj je bilo definitivno manj stresno. Prav fino je bilo!  Btw to ko sem bila na policiji in dala prijavo…to me spremlja vsak dan pred vsakim izzivom! To je bilo res fascinantno in tudi to mi daje moč za vsak dan.

OKEJ, PREIDEMO NAPREJ…

 Ta sestanek mi je nekako pokazal, da imam samozavest. Pokazal mi je, da nisem kar tako. Dal mi je upanje, za boljši jutri. Prav uživam, da lahko takrat rečem kdo me je zlorabljal, kar v blogu ne smem napisati.  Žal.  A to mi daje upanje za boljši jutri.

S tem sem pokazala vseh petim osebam kako čutijo zlorabljeni in kako si lahko sami sebi pomagajo.  Obrazložila kako čutijo in kaj jim najpogosteje pomaga. A hkrati vsak človek je drugačen. Obrazložila koliko je tega in pokazala, da tega žal ni malo. To se bo zdelo hecno, ampak ja vesela sem bila da jim je med sestankom postalo vroče kar pomeni, da ja imajo čustva in da so dobri škratki in ne slabi.

Veliko sem se tam naučila. Takšni sestanki imajo smisel za nas in za druge. Še vedno ima smisel o vsem tem govoriti, čeprav nekako čutim da sem res napredovala. To sem nekako dojela na sestanku. Zavedam se, da sem dala ogromno skozi da sem kjer sem zdaj. Hvala njim, da so me tudi na vse to opomnili. Za vse to sem se borila, kakor tudi za vse te bloge. Kako bi bilo, da bi pred leti obupala zaradi groženj in bi nehala pisati te bloge? Posledično ne bi upala pisati o vsem tem in proces dobivanja moči bi se zmanjšal za pol… Čista beda. Že zdaj se mi zdi, da zamujam vsaj za 10 let, če ne več…

ZA NA KONEC…

Zakaj sem tukaj kjer sem zdaj? Ne vem. A vem pa… velikokrat mi rečejo ljudje… Živa bodi malo bolj nežna do sebe. OK. Razumem, ampak če pogledamo drugo plat tega. Če bi bila zelo nežna do sebe, se ne bi spravila do tu kjer sem zdaj. Ne bi poskušala »živeti« a bi le samo živela. Moj proces »zdravljenja« bi se potem takem že zdavnaj končal. Saj lažje je biti v coni udobja kakor iz cone udobja. Če želimo rasti se je potrebno dnevno! Res dnevno! Izrivati sami sebe iz cone udobja. Poznati se je potrebno do zadnje celice in dnevno delati na teh stvareh. Ni enostavno. Trenutno me to vse rahlo utruja. Mogoče bo potrebna rahla pavza. Bom videla….

Ok, eni bi rekli da pretiravam. Mogoče. A zdaj sem v tem obdobju in če pomaga da bom čez en mesec bolje kakor zdajle…torej delam nekaj OK. Včasih nimamo druge kot da se vodoravno kakor ptica postovka spustimo v sranje… a razlika glede ptice je o tem, da se ona vodoravno spusti na svoj plen, da preživi. Torej spustim se vodoravno, da preživim vso sranje. Le tako, nastane napredek pri meni in posledično ta napredek čez čas vidimo v samem življenju. Dokler ne spremenimo svoje cone udobja se v življenju ne zgodi popolnoma nič. Komaj ko spremenimo sebe. Beri naredimo nekaj drugače kakor včeraj, se nam spremeni življenje. To je dolgi, počasni in včasih mučen proces, ki ne gre danes na jutri. Takrat rečemo, super vesolje mi pomaga…ali kar koli…. Pač….začutiš… This is real life.

 

 

 Živa Bombek