ZA NASMEHOM SE SKRIVA BOLEČINA…

 Ta blog pišem za vse ljudi, ki so kadar koli bili zlorabljeni in potrebujejo v življenju malo upanja.  Povem vam, da se da napredovati v življenju kljub tej grozi. Povem vam, da se da s tem živeti. Povem vam, da skozi čas počasi izginjajo telesni spomini. Spomin ostane. Ja. Vsak dan se vrti, ampak postane majn grob. Povem vam, da se tesnoba umiri. Povem vam, da se telo na sploh umiri. Ne vem, če bo kdaj popolnoma mirno a povem vam, da se umirja. Ne le telo tudi srčni utrip. Povem vam, da se splača vztrajati in iti preko vseh teh bolečin, ki na koncu podarijo le jok….  Ta žalost je za moje pojme najbolj boleča žalost v življenju, ki kar rine in rine iz telesa. Se vleče kakor smrkelj. Včasih je tako močna žalost, da se sploh ne da jokati.  Jok, pa podari upanje za boljši dan ali boljšo noč.

SPOMINI OSTANEJO

Kljub temu, da verjetno 100 krat povemo en spomin, ta se še vedno kroži v možganih.  Še vedno, ko govorimo o njem požiramo slino. Še vedno se nam spremeni glas, ko ga izgovarjamo. Še vedno nam nabije tesnobo. Še vedno se telo na to na 1000 načinov odzove. Vsako telo se odzove drugače. Ampak ja, majn boli, ker mi postanemo močnejši. Na ta dogodek gledamo drugače. Jezo preusmerimo drugam. Malo bolj zaupamo procesu in sebi. Počasi spoznavamo, da nismo krivi. Ampak velikokrat se še tako počutimo. Pravzaprav sploh ne vem kdaj gre ta krivda vstran. Enkrat bo že nehala vztrajati. Sram tudi ostane. To sta ena dva najmočnejša občutka, ki nas dolgo časa spremljata. Včasih ne vem kaj naj z njima. A na srečo počasi opazite, da ti občutki niso vi in da to le čutite. Spoznate, da vi niste gnili ampak le telesni spomin. Posledično vidite, da telo ni gnilo ampak le faking spomin. Spomin bo vedno gnili, ker to je gnilo dejanje.

 »ČRNA OVCA« V DRUŽINI?

Ne pričakujte, ko razkrijete zlorabo da ne boste postali črna ovca v družini. Pravzaprav nič ne pričakujte. Ja ja, vem. Ni tako preprosto. V širši ali ožji ali v obeh. Žal. Tukaj mi je zelo žal. Z razkritjem zlorabe, se za sabo potegne veliko prahu raznih vzorcev tudi pri ostalih ljudeh. Takrat tudi vidite kdo vas ima rad in kdo se dela, da vas ima rad. Kruta resnica.  Žal še vedno 80 % ljudi ne verjame ali noče verjeti. Lažje je živeti v laži, kakor v resnici. Za resnico se je potrebno boriti. Glavno, da vi veste, kaj je bilo. Naj vam ne bo hudo, če se ne spomnite vseh spominov. Glavno, da se po vsem tem razumete, cenite in da to gradite naprej. To je dejstvo. Pravzaprav imamo vsi veliko dela na sebi. Ali so to zlorabljeni ljudje ali ne. Eni več eni majn. Eni si pač ne priznajo.

Žal bo še naprej večina ljudi na vas dajala krivdo. Govorili bodo, da si izmišljujete in še kaj. Govorili bodo, da je z vami nekaj narobe. Govorili bodo, da ne vejo kje ste to videli. Dejansko se vas le bojijo. Največji point je to, da si oni prekrivajo resnico.

Družina se dostikrat razbije na dva pola. Na ljudi, ki verjamejo in na ljudi, ki ne verjamejo. Priporočam, da nimate stika z ljudmi, ki vam ne verjamejo ali se z njimi omejite.  Vem, težko je. Ne obupati. Iščite ljudi, ki vam verjamejo. Živite v resnici in se ne z njimi pogovarjati le o vremenu. Ta oblaček neizrečen glede zlorabe vas v nedogled spremlja. Ljudje se bodo bali govoriti o tem. Ne bodo prihajali na srečanja, ker vam ne bodo upali pogledati v oči, ker se bodo bali in ker se ne želijo o teh temah pogovarjati. Ostanite močni in se družite le z ljudmi, ki vam verjamejo. Tekom časa boste tudi videli kdo vam verjame in kdo ne. Možno je, da boste tudi mislili, da vam nekdo verjame a spoznali, da vam dejansko ne. Take dajte v koš. Zdaj vsaj veste kje so. Borite se za resnico, sebe in ne dovolite, da vas ta oblaček ki je težak in boleči spremlja celo življenje. Razbijte ga z resnico. Je boleče. Je mučno. Je za popizdit težko, a se splača. Res splača se. Takrat bo zelo tesnobna in burna reakcija ampak soočite se s tem strahom in tesnobo. Ne pozabite strah je le votel, kakor hladilnik. Vem, veliko strahu imate v življenju. Razumem. Življenje je zame en veliki strahec. Ampak se splača s tem strahom postati prijatelj, ker ta strah je lahko dobri zaveznik za ostale izzive, ki pridejo tekom življenja.

Ok, te ljudi sem želela razumeti. Dala sem jim veliko možnosti, eni bi rekli preveč. Mogoče. Mogoče. Ne vem. Ne vem. To si mislim, ni pomembno. Vem le, da sem tisti trenutek naredila vse kar sem lahko in vse trenutke za tem. Povedala na glas, da zaščitim morebitne naslednje žrtve in da spregovorijo, če lahko. Ok. Juhej super. A potem sem dobila razočaranje (logično), ker ja se jih je večina obrnila proti meni. Proti resnici! Postavila sem ostre meje, le zase. Eni bi rekli preostre. Mogoče. Ponovno kako gleda na to vsak posameznik. Rekla bi v redu meje, ki so bile postavljene na licu mesta. Se soočila z ljudmi, ki je bilo potrebno. Z nekaterimi želela se srečati na 4 oči, ampak so se ustrašili. Koga? Resnice. Nisem v njihovih glavah in ne vem kaj razmišljajo…mogoče trenutno malo bluzim. (Pustila bom to bluzenje notri, ker tudi če je to bluzenje, je to OK bluzenje.) Ali pa le ne vem kako naj to opišem. Včasih so čustva močnejša od možganov. Aleluja!

Zdaj pa še ena resnica, drage moje žrtve. Ste pripravljeni? Storilci naredijo VSE, da večina populacije misli, da se lažete. K sebi nekako prikličejo ljudi, ki mislijo, da jim bodo verjeli se naredijo uboge (včasih), se zjočejo (včasih), so sarkastični (včasih), se naredijo fino, se naredijo človeške…itd itd itd Samo, da zakrijejo resnico. Veliko ljudi zapade v to jamo, ker je tako lažje za njih in ker NE želijo videti RESNICE. Ja, svet je res kruti.

ZA NA KONEC…

Niso vsi ljudje slabi. Le najdete jih je potrebno. Ko delate na sebi, postaja svet drugačen. Hkrati vidite še več resnic, groze, nepravičnosti a nekako spontano se z vsem tem borite in kljub vsej tej grozi najdete OK ljudi. Veliko sranja sem dala skozi, da sem zdaj kjer sem. Res veliko. Ne želim se hvaliti s tem, to pišem da vidite da včasih druge poti ni, le da se borite in se vsak dan vstanete iz postelje in naredite korak zase in ne za druge. Tudi ta blog pišem zase, da vidim kar vse sem naredila. Spoznavam, da včasih se je potrebno ustaviti in pogledati in ne samo teči v življenju.

Ko pogledam nazaj, ja je super kakor je zdaj, ampak za vsem tem se skriva ogromno bolečine in trpljenja, da sem prišla do sem. Ni vse v življenju tako preprosto. Zdi se mi, da je za mojim nasmehom ogromno bolečine, a hkrati sem ponosna tam kjer sem zdaj.

Tu pa tam opazim, da res lahko gledam na zlorabo kot nekakšni zelo težki izziv v življenju. Jebeni, nepravični in ogabni izziv. Da sem pač na žalost tam bila jaz in še kdo. Opažam, da si je res potrebno »le popredalčkati« ta kup bolečine in črnine.

Ne pozabite te občutke, ki jih imate (telesne ali čustvene) to niso vi, so le občutki na grdi spomin. Te občutki so spomin in vas ne definirajo. Ste veliko več kakor ti občutki, ki jih nosite vsak dan, vsako uro, vsako minuto, vsako sekundo, vsako tisočinko….

 

Živa Bombek

 

 

SRBEČICA, KI NE IZGINE SKOZI NOČ…

Tokrat se bo bralo o malo drugačni tematiki. Baje smo uvrstili ta problem, kot ponavljajočo se vnetje kože. Od 15 do 20 % odraslih ima to stanje. Razvije se v otroških letih, ki lahko skozi leta izgine in se nato ponovno pojavi ali popolnoma izgine. Zraven vsega tega ne vemo določen vzrok nastanka. Potrebnih je več dejavnikov, da se razvije. Vemo, da je potrebna genska predispozicija. Bolj kakor geni, na razvitost stanja vpliva okolje.

ATOPIJSKI DERMATITIS

Na koži se pojavijo srbeči ekcemi, ki so različnih oblik. Lahko so, kot suha koža, kot mozoljčki, kot ekcemi ali kaj podobnega. A skupno vseh teh izboklinic na koži je to, da srbijo v nedogled. Poslabšajo se, ko se potimo ali ko smo pod stresom. Pojavijo se v različnih obdobjih. Včasih, ker pojemo hrano na katero imamo alergijo, včasih stres vpliva na njih ali pa le zato, ker je koža suha zaradi mraza ali vetra. Pravzaprav točnega vzroka se ne ve. Pojavijo se na delih telesa kjer imamo pregib (komolci, kolena…), ali na vekah, obrazu, lasišču… Dermatitis ni kužno stanje. Se ne more prenašati iz človeka na človeka.

KAJ TUKAJ POMAGA?

Definitivno Elokoma si ne mazat na kožo, ker to tanjša kožo posledično kožo še bolj poškodujete. Včasih so zdravniki predpisali le Elokom in kao zadeva se je rešila, a v resnici se ni. Nobenega olja si ne mažite, ker to zapre kožne pore in koža ponovno ne diha. Ne mažite z mastnimi kremami. Ne mažite s kremami, ki lepo dišijo in majo super vonjave. Vse kar je umetno to stanje le poslabša. Bombažna oblačila so v redu. To stanje poslabšajo tudi oblačila, ki niso naravna in ki ne dihajo. Oblačil ne smemo prati z mehčalci, ker ti le poslabšajo stanje. Vse kar je umetno stran od sebe.

Pomaga Cinkova krema, ki precej hitro umiri nastalo situacijo, nato pomagajo druge kreme, ki so proti izsušitvi. V lekarni imajo veliko promocijskih kremic namenjenih za poskušanje in preprosto poskušajte. Na srečo pa pri nas obstaja tudi društvo Atopijski dermatitis (poguglajte), ki nudijo podporo, odgovorijo na vprašanja in se da dogovoriti za testne kremice. Ne obupat. Iskanje prave kreme je kakor tombola, včasih jo najdemo takoj, drugič pa traja celo večnost. Vaš osebni zdravnik vam lahko predpiše kremo na recept in jo sestavijo za vas, ko veste kaj potrebuje vašo telo. Samo poveste kaj naj vsebuje krema in to je to.  Po zakonu vam lahko predpiše kremo, samo na žalost je na vas, da poveste kako in kaj. Ne rabite kupovati vseh teh krem.

Predvsem se  je potrebno lotiti reševanja vzroka in ne posledic. Srbečica je že posledica.

Opazujte telo, delajte si zapiske. Če mislite, da imate alergije potem pojdite do ustanove, ki vam vzame kri in po krvi naredijo biokemijske raziskave na kaj ste alergični. Ni nujno, da bo to rešilo zadevo. Lahko ste alergični na 7 stvari in zraven pa imate še intoleranco na  tri različne vrste hrane. Intoleranca, pomeni, da nimate encima za prebavo določenih hranil, npr. mleka, jajce, pšenice…   

V redu, stvar poznate in se izogibate, ampak prav tako imate še naprej dermatitis. Potem je verjetno krivo okolje (stres, travme itd) ali kombinacija nekatere hrane med sabo. Recimo posebej lahko jeste arašide in posebej lahko jeste jabolko. Na arašide in jabolko po testih niste alergični, a če jeste to dvoje skupaj imate alergijo in problem. Ni vse preprosto.

ŽIVLJENJE…?

Otroku je težko dopovedati, da ima alergije in ne sme jesti npr. tortice, ki vsebuje mleko. Njemu preprosto je potrebno prepovedati in ga nadzorovati. Ko otrok doraste bo že sam videl, da mu npr mleko škodi in se več ne bo igral z usodo. Vedel bo, da mu škodi in se bo že lahko nadzoroval.

Ko smo odrasli imamo lahko veliko kontrolo nad tem kar jemo in kaj ne. Res je, da se nam lahko zaluštajo stvari, ko drugi jejo tortice in podobne stvari a počasi postajamo imuni. Ni res, da mi teh stvari ne smemo jesti! Prav tako lahko jemo tortice, palačinke, svaljki, sladolede…le drugače si jih pripravimo. Npr. če smo alergični na jajce, sojo, pšenico, riž, slanino, kvas, mleko…. Lahko prav tako pripravimo kompaktne palačinke, ali svaljke brez jajc, ali kruh brez pšenice in kvasa in prav tako jemo tortice le rahlo si preoblikujemo sestavine . Pravzaprav se da jesti vse, a malo drugače. Le veliko hrane boste pridelovali sami ali si jih ustvarili in gostilne so nekaj, kar se je žal potrebno izogibati. Vemo, da včasih ne gre drugače, ampak načeloma se je potrebno izogibati.

Problem nastane v restavracijah. Osebno tam ne jem rada, ker težav, ki jih imamo ne vzamejo dovolj resno. Prehitro rečejo, da ne vsebujejo tega in onega, ko pa jim poučiš, da če vsebuje neko snov in boš posledično moral nujno na urgenco ali da lahko celo umreš, rečejo potem res rajši ne jesti te jedi, čeprav so malo pred tem zatrjevali, da te sestavine ni v naročeni hrani.

Pomagajo tudi homeopati. Sama osebno tega še nisem poskusila. Zavedam se, da ima tukaj veliki vpliv psiha in delo na sebi. Stvari se ustalijo, ko nekaj časa delamo na sebi. A hitro, ko pride stres se zadeva poslabša. Torej med izpitnim obdobjem, ne poskušajte hrane, na katero ste alergični.

ZA NA KONEC

V redu je, da se izogibate teh alergenih stvari in jih določen čas ne uživajte. Včasih bo le sled hrane že problem za vašo telo. Potem že mislite, da ste iz tega doktorirali, vam gre super (tudi npr. pol leta) in čez noč se situacija poslabša. Boooom!!!  Popolnoma nič več ne razumete. Bolj kot se boste ukvarjali z atopijskim dermatitisom  manj vam bo jasno. Ne obupati. Vmes bodo vzponi in padci. Bodo tudi trenutki, ki žal boste na tabletah (proti alergiji), le zato, da se situacija umiri. Vmes bo tudi nekaj smisla in nesmisla. Le obupati ne. Veliko stvari se, da urediti a nič se ne naredi samo. Pride tudi jeza, ker se vam lušta una tortica s čokolado, ki lepo priteče iz nje topla čokolada, hkrati veste posledice in je ne pojeste….a jebiga to je lajf. 

 

 Živa Bombek

 

NE RABIŠ OPROSTITI STORILCU, LE SEBI DAJ (ČE LAHKO), JEZO VEN IN OHRANI MEHKO SRCE…

Če bi bilo to tako lahko kakor piše v naslovu, bi bilo veliko manj problemov. Je tako? Žal ni tako preprosto. Veliko ljudi skrbi jeza ali bes. Dajejo jo med negativne občutke. A za mene so občutki le občutki. Jih ne delim med slabe ali dobre. Pravzaprav je jeza temelj predelovanja travm. Dolgo časa sem mislila, da sem dala jezo že ven, a sem po dveh letih spoznala, da je bil to le začetek njene poti.

JEZA ALI SOVRAŠTVO?

Normalno je, da čutimo sovraštvo do storilca ali do ljudi, ki nam ne verjamejo, ko povemo resnico. Okej, tisti ljudje, ki nam ne verjamejo, so tako podli in vse svoje travme dajejo pod predpražnik. Samo, da se z njimi ne bi ukvarjali. Mislijo si naj bo kar tam. Oni ne zmorejo pogledati strahu v oči, ne zmorejo se zmeniti za resnico, ne zmorejo videti resnice zato nam ne verjamejo. Jaz jih ne podpiram, le pišem o tem, da boste žrtve razumele situacijo. Je hudo, a s tem razumom lahko sovraštvo spremenite v jezo. Sovraštvo ni najboljše, ker ljudje ubijajo s sovraštvom.

Verjetno ne rabimo ljudi sovražiti, če nas niti ne razumejo?  Tudi sovraštvo do storilcev je normalno, saj so nam spremenili življenje. J*** jih. Tukaj pomaga šport. Kateri koli šport, da to energijo, ki je nakopičena v nas, da jo sprostimo iz nas. Borilna veščina je super opcija, ker dobimo zraven še samozavest in istočasno dajemo ven jezo. Spodbuja nas, da samozavestno udarimo v blazino  pri tem nobenega ne poškodujemo. Super je tudi trening v dvojicah, ker telo sproži adrenalin in koncentracija se nam povečata, pri tem vidimo česa vsega smo zmožni. Pri utrujenosti začnemo uporabljati še preostanek jeze. Kričanje je pa pri tem normalno.  Sovraštvo se spremeni v jezo in ta se izlije iz nas. Pri sovraštvu  želimo osebi slabo in posledično tudi sebi. Moja odločitev je, da spreminjam sovraštvo v jezo. Kakšna je pa vaša?

Seveda smo lahko jezni! Za nas se je od takrat spremenilo življenje! Spremenile so se celice in naša energija! Spremenili smo se mi! Življenje v sekundi spremenjeno. Seveda smo lahko jezni, ker je to neumno dejanje! Seveda smo lahko jezni, ko po nekaj letih ugotovimo, da je posilstvo prešlo v vse dele našega življenja! Seveda smo lahko jezni, ko ugotovimo da to kar smo bili nismo bili mi! Seveda smo lahko jezni, ko to govorimo!

Lahko kričiš, kleješ in še kaj, to podpiram!  Zakon se je kričanje, ko si jezen. Le daj jezo k človeku, ki ti je to storil in ne na vse ljudi okoli sebe. Vem, da to je zelo težko. Jezen si na cel svet, nase in vse ljubljene ljudi. Zato daj ven jezo, ker ta jeza ni tvoja, ker to nisi ti.

Hudo je, ko ugotovimo, kakšni smo bili in kakšni smo sedaj. Žal nam je, da smo toliko ljudi odgnali iz življenja. Žal nam je, da nismo razumeli situacije. Žal nam je, da smo tako ostri do ljudi a to smo mi ki imamo v sebi toliko jeze, da ne vemo kam bi jo dali. Žal nam je, da smo tako odreagirali kakor smo. Žal nam je, da imamo toliko v sebi besa in obrambe. Mislim, da je to najhujši del, ko spoznaš kakšni človek si bil prej in kakšni zdaj, a temu se reče rast.  Rast s katero smo prišli do svoje avtonomne osebnosti in temu lahko rečemo, da postajamo to kar smo. Je hudo in ni preprosto.

Komaj nato pridemo do žalosti in do razumevanja zadeve. Razumemo stavke, ki so nam razlagali »modreci« pred leti. Razumemo sebe in se zjokamo, ker smo se spremenili. Tukaj pa pride jok hvaležnosti, da smo vse to preživeli. Pride jok upanja in počasi dobivamo zaupanje v življenje. A to ne gre danes na jutri.

OPROSTITI STORILCU?

Le zakaj bi? Pravzaprav to ni pomembno  za predelovanje travme. Ene žrtve jim druge ne. Zemlja se bo še vedno vrtela v pravo smer. To je podobno kakor soočenje. Če pride do tega okej, če ne pride je tudi okej. Samo naj vam ne bo težko pri srcu, če mu boste oprostiti, ker tudi s tem ni nič narobe. Enako naj vam ne bo težko pri srcu, če mu ne boste oprostili. To je odločitev na več ravneh, na zavestni in nezavestni.

Tukaj se mi zdi le glavno to, da oprostimo sebi.  Pravzaprav le, da si oprostimo, ker zdaj nekako vemo, da nismo krivi. Dajemo krivdo tam kamor spada, torej storilcu. Kdaj koli se vam je zgodilo posilstvo vedite, da niste krivi. Krivda je le na njih. Razumem, da  še imate vedno krivdo in sram na sebi in da ne veste kdaj bo to šlo dol iz vas. Tudi jaz ne vem! A vem, da grem vsak dan posebej s tem naprej. Kakšni dan čutim več krivde, kakšni dan manj.

Ko čutim ogromno krivde, preprosto se spomnim kako sem jo čutila, ko sem prvič povedala o zlorabi in vedno spoznam, da je zdaj bolje kakor je bilo takrat. Naše življenje sinusno valovi in s tem ni nič narobe, ker če ne bi poznali enega dela nas ne bi poznali drugega dela nas.  Ko imate krivdo, zapakirajte v škatlo in po hitri pošti pošljite storilcu.

ZA NA KONEC…

Kar koli doživljate ne pozabite nase kdo ste v resnici! Vsak človek ima več plati in ne skrbite tudi mi imamo več plati. Vsi ljudje imamo travme take in drugačne, z delom na sebi se boste spreminjali hitro ali počasi. Spreminjali se boste v osebe, ki bi radi bili ali tudi ne. Naj vas ne bo panika, če se boste spremenili čez noč v osebo, ki vam ni v redu. Naj vas ne bo panika intenzivnega joka, jeze, sovraštva, besa, veselja in še česa. Vse to je normalno, ker le sprememba je normalna. Saj hitro boste spoznali, da spoznavate vse aspekte sebe, le zato ker napredujete in si dovolite občutiti sebe ali druge. Kar koli bo, le ne pozabite na srce! Pa še nekaj! Mi smo veliko več kakor bolečina in mi smo veliko več kakor travma!

You got it!

  

Živa Bombek

 

SAJ MOGOČE JE KUL, KO PADAJO KOMETI

 Dolgo časa sem razmišljala, da bi pisala o tem. To so težke teme, previdnost ni odveč. Hitro lahko koga potegnemo v črno spiralo iz katere ne zna izstopiti.

Velikokrat slišimo razne zgodbe, da je ženska dnevno bila v stiku z moškim, ki jo je pretepal ali posiljeval ali grozil. Velikokrat slišimo razne neprimerne komentarje ob tem. Npr. zakaj ni šla stran, če jo je pretepal? Zakaj ni prijavila? Sama je kriva, saj je bila tam in ni šla stran. Sama si je kriva, saj se je z njim poročila. Sama si je kriva... bla bla bla v nedogled. Najlažje je obsojati ljudi in kritizirati. Vem, da veliko ljudi poskusi razumeti, a še vedno je ogromno ljudi ki brez pomisleka obsojajo. Zato sem se odločila, da vam poskusim obrazložiti, kaj se tukaj dogaja v možganih in telesu žrtve.

KJE SE IZGUBI RAZUM?

Tudi jaz tega nisem razumela, sedaj razumem. Direktno tega nisem doživela, sem pa podobno izkusila. To sem občutila, ko so nekatere stvari v mojem življenju postale OK. Za moj um in telo je bilo to katastrofa. Umsko sem sčasoma razumela. A telesno…telesu je potrebno to nekako dopovedati. Celice gradijo telo in vsaka celica ima spomin. Vedno, ko se deli celica se deli z njo tudi ta energija travme. Zato je potrebno, da o travmi pišemo, govorimo, rišemo.. s tem pomagamo telesu. Večkrat, ko o tem govorimo… manj imamo v sebi nakopičene te energije in manjkrat odreagirajo hormoni (adrealin, noradrealin, kortizol). Večkrat, ko se bo celica delila majn bo v telesu te nakopičene energije. Na ta način tudi telesu dopovemo, da so stvari OK. Za nekatere stvari preprosto potrebujemo čas in potrpljenje. Tukaj seveda podzavestno razmišljamo in nam stvari čez čas postanejo jasne, kakor beli dan.

Nekako tako poteka delo na telesu in travmi. S časom se nekatere stvari umirijo in postanejo OK. Temu se reče drugi del katastrofe. Kar naenkrat ni okey, čeprav je OK. Ponovno nismo zadovoljni, pravzaprav se ponovno začnemo bati, ker smo izven cone udobja. Razumem zdaj sploh ne vidite povezave z žensko, ki jo vsak dan tepe moški ali posiljuje in ne gre od njega stran. Preidemo na drugi del. Potrpežljivo berite naprej.

OK JE, KO NI OK…

Čudno je to, ko nam ni ok samo, ker je OK. Točno tako se počutijo žrtve, ki so »ujete« v prijemu nasilja v domovih ali v šolah. Njeno telo je navajeno na ta en udarec ali zaničevanje in zunanji svet ji je prav tako grozen. Rajši potrpi na ta en udarec na to rutino, kakor da se komu zaupa. Njej je to nekakšna cona udobja in zunanji svet ji je grozen. Zato žrtve težko presekajo ta krog in gredo stran od posiljevalcev in storilcev. Hkrati se boji vseh groženj od partnerja ali da ji ne bo noben sploh verjel. Na zunaj kažejo storilci dober odnos a v hiši, pokažejo svoj pravi obraz.

Tudi žrtve, ki so bile zlorabljene kot otrok, pridejo slej kot prej do tega. Preprosto niso navajene, da so stvari OK, ko že dlje časa delajo na tej travmi. Možgani so navajeni na cel halo, ta halo čez čas umiri in si želijo drame, ampak drame nikjer ni. Oseba se rahlo zmede, ker več ne ve kaj je res in kaj ni res. Vzorci se prav tako spreminjajo. Stari vzorci, ki so se ustvarili med nasiljem postanejo še močnejši in hkrati, ker delamo na sebi si ustvarimo nove vzorce in se počutimo tako razdvojeni. Na udar pride žalost in jeza. Žrtev spozna, da je celo življenje bila zmanipulirana in da ji je bilo veliko odvzeto. Tukaj si želi le razumevanje in podporo. Meni osebno se zdi, da del najtežji se odcepim od travme in kljub OK situaciji iti naprej. To je res grozno. Ne gre, da je kar OK, če je bilo v preteklosti ena velika katastrofa. Tako vidijo možgani in telo. Pogled na življenje se popolnoma spremeni, tudi če smo bili stabilni kar naenkrat postanemo nestabilni nervozni in na novo tesnobni. Grozno, ampak nekako vem in upam da vi tudi, da se da preiti preko tega. Zase in ne za druge. Le zase. Spoznavamo kdo smo in postajamo bolj ranljivi. S časoma se tudi ta situacija umiri, le potrpežljivost je potrebna in veliko pogovora s seboj.

ZA NA KONEC…

Dodala bi še samo, da nobena žrtev ni kriva, da more prenašati nasilje. Nobena žrtev ne rabi skrivati svoja čustva ali se opravičevati, čeprav je to morda v danem trenutku najlažje.

Preden želite soliti pamet kateri koli žrtvi rajši malo premislite, ker če bi lahko šla stran bi že šla. Prav tako bi podala prijavo, če bi jo lahko dala z levim prstom na roki, a preprosto so te stvari bolj zakomplicirane kakor so vidne na prvi pogled. Zatorej preden skritizirate zadihajte in po potrebi se ugriznite v jezik.

Nobena žrtev ne rabi deliti poteka nasilja, če si tega ne želi. Je pa dobro, da govori o tem z zaupno osebo, piše o tem ali riše. Le vsaka žrtev posebej, ima v sebi lučko katera jo vodi po teh ostrih ovinkih. Verjamem, da imamo vsi v sebi ta glas, ki nam daje upanje in smisel življenja. Le slediti ji je potrebno ali pa jo poiskati. 

 

 Živa Bombek

ŽALOVANJE ZA POSILTSVOM, A TO OBSTAJA?

Ni pravično. Ni pravično, da so eni posiljeni in eni ne. Seveda je s tem mišljeno, da nihče ne bi smel biti posiljen. Ni pravično! Nič ni pravično na tem planetu! Koliko nam je odvzeto! Veliko! Preveč je tega. Zakaj sem zdaj žalostna? Zakaj sem zdaj jezna? Kaj je to? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Kaj delamo na tem planetu? Zakaj zdaj ta panika? Zakaj se to sploh dogaja?

ŽALOVANJE

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj tako intenzivni uvod v blog? Ja, temu se reče proces, ko žaluješ za celotno zadevo. Ko, že veš nekako, da nisi kriv, ampak čustva… čustva te prevzamejo. Že misli je težko nadzorovati, kaj šele čustva? To zgleda nekako tako, kot da bi izgubil en del sebe in bi jokal zase, le zase. Vsak dan vsako minuto. Sekundo. Zase. Čeprav nekateri ne morejo jokati, čutijo v sebi toliko žalosti in jeze, da je ne morejo izraziti.

Veliko nam je bilo odvzeto. Cela mladost, če se je to zgodilo v otroštvu. Izgubili smo upanje. Sebe. Izgubili smo stik s telesom. Izgubili smo zaupanje. Izgubili smo stik z ljudmi. Veliko stikov smo izgubili in veliko obrambnih mehanizmov ustvarili.  Le to smo ustvarili za preživetje.  Imam vprašanje za vas… ali je to  življenje ali  »življenje«?

V redu je, da jokate ob tem, ker to je bolečina. V redu je, da imate slabe dneve. V redu je, da spoznavate ta del sebe. V redu je, kakor je. Le dovolite si to občutiti. Vem… boli kot ne vem kaj boli, res boli,  vsak dan. Lahko se vleče dneve, mesece ali celo leta!

Ne pustite, da bi vas to pojedlo… žalujte, le imejte pred sabo lučko, ki vas vodi. Ki vas bo potegnila vedno znova iz tega ven. Imejte nekaj v kaj verjamete, kar vas veseli.

Čeprav vas bo zapustilo nekaj ljudi, se osredotočite na ljudi, ki vam pomagajo in ne tiste, ki so vas zapustili. Verjemite sebi, da se je travma res zgodila. Iz te bolečine srkajte moč zase in ne za druge, le zase. Ko že mislite, da ste popolnoma sami, okoli sebe poglejte kdo je z vami in hitro boste lahko našteli vsaj nekaj ljudi.  Vi ste zadnja oseba, kateri bi nehali zaupati ali ji nehali slediti!

TRAVMA

Velikokrat sem želela o tem pisati, a nisem vedela kako naj to opišem. Jaz vidim travmo kakor, da je del nas in sestavljena iz več plasti. Vsrka se v našo telo, um in energijo. Je del nas. Kakor da se v nas ustavi ta energija, ki je nismo takrat mogli dati iz sebe. Recimo primer. Antilopa beži pred levom in pri tem odda ven iz sebe odvečno energijo in adrenalin.  Pri travmi npr. posilstvu ko 40 %  žrtev zmrzne ali 70 % žrtev občuti delno zamrznitev. Je zelo težko opraviti takšno raziskavo in priti do, zanesljivih podatkov. Ampak v tem besedilu ni trenutno point v tem. Želim le povedati, da pri tem ne oddajo nobene energije in telo ostane v tistem stanju. V tem stanju lahko ostane tudi dneve, mesece in leta.

Torej na nas je, da to odvečno energijo »očistimo« in na njej delamo, dokler je potrebno. Ampak ja to je »master« plan. To ne gre danes na jutri. To je postopek in to je življenje. To je težko in precizno delo.

Tudi če že vidimo, da se o dogodku lahko pogovarjamo, še ne pomeni, da smo jo predelali. Na njem moramo delat na več nivojih, saj je sestavljena iz več plasti. Mi smo del nje in ona je del nas. Ampak, nas ne definira! Le mi jo definiramo, kakor jo definiramo.

O travmi se, da govoriti brez čustev, brez energije, da se jo le povedat, a o njej ne govorimo. Zato je dobro, da o njej pišemo, govorimo, kričimo, pišemo, meditiramo… katerakoli travma je, ali imamo problem  zaradi prometne nesreče, je dobro da na njej delamo na več plasteh.

Ni point, da samo govorimo. Ni point, da o tem ne govorimo. Point  je le v tem, da pozneje res živimo in da ne samo »živimo«.

Malo poglejte okoli, koliko je raznih travm in toliko ljudi nič ne naredi o tem. Le zakaj ne? Ker jih boli, ker nas boli.  Ja, vsi imamo travme vsi! A eni večje in drugi manjše! Nobenega ne vlečem iz »šita« ali ga zagovarjam. Le želim povedati, da iz tega vsak naredi kar želi in tisti trenutek želi.

Tudi jaz imam mesece, ko o tem ne želim pomisliti, ker mi je slabo, ker mi gre na bruhanje, vse bi dala le nekam. Imam pa mesece, ko se borim zase, govorim o tem in pišem o tem in grem naprej, le zase.

ZA NA KONEC

Vsak pri sebi se odloča kar bo pri tem naredil. Jaz sem se odločila, da grem travmo pogledat od zgoraj navzdol. To je le stvar posameznika. En se bo odločil, da jo bo dal v kot. Drugi pod predpražnik. A odločitev je vaša. Ko se podajate v to boli,  zelo boli.  Pridejo joki obupa in joki veselja, pride vse! Pridemo tudi mi. Je težko, ni lahko.  

A ne obupajte, ker nato se komaj začne življenje in ne le »življenje«.

 

 

 Živa Bombek

KO SREDI MEDITACIJE V NARAVI ZASLIŠIM STREL…

Narava je naša največja učiteljica. Je neverjetno inteligentna in tam se zgodi vse ob svojem času. Nikoli ne prehiteva. Energije in snovi vedno krožijo. Smrt ali rojstvo prideta ob svojem času. Menjavajo se letni časi in pred vsakim časom narava poskrbi, da se pripravi za določen letni čas. Je neverjetno mirna, spokojna in vedno nas objema ter posluša. Njej lahko zaupamo vse in nikoli te ne bo sodila, le pokazala ti bo česa še ne veš.

NARAVA…

A ste že kdaj opazovali živali ali rastline? So vas že kdaj preletele ptice, ker so vas poznale ali vas je pozdravil kozorog? No, če ste že doživeli, potem razumete te občutke. Ste se kdaj dotikali dreves? Poslušali ritem Zemlje? Dotikali trave? Prelagali kamne ali pili izvirsko vodo? Verjamem, da če ste to doživeli, razumete o čem pišem. Lahko še dodam, da vsak to občuti drugače in s tem ni nič narobe.

Pred kratkim sem doživela, da so se me Planinske kavke tako navadile, da so me vsak dan ob isti uri preletele. Okoli mene je letelo cca. 200 kavk. Tako tudi pokažejo, da bo čez nekaj ur deževalo. Prepričana sem, da so me prepoznale. Ja, vem to zgleda tako pravljično in tako nenavadno. Razumem vas, tudi jaz bi to nekomu rekla, ah nehaj že o tem govoriti…to je brez veze.  Ampak a je res?

Narava je meni največja učiteljica in želim pokazati, da lahko v njej najdemo mir vsi. Ljudje, ki so poškodovani tako ali drugače, lahko najdejo v njej mir. Uči nas ohranjati notranji mir. Pokaže ti česa še ne veš. Ob pravem času te pogledajo razne živali ali ti presekajo pot. Kakor meni v visokogorju npr. gad ali svizec ali kozorog. Vedno nam nekaj kaže. Njena voda je zdravilna in odličnega okusa. Ste že kdaj pili poponoma svežo izvirsko vodo? Vas je že kdaj pozdravila »nenavadna« žival?

LJUDJE…

Lastimo si naravo kakor, da je naša. Smo pa le mi del nje in nič kaj več. V raznih nacionalnih parkih ljudje spijo na prostem, čeprav to ni dovoljeno. Kazni so prenizke. Spuščajo drone, čeprav ni dovoljeno.  Lovci lovijo živali, čeprav to ni zakonito. Tudi lovci so le ljudje, ki so okej dokler ne dobijo puške v roko. S takimi sem se tudi jaz pogovarjala, a puška jim da nadmoč, kakor jo začutijo storilci pri posilstvu. Sprašujem se kam gre ta svet? Ali bodo naši potomci še sploh kje v naravi videli svizca, kozoroga, gada ali bodo prej vse pobili. Lovci streljajo, ko imajo uradni lov vsak dan, a ko ne bi smeli prav tako streljajo. Kje je potem smisel uradnega lova ali nacionalnega parka?

Meni se je strlo srce, ko sem zaslišala strel, a povem vam, da to ni bilo le enkrat. Strlo se mi je srce, ko me je vsako večer ob isti uri pozdravila lisica….a eno noč in nadaljnje večere je več ni bilo. Upam le, da še živi. Strlo se mi je srce, ko sem šla na goro, videla iztrebke kozoroga, a kozoroga ni bilo nikjer. Skrili so se pred ljudmi. Živali čutijo kdaj se lahko izpostavijo in kdaj ne.

Spomnim se, ko sem bila mlajša so bili svizci na vsakem vogalu po visokogorju, zdaj tega žal ni več. Spomnim se, da je bilo več rožic na istem kraju kakor je zdaj. Ljudje kar trgajo rožice, kljub pametnim telefonom. Spomnim se, da je bilo več snega tudi poleti, a zdaj je v visokogorju voda že problem, ljudem pa je voda postala samoumevna, a vam povem da ni.

Preveč stvari nam je postalo samoumevnih, od vode do čistega zraka. Tudi v visokogorju se spreminjajo stvari in ne samo v dolini. Žal tudi narava ni več enaka kot je bila. Tudi tam se spreminjajo cikli kakor pri nas. Je pa res, da edino sprememba obstaja.

NESREČA NE POČIVA….

Zadnje čase večkrat slišim od ljudi, da smo kakor ovce. No, nekateri so še slabši. Nekateri ljudje sploh ne vidijo cvetlic, razgleda, narave…po poti gredo na pol slepi, brezvoljni in v eni roki telefon, v drugi pol litra vode….tako na yolo. Tako je čudno, da nimamo več nesreč v naravi, kakor jih imamo.  Ovce vsaj vidijo travo in cvetlice. Tako, da ne podcenjuj živali, ker so zelo pametne. Kam smo prišli? 

Ljudje sploh ne vidijo, da prihaja nevihta. Bilo je temno nebo, vedeli smo da ga bo sekalo. Jaz sem hodila iz dvatisočaka, jim povem, da prihaja nevihta in rečejo »sam še na vrh skočimo«. To je nekakšno nespoštovanje do narave in do gorskih reševalcev. Ali se ljudje, ko enkrat srečajo nevihto, začnejo zavedati, da narava ima moč? Ali, ko jih zajame snežni plaz?

Jaz srčno upam, da se iz tega kaj naučijo. Ampak ja, povem iz lastnih izkušenj, ko enkrat doživiš pravo nevihto, veš kaj to pomeni in prav čutiš moč narave. Iz tega se veliko naučiš. Drugače gledaš na svet in na življenje. Življenje, lahko kar mine. Kaj pa potem?

Lahko tudi zelo pazimo v naravi in se nesreča kljub temu zgodi. Jaz sem npr. plezala in sem prijela kamen, ki se mi je utrgal, z drugo roko sem se držala za drugi kamen in je bilo vse okej, na srečo pa kamna nisem vrgla v prepad, a sem ga samo položila na poličko. Lahko bi ga komu ponesreči vrgla v glavo, a se na srečo to ni zgodilo. A vseeno me je šokiralo.

ZA NA KONEC…

Narava je del nas in zato jo moramo še bolj paziti, ker ko se v naravi uniči en del biodiverzitete, se to pozna tudi pri ljudeh. Narava nam je zelo dobra terapevtka, pomaga nas umiriti in nam da prostor za izražanje. Vedno nas posluša in nas objame. Z opazovanjem vidimo, da smo ji zelo podobni in da je ona naše ogledalo, kakor ljudje. Ima zelo dobre terapevtske spodobnosti in z njo se hitro prizemljimo ali izražamo čustva.  Ste že kdaj kričali v gozdu? Ali je to preveč »noro dejanje« v tem času?

 

 Živa Bombek