ŠE ENO DEJSTVO S KATERIM SE JE ŽAL POTREBNO SPRIJAZNITI

Tokrat sem se po dolgem času odločila, pravzaprav sem začutila, da je ponovno čas, da pišem kakor čutim in mogoče delim z vami.

Tema ne bo o SARS-CoV-2 (COVID-19), ampak bo o še eni posledici spolnega nasilja in problematiki, ki jo opažam. Dejstvo je, da 95 % ljudi ne verjame žrtvi, ko prvič spregovori o spolni zlorabi. Ali da se delajo, da tega ni, da niso slišali ali kaj podobnega. Seveda se je lažje delati, da tega ni kakor kaj ukrepati. Prvič, gre zelo veliko energije. Le zakaj bi se spopadali s problemom, če pa ni moj? Strah pred resnico in odkritostjo. Strah, strah in strah…. Razumem. Pravzaprav, želim razumeti. Seveda, najpogostejši odgovor je, da lažemo.

ZAKAJ?

Zakaj bi lagali? Zakaj bi se delali žrtev? Zakaj bi imeli dnevno panične napade ali fleše (ponovno videnje)? Zakaj bi bili anksioznost? zakaj bi se zakrivali? Zakaj bi imeli izbruhe jeze ali žalosti? Zakaj bi se sovražili? Zakaj bi se počutili debilno? Zakaj bi se počutili debelo, čeprav smo suhi in obratno? Zakaj bi imeli različne strahove? Zakaj ne bi mogli spati ponoči? Zakaj bi imeli težave s koncentracijo? A ker si mi to želimo? A ker samo mi tako vidimo? A ker vemo, da nekaj ni ok in tega ne znamo povedati ali upati? Zakaj bi izražali misli o samomoru? Zakaj bi se izogibali kraju ali osebi? Itd.

Ne ni zato, ker nam tako ugaja, ampak zato ker se je nekaj zgodilo. Tudi nas je strah prvič govoriti o tem. Imamo veliko prepovedi in strahu. Tako kot je nas strah, tako je strah vas. Mi to povemo, ker ne zdržimo več, ker upamo na boljši jutri. Ker upamo, da nas bo nekdo razumel. Ker upamo. Ker verjamemo, da sprememba obstaja. Ker upamo in vemo, da nekaj ni ok. Ker čutimo in vemo. Ker kot otroci nismo razumeli, zdaj pa vemo, da je s tem nekaj hudo narobe!

Ker si prvo ne verjamemo pol pa si verjamemo, ker se nam to večkrat ponavlja v glavi. Vsako minuto ali sekundo. Temu se reče, posttravmatska stresna motnja. Ker, ko se enkrat to ponovno spomniš, ni dneva brez posilstva, dokler tega počasi ne predelaš.

ODGOVOR?

Ok. Povemo, da se je nekaj zgodilo, komaj naberemo te moči. Komaj povemo. Zraven se tresemo, plitko dihamo, disociramo, pogosto požiramo slino, mislimo zraven desettisoč  stvari tudi to, da nam verjetno ne bodo verjeli in povemo, ker upamo. Povemo ne le za nas, ampak tudi za koga drugega. Povemo, ker čutimo in vemo, da je tako prav. Povemo, ker čutimo, da lahko še mogoče koga rešimo ali spomnimo, da je imel podobno izkušnjo. Največkrat  živimo v iluziji, le da preživimo. Povemo zase in druge. Povemo, kaj smo se spomnili. Povemo ali nekomu, ki zaupamo ali širši družini ali pa celo storilcu.

NATO PA SLEDI ŠOK….

Izmislila si si! To ni res! Izgini od tu! Zakaj bi ti to kdo naredil? Ker mu je tako ugajalo? Ali pa hladnokrvno. Jaz tega že nisem naredil. Ali bi popili kakšno kavo ali špricar? Bi kaj pojedli? Takoj obračanje na bolje, da se ja ne govori o tem. Ali, da nimajo besed. Strah, strah in strah. Ali, da odkorakajo proč, kod da niso nič slišali. Ponovno strah!

Strah, da se vidi resničnost. Strah, da bi kdo opazil resnico. Strah, da bi bili vidni. Strah, da bi se govorilo o tem. Strah, da se je to kdo spomnil. Strah, da bi se prijavilo. Strah pred zaporom? Strah, da bi mediji pisali o tem. Strah, da bi zvedeli sosedi. Pa sploh kdo ve kaj se dogaja? Al si večina le zakriva oči, češ da nič ne vedo in da je z nami, ki govorimo resnico, nekaj resnično narobe? Resnica boli? Ali vas je strah resnice? Strah, strah in ja ponovno strah.

 ALI SLEDI OLAJŠANJE…

Kje se ti je to zgodilo? Kdo je bil? Kako ti lahko pomagam? Mogoče so za prvič ti stavki malo prehudi, ampak že pokažejo spoštovanje. Si že poiskala pomoč? Koliko si se spomnila? Imaš veliko tesnobe ali anksioznosti? Ali misliš kaj na samomor? Kako se počutiš? Zelo žal mi je, da se ti je to zgodilo. Vem, da ti to ne bo zdaj v tem trenutku nič pomagalo, ampak vsaki četrti deklici in vsakemu šestemu fantu se to žal zgodi. Žal? Problem družbe?

Verjemi mi nisi sama v tem, čeprav se tako počutiš. Vem, da ti je hudo, ampak s časom in predelavo tega ti bo boljše. Vedno ti bom stal ob o strani. Name se lahko zaneseš tudi, ko se boš počutila najbolj umazano, neumno in ničvredno, sem tu zate. Tukaj sem. Zate.

 ZA NA KONEC…

Le vsak posameznik se sam pri sebi odloči kako bo odreagiral. Tudi če pokaže, da mu ni vseeno a v resnici mu je vseeno, žrtev to začuti.  Žrtve čutimo, kdo nam verjame in kdo ne. Kdo nam laže in kdo ne.

Od vsakega posameznika je odvisno, kako bo odreagiral. Lahko je to srčno in s spoštovanjem ali pa precej zlagano.

Zdaj veste, da nas je tudi strah. Strah nas je vse, ker ne poznamo prihodnosti in ne vemo kaj še bo, tako kot je trenutna situacija po svetu. Ne vemo kaj se bomo še vse spomnili, kar smo že pozabili (če se je travma zgodila v otroštvu), da smo preživeli in ne poznamo vašega odziva.  Zato poslušajte srčno, kar vam bo zaupal vaš najboljši prijatelj ali prijateljica. Le od vas je odvisno ali si boste dali roko pred oči  ali mu poskušali pomagati in predvsem poslušali.

Tudi, če imamo stotisoč podpore in ljubezni smo na koncu še vedno sami. Vi pa mirno sedite na kavču in pijete pivo. Ampak imam za vas vprašanje ali res tako mirno sedite? Se kaj bojite, da bo na plan prišla prijava ali dve? Ali popolnoma nič?

Živa Bombek

 

 

POGUMNE PTICE, KI LETIJO V ISTI JATI

Tokrat vam bom predala blog malo drugače. Ali se še spomnite, ko sem vam omenila, da vsak peti deček ali deklica doživi spolno zlorabo? Od kadar delam na sebi ugotavljam, da ta statistika dejansko drži. Čez svoj proces sem spoznala veliko žensk, ki so doživele spolno nasilje ali pa kakršno koli drugo nasilje v svojem življenju. Podobna strta srca se med seboj privlačijo in si lahko pomagajo. Kako si lahko pomagamo? Pomagamo si samo preko izkušenj. Ni pomembno kje smo v predelovanju, pomembno je le, da prisluhnemo z odprtim srcem. Odprto srce nam podari to možnost, da vidimo zgodbo iz več plasti.

Vse zgodbe imajo podoben začetek in končni cilj. Vsi  težimo k temu, da živimo čim bolj »normalno« življenje. Vsak dan imamo  veliko različnih izzivov, ki se počasi zmanjšajo, ko gradimo na sebi. Vem, vsi imamo izzive. Tudi tisti, ki niso bili posiljeni ali kakor koli izrabljeni se zavedam, da imajo izzive, ki so malo drugačni. Želim le povedati, da je mogoče z ljubeznijo nad seboj nekako »normalno« živeti ter se ponovno začutiti. Ne želim nobenega primerjati, ker smo vsi različni. »Sto ljudi sto čudi«. Želim vam le pokazati, da je čudež, da živite in da sprejmete to kar vam je dano čim bolj pozitivno. Vsak dan je čudež.

Lepo se namestite, energijo preusmerite v srce vdihnite in izdihnite ter samo čutite blog, spotoma pa ugasnite um. :)

PODOBNA JATA PTIC

Počaščena sem, da sem spoznala toliko različnih zgodb in da sem prebrala toliko različnih knjig. Najboljša knjiga mi je Pogum za okrevanje. Ogromno so me naučile in posledično gledam na zadevo iz več zornih kotov. To tudi ne gre iz danes na jutri in tudi ne rabi iti. Pri tem si tudi lahko vzamemo čas. Časa si lahko vzamemo, kolikor želimo. Glavno je le, da se po spirali premikamo navzgor, ker s tem spoznamo sebe. Spoznamo vse dele sebe »temne« in »svetle«. Saj razumete. Spirala je kakor DNK vijačnica in če se po njej premikamo navzgor, pademo včasih tudi dol, ampak smo vseeno višje kakor prej. Posledično gledamo iz več kotov, kar postane sčasoma zelo zanimivo. Na začetku je zastrašujoče, ampak sem prepričana, da se lahko vsak navadi tega.

Sčasoma se spremenimo in začne se spreminjati okolica ter spoznavamo nove ljudi. Spoznavamo ljudi, s katerimi smo si zelo podobni. To pa zato, ker dovolimo, da v našo življenje začnejo vstopati novi ljudje. Ker si začnemo bolj zaupati in postanemo bolj samozavestni. Vidimo, da smo varni in da ni na vsakem vogalu nevarnosti. Vidimo, da odločamo mi in ne okolica.

Počasi spoznamo, da so naše izkušnje zlata vredne in da lahko z malo poguma pomagamo drugim če le tako oni želijo. Nikomur ne moremo pomagati, če on ne želi. Nikoli ne gre na silo. Tu gre le z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Komaj takrat se ustvari energija, ki zdravi oba. Tudi ta oseba, ki pomaga nazadnje pomaga tudi sebi. Samo zato, ker govori. Pri vsakem pogovoru se lahko vsi ogromno naučimo, ker vidimo kar je pozitivno za nas. Dostikrat, ko so me kaj spraševali, sem se iz svojih stavkov še sama nekaj novega naučila. Tudi iz svojih blogov sem se naučila kaj novega, ker pogledam zadevo iz drugačnega zornega kota. Vem ja, hecno se sliši, ampak resnično. Poskusite.

SVOBODA

Dlje časa, ko delamo sami s seboj, bolj vidimo, da imamo v sebi razne vzorce. Te vzorce smo dobili, tekom življenja. Prenašajo se iz roda v rod ali pa smo jih pridobili, da smo lahko preživeli. Tu velja ta pregovor: »Jabolko ne pade daleč od drevesa«. Ko se jih začnemo zavedati, spoznamo eno zelo zanimivo stvar. Spoznamo, da smo celostni in da vse kar imamo ni naše ampak imamo prirojeno. Ugotovimo, da smo čisti in postajamo to kar smo v resnici. Nato nastopi strah, ker nimamo več postavljenih okvirjev in se počutimo, kot da lebdimo in da nimamo tal pod nogami.

S časom spoznamo, da je to okej in da gradimo sami sebi nove temelje. Postajamo to kar smo. Nato zaznamo, da imamo kar naenkrat svobodo. Svoboda je lahko zelo strašna, sploh če ne vemo kaj bi z njo počeli. Ali je to kaj za jesti? Kaj je to svoboda? To sem se jaz spraševala in vem, da ni nič za pojesti. :) Svoboda je nekaj, za kar se odločamo sami, s svojimi možgani. Je nekaj kar čutimo. To pomeni, da postanemo bolj samozavesti, ker kar naenkrat vemo kaj je za nas okej in ne to kar nam ostali govorijo da je okej. To kar čutimo, to smo mi. Ko čutimo srce takrat vemo, da imamo svobodo in sami sebe.

Pomembno je, da se imamo radi, ker šele takrat se bomo dali na prvo mesto in nič prej. Pozneje, ko zaznamo vzorce in ko jih ozavestimo jih samo opazujemo in s tem gradimo na sebi. Vzorce imamo, da lahko preživimo, ampak verjemite, tudi brez teh vzorcev lahko živimo. Razlika v tem je, da še boljše kakor prej. Verjamem, da se vam zdi hecno, ko omenim srce. Ko čutimo s srcem in ko ugasnemo um, komaj takrat postanemo to kar smo. Postanemo celostni.

ZA KONEC PA ŠE…

Vse duše imajo zgodbo. Zgodba ni črna ali bela, je le dogajanje v dušni zgodbi.  Duša ima svoj smisel. Vsaka duša ima smisel biti tukaj, se nekaj naučiti ter žareti v svoji popolni lepoti. Celostni smo takrat, ko spoznamo kdo smo. Nič prej. Ljubezen sije v dušah in duša sije v ljubezni.

  

 Živa Bombek :)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

NADVLADA Z BESEDO IN POGLEDOM – PSIHIČNO NASILJE

Tudi danes bom pisala o tabu temi. Kar dolgo sem razmišljala, kateri zapis bi si podarila tokrat oz. kateri del življenja bi dala na papir in se iz tega nekaj naučila. Ali ste kdaj opazili, da se nekaj vedno znova in znova ponavlja, dokler se tega ne naučite oz. nekako presekate? Kot da dobivamo nekakšne lekcije v življenju in ko jih usvojimo, pridejo naslednje … Ko že mislimo, da smo se naučili, pa pride izpitna lekcija. Ta nas preizkuša bolj kakor najtežji izpit na faksu.

UBIJANJE Z BESEDAMI

Prepričana sem, da je vsak izmed vas vsaj enkrat doživel psihično nasilje. Mogoče ste ga v šoli, doma, v službi, družbi … Morda ga doživljate celo te dni? Upam, da vas je takih čim manj. Razumem vas, naporno je to poslušati dnevno, mesečno ali celo leta. Ne dopustite drugemu, da vas nadvlada! Če doživljate tovrstno nasilje, si iz ljubezni do sebe postavite meje in izstopite. Govorim vam iz izkušenj, da se ni dobro v tem notri »pacat«, ker na vas pušča posledice. Če se imate vsaj malo radi (kar se jaz dolgo nisem imela), najdite moč v sebi in si ne dopustite več takega ravnanja!

Če kdo na vas kriči, vas ponižuje, zmerja, nenehno nekaj zahteva, ustrahuje ... vam tako jemlje vašo notranjo moč. Ali boste to še dovolili? Razumem, da se ga bojite. Razumem, da ne upate narediti popolnoma nič. Ampak vedno se najde izhod. Tudi jaz sem bila tam in nisem upala reči NE, če pa že sem, ta NE ni bil upoštevan, ker sem bila nadvladana. Samo zato, ker nisem imela postavljene meje, ker mi je bilo tako in tako vseeno tisti trenutek. Ampak res vam polagam na srce, da tega ne dopustite. Postavite se zase!

Upala sem, da bo tega čimprej konec. Ampak upanje tukaj nič ne pomaga, tukaj pomaga le, da nekako naredite konec. Najdite sebe in svojo notranjo moč. Vem, da je težko takrat sam sebi verjeti, da imate moč reči NE, in zavedam se tudi, da pišem le teorijo in da je praksa popolnoma drugačna. Najdite luč na koncu tunela.

MOJA IZKUŠNJA

Dolgo sem razmišljala, ali naj vam to predam ali ne, ampak sem ugotovila, da ima pristnost največjo moč. Ko pogledam nazaj, vidim, da so se nekateri ljudje spravljali name kot nekakšne hijene na mrhovino. Čeprav jim nisem naredila ali govorila popolnoma nič, so se prilepili name in me nadlegovali kakor komarji. Zgledalo je že tako, kot da se z mano hranijo, ampak ob vsem tem nisem mogla reči NE. Prav zanimivo mi je, ko pogledam nazaj, ampak takrat me je žrlo globoko v srcu. Zgledalo je, kot da se me dejansko bojijo in me lahko samo s psihičnim in fizičnim nasiljem položijo na tla. To se mi je dogajalo vrsto let in nisem razumela ničesar, na koncu še sebe nisem razumela. Nisem razumela, zakaj me morajo zmerjati, prihajati v moj zasebni prostor, me daviti in podobno. Vedno je sledilo vprašanje – pa kaj je z mano narobe? Kaj delam narobe? Komaj te mesece sem si odgovorila: z mano ni čisto nič narobe in ničesar nisem počela narobe. Zdaj vem, da so imeli drugi probleme sami s sabo in so to jezo stresali name. »Zavohali« so mojo šibkost in me pikali kakor komarji. Za kar seveda ni opravičila! Čisto nobenega. Naredili so napako, za katero ni opravičila, tudi če so imeli življenjske probleme (ki jih imamo vsi po malem).

Vsak človek posebej se odloči, kakšen človek bo in kaj bo v življenju naredil s svojimi izkušnjami. Čisto vsak ima pravico se odločiti. Tukaj ni nobene dileme. Ugotovila sem tudi, da sem po doživetem spolnem nasilju izgubila to mejo in posledično se je veliko ljudi spravljalo name psihično ali fizično nasilno. Tako izgubiš mejo in je težko reči ne, toda nekje v sebi imate skrito to moč in vredno jo je najti ter vzeti nazaj (z veliko dela na sebi).

To je res zanimivo in hkrati komplicirano, dokler ne ozavestite, kako in kaj se vam dogaja. Dokler ne vidite izvora, se vrtite v krogu in padate v vlogo žrtve; ne se ustrašiti te lekcije, le zaupajte vase in najdite v sebi skrito moč. Je pa res, da smo si med sabo vsi učitelji in učenci. Tistim, ki je OK postaviti mejo, in tisti, ki nam postavijo mejo, so naši učitelji in hkrati mi njim. Med sabo se lahko veliko naučimo, le opazovati je dobro z odprtimi očmi.

KAKO POSTAVITI MEJO?

Pravzaprav ljudje ne rabimo imeti meje, dokler je ne potrebujemo. Če si postavimo preveč ozko mejo, ne dobimo izkušnje. Z izkušnjami pa se učimo. Primer: ko se otrok uči hoditi in mu ne dovolimo padati, kdaj se bo naučil pasti in se pobrati? Seveda, točno zdaj se bo naučil padati in se postaviti nazaj.

Ko želimo postaviti mejo z osebo, ki je šla preko naše meje, to storimo tako, da se postavimo zase in stojimo za tem, kar smo. Pred tem se moramo imeti bolj radi in čutiti svoje potrebe. Tudi tukaj velja pregovor, da vaja dela mojstra. Čutiti sebe in si verjeti. Če se čutite in razumete, veste, kaj vi želite. Posledično delate korake sebi v prid, ker si verjamete in se razumete. Vsak najbolje pozna sebe in sam vem, kje so njegove meje. Noben drug ti ne more vcepiti stvari. Ko se poznaš, se ceniš in veš, kdo si, ter s tem postaviš mejo. Meja je pomembna tam, kjer je potrebna. Imaš pravico reči NE. Verjemi le sebi, od drugih se lahko samo učiš, a ne vzemi jih za sveto.

TEKOM DELA NA SEBI

Ko delate na sebi, se bodo tudi osebe v vašem življenju spreminjale. Odšle bodo osebe, ki do vas niso poštene, in prišle bodo osebe, ki vam lahko pomagajo. Ja, dobesedno se prikažejo ob pravem trenutku. Temu jaz rečem potujoče duše s podobnimi izkušnjami, ki vam dajo zagon za naprej. Pri tem si izmenjamo modrost in gremo počasi vsak svojo pot naprej. Hvala mojim sorodnim dušam, da smo se srečale v tem življenju. S katerimi sem lahko vse bolj jaz jaz. Nobenih maske niso več potrebne in najpomembnejše je to, kar čutite v srcu.

 

Se beremo naslednjič …

Živa Bombek