NE RABIŠ OPROSTITI STORILCU, LE SEBI DAJ (ČE LAHKO), JEZO VEN IN OHRANI MEHKO SRCE…

Če bi bilo to tako lahko kakor piše v naslovu, bi bilo veliko manj problemov. Je tako? Žal ni tako preprosto. Veliko ljudi skrbi jeza ali bes. Dajejo jo med negativne občutke. A za mene so občutki le občutki. Jih ne delim med slabe ali dobre. Pravzaprav je jeza temelj predelovanja travm. Dolgo časa sem mislila, da sem dala jezo že ven, a sem po dveh letih spoznala, da je bil to le začetek njene poti.

JEZA ALI SOVRAŠTVO?

Normalno je, da čutimo sovraštvo do storilca ali do ljudi, ki nam ne verjamejo, ko povemo resnico. Okej, tisti ljudje, ki nam ne verjamejo, so tako podli in vse svoje travme dajejo pod predpražnik. Samo, da se z njimi ne bi ukvarjali. Mislijo si naj bo kar tam. Oni ne zmorejo pogledati strahu v oči, ne zmorejo se zmeniti za resnico, ne zmorejo videti resnice zato nam ne verjamejo. Jaz jih ne podpiram, le pišem o tem, da boste žrtve razumele situacijo. Je hudo, a s tem razumom lahko sovraštvo spremenite v jezo. Sovraštvo ni najboljše, ker ljudje ubijajo s sovraštvom.

Verjetno ne rabimo ljudi sovražiti, če nas niti ne razumejo?  Tudi sovraštvo do storilcev je normalno, saj so nam spremenili življenje. J*** jih. Tukaj pomaga šport. Kateri koli šport, da to energijo, ki je nakopičena v nas, da jo sprostimo iz nas. Borilna veščina je super opcija, ker dobimo zraven še samozavest in istočasno dajemo ven jezo. Spodbuja nas, da samozavestno udarimo v blazino  pri tem nobenega ne poškodujemo. Super je tudi trening v dvojicah, ker telo sproži adrenalin in koncentracija se nam povečata, pri tem vidimo česa vsega smo zmožni. Pri utrujenosti začnemo uporabljati še preostanek jeze. Kričanje je pa pri tem normalno.  Sovraštvo se spremeni v jezo in ta se izlije iz nas. Pri sovraštvu  želimo osebi slabo in posledično tudi sebi. Moja odločitev je, da spreminjam sovraštvo v jezo. Kakšna je pa vaša?

Seveda smo lahko jezni! Za nas se je od takrat spremenilo življenje! Spremenile so se celice in naša energija! Spremenili smo se mi! Življenje v sekundi spremenjeno. Seveda smo lahko jezni, ker je to neumno dejanje! Seveda smo lahko jezni, ko po nekaj letih ugotovimo, da je posilstvo prešlo v vse dele našega življenja! Seveda smo lahko jezni, ko ugotovimo da to kar smo bili nismo bili mi! Seveda smo lahko jezni, ko to govorimo!

Lahko kričiš, kleješ in še kaj, to podpiram!  Zakon se je kričanje, ko si jezen. Le daj jezo k človeku, ki ti je to storil in ne na vse ljudi okoli sebe. Vem, da to je zelo težko. Jezen si na cel svet, nase in vse ljubljene ljudi. Zato daj ven jezo, ker ta jeza ni tvoja, ker to nisi ti.

Hudo je, ko ugotovimo, kakšni smo bili in kakšni smo sedaj. Žal nam je, da smo toliko ljudi odgnali iz življenja. Žal nam je, da nismo razumeli situacije. Žal nam je, da smo tako ostri do ljudi a to smo mi ki imamo v sebi toliko jeze, da ne vemo kam bi jo dali. Žal nam je, da smo tako odreagirali kakor smo. Žal nam je, da imamo toliko v sebi besa in obrambe. Mislim, da je to najhujši del, ko spoznaš kakšni človek si bil prej in kakšni zdaj, a temu se reče rast.  Rast s katero smo prišli do svoje avtonomne osebnosti in temu lahko rečemo, da postajamo to kar smo. Je hudo in ni preprosto.

Komaj nato pridemo do žalosti in do razumevanja zadeve. Razumemo stavke, ki so nam razlagali »modreci« pred leti. Razumemo sebe in se zjokamo, ker smo se spremenili. Tukaj pa pride jok hvaležnosti, da smo vse to preživeli. Pride jok upanja in počasi dobivamo zaupanje v življenje. A to ne gre danes na jutri.

OPROSTITI STORILCU?

Le zakaj bi? Pravzaprav to ni pomembno  za predelovanje travme. Ene žrtve jim druge ne. Zemlja se bo še vedno vrtela v pravo smer. To je podobno kakor soočenje. Če pride do tega okej, če ne pride je tudi okej. Samo naj vam ne bo težko pri srcu, če mu boste oprostiti, ker tudi s tem ni nič narobe. Enako naj vam ne bo težko pri srcu, če mu ne boste oprostili. To je odločitev na več ravneh, na zavestni in nezavestni.

Tukaj se mi zdi le glavno to, da oprostimo sebi.  Pravzaprav le, da si oprostimo, ker zdaj nekako vemo, da nismo krivi. Dajemo krivdo tam kamor spada, torej storilcu. Kdaj koli se vam je zgodilo posilstvo vedite, da niste krivi. Krivda je le na njih. Razumem, da  še imate vedno krivdo in sram na sebi in da ne veste kdaj bo to šlo dol iz vas. Tudi jaz ne vem! A vem, da grem vsak dan posebej s tem naprej. Kakšni dan čutim več krivde, kakšni dan manj.

Ko čutim ogromno krivde, preprosto se spomnim kako sem jo čutila, ko sem prvič povedala o zlorabi in vedno spoznam, da je zdaj bolje kakor je bilo takrat. Naše življenje sinusno valovi in s tem ni nič narobe, ker če ne bi poznali enega dela nas ne bi poznali drugega dela nas.  Ko imate krivdo, zapakirajte v škatlo in po hitri pošti pošljite storilcu.

ZA NA KONEC…

Kar koli doživljate ne pozabite nase kdo ste v resnici! Vsak človek ima več plati in ne skrbite tudi mi imamo več plati. Vsi ljudje imamo travme take in drugačne, z delom na sebi se boste spreminjali hitro ali počasi. Spreminjali se boste v osebe, ki bi radi bili ali tudi ne. Naj vas ne bo panika, če se boste spremenili čez noč v osebo, ki vam ni v redu. Naj vas ne bo panika intenzivnega joka, jeze, sovraštva, besa, veselja in še česa. Vse to je normalno, ker le sprememba je normalna. Saj hitro boste spoznali, da spoznavate vse aspekte sebe, le zato ker napredujete in si dovolite občutiti sebe ali druge. Kar koli bo, le ne pozabite na srce! Pa še nekaj! Mi smo veliko več kakor bolečina in mi smo veliko več kakor travma!

You got it!

  

Živa Bombek

 

SAJ MOGOČE JE KUL, KO PADAJO KOMETI

 Dolgo časa sem razmišljala, da bi pisala o tem. To so težke teme, previdnost ni odveč. Hitro lahko koga potegnemo v črno spiralo iz katere ne zna izstopiti.

Velikokrat slišimo razne zgodbe, da je ženska dnevno bila v stiku z moškim, ki jo je pretepal ali posiljeval ali grozil. Velikokrat slišimo razne neprimerne komentarje ob tem. Npr. zakaj ni šla stran, če jo je pretepal? Zakaj ni prijavila? Sama je kriva, saj je bila tam in ni šla stran. Sama si je kriva, saj se je z njim poročila. Sama si je kriva... bla bla bla v nedogled. Najlažje je obsojati ljudi in kritizirati. Vem, da veliko ljudi poskusi razumeti, a še vedno je ogromno ljudi ki brez pomisleka obsojajo. Zato sem se odločila, da vam poskusim obrazložiti, kaj se tukaj dogaja v možganih in telesu žrtve.

KJE SE IZGUBI RAZUM?

Tudi jaz tega nisem razumela, sedaj razumem. Direktno tega nisem doživela, sem pa podobno izkusila. To sem občutila, ko so nekatere stvari v mojem življenju postale OK. Za moj um in telo je bilo to katastrofa. Umsko sem sčasoma razumela. A telesno…telesu je potrebno to nekako dopovedati. Celice gradijo telo in vsaka celica ima spomin. Vedno, ko se deli celica se deli z njo tudi ta energija travme. Zato je potrebno, da o travmi pišemo, govorimo, rišemo.. s tem pomagamo telesu. Večkrat, ko o tem govorimo… manj imamo v sebi nakopičene te energije in manjkrat odreagirajo hormoni (adrealin, noradrealin, kortizol). Večkrat, ko se bo celica delila majn bo v telesu te nakopičene energije. Na ta način tudi telesu dopovemo, da so stvari OK. Za nekatere stvari preprosto potrebujemo čas in potrpljenje. Tukaj seveda podzavestno razmišljamo in nam stvari čez čas postanejo jasne, kakor beli dan.

Nekako tako poteka delo na telesu in travmi. S časom se nekatere stvari umirijo in postanejo OK. Temu se reče drugi del katastrofe. Kar naenkrat ni okey, čeprav je OK. Ponovno nismo zadovoljni, pravzaprav se ponovno začnemo bati, ker smo izven cone udobja. Razumem zdaj sploh ne vidite povezave z žensko, ki jo vsak dan tepe moški ali posiljuje in ne gre od njega stran. Preidemo na drugi del. Potrpežljivo berite naprej.

OK JE, KO NI OK…

Čudno je to, ko nam ni ok samo, ker je OK. Točno tako se počutijo žrtve, ki so »ujete« v prijemu nasilja v domovih ali v šolah. Njeno telo je navajeno na ta en udarec ali zaničevanje in zunanji svet ji je prav tako grozen. Rajši potrpi na ta en udarec na to rutino, kakor da se komu zaupa. Njej je to nekakšna cona udobja in zunanji svet ji je grozen. Zato žrtve težko presekajo ta krog in gredo stran od posiljevalcev in storilcev. Hkrati se boji vseh groženj od partnerja ali da ji ne bo noben sploh verjel. Na zunaj kažejo storilci dober odnos a v hiši, pokažejo svoj pravi obraz.

Tudi žrtve, ki so bile zlorabljene kot otrok, pridejo slej kot prej do tega. Preprosto niso navajene, da so stvari OK, ko že dlje časa delajo na tej travmi. Možgani so navajeni na cel halo, ta halo čez čas umiri in si želijo drame, ampak drame nikjer ni. Oseba se rahlo zmede, ker več ne ve kaj je res in kaj ni res. Vzorci se prav tako spreminjajo. Stari vzorci, ki so se ustvarili med nasiljem postanejo še močnejši in hkrati, ker delamo na sebi si ustvarimo nove vzorce in se počutimo tako razdvojeni. Na udar pride žalost in jeza. Žrtev spozna, da je celo življenje bila zmanipulirana in da ji je bilo veliko odvzeto. Tukaj si želi le razumevanje in podporo. Meni osebno se zdi, da del najtežji se odcepim od travme in kljub OK situaciji iti naprej. To je res grozno. Ne gre, da je kar OK, če je bilo v preteklosti ena velika katastrofa. Tako vidijo možgani in telo. Pogled na življenje se popolnoma spremeni, tudi če smo bili stabilni kar naenkrat postanemo nestabilni nervozni in na novo tesnobni. Grozno, ampak nekako vem in upam da vi tudi, da se da preiti preko tega. Zase in ne za druge. Le zase. Spoznavamo kdo smo in postajamo bolj ranljivi. S časoma se tudi ta situacija umiri, le potrpežljivost je potrebna in veliko pogovora s seboj.

ZA NA KONEC…

Dodala bi še samo, da nobena žrtev ni kriva, da more prenašati nasilje. Nobena žrtev ne rabi skrivati svoja čustva ali se opravičevati, čeprav je to morda v danem trenutku najlažje.

Preden želite soliti pamet kateri koli žrtvi rajši malo premislite, ker če bi lahko šla stran bi že šla. Prav tako bi podala prijavo, če bi jo lahko dala z levim prstom na roki, a preprosto so te stvari bolj zakomplicirane kakor so vidne na prvi pogled. Zatorej preden skritizirate zadihajte in po potrebi se ugriznite v jezik.

Nobena žrtev ne rabi deliti poteka nasilja, če si tega ne želi. Je pa dobro, da govori o tem z zaupno osebo, piše o tem ali riše. Le vsaka žrtev posebej, ima v sebi lučko katera jo vodi po teh ostrih ovinkih. Verjamem, da imamo vsi v sebi ta glas, ki nam daje upanje in smisel življenja. Le slediti ji je potrebno ali pa jo poiskati. 

 

 Živa Bombek

ŽALOVANJE ZA POSILTSVOM, A TO OBSTAJA?

Ni pravično. Ni pravično, da so eni posiljeni in eni ne. Seveda je s tem mišljeno, da nihče ne bi smel biti posiljen. Ni pravično! Nič ni pravično na tem planetu! Koliko nam je odvzeto! Veliko! Preveč je tega. Zakaj sem zdaj žalostna? Zakaj sem zdaj jezna? Kaj je to? Kdo si ti? Kdo sem jaz? Kaj delamo na tem planetu? Zakaj zdaj ta panika? Zakaj se to sploh dogaja?

ŽALOVANJE

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj tako intenzivni uvod v blog? Ja, temu se reče proces, ko žaluješ za celotno zadevo. Ko, že veš nekako, da nisi kriv, ampak čustva… čustva te prevzamejo. Že misli je težko nadzorovati, kaj šele čustva? To zgleda nekako tako, kot da bi izgubil en del sebe in bi jokal zase, le zase. Vsak dan vsako minuto. Sekundo. Zase. Čeprav nekateri ne morejo jokati, čutijo v sebi toliko žalosti in jeze, da je ne morejo izraziti.

Veliko nam je bilo odvzeto. Cela mladost, če se je to zgodilo v otroštvu. Izgubili smo upanje. Sebe. Izgubili smo stik s telesom. Izgubili smo zaupanje. Izgubili smo stik z ljudmi. Veliko stikov smo izgubili in veliko obrambnih mehanizmov ustvarili.  Le to smo ustvarili za preživetje.  Imam vprašanje za vas… ali je to  življenje ali  »življenje«?

V redu je, da jokate ob tem, ker to je bolečina. V redu je, da imate slabe dneve. V redu je, da spoznavate ta del sebe. V redu je, kakor je. Le dovolite si to občutiti. Vem… boli kot ne vem kaj boli, res boli,  vsak dan. Lahko se vleče dneve, mesece ali celo leta!

Ne pustite, da bi vas to pojedlo… žalujte, le imejte pred sabo lučko, ki vas vodi. Ki vas bo potegnila vedno znova iz tega ven. Imejte nekaj v kaj verjamete, kar vas veseli.

Čeprav vas bo zapustilo nekaj ljudi, se osredotočite na ljudi, ki vam pomagajo in ne tiste, ki so vas zapustili. Verjemite sebi, da se je travma res zgodila. Iz te bolečine srkajte moč zase in ne za druge, le zase. Ko že mislite, da ste popolnoma sami, okoli sebe poglejte kdo je z vami in hitro boste lahko našteli vsaj nekaj ljudi.  Vi ste zadnja oseba, kateri bi nehali zaupati ali ji nehali slediti!

TRAVMA

Velikokrat sem želela o tem pisati, a nisem vedela kako naj to opišem. Jaz vidim travmo kakor, da je del nas in sestavljena iz več plasti. Vsrka se v našo telo, um in energijo. Je del nas. Kakor da se v nas ustavi ta energija, ki je nismo takrat mogli dati iz sebe. Recimo primer. Antilopa beži pred levom in pri tem odda ven iz sebe odvečno energijo in adrenalin.  Pri travmi npr. posilstvu ko 40 %  žrtev zmrzne ali 70 % žrtev občuti delno zamrznitev. Je zelo težko opraviti takšno raziskavo in priti do, zanesljivih podatkov. Ampak v tem besedilu ni trenutno point v tem. Želim le povedati, da pri tem ne oddajo nobene energije in telo ostane v tistem stanju. V tem stanju lahko ostane tudi dneve, mesece in leta.

Torej na nas je, da to odvečno energijo »očistimo« in na njej delamo, dokler je potrebno. Ampak ja to je »master« plan. To ne gre danes na jutri. To je postopek in to je življenje. To je težko in precizno delo.

Tudi če že vidimo, da se o dogodku lahko pogovarjamo, še ne pomeni, da smo jo predelali. Na njem moramo delat na več nivojih, saj je sestavljena iz več plasti. Mi smo del nje in ona je del nas. Ampak, nas ne definira! Le mi jo definiramo, kakor jo definiramo.

O travmi se, da govoriti brez čustev, brez energije, da se jo le povedat, a o njej ne govorimo. Zato je dobro, da o njej pišemo, govorimo, kričimo, pišemo, meditiramo… katerakoli travma je, ali imamo problem  zaradi prometne nesreče, je dobro da na njej delamo na več plasteh.

Ni point, da samo govorimo. Ni point, da o tem ne govorimo. Point  je le v tem, da pozneje res živimo in da ne samo »živimo«.

Malo poglejte okoli, koliko je raznih travm in toliko ljudi nič ne naredi o tem. Le zakaj ne? Ker jih boli, ker nas boli.  Ja, vsi imamo travme vsi! A eni večje in drugi manjše! Nobenega ne vlečem iz »šita« ali ga zagovarjam. Le želim povedati, da iz tega vsak naredi kar želi in tisti trenutek želi.

Tudi jaz imam mesece, ko o tem ne želim pomisliti, ker mi je slabo, ker mi gre na bruhanje, vse bi dala le nekam. Imam pa mesece, ko se borim zase, govorim o tem in pišem o tem in grem naprej, le zase.

ZA NA KONEC

Vsak pri sebi se odloča kar bo pri tem naredil. Jaz sem se odločila, da grem travmo pogledat od zgoraj navzdol. To je le stvar posameznika. En se bo odločil, da jo bo dal v kot. Drugi pod predpražnik. A odločitev je vaša. Ko se podajate v to boli,  zelo boli.  Pridejo joki obupa in joki veselja, pride vse! Pridemo tudi mi. Je težko, ni lahko.  

A ne obupajte, ker nato se komaj začne življenje in ne le »življenje«.

 

 

 Živa Bombek

KO SREDI MEDITACIJE V NARAVI ZASLIŠIM STREL…

Narava je naša največja učiteljica. Je neverjetno inteligentna in tam se zgodi vse ob svojem času. Nikoli ne prehiteva. Energije in snovi vedno krožijo. Smrt ali rojstvo prideta ob svojem času. Menjavajo se letni časi in pred vsakim časom narava poskrbi, da se pripravi za določen letni čas. Je neverjetno mirna, spokojna in vedno nas objema ter posluša. Njej lahko zaupamo vse in nikoli te ne bo sodila, le pokazala ti bo česa še ne veš.

NARAVA…

A ste že kdaj opazovali živali ali rastline? So vas že kdaj preletele ptice, ker so vas poznale ali vas je pozdravil kozorog? No, če ste že doživeli, potem razumete te občutke. Ste se kdaj dotikali dreves? Poslušali ritem Zemlje? Dotikali trave? Prelagali kamne ali pili izvirsko vodo? Verjamem, da če ste to doživeli, razumete o čem pišem. Lahko še dodam, da vsak to občuti drugače in s tem ni nič narobe.

Pred kratkim sem doživela, da so se me Planinske kavke tako navadile, da so me vsak dan ob isti uri preletele. Okoli mene je letelo cca. 200 kavk. Tako tudi pokažejo, da bo čez nekaj ur deževalo. Prepričana sem, da so me prepoznale. Ja, vem to zgleda tako pravljično in tako nenavadno. Razumem vas, tudi jaz bi to nekomu rekla, ah nehaj že o tem govoriti…to je brez veze.  Ampak a je res?

Narava je meni največja učiteljica in želim pokazati, da lahko v njej najdemo mir vsi. Ljudje, ki so poškodovani tako ali drugače, lahko najdejo v njej mir. Uči nas ohranjati notranji mir. Pokaže ti česa še ne veš. Ob pravem času te pogledajo razne živali ali ti presekajo pot. Kakor meni v visokogorju npr. gad ali svizec ali kozorog. Vedno nam nekaj kaže. Njena voda je zdravilna in odličnega okusa. Ste že kdaj pili poponoma svežo izvirsko vodo? Vas je že kdaj pozdravila »nenavadna« žival?

LJUDJE…

Lastimo si naravo kakor, da je naša. Smo pa le mi del nje in nič kaj več. V raznih nacionalnih parkih ljudje spijo na prostem, čeprav to ni dovoljeno. Kazni so prenizke. Spuščajo drone, čeprav ni dovoljeno.  Lovci lovijo živali, čeprav to ni zakonito. Tudi lovci so le ljudje, ki so okej dokler ne dobijo puške v roko. S takimi sem se tudi jaz pogovarjala, a puška jim da nadmoč, kakor jo začutijo storilci pri posilstvu. Sprašujem se kam gre ta svet? Ali bodo naši potomci še sploh kje v naravi videli svizca, kozoroga, gada ali bodo prej vse pobili. Lovci streljajo, ko imajo uradni lov vsak dan, a ko ne bi smeli prav tako streljajo. Kje je potem smisel uradnega lova ali nacionalnega parka?

Meni se je strlo srce, ko sem zaslišala strel, a povem vam, da to ni bilo le enkrat. Strlo se mi je srce, ko me je vsako večer ob isti uri pozdravila lisica….a eno noč in nadaljnje večere je več ni bilo. Upam le, da še živi. Strlo se mi je srce, ko sem šla na goro, videla iztrebke kozoroga, a kozoroga ni bilo nikjer. Skrili so se pred ljudmi. Živali čutijo kdaj se lahko izpostavijo in kdaj ne.

Spomnim se, ko sem bila mlajša so bili svizci na vsakem vogalu po visokogorju, zdaj tega žal ni več. Spomnim se, da je bilo več rožic na istem kraju kakor je zdaj. Ljudje kar trgajo rožice, kljub pametnim telefonom. Spomnim se, da je bilo več snega tudi poleti, a zdaj je v visokogorju voda že problem, ljudem pa je voda postala samoumevna, a vam povem da ni.

Preveč stvari nam je postalo samoumevnih, od vode do čistega zraka. Tudi v visokogorju se spreminjajo stvari in ne samo v dolini. Žal tudi narava ni več enaka kot je bila. Tudi tam se spreminjajo cikli kakor pri nas. Je pa res, da edino sprememba obstaja.

NESREČA NE POČIVA….

Zadnje čase večkrat slišim od ljudi, da smo kakor ovce. No, nekateri so še slabši. Nekateri ljudje sploh ne vidijo cvetlic, razgleda, narave…po poti gredo na pol slepi, brezvoljni in v eni roki telefon, v drugi pol litra vode….tako na yolo. Tako je čudno, da nimamo več nesreč v naravi, kakor jih imamo.  Ovce vsaj vidijo travo in cvetlice. Tako, da ne podcenjuj živali, ker so zelo pametne. Kam smo prišli? 

Ljudje sploh ne vidijo, da prihaja nevihta. Bilo je temno nebo, vedeli smo da ga bo sekalo. Jaz sem hodila iz dvatisočaka, jim povem, da prihaja nevihta in rečejo »sam še na vrh skočimo«. To je nekakšno nespoštovanje do narave in do gorskih reševalcev. Ali se ljudje, ko enkrat srečajo nevihto, začnejo zavedati, da narava ima moč? Ali, ko jih zajame snežni plaz?

Jaz srčno upam, da se iz tega kaj naučijo. Ampak ja, povem iz lastnih izkušenj, ko enkrat doživiš pravo nevihto, veš kaj to pomeni in prav čutiš moč narave. Iz tega se veliko naučiš. Drugače gledaš na svet in na življenje. Življenje, lahko kar mine. Kaj pa potem?

Lahko tudi zelo pazimo v naravi in se nesreča kljub temu zgodi. Jaz sem npr. plezala in sem prijela kamen, ki se mi je utrgal, z drugo roko sem se držala za drugi kamen in je bilo vse okej, na srečo pa kamna nisem vrgla v prepad, a sem ga samo položila na poličko. Lahko bi ga komu ponesreči vrgla v glavo, a se na srečo to ni zgodilo. A vseeno me je šokiralo.

ZA NA KONEC…

Narava je del nas in zato jo moramo še bolj paziti, ker ko se v naravi uniči en del biodiverzitete, se to pozna tudi pri ljudeh. Narava nam je zelo dobra terapevtka, pomaga nas umiriti in nam da prostor za izražanje. Vedno nas posluša in nas objame. Z opazovanjem vidimo, da smo ji zelo podobni in da je ona naše ogledalo, kakor ljudje. Ima zelo dobre terapevtske spodobnosti in z njo se hitro prizemljimo ali izražamo čustva.  Ste že kdaj kričali v gozdu? Ali je to preveč »noro dejanje« v tem času?

 

 Živa Bombek

KO JE VSE ZAPAKIRANO V VATICO….

Velika tabu tema je, ko ženska zlorabi otroka. A povem vam, da tega ni tako zelo malo. Žal je 15 % do 20 % zlorab (raziskava v Sloveniji) , ki jih naredijo ženske. Ja, te ženske, ki imajo »kav« čustva in vse to. Tudi te mislim.

Mislite si, ah ženska s čustvi že ne more tega narediti. Lahko. Naredijo prikrito, zelo prikrito. Tako, da otroku sploh ni jasno, da je bil zlorabljen. Že po mnogih letih, se sploh ne zavedajo, da je do zlorabe prišlo. Teh primerov ni tako malo. Zlorab je za moje pojme več kot si mi mislimo ali vemo. Tega je ogromno. Preveč. V 21. stoletju je to še vedno tabu tema, a hkrati lahko vsak posameznik to preobrne.

Vsaka znana zloraba in deljenje informacije lahko ustavi naslednjo zlorabo. To je tako, ko pride ena nasmejana oseba med zagrnjene ljudi, počasi ne bodo več tako zagrnjeni in se bodo poskušali še oni vsaj malo nasmejati. Naprej zgleda debilno, a nato spoznajo, da se lahko malo sprostijo.

ZAKAJ…?

Mislim, da vse zlorabljene osebe pridejo do točke ko se vprašajo ZAKAJ, so bile one posiljene.  Ja, tudi jaz sem bila že tam. Tudi če prej nismo bili na tej točki, slej kot prej pridemo do nje. Takrat se lahko derete, jokate, mulite, jezite, klejete …a še vedno ne boste dobili odgovora zakaj. Takrat gledate sebe gor iz »šita« in še vedno ne boste dobili odgovora zakaj? Ja….takrat ste v paniki in hočete takoj dobiti odgovor, a ga ne boste dobili. Žal… Ni ga. Ampak ja vem, to boli.

A povem vam, da če ne bi bili vi bi bil kdo drug in potem bi se on vprašal zakaj. Tukaj dejansko nimam odgovora. Ne vem, če ga bomo kdaj dobili. Lahko pa rečem, da ste slučajno vi bili takrat tam. Da se je osebi  slučajno takrat preklopilo, da bi vas posilila. Ali da ste slučajno vi bili tam, se tam rodili, šli na ta vlak..itd itd. Ampak pri meni ne pije te vode. Kaj pa, če v življenju ni naključij in je vse v naprej nekako urejeno, ker na koncu se vse uredi? Vidite, vse ima kaj pa če…torej nimamo odgovora. Vsak ima svoj..kaj pa če.

Ne rabimo imeti odgovora za vse. Tudi mislim, da ne rabimo za vse odgovora…. 

 

STORILCI…

Jaz jih vidim kot ljudi, ki menijo da imajo veliko nadnaravne moči. Ki menijo, da obvladajo vse. Menijo, da imajo nadmoč in s to nadmočjo se spravijo nad otroka ali kogar koli. A v sebi so strti. S tem jih ne zagovarjam, tako jih vidim ta trenutek. Prevladuje jim seksualna energija, ki divja nad njimi in zato želijo prevladovati. Povsod gledajo ljudi. Večina se jih dela fino in ko pride resnica na dan povejo vse samo, da bi prikazali, da niso krivi. Naštudirajo vse za naprej. Krivdo prenesejo na žrtev, da si je to izmislila in takrat se delajo zelo fino.

Dostikrat želijo starše obrniti proti otrokom (če niso sami storilci), samo da bi si še tam nakopal problem. Delajo vse samo, da ne bi prišla resnica na plan. Delajo se fino, ko je to potrebno. Enkrat ko se to razve, se zaprejo vase in se vas začnejo bati. S tem jim odvzamete moč in si jo priborite nazaj. 

 

MOČ...

Moč imate tam kjer vas najbolj boli, torej v zlorabi. Oni nimajo nič moči, vi žrtve imate veliko moči, ki jo morate najti. Z delom na sebi jo boste slej kot prej našli. Ker..kdo ste vi? Ste osebe, ki je vse to preživela, torej imate izkušnje, le popredalčkati si morate. Ja, seveda je to je to na prvi pogled misija nemogoče. Ampak je mogoče! Je!

Res, da boli, da bi se kakšni dan samo ubili ampak to mine. To mine, ker spoznavate kdo ste in kdo so ljudje okoli vas. Najdite si osebe in si zgradite varno mrežo. Saj ste enakovredni kakor vsi ostali. Ampak ponovno storilec….vam je dal toliko sranja, da tega ne verjamete, vem. Tudi jaz nisem verjela. Tudi jaz še imam dneve, ki bi se skrila v mišjo luknjico, a hkrati imam tudi dneve, ko uživam in se zahvaljujem, da živim in da spoznavam kdo sem.

 

ZA NA KONEC…

Tako, da drage žrtve, verjemite si vse kar ste začutile po telesu ali se spomnile. Tega si ne morete izmisliti. Ni možnosti. Tudi vi ne pozabite na srce, ker to vaša prednost in s tem ga lahko držite, kolikor časa želite.

To bolečino, ki jo čutite pa spustite, da jo voda odnese in kakor pri reki nato do vas pride čim več uživanja in veselja v življenju. Vedite, le vi imate moč. Storilec nima toliko lastne moči kakor vi. Oni so… ker ne upajo priznati in se skrivajo ko pride v javnost. Žrtve se ne rabite skrivat in pridite iz svojih rovov ven in spregovorite, ker s tem boste opravili že eno tretjino svojega dela in posledično bo kolektivna tabu tema postala ne tabu.

 

 Živa Bombek

 

NEMOČ NIMA MOČI, TI IMAŠ MOČ…

Ljudje smo različni. Vsak drugače vidi eno zadevo. Vsak jo drugače občuti. Vsi smo unikat.  Tako kot vsak vidi drugače, tako različno tudi vidimo izobraževanje. Prav tako imamo vsi različne izzive. Izzive v šoli ali na sploh v življenju. Zato pa živimo, da rešujemo te probleme. Rešujemo, le če jih vidimo ali če nas motijo. Pomembno je, da kaj ukrenemo  in da ne čakamo na boljše čase.  Vsakega moti nekaj drugega in s tem ni nič narobe. Glavno je, da delamo in da se premaknemo. Včasih se premikamo kakor leopard, včasih kakor polžek. Glavno je, da se premikaš in da, če te na drugem nekaj moti, ga takoj ne obsodiš, ampak razmisliš.

Že dlje časa v mojo življenje prihaja veliko zgodb punc, ki so preživele spolno zlorabo. Podobne zgodbe se čutijo. Zgodba potuje po svetu kakor svetloba in odpira zgodbe drugih oseb, nekako tako to čutim. Seveda imamo podobne posledice, vzorce ali obrambne mahanizme. Hkrati smo si tako podobne in tako različne. Vsak primer je unikat, a hkrati si med sabo le z zgodbo pomagamo. Nekako začutimo, da nismo same v tem. Tako teče čas, energije krožijo in duše po svetu se zdravijo. 

 Ugotavljam, da veliko mladih, ki imajo kakršne koli stiske pustijo prvo šolo. Pred enim letom, sem tudi jaz spraševala, le zakaj?

Nemoč….

Sprašujem se točno toliko časa, dokler nekaj takega ni presenetilo  tudi mene. Pred kratkim mi je ena oseba  rekla, da pred učenjem (ali med) začuti paniko in nemoč. Rekla je tudi, da je to tako posesa, da ne more nič. Omenila je tudi, da ne ve kako se naj uči, ker preprosto  ne more. Razumem jo, kaj pa vi?

Ko se usedemo za mizo, da bi se učili, ravno takrat začnemo razmišljam in iz podzavesti prihajajo razne stvari. Bolj  ko se trudimo obdržati fokus, bolj raziskujemo v podzavesti. Kakor pozitivna  povratna zanka pri hormonih. Na enak princip delujejo takrat možgani in naša energija. Osebe, ki imajo travmo, ravno takrat udarijo razni fleši, tesnoba, aksioznost, testno aksioznost. Včasih res zgleda prava katastrofa. To se seveda lahko tudi zgodi osebi, ki misli da nima tako močne travme. Lahko pa imajo testno aksioznost, pred izpiti.  Nato nastane nemoč, strah, samosabotaža, jeza, žalost, fleši  in na koncu bi vse te zvezke samo nekam zabrisal in zakričal na glas ter zaklel se zjokal nato počasi šel naprej.  Če pride tako daleč, je super, ker gre pol to ven iz nas. Kaj pa, če ne pride do boja s tem? Ja razumem. Res katastrofa, če se trudiš in ne veš kaj je to. Naša energija je takrat razpršena po celem prostoru. Ravno nasprotno tega kar bi hoteli.

Podobno se lahko zgodi pred testi ali med testi. Meni se je že zgodilo, da sem se učila predmet 1 mesec in sem ga res obladala. Uživala sem v učenju, bila sigurna vase, nato pa obrat na dan izpita. Zbudila sem se z levo nogo, ravno ta dan zaradi strahu, nervoze zaradi izpita, so mi udarjali fleši iz vseh smeri. Res katastrofa. Res imaš občutek, da si najbolj nor  na celem svetu, da dovoliš podzavesti, da ti vdira. Čeprav vem, da podzavesti ne moreš kontrolirati. Posledično je slaba koncentracija, moti me je vsaki vdih in izdih. Nato pa nastane problem. Kako za 1 uro odstraniti vse te fleše in si priklicati nazaj samozavest?

Nekateri že na začetku obupajo, češ da se ne da. Problem je  tem, da osebe ne razumejo kaj se jim dogaja in prevzame jih je strah, nato se nehajo učiti ali celo delati svojo najljubšo stvar.  Za moje pojme, so to zelo zakomplicirane  stvari, ki vzamejo ogromno energije in volje. Najhujše je, ko rečejo saj se greš samo učit. Ne, žal to ni tako enostavno. Če bi bilo tako enostavno, bi se vsi učili. Kaj pa vi menite?

Moč… 

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj sploh vztrajam, če imam take probleme. Zakaj se sploh trudim? Ker se trudim že celo življenje in komaj zdaj razumem malo bolje kakor sem. Ko razumemo, nam postane lažje in takrat gremo preko strahu. Ravno zato, ker razumemo.

Ko razumemo vse te stiske, lahko gremo preko njih, ker se razumemo. Ker nismo več toliko konfuzni, razumemo, da zmoremo veliko. In še ena pripomba ta »norost« je od storilca, to vam je podaril on. To ni vaše! Ko sem jaz to ugotovila, sem se jokala 6 ur skupaj od veselja in žalosti. Čeprav sem padla 3 izpite zapovrstjo, sem bila pomirjena, ker sem vedela da ta samosabotaža ni moja ampak njegova. Vedite, da zmorete vse in še več tudi jaz tega nisem verjela. A zdaj verjamem, da so možgani neverjetno »plastični«.

Torej, ko boste razumeli zakaj ste aksiozni med učenjem ali pred tem vam bo lažje. Največkrat je to samosabotaža, ker seveda je sebe lažje sabotirati češ tega ne zmorem, kakor si povedati  jaz to zmorem, saj mi srce bije in živim. Težko nam je sprejeti pohvalo.

Tukaj tudi pomaga hvaležnost, da se lahko učite, da imate možgane, da niste rastlinica ki je priklopljena na posteljo in energija se že spremeni.

Ko napade fleš vašo zavest, ga narišite, opišite pojdite v naravo in se prizemljite.  To taktiko lahko uporabite tudi pred izpitom ali testom. Pomagajo tudi  glasba. Tukaj pomaga stavek, ki se glasi: »Sem tukaj in zdaj, noben mi nič ne more«. Nič ni narobe, če porabite za učenje 4 ure več. Jaz sem tudi porabila 7 dni več, le zato, ker mi preprosto ni šlo. Samo ne se zaradi tega še grajati, češ da ste nesposobni. Če bi se lahko učili  bi se že. Je tako?

Za na konec…

Vaja dela mojstra. Vem, da je to eden izmed najbolj suhoparnih stavkov, ampak predvsem resničen.  Ne obupati, če v prvo ne gre. Žal pri takih stvareh je potrebno vztrajati in biti potrpežljiv.  Ni lahko, je zelo težko a verjamem, da lahko vsakemu uspe, da se uči to kar si želi učiti. Če se ne želite več učiti, se pač ne učiti. Najbolj pomembno je, da poslušate sebe in veste zakaj ste se tako odločili, ker le vi imate moč za svoje življenje in izkušnje, da jih predelate, če le tako želite.

 

 

 

 Živa Bombek

 

 

 

 

MI SMO ŽIVALI, TOREJ IMAMO NAGON ZA PREŽIVETJE, KAJ PA POTEM…?

Preko življenja si zavestno ali nezavestno ustvarimo razne osebnostne vzorce ali obrambne mehanizme. Če je človek doživel kakršno koli travmo si ustvari vzorec za preživetje, ki je načeloma malo bolj trdovraten. Teh je načeloma več. Odvisno kje smo se rodili, kdaj, kaj smo doživeli, kolikokrat smo doživeli travmo itd. Lahko smo jih le podedovali (iz roda v rod), ampak od nas je odvisno kaj bomo iz njih naredili.

Dejansko se sploh ne zavedamo, zakaj se obnašamo tako kot se obnašamo. Sploh ne vidimo svojega vzorca, a najbolj zanimivo pa je to, da nam odnosi kažejo naše vzorce. Ni človeka, da teh osebnostnih vzorcev ne bi imel. Saj smo samo ljudje.

VSAK MEHURČEK V SVOJEM SVETU

Ok, ko si ustvarimo vzorec ali obrambni mehanizem (to ne gre iz danes na jutri)  smo kot v nekakšnem mehurčku. Jaz si to predstavljam tako,  da vsak živi v svojem svetu, v svojem mehurčku. Takšen svet si ustvarimo, da preživimo. Svet vidimo popolnoma drugače.  Lahko vidimo, kot da so vsi proti nam, kot da nas nihče ne razume ali celo tako, da so vsi proti nam in nam želijo škoditi. Brez njih (obrambe ali vzorca) nam je težko. Tukaj je odgovor, zakaj toliko malo ljudi dela na sebi. Brez mehurčkov nam je težko, dokler se ne navadimo na novo realnost. Ko želimo počiti ta mehurček, nastane problem. A to ne gre. Ne gre, ker je tako trdovraten. Bolj ko silimo v njega, bolj se nam prižigajo drugi vzorci, ki že mislimo, da smo jih predelali. Pride strah in še kaj. Pridejo dvomi. Pridejo zelo slabi dnevi. Pridejo slabi meseci. Meseci joka in bolečine. Ali meseci sramu. Še kar dvomimo, da zmoremo. Poskušamo na različne načine, da si ozavestimo obrambni mehanizem a še kar ne gre. Zavedamo se da imamo vzorec/ obrambni mehanizem, a ne vemo kako iti preko njega…dokler se ne zgodi preobrat.

SPREJETJE MEHURČKA

Ko ga sprejmemo, kot da je del nas, postane stvar malo lažja. Ker ta obramba smo mi, je del nas. Tudi to ne gre iz danes na jutri. Nato sledi meni osebno, zelo zanimiva točka. To obrambo že zelo dobro poznamo, vemo kdaj jo vklopimo in kdaj ne, a postane nam stvar katero zelo sovražimo. Posledično začnemo sovražiti sebe. Ja vem. Za moje pojme za trenutek ali mesec ali dva s tem ni nič narobe, saj to le pomeni, da te obrambe več ne rabimo. Sovražimo jo. Čez čas pa pride trenutek  žalovanja za to obrambo. Oh ja. Žalujemo lahko za vsako obrambo in za vsakim vzorcem, ki smo si ga ustvarili, da smo preživeli. Ja to se meni tudi zdi neumno, a kot zgleda brez tega ne gre naprej. Pride nekaj zelo težkih trenutkov. Sebi smo odveč. Ne vemo v katero luknjo bomo padli. Občutek imamo, da nekaj ne delamo prav. Zelo intenzivno, se vklopi ego. Postane težko, ker silijo ven stari vzorci od samomorilnih misli, vse do povečane aksijoznosti, tesnobe itd. Vsak ta korak občuti drugače. Pridejo trenutki, ko se v eno jokamo, smejimo in jezimo. To je okej. Le ustrašiti se ne smemo tega. Ampak ja, je nekaj novega in se ustrašimo. Zelo nas je strah, ker ne vemo kaj  je to!? Kdo smo in kaj je to? Ne vemo kaj je to! Ne vemo ker ne moremo vedeti, ker to je le en novi del nas. Posledično staro gre stran. Počutimo se, kod da se po svetu sprehajamo sami in pride 10000 novih občutkov ter zato je okej, da se o tem pogovarjamo, ker nimamo pojma kaj se dogaja. Ker sploh ne moremo razumeti.

POK MEHURČKA

Ko se nekako navadimo našega novega zavestnega stanja, se nam kar naenkrat svet okoli nas spremeni. Ne počutimo se več tako ogroženi ali da so vsi proti nas. Spremeni se vse, tudi naša energija in začnemo privlačiti druge ljudi. Ljudi, ki so bolj podobni nam in našim dejanjem. Naš strah se zmanjša. Naša zavest se spremeni in posledično se umirijo vsi vzorci, ki so nam udarili med tem, ko smo postajali tako ranljivi. Tudi ranljivosti se je potrebno navaditi. Na začetku je ranljivost, zelo ustrahujoča. Saj ko odstranimo obrambo, postanemo bolj ranljivi. Postanemo bolj mi in ne tisto kar drugi pričakujejo od nas. Ta pot ni lahka, a se zavedam da lahko vsi gremo po tej poti, če le to želimo in čutimo, da je čas. Verjamem, da lahko gremo preko aksijoznosti, tesnobe, depresije, paničnih napadov…. Verjamem, drugače ne bi bili kjer smo. Vsak naj posluša sebe. Vsi imamo v sebi zdravilo, da ozdravimo sebe, le najti ga je potrebno.

A vi veste kaj vam gre na jetra? Koga sovražite? Kdo sploh ste?

 

 

Živa Bombek