Vsako leto decembra ali januarja spoznam osebo ali pride do mene nova informacija, da je bil nekdo kakor otrok zlorabljen. Zadnje čase me niti to ne preseneti več, ker sem se začela zavedati, da je tega veliko več kakor kaže statistika. Zraven pa spoznavam, da večina teh oseb gre parkrat na pogovor in rečejo zdaj je to to, smo povedali ter trdijo, da so okej. Ne nismo kar okej. To ne gre kar tako. Veliko ljudi sem tudi spoznala, ki preprosto ne morejo iti iz cone udobja ali iz vloge žrtve in na to temo ne naredijo nič ali celo krivijo za svoje težave samo svoje starše. Res je, včasih so za vse to tudi krivi le starši, a ne vedno! Kriva je tudi vsa prtljaga, ki se nabere v našem telesu. Vse zgodbe, ki so se zgodile po zlorabi… Priznam, vse to skupaj me malo jezi, le zato, ker niso ljudje sposobni videti svoje jebe in iz dreka ven potegnit dobrobit sebi… npr. vitamine. Vidim kako ljudje trpijo a iz tega ne znajo oz. nočejo stopiti ali da nimajo te notranje moči. Vedno je odvisno od posameznika, kako si bo obrnil svoje življenje. Življenje je kruto. Zelo kruto…lahko nas tepta v nedogled, ampak tudi mi lahko vse to tudi ustavimo in samo od nas je veliko stvari odvisnih. Vem, da ni fora v tem, da vam solim pamet, saj je niti ne želim. Želim vam pokazati vitamine, ki se lahko dobite iz tega dreka ven in gre z tem drekom posledično tudi nekako živeti in ne le »živeti«.
OKOLICA
Zdaj pa malo resnice na dan. Ne se ustrašiti, ker vse to je življenje, ki ni črno belo in ki je lahko tudi kruto. Včasih se je potrebno res boriti za to jebano resnico. Veliko zgodb sem že slišala, da storilci v odrasli dobi žrtve osebno tožijo, češ da to ni vse skupaj res. Govorijo da jih že niso zlorabili, da si je žrtev vse izmislila in govori okoli neresnico in jim želijo le uničiti dobro čast. Tudi sem že slišala zgodbe, da ko žrtev prijavi na policijo zlorabo, da posledično storilec osebno tožijo njihove starše ali določene osebe, ki verjamejo žrtvam. Enaki problem, storilec se ustraši, da bodo uničili njegovo čast, ki je znana v okolici. Večina ljudi v njihovi bližini vidi storilce, kod dobre ljudi. Vidi le »dobro plat« storilcev. Ta njihov nasmeh, »štose« o spolnosti, se delajo fino, se prilizujejo ali celo jokajo. Seveda pa posledično, ti procesi na sodiščih trajajo lahko celo večnost. Mogoče je njihov namen to, da žrtev neha govoriti o vsem tem. Ali pa želijo dobiti iz vsega tega le faking denar. Ne vem.
Ampak tudi okolica ne želi iti iz cone udobja in ne verjamejo žrtvam. Posledično se še naprej družijo z ljudmi, ki so za žrtve precej toksični. Žrtvam vedno znova pripovedujejo, da se to ni zgodilo, da so si izmislili, da so občutljive, da so to le sanjale itd Posledično se žrtve še naprej družijo z temi toksičnimi ljudmi, ker veliko ljudi rajši da resnico pod predpražnik, da lahko «srečno živijo naprej«.
TELO
Ampak telo nič ne pozabi. Potrebno je delati kombinirano. Tukaj mislim na telesu, glavi in na duši. Še vedno trdim, da se 60 % travme nahaja v telesu (body memory) in da preostalih 40 % travme ostane za predelat z glavo (psihoterapija). Ampak kakor je v fiziki, da energija ne gre v nič tako je tudi z našo telesno energijo in menim, da je potrebno delati tudi na energijski ravni v telesu, tukaj štejem zraven dejavnost, ki energija kroži v telesu. Npr tek, hoja, boks, tekaško smučanje, meditacija, pohodništvo, meditacija… Po zlorabi se veliko stvari zapiše v živčni sistem, ne samo v spomin. V telesu pa obstaja tiha govorica, ki nas ves čas opozarja, tudi takrat, ko jo ignoriramo. Menim, da tudi za ta del obstaja na tem planetu zdravilo, a v tem mogoče kdaj drugič. Pravzaprav vse kar potrebujemo imamo že v sebi, le odkriti je potrebno.
NI TAKO PREPROSTO
Zavedam se, da bo veliko ljudi na ta zapis reklo bla bla bla bla...da to ni preprosto ali, da ga sploh ne bodo razumeli. Ne ni preprosto, ampak se jebano da. Zavedam se, da je lažje govoriti kakor narediti, ampak se da! Na sebi delam ne vem… od leta 2019 dala skozi o bože kaj vse. Trenutno sem že nekaj časa brez psihoterapevta. Dosti sem imela tega, da me niso za res razumeli, da so le govorili in me niso slišali. Dosti imam tega sranja resnično. Dosti sem imela tega prepričevanja in siljenja, kaj je okej za mene. Življenje gre naprej, jaz pa ostajam zadaj. No, vsaj takšen občutek imam. Dala sem skozi bolečino, jok, jezo, spoznala sebe, delčke sebe, spoznala preteklost in mojo sedanjost, spoznala, da sem ga tudi srala ter spoznala, da sem jebano ok oseba. Vse to mi je podarilo življenje in delo na tem dreku. Še vedno sem si hvaležna, da delam na vsem tem. Še vedno sem si hvaležna, da se nisem pred leti ubila ali porezala po celem telesu. Mojstrica prekrivanja občutkov in bolečine sem bila. Vedno znova mi življenje pokaže, da sem sama a hkrati, so ljudje okoli mene, ki obstajajo in mi lahko pomagajo ter posledično kakor vesoljci priletijo v moje življenje in mi pomagajo. Res je, na vsem tem je težko delati. Sem se tudi pred nekaj meseci spraševala, če bi na vsem tem kar nehala delati, samo to bi bil živi dolgčas. Ali ne? se to sploh da? Enkrat, ko začnemo na tem delati je skoraj nemogoče, da bi sebe dali na stranski tir. Na tem se lahko dela intenzivno ali majn intenzivno. Odločitev je ponovno le vaša.
Živa Bombek
