Skozi življenje dajemo skozi vsi vzpone in padce. Včasih lahko živimo le iz dneva v dan. Ali pa preživimo iz minute v minuto. Če to ne gre se odločimo, da živimo iz sekunde v sekundo in potem nam nekako uspe. Življenje je res težko. Vem in vidim. Od kdaj delam z naravo vidim veliko podobnosti med našim življenjem in naravo samo. Narava nas lahko veliko nauči le s tem, da je tukaj. Včasih so preprosto tako naporni dnevi, da niti ne vemo kako bomo funkcionirali jutri. Ampak nekako se drugo jutro zbudimo in vidimo, da mogoče nam bo danes le uspelo izpeljati dan in mogoče bo boljši dan kakor včeraj.
DOLGO ČASA NISEM PISALA
Ne dovolite, da bi vam vaši storilci zlorabe odvzeli še tisti glas, ki vam je ostal. Ne dovolite, da zaradi te izkušnje nehate govoriti. Ne dovolite, da bi vas ta črnina prevzela. Dovolite si vse to občutiti, ampak ne dovolite, da bi vas zaustavilo ali utišalo. To življenje je narejeno žal tako, da boste žal mogli za to dejanje prevzeti odgovornost. Noben drugi kakor vi ne bo sprejel odgovornosti. Delajte na tem, da vas ne bo ta krivda, ki jo čutite vsaki dan, vsako minuto, sekundo ali tisočinko…prevzela. Delajte na tem in prevzemite to gnilo odgovornost. Zakaj gnilo? Ker niste krivi in ker možgani se že zavedajo (slej kot prej) vejo, da niste krivi za zlorabo. Ja telo! Je še vedno telo. Tam so skriti občutki krivde, sramu in vsega ostalega. Dokler! Na tem ne boste delali. Ko se boste dotaknili tega dela sebe, boste resnično spoznali, kdo v resnici sploh ste.
Kar naenkrat boste sebe videli iz drugega zornega kota. Videli boste kaj je del travme in kaj se je prilepilo na vas. Opazili boste svoje razmišljanje in nekako boste videli kaj je del vas in kaj ni del vas. Opazili boste velike spremembe, ki so včasih precej težke. Težke zato, ker boste videli vse skupaj iz drugega kota in se vas bo dotaknilo. Opazili boste, da je razmišljanje za nas drugačno in drugače gledamo na svet okoli sebe. Opazili boste detajle, ki jih prej niste opazili. To je naporno obdobje…
VSAK IMA SVOJ LIMIT
Ko sem začela boksati v ringu, sem za vsak udarec, ki sem lepo boksnila trenerja (tu mislim ta udarec, ki se začuti, da je popolni) sem se trenerju opravičila. Sploh nisem vedela, kako naj boksam. On mi je rekel, ma samo boksaj saj znaš.
Potem….me je malo močneje boksnil v trebuh, moja obramba je bila še šibka in sem znorela. Prvo sem direkt, direkt in direkt ga v obraz (v nos), nato pa… Spravila sem ga v kot in do konca sem ga zmlela.. Tukaj je bil moj limit pri boksu. Prav tako ima vsak svoj limit z delom na tej zajebani travmi. O fak, zakaj se je to moglo sploh zgoditi?
Toliko sranja to pusti za seboj. Več kakor spoznavaš, več vidiš in majn imaš upanje, da bo kdaj še sploh okej. Prideš do točke preloma, ki si resnično zmeden. A hkrati se zavedaš, da bo tudi to enkrat ok….verjetno. Do zdaj se je res vse nekako uredilo. Ja, vse se nekako uredi. To vidim. A tudi ti opaziš to?
Travma pusti sledi na vseh nivojih človeškega delovanja. Na njej je potrebno delati na vseh nivojih. Tukaj mislim na telesu, možganih in mislim, da na eni točki tudi duhovno (umirjanje telesa). Nekatere osebe preprosto ne morejo delati na vseh teh nivojih ali ker več ne morejo ali pa preprosto ne vidijo pomena. Ali pa jim je pretežko. Ali pa preprosto, ljudje smo res različni.
Tukaj naj omenim, da se sebe še vedno sovražim in da včasih res ne vem kaj naj z vsem tem naredim. Ampak nekako izpeljem in grem naprej in poskusim vedno ne le » živeti« ampak faking živeti. Občutiti vse, tudi jok in bolečino ali pa body memory ali fleše. Ali pa vse skupaj.
AMPAK , EJ SE DA…!
V teh trenutnih, ko se počutimo preveč na tem planetu in ko čutimo preveč vsega. Občutimo tudi krivdo, sram, gnus in vso to sranje, ki je prisotno v nas. Takrat je v redu, da se ne zapremo vase in o tem vsem govorimo. Vem ni preprosto, ampak to nam da upanje, da bo vse okej. Težko je ker ne vemo komu bi povedali itd. oz. kako….ampak redu je, da nekdo izve. Pa če je to le narava.
Ne morem verjeti, ampak res smo ljudje človeška bitja, ki preprosto rabimo ob sebi človeka, ki te človeško posluša. Res je, da narava tu zmaga, a včasih tudi ljudje niso tako slabi, samo poiskati ga je potrebno oz. nam ga da življenje samo. Ko smo na to pripravljeni. Ja, vedno je tako. Hvala ljudem, ki ste sekali mojo pot v življenju.
Kar sem se naučila v teh letih je to, da grem naprej pa, če je še tako težko. Kot zgleda sem to jaz. Nekako spoznavam, da me malo kateri človek res razume. Vidim, da je narava res del mene in za njo sem v teh mesecih naredila ogromno in tudi bom delala v naprej. Kakor narava pomaga meni, tako pomagam jaz njej. Zavedam se, da mi je narava kdaj bližje kakor ljudje. Razumem zdaj, da taka pač sem. Pač to sem jaz. Glede na vso mojo preživeto travmo, kar super peljem to življenje naprej. Je težko na čase, ampak ok. Mam to… verjetno.
Živa Bombek
