Ne vem kje naj začnem. Načeloma se začne na začetku, na koncu, nekje vmes ali pa nikjer. Nekako sem se odločila, da začnem nekje vmes. Te dni moj hrček ponoči nekako ne da miru. Imam sanje za sanje v nedogled. Sanjam zlorabo. Ne morem spati. Ponoči me tesnoba v nedogled preganja in posledično skozi dan, me boli glava. Naporno je to. Moji možgani se ne umirijo, ne morejo se umiriti. Kako? Ne pomaga jim nič. Ne pomaga boks, plavanje ali večerni topli pogovor z res ok prijatelji. Ko je tako, se počutim res ne močno, rahlo panično in vse mi gre na jetra res vse. Dosti imam vsega. Pač… too much.
SAMODISCIPLINA
Nekako bi bilo v redu, da bi se učila saj imam jutri zadnji izpit v tem letu oz. mogoče, celo zadnji izpit na faksu. Bomo videli. Dostikrat se sprašujem, kaj meni naredi izpitno obdobje. Načeloma je prvo zelo kaotično, nato napredujem. Zelo napredujem, res ogromni preskok se zgodi, skoraj iz danes na jutri. Mogoče je tukaj ta pojem, kar te ne ubije te ukrepi. Ali to naredi res samo stres? Ali preprosto, med izpitnim obdobjem, delam tudi na sebi? Ne vem. Zavedam se, da za vse to, je potrebna disciplina in veliko odrekanje. Od kdaj kar se spomnim, sem znala sama sebe dobro nadzorovati.
V osnovni šoli sem tudi napredovala po letih, ampak ponovno ne takoj. Vsako leto, sem nekako bolje znala slediti šoli. Npr… tako menim. Bila sem tista učenka z enkicami pri nareku, angleščini in še kje. Preprosto sem delala na vsem tem, vedela sem oz. kot otrok druge nisem imela, kod da sem delala na vsem tem. Če mi je pasalo ali pa ne. Takrat nisem imela samozavesti. Čutila sem, da druge jebeno nimamo. Počutila sem se res neumno. Kako drugim gre in meni ne!? Kje je fora? Kaj je narobe z mano? Nič! Le drugače sem vse okoli sebe opazovala in še opazujem. Pač nismo vsi za vse! Seveda tudi v blogu preskakujem iz ene teme v drugo temo. Pač to sem jaz. Druge nimamo! Življenje gre naprej! Kar koli se zgodi, življenje gre jebeno naprej! Tudi to ni pravično! A o tem malo pozneje ali drugič. Ne vem, kam me bo peljal ta blog.
VDIH IN IZDIH
Zavedam se, da sem skozi leta zelo napredovala na vseh nivojih. Tukaj ne mislim šole, faksa in podobno tukaj mislim predelovanje te jebane travme. Ki niti ni »predelovanje« ampak le… kako se naučiti z njo živeti? Kako živeti in ne le »živeti«? Kako iti naprej, ko te samo življenje že tlači in pušča nekje v odzadju. Kako dihati z življenjem in da ne vedno misliš, da si neumen? Kako iti naprej kljub vsemu temu? Kako se pogovarjati, ko imaš pred sabo fleše? Kako spati, če imaš obdobje nočnih mor ali pa celo vsako noč nočne more? Kako živeti, če ne spiš? Kaj te polni, ko že misliš da je to to? Kaj ti da tisti smisel, ko ga ne vidiš? Kdo si, ko se izgubiš v svoji notranjosti? Kdo si ko začutiš krivdo, ne moč in podobno…in ko se sprašuješ ali si še ok človek? Kdo si? Ne ne, z vsem tem nisi v vlogi žrtve. Si le človek, ki je dal skozi veliko sranja in še žal veliko boš mogel dati skozi. Ni preprosto se naučiti živeti, tako da se naučiš imeti rad sebe in posledično vse okoli sebe. Ne samo naučiš, ampak da boš bil zadovoljen kar si oz. v kaj te je življenje preoblikovalo! Ej, dihaš torej si preživel! Bodi ponosen na to. Vem, včasih je jeba res je jeba, se sovražiš ampak poglej zraven vsega tega sranja, kdo še si. Si človek, ki dihaš. Si človek, ki bi lahka postal hujši od osebe, katera te je zlorabljala ampak nisi! Ker si se odločil, da boš sledil luči in ne temi, ki je v vseh nas. Vedite za vsem tem sledi faking odločitev!
To niso preproste zadeve in pazite nase, da se ne skurite. Pazite nase, da ko vam je dovolj je dovolj in poskusite umiriti situacijo, ker le sami sebe imate. Hvala, eni osebi, za ta zadnji stavek.
ZA NA KONEC ALI ZA NOVI ZAČETEK NASLEDNJEGA BLOGA
Zavedam se, da je nepravično da čutite krivdo, sram, gnus, nemoč, jezo, žalost in še kaj ali po domače rečeno sranje. Ampak nekako je naša dolžnost, da delate na teh zadevah, na zlorabah in raznih travmah ali na življenju samem. Samo zato, da ne prenesete vsega tega naprej, na naslednjo generacijo. Poskrbite, za sebe in veste kaj vas iztiri. Recimo, da se ne derete vse povprek in da delate na vsem tem. No, tudi vam bo lažje življenje. Vem, da ni preprosto se zavedam ampak to je naša dolžnost. Žal. Delajte na bolečini, ker ne bo kar izginila. Delajte na strahu, ker ne bo kar izginil.
Tukaj pa lahko delim zanimivo misel, ki me je preplavila, ko sem se učila za en predmet na faksu oz. podobnost med nami in naravo. Narava mi daje vedno aha efekte, ker me še edino ona preseneti. Naravo je predramilo globalni segrevanje in mi (ljudje). Ko delamo varstvo narave je potrebno slediti trenutku zdaj, ker se zavedamo, da tako kot je bilo žal več ne bo. Naše delo je, da ji v sedanjosti pomagamo, da ji bo lažje in s tem ohranjamo biodiverziteto kolikor lahko. Naravovarstveniki zraven dobrobit narave, izobražujemo ljudi jim kažemo, pravzaprav imamo kar težko delo, še dobro da imam občutek za ljudi. Ker potem gre vse lažje. No in delo na sebi oz. delo na samem življenju je enako. Popolnoma enako. Travma je za nas kakor globalno segrevanje ali uničevanje biodiverzitete ali habitata. Z delom na vsem tem poskrbimo, da preteklost uskladimo z sedanjosto in da poskusimo živeti sedaj. Hkrati pa nikoli ne bomo enaki, kakor smo bili v preteklosti. Kakor naša narava.
Opazujte sebe in poskusite ugotoviti, kaj vam ne ugaja. Ne delajte samo na psihi ampak tudi na telesu in na duši. Vse to skupaj se zelo prepleta. Telo res nič ne pozabi, tam se skriva veliko zaklada, ki nas vedno znova čaka. Poglejte v to temno stran svoje sence in prižgala se vam bo SOS lučka, ki čaka v vas na ta dan.
