GORE SO RES KUL

 Velikokrat, ko hodim po gorah, se spomnim svoje otroške preteklosti. S starši smo prehodili veliko vrhov, predvsem po Julijskih Alpah. Ko vidim otroke, se spomnim na svojo otroško neučakanost. Tako sem bila neučakana, da noč pred turo sploh nisem mogla normalno spati. Neučakanost je bila na vrhuncu. Lahko rečem, da se to ni bistveno spremenilo. Spomnim se res finih detajlov, ki smo jih doživeli po gorah. Par let (15 npr.) zapovrstjo smo šli v Trento in si najeli kočo ter tam ostali tudi po 14 dni. Z bratom se sploh nisva razburjala, ko smo vstajali ob 5. zjutraj in čez pol ure že šli z avtom do izhodiščne točke. Ja, bili so drugačni časi. Predvsem pa je bilo manj pohodnikov in več samote. Nadeli smo si kapo, naglavno lučko, flis, obuli čevlje ter veselo hodili. Prvo je bilo rahlo mučno, saj je bilo zgodaj zjutraj in moji možgani so bili malo zblojeni, ampak sveža jutra so nas hitro zbudila. Ko se je pokazal dan, so mi pa vedno šli mravljinci po telesu in ob tem občutku sem res uživala. Ta občutek je še vedno neverjeten. Spomnim se prvega trenutka, ko so mi rekli: »Ej Živa, zdaj si dovolj velika in lahko bi šli jutri na Malo Mojstrovko po severni strani!« Seveda sem kljub vnetim ušesom rekla… ja!!!! Noro je bilo. Dogodivščina na kvadrat.

Tukaj lahko omenim, da sem kot otrok imela strah pred višino, ampak sem to v dijaških letih premagala. Nekako sem se pahnila v to. Vedela sem, da če tega ne premagam, ne dobim te svobode in je šlo step by step – osvajala sem vedno težje vrhove. Tako da vem, vse se da, če se želi.

Pogostokrat se spomnim teh trenutkov, ko se sprehajam sama (ali v družbi) po vseh teh vrhovih. Lahko se zahvalim staršema, da sta mi dala najboljšo terapijo, ki obstaja na tem planetu. In to so gore! Ti spomini so res legendarni in vedno, ko se spomnim nanje, me preplavijo topli občutki…

GORE SO MI VEDNO KRILE HRBET IN MI GA ŠE KRIJEJO…

Seveda pa življenje ni vedno tako fino in fajn. Kot bi rekla moja babi: »Življenje ni potica.« Kar je res. Tukaj je na mestu vprašanje: Kaj bi vse naredile žrtve, da bi nazaj dobile to, kar čutimo, da bi rade dobile nazaj? Do kod se lahko spustimo, da smo zadovoljni v življenju? Kaj vse moramo doseči, narediti ali le »popraviti«? Kolikokrat si moramo ponoviti, kdo smo? Kolikokrat bi naj delile zgodbo? Komu? Kaj sploh je tu pomembno? Koliko telo pozabi? Kdo smo? Kaj moramo narediti? Danes? Jutri? Nikoli? Fak! A je potrebno, da bo enkrat OK? Kdaj je sploh OK? Kaj je OK? Fak, življenje je včasih res jebeno. Res jebeno.

Novinarji velikokrat rečejo, da bi si vsaka žrtev želela, da bi to pozabila! Ni res! Tega ne upamo pozabiti! Vse skupaj je bolj zakomplicirano! To je del nas in nekatere ne bodo in ne upajo nikoli spustiti! To je del body memory-ja! Nekatere ne upajo iti tako izven cone! In potem tu pride čas! Terapije! Delo na sebi! Ljudje! Odnosi! O fak, toooo much… Časa nam jebeno zmanjkuje! Vedno! Nimamo toliko časa, kolikor bi ga potrebovali, da bi vse to razumeli, sprejeli, obdelali…! A gore meni krijejo hrbet in vedno mi ga bodo! Ostanimo pri času!

GORE MI DAJO POMEN VZTRAJATI, LE ZARADI SVOJE MOGOČNOSTI IN SVOJE ČAROVNIJE...

Ja, tu pa res ne vem, kje naj začnem. Na sebi delam intenzivno že par let. Rekla bi, kaj vem, 5 let + 2 leti le branja knjig in znanstvenih člankov. A vedno znova ugotavljam, da nam primanjkuje časa. Življenje gre naprej, a mi ostajamo na mestu. Življenje nas poriva naprej, a mi nismo ready. Se trudimo in na koncu same terapije ne potekajo tako dolgo, kot bi bilo potrebno. Kot bi si želeli. Dostikrat so mi omenili, da toliko časa, kolikor hodim, pač ljudje na terapije ne hodijo. Ja, sorry. Eni smo vzeli vse skupaj tako resno, da pač poskušamo živeti in ne le »živeti«. Poleg vsega tega pa govorijo, naj si vzamemo čas! Bulšit, časa ni! Ni ga!! Čas je že šel med tem, ko so nas zlorabljali. Jezi me, da je sistem tako narejen.

Po eni strani govorijo to, in to je OK, a po drugi strani še sami ne upajo stopiti iz lastne sence. Ajde, terapevti, tudi vi morate nekaj ukrepati in ne samo mi! Mi smo že s tem veliko naredili, da smo spregovorili, da delamo na tem vsak jeben dan, in pol dobimo slabo vest samo zato, ker slučajno smo nekaj časa »na mestu«. Samo zato, ker ne gre faking hitro, ker ne more iti. Ker rabimo čas… čas, ki ga ni!

V NARAVI SE MOJI MOŽGANI IN TELO UMIRIJO…

Nekako tako se mi pogosto dogaja v mojih možganih in v telesu. Vse naenkrat bi delila, a hkrati nič ali pa ne morem. Vse skupaj bi kdaj nekam dala, ampak to ni pametno. Bi šla naprej, a si ne upam. Delam na vsem tem, a ne gre hitro. Vse to in še več imam v glavi in telesu, a še vedno včasih vsega tega ne znam umiriti ali obrazložiti.

Pridejo trenutki, ko se še vedno sovražim, ampak grem naprej! Zase! Za vse žrtve in še koga! Pridejo trenutki, ko ne vem, kako bo danes. A vstanem! Pridejo trenutki, ko me je zelo strah iti na terapijo, ampak grem! Pridejo trenutki, ko ne morem več iti na terapijo, a grem, ker vem, da je več pozitivnega kakor negativnega! Pridejo trenutki, ko se mi ne da biti v družbi, a grem samo zato, da se spravim izven cone udobja! Pridejo trenutki, ko se mi ne da iti na trening. Ampak grem, ker vem, da mi bo po tem bolje in da se bo umiril body memory. Pridejo trenutki, ko bi se le zaprla v hišo in tam ostala. Ampak rajši grem ven v naravo! Diham! Hodim! Se premikam naprej in se ne ustavim na mestu! Pridejo trenutki, ko ne bi nič več delila, ampak vem, da drugega nimam, kakor da delim. To delam zase in za druge žrtve! Pridejo trenutki, ko bi se jokala cele dneve, a sploh ne vem, kako. Potem pridejo trenutki, ko se sploh ne morem jokati in mi udari obramba. S to obrambo uničim celo okolico okoli sebe! Potem se sovražim, ker tudi to sem jaz! Ker se borim! Sama s seboj! Potem nekaj v meni zasveti in rečem: žalostna sem, žalostna, a ne morem jokati… in potem se energije sprostijo.

K nam pridejo ljudje, ki nas imajo radi, se objamemo, zjokamo in gremo naprej, ker drugega nimamo. Ker vemo, da nas rabijo ljudje. Zemlja. Ali le naša mačka, ki je vedno tako vesela, ko nas vidi.

Ja, in zato se vztraja. Ker danes je danes in jutri je jutri. Vztraja se zato, ker drugega nimamo. Vztraja se zato, da se naučiš živeti in predelati, kar se da. Vztraja se zato, da vidiš, da si močnejši od storilcev. Vztraja se zato, da si storilec več ne upa iti iz hiše in tako zaščitiš ljudi v celem mestu. Vztraja se zato, da živiš in ne le »živiš«.

Ej, maš to!
Dihaj…
Si samo človek…
Poškodovani človek…
Ej. Vsi smo poškodovani…
»Ne sekiraj se«!
Baje vse mine… tudi to bo…
Daj, si vklopi muziko ali tri…
Imaš to!
Hodi dalje, ker drugega nimaš.

  

 Živa Bombek

ZA NAPREDEK JE POTREBNO VELIKO ODREKANJA IN SAMODISCIPLINE

Ne vem kje naj začnem. Načeloma se začne na začetku, na koncu, nekje vmes ali pa nikjer. Nekako sem se odločila, da začnem nekje vmes. Te dni moj hrček ponoči nekako ne da miru. Imam sanje za sanje v nedogled. Sanjam zlorabo. Ne morem spati. Ponoči me tesnoba v nedogled preganja in posledično skozi dan, me boli glava. Naporno je to. Moji možgani se ne umirijo, ne morejo se umiriti. Kako? Ne pomaga jim nič. Ne pomaga boks, plavanje ali večerni topli pogovor z res ok prijatelji. Ko je tako, se počutim res ne močno, rahlo panično in vse mi gre na jetra res vse. Dosti imam vsega. Pač… too much.

SAMODISCIPLINA

Nekako bi bilo v redu, da bi se učila saj imam jutri zadnji izpit v tem letu oz. mogoče, celo zadnji izpit na faksu. Bomo videli. Dostikrat se sprašujem, kaj meni naredi izpitno obdobje. Načeloma je prvo zelo kaotično, nato napredujem. Zelo napredujem, res ogromni preskok se zgodi, skoraj iz danes na jutri. Mogoče je tukaj ta pojem, kar te ne ubije te ukrepi. Ali to naredi res samo stres? Ali preprosto, med izpitnim obdobjem, delam tudi na sebi? Ne vem. Zavedam se, da za vse to, je potrebna disciplina in veliko odrekanje. Od kdaj kar se spomnim, sem znala sama sebe dobro nadzorovati.

V osnovni šoli sem tudi napredovala po letih, ampak ponovno ne takoj. Vsako leto, sem nekako bolje znala slediti šoli. Npr… tako menim. Bila sem tista učenka z enkicami pri nareku, angleščini in še kje. Preprosto sem delala na vsem tem, vedela sem oz. kot otrok druge nisem imela, kod da sem delala na vsem tem. Če mi je pasalo ali pa ne. Takrat nisem imela samozavesti. Čutila sem, da druge jebeno nimamo. Počutila sem se res neumno. Kako drugim gre in meni ne!? Kje je fora? Kaj je narobe z mano? Nič! Le drugače sem vse okoli sebe opazovala in še opazujem. Pač nismo vsi za vse! Seveda tudi v blogu preskakujem iz ene teme v drugo temo. Pač to sem jaz. Druge nimamo! Življenje gre naprej! Kar koli se zgodi, življenje gre jebeno naprej! Tudi to ni pravično! A o tem malo pozneje ali drugič. Ne vem, kam me bo peljal ta blog.

VDIH IN IZDIH

Zavedam se, da sem skozi leta zelo napredovala na vseh nivojih. Tukaj ne mislim šole, faksa in podobno tukaj mislim predelovanje te jebane travme. Ki niti ni »predelovanje« ampak le… kako se naučiti z njo živeti? Kako živeti in ne le »živeti«? Kako iti naprej, ko te samo življenje že tlači in pušča nekje v odzadju. Kako dihati z življenjem in da ne vedno misliš, da si neumen? Kako iti naprej kljub vsemu temu? Kako se pogovarjati, ko imaš pred sabo fleše? Kako spati, če imaš obdobje nočnih mor ali pa celo vsako noč nočne more? Kako živeti, če ne spiš? Kaj te polni, ko že misliš da je to to? Kaj ti da tisti smisel, ko ga ne vidiš? Kdo si, ko se izgubiš v svoji notranjosti? Kdo si ko začutiš krivdo, ne moč in podobno…in ko se sprašuješ ali si še ok človek? Kdo si? Ne ne, z vsem tem nisi v vlogi žrtve. Si le človek, ki je dal skozi veliko sranja in še žal veliko boš mogel dati skozi. Ni preprosto se naučiti živeti, tako da se naučiš imeti rad sebe in posledično vse okoli sebe. Ne samo naučiš, ampak da boš bil zadovoljen kar si oz. v kaj te je življenje preoblikovalo! Ej, dihaš torej si preživel! Bodi ponosen na to. Vem, včasih je jeba res je jeba, se sovražiš ampak poglej zraven vsega tega sranja, kdo še si. Si človek, ki dihaš. Si človek, ki bi lahka postal hujši od osebe, katera te je zlorabljala ampak nisi! Ker si se odločil, da boš sledil luči in ne temi, ki je v vseh nas. Vedite za vsem tem sledi faking odločitev!

To niso preproste zadeve in pazite nase, da se ne skurite. Pazite nase, da ko vam je dovolj je dovolj in poskusite umiriti situacijo, ker le sami sebe imate. Hvala, eni osebi, za ta zadnji stavek.

ZA NA KONEC ALI ZA NOVI ZAČETEK NASLEDNJEGA BLOGA

Zavedam se, da je nepravično da čutite krivdo, sram, gnus, nemoč, jezo, žalost in še kaj ali po domače rečeno sranje. Ampak nekako je naša dolžnost, da delate na teh zadevah, na zlorabah in raznih travmah ali na življenju samem. Samo zato, da ne prenesete vsega tega naprej, na naslednjo generacijo. Poskrbite, za sebe in veste kaj vas iztiri. Recimo, da se ne derete vse povprek in da delate na vsem tem. No, tudi vam bo lažje življenje. Vem, da ni preprosto se zavedam ampak to je naša dolžnost. Žal. Delajte na bolečini, ker ne bo kar izginila. Delajte na strahu, ker ne bo kar izginil.

Tukaj pa lahko delim zanimivo misel, ki me je preplavila, ko sem se učila za en predmet na faksu oz. podobnost med nami in naravo. Narava mi daje vedno aha efekte, ker me še edino ona preseneti. Naravo je predramilo globalni segrevanje in mi (ljudje). Ko delamo varstvo narave je potrebno slediti trenutku zdaj, ker se zavedamo, da tako kot je bilo žal več ne bo. Naše delo je, da ji v sedanjosti pomagamo, da ji bo lažje in s tem ohranjamo biodiverziteto kolikor lahko. Naravovarstveniki zraven dobrobit narave, izobražujemo ljudi jim kažemo, pravzaprav imamo kar težko delo, še dobro da imam občutek za ljudi. Ker potem gre vse lažje. No in delo na sebi oz. delo na samem življenju je enako. Popolnoma enako. Travma je za nas kakor globalno segrevanje ali uničevanje biodiverzitete ali habitata. Z delom na vsem tem poskrbimo, da preteklost uskladimo z sedanjosto in da poskusimo živeti sedaj. Hkrati pa nikoli ne bomo enaki, kakor smo bili v preteklosti. Kakor naša narava.

Opazujte sebe in poskusite ugotoviti, kaj vam ne ugaja. Ne delajte samo na psihi ampak tudi na telesu in na duši. Vse to skupaj se zelo prepleta. Telo res nič ne pozabi, tam se skriva veliko zaklada, ki nas vedno znova čaka. Poglejte v to temno stran svoje sence in prižgala se vam bo SOS lučka, ki čaka v vas na ta dan.

 

 

Živa Bombek

 

 

 

 

SKOZI SRANJE DO SMISLA (ALI VSAJ UPANJA)

Skozi življenje dajemo skozi vsi vzpone in padce. Včasih lahko živimo le iz dneva v dan. Ali pa preživimo iz minute v minuto. Če to ne gre se odločimo, da živimo iz sekunde v sekundo in potem nam nekako uspe. Življenje je res težko. Vem in vidim. Od kdaj delam z naravo vidim veliko podobnosti med našim življenjem in naravo samo. Narava nas lahko veliko nauči le s tem, da je tukaj. Včasih so preprosto tako naporni dnevi, da niti ne vemo kako bomo funkcionirali jutri. Ampak nekako se drugo jutro zbudimo in vidimo, da mogoče nam bo danes le uspelo izpeljati dan in mogoče bo boljši dan kakor včeraj.

 

DOLGO ČASA NISEM PISALA

Ne dovolite, da bi vam vaši storilci zlorabe odvzeli še tisti glas, ki vam je ostal. Ne dovolite, da zaradi te izkušnje nehate govoriti. Ne dovolite, da bi vas ta črnina prevzela. Dovolite si vse to občutiti, ampak ne dovolite, da bi vas zaustavilo ali utišalo. To življenje je narejeno žal tako, da boste žal mogli za to dejanje prevzeti odgovornost. Noben drugi kakor vi ne bo sprejel odgovornosti. Delajte na tem, da vas ne bo ta krivda, ki jo čutite vsaki dan, vsako minuto, sekundo ali tisočinko…prevzela. Delajte na tem in prevzemite to gnilo odgovornost. Zakaj gnilo? Ker niste krivi in ker možgani se že zavedajo (slej kot prej) vejo, da niste krivi za zlorabo. Ja telo! Je še vedno telo. Tam so skriti občutki krivde, sramu in vsega ostalega. Dokler! Na tem ne boste delali. Ko se boste dotaknili tega dela sebe, boste resnično spoznali, kdo v resnici sploh ste.

Kar naenkrat boste sebe videli iz drugega zornega kota. Videli boste kaj je del travme in kaj se je prilepilo na vas. Opazili boste svoje razmišljanje in nekako boste videli kaj je del vas in kaj ni del vas. Opazili boste velike spremembe, ki so včasih precej težke. Težke zato, ker boste videli vse skupaj iz drugega kota in se vas bo dotaknilo. Opazili boste, da je razmišljanje za nas drugačno in drugače gledamo na svet okoli sebe. Opazili boste detajle, ki jih prej niste opazili. To je naporno obdobje…

 

VSAK IMA SVOJ LIMIT

Ko sem začela boksati v ringu, sem za vsak udarec, ki sem lepo boksnila trenerja (tu mislim ta udarec, ki se začuti, da je popolni) sem se trenerju opravičila. Sploh nisem vedela, kako naj boksam. On mi je rekel, ma samo boksaj saj znaš.

Potem….me je malo močneje boksnil v trebuh, moja obramba je bila še šibka in  sem znorela. Prvo sem direkt, direkt in direkt ga v obraz (v nos), nato pa… Spravila sem ga v kot in do konca sem ga zmlela.. Tukaj je bil moj limit pri boksu. Prav tako ima vsak svoj limit z delom na tej zajebani travmi. O fak, zakaj se je to moglo sploh zgoditi?

Toliko sranja to pusti za seboj. Več kakor spoznavaš, več vidiš in majn imaš upanje, da bo kdaj še sploh okej. Prideš do točke preloma, ki si resnično zmeden. A hkrati se zavedaš, da bo tudi to enkrat ok….verjetno. Do zdaj se je res vse nekako uredilo. Ja, vse se nekako uredi. To vidim. A tudi ti opaziš to?

Travma pusti sledi na vseh nivojih človeškega delovanja. Na njej je potrebno delati na vseh nivojih. Tukaj mislim na telesu, možganih in mislim, da na eni točki tudi duhovno (umirjanje telesa). Nekatere osebe preprosto ne morejo delati na vseh teh nivojih ali ker več ne morejo ali pa preprosto ne vidijo pomena. Ali pa jim je pretežko. Ali pa preprosto, ljudje smo res različni.

Tukaj naj omenim, da se sebe še vedno sovražim in da včasih res ne vem kaj naj z vsem tem naredim. Ampak nekako izpeljem in grem naprej in poskusim vedno ne le » živeti« ampak faking živeti. Občutiti vse, tudi jok in bolečino ali pa body memory ali fleše. Ali pa vse skupaj.

 

AMPAK , EJ SE DA…!

V teh trenutnih, ko se počutimo preveč na tem planetu in ko čutimo preveč vsega. Občutimo tudi krivdo, sram, gnus in vso to sranje, ki je prisotno v nas. Takrat je v redu, da se ne zapremo vase in o tem vsem govorimo. Vem ni preprosto, ampak to nam da upanje, da bo vse okej. Težko je ker ne vemo komu bi povedali itd. oz. kako….ampak  redu je, da nekdo izve. Pa če je to le narava.

Ne morem verjeti, ampak res smo ljudje človeška bitja, ki preprosto rabimo ob sebi človeka, ki te človeško posluša. Res je, da narava tu zmaga, a včasih tudi ljudje niso tako slabi, samo poiskati ga je potrebno oz. nam ga da življenje samo. Ko smo na to pripravljeni. Ja, vedno je tako. Hvala ljudem, ki ste sekali mojo pot v življenju.

Kar sem se naučila v teh letih je to, da grem naprej pa, če je še tako težko. Kot zgleda sem to jaz. Nekako spoznavam, da me malo kateri človek res razume. Vidim, da je narava res del mene in za njo sem v teh mesecih naredila ogromno in tudi bom delala v naprej. Kakor narava pomaga meni, tako pomagam jaz njej. Zavedam se, da mi je narava kdaj bližje kakor ljudje. Razumem zdaj, da taka pač sem. Pač to sem jaz. Glede na vso mojo preživeto travmo, kar super peljem to življenje naprej. Je težko na čase, ampak ok. Mam to… verjetno. 

 

 Živa Bombek