Tudi danes bom pisala o tabu temi. Kar dolgo sem razmišljala, kateri zapis bi si podarila tokrat oz. kateri del življenja bi dala na papir in se iz tega nekaj naučila. Ali ste kdaj opazili, da se nekaj vedno znova in znova ponavlja, dokler se tega ne naučite oz. nekako presekate? Kot da dobivamo nekakšne lekcije v življenju in ko jih usvojimo, pridejo naslednje … Ko že mislimo, da smo se naučili, pa pride izpitna lekcija. Ta nas preizkuša bolj kakor najtežji izpit na faksu.
UBIJANJE Z BESEDAMI
Prepričana sem, da je vsak izmed vas vsaj enkrat doživel psihično nasilje. Mogoče ste ga v šoli, doma, v službi, družbi … Morda ga doživljate celo te dni? Upam, da vas je takih čim manj. Razumem vas, naporno je to poslušati dnevno, mesečno ali celo leta. Ne dopustite drugemu, da vas nadvlada! Če doživljate tovrstno nasilje, si iz ljubezni do sebe postavite meje in izstopite. Govorim vam iz izkušenj, da se ni dobro v tem notri »pacat«, ker na vas pušča posledice. Če se imate vsaj malo radi (kar se jaz dolgo nisem imela), najdite moč v sebi in si ne dopustite več takega ravnanja!
Če kdo na vas kriči, vas ponižuje, zmerja, nenehno nekaj zahteva, ustrahuje ... vam tako jemlje vašo notranjo moč. Ali boste to še dovolili? Razumem, da se ga bojite. Razumem, da ne upate narediti popolnoma nič. Ampak vedno se najde izhod. Tudi jaz sem bila tam in nisem upala reči NE, če pa že sem, ta NE ni bil upoštevan, ker sem bila nadvladana. Samo zato, ker nisem imela postavljene meje, ker mi je bilo tako in tako vseeno tisti trenutek. Ampak res vam polagam na srce, da tega ne dopustite. Postavite se zase!
Upala sem, da bo tega čimprej konec. Ampak upanje tukaj nič ne pomaga, tukaj pomaga le, da nekako naredite konec. Najdite sebe in svojo notranjo moč. Vem, da je težko takrat sam sebi verjeti, da imate moč reči NE, in zavedam se tudi, da pišem le teorijo in da je praksa popolnoma drugačna. Najdite luč na koncu tunela.
MOJA IZKUŠNJA
Dolgo sem razmišljala, ali naj vam to predam ali ne, ampak sem ugotovila, da ima pristnost največjo moč. Ko pogledam nazaj, vidim, da so se nekateri ljudje spravljali name kot nekakšne hijene na mrhovino. Čeprav jim nisem naredila ali govorila popolnoma nič, so se prilepili name in me nadlegovali kakor komarji. Zgledalo je že tako, kot da se z mano hranijo, ampak ob vsem tem nisem mogla reči NE. Prav zanimivo mi je, ko pogledam nazaj, ampak takrat me je žrlo globoko v srcu. Zgledalo je, kot da se me dejansko bojijo in me lahko samo s psihičnim in fizičnim nasiljem položijo na tla. To se mi je dogajalo vrsto let in nisem razumela ničesar, na koncu še sebe nisem razumela. Nisem razumela, zakaj me morajo zmerjati, prihajati v moj zasebni prostor, me daviti in podobno. Vedno je sledilo vprašanje – pa kaj je z mano narobe? Kaj delam narobe? Komaj te mesece sem si odgovorila: z mano ni čisto nič narobe in ničesar nisem počela narobe. Zdaj vem, da so imeli drugi probleme sami s sabo in so to jezo stresali name. »Zavohali« so mojo šibkost in me pikali kakor komarji. Za kar seveda ni opravičila! Čisto nobenega. Naredili so napako, za katero ni opravičila, tudi če so imeli življenjske probleme (ki jih imamo vsi po malem).
Vsak človek posebej se odloči, kakšen človek bo in kaj bo v življenju naredil s svojimi izkušnjami. Čisto vsak ima pravico se odločiti. Tukaj ni nobene dileme. Ugotovila sem tudi, da sem po doživetem spolnem nasilju izgubila to mejo in posledično se je veliko ljudi spravljalo name psihično ali fizično nasilno. Tako izgubiš mejo in je težko reči ne, toda nekje v sebi imate skrito to moč in vredno jo je najti ter vzeti nazaj (z veliko dela na sebi).
To je res zanimivo in hkrati komplicirano, dokler ne ozavestite, kako in kaj se vam dogaja. Dokler ne vidite izvora, se vrtite v krogu in padate v vlogo žrtve; ne se ustrašiti te lekcije, le zaupajte vase in najdite v sebi skrito moč. Je pa res, da smo si med sabo vsi učitelji in učenci. Tistim, ki je OK postaviti mejo, in tisti, ki nam postavijo mejo, so naši učitelji in hkrati mi njim. Med sabo se lahko veliko naučimo, le opazovati je dobro z odprtimi očmi.
KAKO POSTAVITI MEJO?
Pravzaprav ljudje ne rabimo imeti meje, dokler je ne potrebujemo. Če si postavimo preveč ozko mejo, ne dobimo izkušnje. Z izkušnjami pa se učimo. Primer: ko se otrok uči hoditi in mu ne dovolimo padati, kdaj se bo naučil pasti in se pobrati? Seveda, točno zdaj se bo naučil padati in se postaviti nazaj.
Ko želimo postaviti mejo z osebo, ki je šla preko naše meje, to storimo tako, da se postavimo zase in stojimo za tem, kar smo. Pred tem se moramo imeti bolj radi in čutiti svoje potrebe. Tudi tukaj velja pregovor, da vaja dela mojstra. Čutiti sebe in si verjeti. Če se čutite in razumete, veste, kaj vi želite. Posledično delate korake sebi v prid, ker si verjamete in se razumete. Vsak najbolje pozna sebe in sam vem, kje so njegove meje. Noben drug ti ne more vcepiti stvari. Ko se poznaš, se ceniš in veš, kdo si, ter s tem postaviš mejo. Meja je pomembna tam, kjer je potrebna. Imaš pravico reči NE. Verjemi le sebi, od drugih se lahko samo učiš, a ne vzemi jih za sveto.
TEKOM DELA NA SEBI
Ko delate na sebi, se bodo tudi osebe v vašem življenju spreminjale. Odšle bodo osebe, ki do vas niso poštene, in prišle bodo osebe, ki vam lahko pomagajo. Ja, dobesedno se prikažejo ob pravem trenutku. Temu jaz rečem potujoče duše s podobnimi izkušnjami, ki vam dajo zagon za naprej. Pri tem si izmenjamo modrost in gremo počasi vsak svojo pot naprej. Hvala mojim sorodnim dušam, da smo se srečale v tem življenju. S katerimi sem lahko vse bolj jaz jaz. Nobenih maske niso več potrebne in najpomembnejše je to, kar čutite v srcu.
Se beremo naslednjič …
Živa Bombek
