Pred približno petimi leti sem
začutila, da bi prehodila Slovenijo. Bil je le občutek, ki mi ni dal miru. Bil
je klic narave. Prvo sem mislila (ja možgani pač…), da je samo nekaj kar bo
minilo samo od sebe. Nekaj kar ne rabim vzeti za res. A ta želja oz. občutek je
postajal z leti vedno močnejši. Lansko leto sem videla, jebenti kliče me (še
vedno) ta pot ta Slovenska Planinska Pot (SPP). Začneš pod Pohorjem, nadaljuješ
do Koroške, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe nadaljuješ po
primorski strani preko Trnovskega gozda do Slovenske obale. V tem zapisu jo bom
poimenovala transverzala. A to
ni pot je veliko več kakor hoja. Tukaj spoznaš Slovenijo in spoznaš tudi, da
nimaš pojma kje sploh živiš. Kakor koli o teh spoznanjih malo pozneje.
VRNIMO SE NAZAJ K LANSKEMU LETU….
Ok, ko ima človek veliko alergij
spozna, da hoja iz koče v kočo ni tako preprosto. Predvsem, ker je smiselno, da
imaš čim lažji nahrbtnik. Alergije to preprečujejo. Sploh, ko imaš veliko
alergij. Imela sem alergije in intoleranco na mleko, jajce, sojo, riž, kvas,
pšenico, svinjino in sveži losos. Super. Juhej. Verjemite, da s tem je težko iti
v restavracije kaj šele od planinske koče do naslednje planinske koče po
Sloveniji. Pride do raznih problemov kot je driska, srbečica in bruhanje. Tega ne želimo nekje bogu za hrbtom. Plus celo
lekarno krem rabiš zraven in še kaj. Za par dni gre, beri pet dni in to je to.
Tega sem se šla pred leti. Zato sem se odločila, da eno leto še počakam in
zraven tega… ne vem, če sem bila lani ta čas psihološko tako zrela, da bi bilo
to tako gladko kakor je bilo letos. Vsakodnevna hoja odpira veliko podzavestnih
stvari, če to želiš ali ne želiš. Meditacija…
OK, LETOS JE BILO LAŽJE TO
IZPELJATI…
Pred meseci začela hodit k
homeopatu (ne delam reklame), da umirim alergije in še kaj… Glede na to, da sem
se letos odločila, da grem na enomesečni oddih v naravo, mi pomaga homeopatija.
Precej imam manj alergij in vsega tega. Ok…
Ok, bil je res klic narave, ki ni
nehal. Čutila sem vsak dan bolj, kdaj naj grem. Rekla sem si ajde štartam
enkrat poleti. Prve tri dni sem si koče rezervirala. Ostale koče sem si
rezervirala tri dni preden sem želela tam prespati. Veliko je bilo odvisno od
vremena. Ko ni bilo signala, me je reševala mami. Tukaj lahko še omenim, da
lažje prehodite te dolge razdalje, če vam nekdo v odzadju nudi logistično podporo. Meni ga je družina. Hvala! V smeri… meni so na par dni (kjer so lahko
prišli z avtom) prinašali sveža oblačila, hrano in svežo zelenjavo. Nosila sem
od 8 do 10 kg težki nahrbtnik. To pomeni, da sem nosila čim manj oblačil in sem
si jih prala sproti ali nosila večkrat. Ampak ta lekarna za alergije je bila
vedno z menoj. Vse sem si dala v male posodice. Včasih je potrebno tudi malo riskirati.
Zdi se mi, da če ne riskiraš ne veš kaj bo. Celo življenje imam alergije in kar sem si kot
otrok že rekla, ne bom se z njimi omejevala.
HOJA, POTEK IN OBČUTKI….?
Ko so me zapeljali na štart sploh
prvo nisem mogla dojeti, da je to to. Nori občutki. Nekako sem se začela
zavedati šele, ko sem si dala na sebe gor nahrbtnik in vse skupaj začutila.
Preplavilo so me prvi močni občutki (tudi jok), ki jih ne znam opisati. Fak,
nori občutki, ki preprosto so. Še zdaj mi grejo kocine po konci, ko se to
spomnim. Objamem mami v solzah in rečem pot me kliče. Bilo je močno, naravno
katarzno. Se nasmejim in rečem faking uživala bom in grem. Prvi koraki so bili
mešani občutki vsega. A vedela sem, da bo ok. Faking OK. Po licah sem še čutila
te solze, a počasi me je začel spremljati moj največji prijatelj ob poti in to
je švic. J
Vsak dan posebej sem si v glavi
ustvarila cilj in katere vrhove bom osvojila ali bom prehodila. Šla sem varianta
step by step. Vsak dan posebej sem si zjutraj resetirala možgane in si tako
ustvarila dnevni cilj. To je bilo potrebno, ker za naše možgane je faking
veliko, če bi si dala cilj 614 km, plus
veliko stvari se lahko zgodi po poti. Kar tudi se je. Vsak dan posebej je bolj varno
in realistično.
Veliko ljudi me je vmes
spraševalo koliko dni že hodim in kam grem. Imeli smo močne debate. Tudi zakaj
hodim sama? Pravzaprav je bilo tako od prvega dne in vse do zadnjega. Veliko
ljudi mi je reklo vsaka ti čast. Veliko ljudi mi je reklo, ma ti si nora.
Veliko ljudi me je objelo za srečo ali kaj vem. Bil je močan spontani objem.
Zdelo se jim je neverjetno vse to skupaj, pa sploh nisem dojemala celotne situacije. A zdelo se mi je faking kul slišat iz mojih
ust kar sem prehodila, ker to me je vleklo naprej. Veliko ljudi me je vprašalo
zakaj? Pač … začutila sem. Veliko ljudi
se je nabralo ob poti. Veliko sem prehodila sama in tudi z ljudmi, ki so hodili
transverzalo ali ki so bili pač
tam. Vmes spoznala Kanadčane, Američane, Avstralca, Nizozemce, Čehe in ja tudi
Slovence... Z nekaterimi bomo obdržali
stike. Enkrat smo se prav dogovorili, da gremo skupaj na vrh na vzhod. Zadnji skupni vrh, ker potem smo se razšli.
Šli smo skupaj v meglo, a sonce se je pojavilo komaj čez par ur.
Po kočah so me pričakovali in
navadno so me bili zelo veseli. V eni koči so le za mene spekli palačinke brez
mleka oz. v treh kočah. To je bilo res svetovno. Po kočah sem tudi veliko
pomagala. Prala posodo, pripravljala štrudle, odnesla umazano posodo, pekla
palačinke… s tem sem si prislužila kakšno pijačo in/ali večerjo zastonj. V eni
koči so mi prav žurko pripravili in smo malo zabluzili. Prvič od kdaj sem bila
na transverzali sem si na dva
tisoč metrih vzela čas za sončni zahod (načeloma sem ga prespala J) in s pivom v roki. En
model iz koče in jaz sva opazovala v puhovki sončni zahod. Menila sva se o sanjah, mogoče se bodo katere
uresničile. Zakon občutki, ko vidiš za nazaj kar vse si prehodil in kako je
lepa Slovenija in ta naša biodiverziteta. Res noro. To rdeče živo nebo! Dnevno
so mi šle kocine po koži, dejanjsko se ne da vsega opisati. Še zdaj imam
kocine! Noro je opazovati dnevno kozoroge, gamse, belke, gade, laške gade. Ali
sledi ruševca, medvedov, divjih svinj, jelenov…. Ali le imeti srečo z redkimi
vrstami. Recimo gozdna kura z imenom gozdni jereb.
Tudi slabi dnevi so bili in
panike. Vedela sem, da bodo prišle kar je normalno. Vedela sem, da mi bo
življenje dalo kar me je na poti najbolj strah. Recimo medveda sem si želela
srečat a videla sem le sledi. Najbolj me je bilo strah, da bodo izginile markacije
in da več ne bom vedela, kam morem iti. Ali pa da stvari ne bom imela pod
kontrolo. Razumem ne moremo imeti vsega pod kontrolo. Plus beseda morem, je kar
ubijalska ali? Seveda sem dobila tako
porcijo tri dni zapovrstjo. Logično. Ko ima hudič male jih ima ogromno. Je bil
kar šit. Zgodilo se mi je, da so markacije kar izginile. Vedela sem in čutila,
da neki ne štima. Porabila sem uro in pol da sem šla pet krat naprej in nazaj
in potem nisem vedela kaj naj oz. vedela sem … ampak me je zajela panika. Aleluja,
signal sem še imela in pokličem mami se ji zjočem ona ostane mirna….jaz sem
takrat le rabila slišat, da je to normalno in da se zgodi. Ko vse to mine ta
proces v meni grem nazaj in najdem pravo pot. Drugič ko se mi je to zgodilo je
bilo lažje in tretjič je bilo še lažje.
Skoraj se nisem več sekirala. No, tako se našo telo uči. Zjokala sem se in šla
naprej, s tem sem tudi začela dojemati kaj pomeni jok. Prej se nisem upala
jokati, a med pohodom je to bilo kar pogosto dejanje. A ne tako pogosto, da bi
se človek zaradi tega sekiral. Ni bil vedno le jok, da sprostim napetost. Jokala
sem se tudi od lepote narave, od navdušenja in hvaležnosti. Bilo je veliko pozitivnih
hormonov in tudi veliko procesov, ki zdravijo telo, dušo in možgane. Svetovno
je bilo!
Tukaj se lahko zahvalim neznanim
ljudem, ki so mi kakšno modrostno besedo ponudili ali topli objem. Ali le
globoki pogovor, hvala vam. Enkrat sem imela zelo slabi dan, hodila sem dolgo, ena mišica me je zelo
bolela in še hormoni so imeli žurko. Ko pridem do koče, zagledam eno žensko in
ji kar začnem govoriti koliko dni hodim kaj me boli …. Vse sem kar butnila ven.
To se mi je zgodilo prvič. J
Plus ponudila mi je telefon, da sem poklicala domov (povedala da je vse OK),
ker tam nisem imela signala. Kar spontani močni pogovor sva imele. Na koncu mi
je še dala srečne hanzaplaste za žule, spili pijačko in me objela za srečo na
poti. Noro močno in spontano.
Imela sem pa tudi izkušnje z
moškim, ki je probaval moje faking meje. Priznam bilo mi je kar kaotično.
Veliko je govoril o seksu in da bi spal z menoj in ja faking neumne besede. Bil
je delavec v koči in tisto noč nisem najbolj mirno spala. Veliko stvari mi je
dal zastonj tudi spanje in zajtrk. To je bil moj prvi alarm, da nekaj ni v
redu. Skoraj sem se odločila, da bi zvečer šibnila v dolino. Dala sem nočno omarico
pred vrati tako, da ni »mogel« odpret vrat. Predvsem je to bilo za mojo psiho,
ne tok za varnost. Drugo jutro … sploh ne vem zakaj sem mu dovolila objem, to
se sprašujem še dan danes. No kakor koli ni bil popolni objem, ker me je
zašlatal in sem ga odrinila vstran, on se je namulil. Niti adijo mi ni rekel.
Rekel mi je, to da ne dovoliš objema to pa ni OK. Dodala sem mu, da se objemam
ampak ne tako, da bi me moški šlatali za boke … alo!? Mulil se je kakor froc. Zanimivo. Postavila sem
mu faking meje in ja … prepričana sem, da tako probava z vsako žensko, ki pride
tja. Vsaj to me mal miri. To ni OK dejanje in upam, da mu je še katera rekla
podobno. Pripravljala sem se tudi, da mu dam direkt, če ne bi nehal. Ampak
prokleto je vedu kje je meja. Taki moški so res…. Nimam besed za to….
ZA NA KONEC…
V teh 24 dneh se je veliko
zgodilo. Pravzaprav je veliko čutenja, seveda tudi veliko dnevnih spominov, ki
so faking svetovni in tudi črni fleki ob dobrih spominih… Predvsem je veliko čutenja. Veliko stvari se
ne da opisati ampak so le občutiti. Veliko stvari sem pustila le zase in veliko
stvari sem delila.
Med potjo nisem imela večjih
problemov z žulji ali z zdravjem. Imela sem le en žulj in še tega sem
operacijsko (beri razkužila) odrezala. Imela sem manjši prehlad kateri se je z
domačo govejo juho (hvala mami) in z »zdravili« za odpornost hitro poslovil.
Moja kolena, so tudi vse to skupaj lepo zdržala, kljub temu, da so mi zdravniki
pred leti rekli, da ne bom več hodila po gorah a moja vztrajnost z vajami za
kolena/ mišice in športom je to uredila. Vztrajajte…. Z vsem! Kar si želite ali
čutite, da je za vas OK!
Na to pot sem šla tudi zato, da
umirim vzorec, kateri bi naj imel vse pod kontrolo. Mislim da je malo delovala.
Plus, da vidim kaj pomeni pravo uživanje. Vsaka zloraba pusti človeku, prepoved
za uživanje. Nekje od zadaj imamo to zapisano. Na poti so me velikokrat
spraševali koliko bom dala za vse to skupaj. Moj odgovor je bil, ne vem glavno
da poskušam uživati s seboj in se ne obremenjujem z denarjem. Veliko sem dala
na svojem dobrem spancu. Dostikrat sem imela svojo sobo, za katero je bilo
včasih tudi potrebno dodatno doplačati. Ampak bolje to kakor pa vsak dan
poslušat prdenje, riganje, smrčanje, obračanje, kričanje, tekanje po koči in še
kaj…..
Moj tihi plan je bil, da pridem do morja do obale. A
le tri dni pred kopanjem v morju, se mi je vnela mišica na nogi (oz. na obeh)
in to pot bom nadaljevala, ko bom začutila. Tisti dan, ko sem se začela
zavedati, da je to to da se poslavljam od take mati narave sem veliko
prejokala. Nisem jokala, ker me je mišica bolela od 0 do 10 z oceno 8. Ampak
zato, ker sem v teh dneh doživela dni brez tesnobe ali aksioznosti. Zato, ker
sem končno se jokala brez problema. Zato, ker sem v popolnosti začutila, sebe naravo
in hvaležnost. Zato, ker čutiti naravo je nekaj neverjetnega. Zato ker je zakon
hoditi v samoti (nobenega nikjer le narava) po štiri pa vse do osem ur na dan
in opazovati biodiverziteto. Ali čutiti nasploh. Zato ker je to edinstvena
izkušnja, ki me je klicala par let. Zato ker je faking ogromno občutkov in
adrealina in ker je faking noro bit faking OK. Res da sem v tem blogu opisala
kot, da sem le jokala na vsakem vogalu. Kot da sem trpela. Ah ne! Bilo je
svetovno zakon. Vsak dan je bil svetovni kljub vsem tem čustev, panik in še
česa. Za ponovit! A kot zgleda sem veliko potovala tudi znotraj sebe! Ponosna
sem nase, da kljub vsem tem sranju probam živeti in ne samo »živeti«.
Živa Bombek
