ZDAJ VEM, DA PO DOWN -U PRIDE UP

Ob prenašanju dvoživk moji možgani razmišljajo veliko, predvsem pa o lastnem življenju, naravi in še o čem. To pri meni ni nič nenavadnega, saj razmišljam celi čas. Tudi ponoči. Ko preživiš tako zadevo, ko se poglobiš v vse to se zavedaš, da si takrat bil le otrok, ki je hotel le preživeti. Bilo je res kaotično. Ni besed kako je bilo med zlorabo. Ni besed nad grožnjami in vsem tem. Vidim, da sem morala le preživeti in tisto zakaj nisem povedala prej, preveč je bilo groženj, vsak njun pogled je bila grožnja. Vsak njun dih je bila grožnja. Bilo je res grozno. Telo res nič ne pozabi in hvaležna sem vesolju, da me posluša in toliko zakon ljudi mi meče v življenje. Osebe, ki mi resnično pomagajo pri tej poti. Ni enostavno, je zelo težko a se splača. V teh mesecih sem dojela oz. bolj začutila pomen storilcev in vsega kroga, ki se dogaja med zlorabo. Ni vse tako kot vidijo naši možgani. Naše telo lahko prenese res veliko, ampak nič ne pozabi. Do tega spomina se je potrebno le prebiti. Kako? Vsak po svoje. Seveda, če želiš. Veliko sreče na vaši poti.

 

TELO NAS ZAVARUJE, MI PA POTLAČIMO

Storilci taktično iščejo osebe ali otroke, ki so od nekdaj radi sami, ki jim osamelost ni tuja. Na začetku storilci le opazujejo žrtev, kako se bo odzvala. Ali bo kaj zakričala? Bo kaj rekla? Kako se bo odzvala? Če se žrtev ne odzove, če zmrzne se igra storilcev nadaljuje, če pa oseba pokaže kakršni koli moč ali da se zmore odzvat potem storilci načeloma odnehajo.

Problem nastane tukaj, da telo ob nevarnosti otrpne, kakor otrpnejo nekatere živali npr.: nekatere kače, nekatere dvoživke, nekatere koze itd. To je naravni mehanizem telesa, ki nas varuje, da preživimo. Nekaterim bolj udari kakor drugim. Kakor smo različni ljudje med sabo tako, tudi različno delujejo ta freez (zamrznitev) odziv na nevarnost. To ni problem ampak dejstvo, da pač tako je. Če ne bi imeli tega freeza ne bi preživeli. Ni mogoče, ker bi bilo preveč občutkov na enkrat, ko si otrok ali odrasel človek v nevarnosti preprosto ne moremo vsega tega sprocesirati. Pri tej zgodbi se bom osredotočila na malega 5 letnega otroka. To nam pomaga, da preživimo, drugače bi telo onemoglo. Kakor včasih vidimo miške, ki jih je od preveč stresa zadene kap. Tako nas telo obvaruje, da preživimo vse te zlorabe in čutimo praktično nič in vse to potlačimo. Potlačimo res vse, no eni več drugi manj. Odvisno od človeka.

Čez čas se začnemo spominjati fleše, takrat si mislimo, da smo nori a v resnici, prihaja ven iz nas le stari spomin. Nekatere osebe pri 20 plus let imajo taki problem, da ne morejo živeti brez antidepresivov. Nekatere osebe se tako zaprejo vase, da niti ne vejo ali je dan ali noč, nekatere osebe imajo praktično vsak dan panične napade, nekatere osebe pa želijo obupati in se režejo ali celo ubijejo, ker ne zmorejo več čutiti te bolečine, ki so nosijo v sebi. Nobena oseba se noče ubiti ali porezati kar tako za brez veze, vse čutijo too much faking bolečine, ki se zabetonira v nas, v naših celicah, živčevju, mišicah itd. Nekatere osebe pa rečejo, da je vse okej in vse to potlačijo še enkrat. Teh je žal tudi veliko. Na tem mestu se vprašaj, kje si ti?

Storilci na začetku osebo tako zmanipulirajo z vsemi grožnjami, da se osebe sploh ne zavedajo, da imajo moč se soočiti z vsemi temi zlobami. Povedano drugače, z vsemi grožnjami navidezno zavežejo žrtev, tako da se sploh ne zaveda, da lahko kaj ukreni. Zato, potem nekateri ljudje toliko let ne povejo ali ne upajo povedati, ker jim storilci vzamejo to moč. To je enako, ko eno odraslo žensko vprašajo, zakaj ni šla od moža, ki jo je pretepal? Ja, zato, ker ni imela moči in sploh se ni zavedala, da lahko gre. Noro zanimiva je ta psiha in energija.

 

 VEČINA LJUDI, KI NISO DALI SKOZI ZLORABE NAS ŽAL NE RAZUMEJO

Včasih nas tudi ne razumejo ljudje, ki so dali zlorabo skozi. To pa zato, ker lahko vsak posameznik predela do določene stopnje. Vsak lahko do določene plasti čebule spravi iz sebe. Vsak ima nekje mejo. Tukaj je odvisen tudi naš karakter, vzgoja, koliko ljubezni imamo, genetika in okolje. A rekla bi, le koliko lučke lahko vidiš v sebi. Koliko notranje moči imaš? Koliko imaš upanja? Kdo si? Ali kdo lahko postaneš? Ljudje smo lahko res močni. To me uči moja lastna babi, ki je dala skozi taborišče in preživela res grozne stvari, tudi lakoto. Pravzaprav karakter imava podobni in se pogovarjava o tem lajfu, ki je lahko faking lepi ali faking noro fukjen v kurcu. Malo imam sreče v življenju ali le, vedno znova se borim za faking sebe, ker druge ni. Kdo pa se bo boril za mene, če ne jaz sama?

Zdaj pa delim še eno zanimivo ugotovitev, ki se v meni mučka že par mesecev. Veliko ljudi mi je reklo, da delam na silo in da sem do sebe ostra. V resnici, samo ne želim biti v vmesnem stanju. To vmesno stanje se imenuje takrat, ko čutim močna čustva jeze, žalosti in sploh še ne znam vsega ločiti….ok niti ne znam opisati besedno, ker to le čutim. V glavnem in potem se zgodi, da grem v postopek »na silo«, a v resnici želim le sprostiti ta napeti energijski balon, ki se že leta in leta mučka v meni in me psihološko duši in res je to bolano težko prenašati. Večina ljudi, bi to želelo potlačiti in reci da je okej, ker se ustrašijo a v resnici ga je lažje počiti. Saj v vsakem primeru boli, ko se ga poči boli manj časa… boooooooooom. Potem je lajf lažji. Okej, res je potem pride par dni slabosti, nervoze, utrujenosti, ampak to le zato, ker se more stabilizirati živčni sistem. Pravzaprav lahko rečem, da delam na jebanem telesnem spominu. Končno.

Res, da precej hitro predelujem vse skupaj, ampak pride tudi za menoj. Vso predelano porcijo, če je ne predelam prileti do mene kakor bumerang me ustavi za kakšnih 14 dni in potem grem dalje. Tukaj mi pomaga narava… zvoki narave, hoja v naravi, živali rastline, ta mogočnost. Narava nas uči to minljivost, pokaže moč, pokaže upanje, nas prizemlji, nas uči in pokaže v končni meri kdo smo mi. Najbolj pomembno pa je to, da nas vrže v trenutek ZDAJ.

VSI IMAMO BODY MEMORY

Ko delamo na vseh teh spominih, hodimo na terapije, pišemo, rišemo, športamo in »meditiramo«. Pri tem dostikrat pozabimo na telo, na body memory. Telo shrani res veliko sranja, res nič ne pozabi. Telo smo mi, hormoni, živci, tkiva, mišice in celice. Od nekdaj sem čutila, da pogovori, branje knjig, šport itd, ne bo dovolj. Čutila, da se je potrebno lotiti še telesa. Priporočam, da ko predelujete travme, da se osredotočite tudi na telesni spomin (body memory). Tukaj že obstaja veliko različnih tehnik, ki nam pri tem pomagajo. Potem je le vprašanje kako globoko želite iti. Pri sebi sem se odločila, da grem zelo globoko, da zaključim do neke mere tudi ta telesni spomin.

Od vas je odvisno kako globoko boste šli. Od vas je odvisno kaj si želite in koliko zmorete. Ne zmoremo vsi enako. Ljudje smo različni. Kamor koli pridete z predelavo bodite ponosni na sebe, ker večina ljudi še vedno vse to skupi rajši tlači vase, se sami sebi smilijo in ne želijo iti dalje v življenju, čeprav vam tako govorijo. Glejte ljudi v oči, ker oči povejo 10000 besed.

 

ŠE ZA NA KONEC

Ne rabite oprostiti storilcu ampak sebi. Če oprostim, to pomeni, da lahko to kar vsi delamo ali kaj???? Wtf ne ne….to tko ne gre.

Dober občutek je, ko se vas začnejo storilci bat.

Vi imate pomen, ker ste preživeli.

Oprostite sebi. Svojemu telesu, ker je odreagiralo tako modro. Pogumno raziskujte zgodbo svojega telesa. Ne se ustrašiti in potrpežljivo stopajte naprej. Step by step kakor mali otrok, stopa v tako veliki svet. Pri tem pade, dobi buško se zjoče in gre naprej, ker ga zanima kaj vse še bo doživel.

 

 Živa Bombek

 

ŽIVLJENJE JE LAHKO RES KRUTO, AMPAK VELIKO STVARI JE ODVISNIH LE OD TEBE

Vsako leto decembra ali januarja spoznam osebo ali pride do mene nova informacija, da je bil nekdo kakor otrok zlorabljen. Zadnje čase me niti to ne preseneti več, ker sem se začela zavedati, da je tega veliko več kakor kaže statistika. Zraven pa spoznavam, da večina teh oseb gre parkrat na pogovor in rečejo zdaj je to to, smo povedali ter trdijo, da so okej. Ne nismo kar okej. To ne gre kar tako. Veliko ljudi sem tudi spoznala, ki preprosto ne morejo iti iz cone udobja ali iz vloge žrtve in na to temo ne naredijo nič ali celo krivijo za svoje težave samo svoje starše. Res je, včasih so za vse to tudi krivi le starši, a ne vedno! Kriva je tudi vsa prtljaga, ki se nabere v našem telesu. Vse zgodbe, ki so se zgodile po zlorabi… Priznam, vse to skupaj me malo jezi, le zato, ker niso ljudje sposobni videti svoje jebe in iz dreka ven potegnit dobrobit sebi… npr. vitamine. Vidim kako ljudje trpijo a iz tega ne znajo oz. nočejo stopiti ali da nimajo te notranje moči. Vedno je odvisno od posameznika, kako si bo obrnil svoje življenje. Življenje je kruto. Zelo kruto…lahko nas tepta v nedogled, ampak tudi mi lahko vse to tudi ustavimo in samo od nas je veliko stvari odvisnih. Vem, da ni fora v tem, da vam solim pamet, saj je niti ne želim. Želim vam pokazati vitamine, ki se lahko dobite iz tega dreka ven in gre z tem drekom posledično tudi nekako živeti in ne le »živeti«.

OKOLICA

Zdaj pa malo resnice na dan. Ne se ustrašiti, ker vse to je življenje, ki ni črno belo in ki je lahko tudi kruto. Včasih se je potrebno res boriti za to jebano resnico. Veliko zgodb sem že slišala, da storilci v odrasli dobi žrtve osebno tožijo, češ da to ni vse skupaj res. Govorijo da jih že niso zlorabili, da si je žrtev vse izmislila in govori okoli neresnico in jim želijo le uničiti dobro čast. Tudi sem že slišala zgodbe, da ko žrtev prijavi na policijo zlorabo, da posledično storilec osebno tožijo njihove starše ali določene osebe, ki verjamejo žrtvam. Enaki problem, storilec se ustraši, da bodo uničili njegovo čast, ki je znana v okolici. Večina ljudi v njihovi bližini vidi storilce, kod dobre ljudi. Vidi le »dobro plat« storilcev. Ta njihov nasmeh, »štose« o spolnosti, se delajo fino, se prilizujejo ali celo jokajo. Seveda pa posledično, ti procesi na sodiščih trajajo lahko celo večnost. Mogoče je njihov namen to, da žrtev neha govoriti o vsem tem. Ali pa želijo dobiti iz vsega tega le faking denar.  Ne vem.

Ampak tudi okolica ne želi iti iz cone udobja in ne verjamejo žrtvam. Posledično se še naprej družijo z ljudmi, ki so za žrtve precej toksični. Žrtvam vedno znova pripovedujejo, da se to ni zgodilo, da so si izmislili, da so občutljive, da so to le sanjale itd  Posledično se žrtve še naprej družijo z temi toksičnimi ljudmi, ker veliko ljudi rajši da resnico pod predpražnik, da lahko «srečno živijo naprej«.

TELO

Ampak telo nič ne pozabi. Potrebno je delati kombinirano. Tukaj mislim na telesu, glavi in na duši. Še vedno trdim, da se 60 % travme nahaja v telesu (body memory) in da preostalih 40 % travme ostane za predelat z glavo (psihoterapija). Ampak kakor je v fiziki, da energija ne gre v nič tako je tudi z našo telesno energijo in menim, da je potrebno delati tudi na energijski ravni v telesu, tukaj štejem zraven dejavnost, ki energija kroži v telesu. Npr tek, hoja, boks, tekaško smučanje, meditacija, pohodništvo, meditacija… Po zlorabi se veliko stvari zapiše v živčni sistem, ne samo v spomin. V telesu pa obstaja tiha govorica, ki nas ves čas opozarja, tudi takrat, ko jo ignoriramo. Menim, da tudi za ta del obstaja na tem planetu zdravilo, a v tem mogoče kdaj drugič. Pravzaprav vse kar potrebujemo imamo že v sebi, le odkriti je potrebno.

NI TAKO PREPROSTO

Zavedam se, da bo veliko ljudi na ta zapis reklo bla bla bla bla...da to ni preprosto ali, da ga sploh ne bodo razumeli. Ne ni preprosto, ampak se jebano da. Zavedam se, da je lažje govoriti kakor narediti, ampak se da! Na sebi delam ne vem… od leta 2019 dala skozi o bože kaj vse. Trenutno sem že nekaj časa brez psihoterapevta. Dosti sem imela tega, da me niso za res razumeli, da so le govorili in me niso slišali. Dosti imam tega sranja resnično. Dosti sem imela tega prepričevanja in siljenja, kaj je okej za mene.  Življenje gre naprej, jaz pa ostajam zadaj. No, vsaj takšen občutek imam. Dala sem skozi bolečino, jok, jezo, spoznala sebe, delčke sebe, spoznala preteklost in mojo sedanjost, spoznala, da sem ga tudi srala ter spoznala, da sem jebano ok oseba. Vse to mi je podarilo življenje in delo na tem dreku. Še vedno sem si hvaležna, da delam na vsem tem. Še vedno sem si hvaležna, da se nisem pred leti ubila ali porezala po celem telesu.  Mojstrica prekrivanja občutkov in bolečine sem bila. Vedno znova mi življenje pokaže, da sem sama a hkrati, so ljudje okoli mene, ki obstajajo in mi lahko pomagajo ter posledično kakor vesoljci priletijo v moje življenje in mi pomagajo. Res je, na vsem tem je težko delati. Sem se tudi pred nekaj meseci spraševala, če bi na vsem tem kar nehala delati, samo to bi bil živi dolgčas. Ali ne? se to sploh da? Enkrat, ko začnemo na tem delati je skoraj nemogoče, da bi sebe dali na stranski tir. Na tem se lahko dela intenzivno ali majn intenzivno. Odločitev je ponovno le vaša. 

 

 Živa Bombek

GORE SO RES KUL

 Velikokrat, ko hodim po gorah, se spomnim svoje otroške preteklosti. S starši smo prehodili veliko vrhov, predvsem po Julijskih Alpah. Ko vidim otroke, se spomnim na svojo otroško neučakanost. Tako sem bila neučakana, da noč pred turo sploh nisem mogla normalno spati. Neučakanost je bila na vrhuncu. Lahko rečem, da se to ni bistveno spremenilo. Spomnim se res finih detajlov, ki smo jih doživeli po gorah. Par let (15 npr.) zapovrstjo smo šli v Trento in si najeli kočo ter tam ostali tudi po 14 dni. Z bratom se sploh nisva razburjala, ko smo vstajali ob 5. zjutraj in čez pol ure že šli z avtom do izhodiščne točke. Ja, bili so drugačni časi. Predvsem pa je bilo manj pohodnikov in več samote. Nadeli smo si kapo, naglavno lučko, flis, obuli čevlje ter veselo hodili. Prvo je bilo rahlo mučno, saj je bilo zgodaj zjutraj in moji možgani so bili malo zblojeni, ampak sveža jutra so nas hitro zbudila. Ko se je pokazal dan, so mi pa vedno šli mravljinci po telesu in ob tem občutku sem res uživala. Ta občutek je še vedno neverjeten. Spomnim se prvega trenutka, ko so mi rekli: »Ej Živa, zdaj si dovolj velika in lahko bi šli jutri na Malo Mojstrovko po severni strani!« Seveda sem kljub vnetim ušesom rekla… ja!!!! Noro je bilo. Dogodivščina na kvadrat.

Tukaj lahko omenim, da sem kot otrok imela strah pred višino, ampak sem to v dijaških letih premagala. Nekako sem se pahnila v to. Vedela sem, da če tega ne premagam, ne dobim te svobode in je šlo step by step – osvajala sem vedno težje vrhove. Tako da vem, vse se da, če se želi.

Pogostokrat se spomnim teh trenutkov, ko se sprehajam sama (ali v družbi) po vseh teh vrhovih. Lahko se zahvalim staršema, da sta mi dala najboljšo terapijo, ki obstaja na tem planetu. In to so gore! Ti spomini so res legendarni in vedno, ko se spomnim nanje, me preplavijo topli občutki…

GORE SO MI VEDNO KRILE HRBET IN MI GA ŠE KRIJEJO…

Seveda pa življenje ni vedno tako fino in fajn. Kot bi rekla moja babi: »Življenje ni potica.« Kar je res. Tukaj je na mestu vprašanje: Kaj bi vse naredile žrtve, da bi nazaj dobile to, kar čutimo, da bi rade dobile nazaj? Do kod se lahko spustimo, da smo zadovoljni v življenju? Kaj vse moramo doseči, narediti ali le »popraviti«? Kolikokrat si moramo ponoviti, kdo smo? Kolikokrat bi naj delile zgodbo? Komu? Kaj sploh je tu pomembno? Koliko telo pozabi? Kdo smo? Kaj moramo narediti? Danes? Jutri? Nikoli? Fak! A je potrebno, da bo enkrat OK? Kdaj je sploh OK? Kaj je OK? Fak, življenje je včasih res jebeno. Res jebeno.

Novinarji velikokrat rečejo, da bi si vsaka žrtev želela, da bi to pozabila! Ni res! Tega ne upamo pozabiti! Vse skupaj je bolj zakomplicirano! To je del nas in nekatere ne bodo in ne upajo nikoli spustiti! To je del body memory-ja! Nekatere ne upajo iti tako izven cone! In potem tu pride čas! Terapije! Delo na sebi! Ljudje! Odnosi! O fak, toooo much… Časa nam jebeno zmanjkuje! Vedno! Nimamo toliko časa, kolikor bi ga potrebovali, da bi vse to razumeli, sprejeli, obdelali…! A gore meni krijejo hrbet in vedno mi ga bodo! Ostanimo pri času!

GORE MI DAJO POMEN VZTRAJATI, LE ZARADI SVOJE MOGOČNOSTI IN SVOJE ČAROVNIJE...

Ja, tu pa res ne vem, kje naj začnem. Na sebi delam intenzivno že par let. Rekla bi, kaj vem, 5 let + 2 leti le branja knjig in znanstvenih člankov. A vedno znova ugotavljam, da nam primanjkuje časa. Življenje gre naprej, a mi ostajamo na mestu. Življenje nas poriva naprej, a mi nismo ready. Se trudimo in na koncu same terapije ne potekajo tako dolgo, kot bi bilo potrebno. Kot bi si želeli. Dostikrat so mi omenili, da toliko časa, kolikor hodim, pač ljudje na terapije ne hodijo. Ja, sorry. Eni smo vzeli vse skupaj tako resno, da pač poskušamo živeti in ne le »živeti«. Poleg vsega tega pa govorijo, naj si vzamemo čas! Bulšit, časa ni! Ni ga!! Čas je že šel med tem, ko so nas zlorabljali. Jezi me, da je sistem tako narejen.

Po eni strani govorijo to, in to je OK, a po drugi strani še sami ne upajo stopiti iz lastne sence. Ajde, terapevti, tudi vi morate nekaj ukrepati in ne samo mi! Mi smo že s tem veliko naredili, da smo spregovorili, da delamo na tem vsak jeben dan, in pol dobimo slabo vest samo zato, ker slučajno smo nekaj časa »na mestu«. Samo zato, ker ne gre faking hitro, ker ne more iti. Ker rabimo čas… čas, ki ga ni!

V NARAVI SE MOJI MOŽGANI IN TELO UMIRIJO…

Nekako tako se mi pogosto dogaja v mojih možganih in v telesu. Vse naenkrat bi delila, a hkrati nič ali pa ne morem. Vse skupaj bi kdaj nekam dala, ampak to ni pametno. Bi šla naprej, a si ne upam. Delam na vsem tem, a ne gre hitro. Vse to in še več imam v glavi in telesu, a še vedno včasih vsega tega ne znam umiriti ali obrazložiti.

Pridejo trenutki, ko se še vedno sovražim, ampak grem naprej! Zase! Za vse žrtve in še koga! Pridejo trenutki, ko ne vem, kako bo danes. A vstanem! Pridejo trenutki, ko me je zelo strah iti na terapijo, ampak grem! Pridejo trenutki, ko ne morem več iti na terapijo, a grem, ker vem, da je več pozitivnega kakor negativnega! Pridejo trenutki, ko se mi ne da biti v družbi, a grem samo zato, da se spravim izven cone udobja! Pridejo trenutki, ko se mi ne da iti na trening. Ampak grem, ker vem, da mi bo po tem bolje in da se bo umiril body memory. Pridejo trenutki, ko bi se le zaprla v hišo in tam ostala. Ampak rajši grem ven v naravo! Diham! Hodim! Se premikam naprej in se ne ustavim na mestu! Pridejo trenutki, ko ne bi nič več delila, ampak vem, da drugega nimam, kakor da delim. To delam zase in za druge žrtve! Pridejo trenutki, ko bi se jokala cele dneve, a sploh ne vem, kako. Potem pridejo trenutki, ko se sploh ne morem jokati in mi udari obramba. S to obrambo uničim celo okolico okoli sebe! Potem se sovražim, ker tudi to sem jaz! Ker se borim! Sama s seboj! Potem nekaj v meni zasveti in rečem: žalostna sem, žalostna, a ne morem jokati… in potem se energije sprostijo.

K nam pridejo ljudje, ki nas imajo radi, se objamemo, zjokamo in gremo naprej, ker drugega nimamo. Ker vemo, da nas rabijo ljudje. Zemlja. Ali le naša mačka, ki je vedno tako vesela, ko nas vidi.

Ja, in zato se vztraja. Ker danes je danes in jutri je jutri. Vztraja se zato, ker drugega nimamo. Vztraja se zato, da se naučiš živeti in predelati, kar se da. Vztraja se zato, da vidiš, da si močnejši od storilcev. Vztraja se zato, da si storilec več ne upa iti iz hiše in tako zaščitiš ljudi v celem mestu. Vztraja se zato, da živiš in ne le »živiš«.

Ej, maš to!
Dihaj…
Si samo človek…
Poškodovani človek…
Ej. Vsi smo poškodovani…
»Ne sekiraj se«!
Baje vse mine… tudi to bo…
Daj, si vklopi muziko ali tri…
Imaš to!
Hodi dalje, ker drugega nimaš.

  

 Živa Bombek

ZA NAPREDEK JE POTREBNO VELIKO ODREKANJA IN SAMODISCIPLINE

Ne vem kje naj začnem. Načeloma se začne na začetku, na koncu, nekje vmes ali pa nikjer. Nekako sem se odločila, da začnem nekje vmes. Te dni moj hrček ponoči nekako ne da miru. Imam sanje za sanje v nedogled. Sanjam zlorabo. Ne morem spati. Ponoči me tesnoba v nedogled preganja in posledično skozi dan, me boli glava. Naporno je to. Moji možgani se ne umirijo, ne morejo se umiriti. Kako? Ne pomaga jim nič. Ne pomaga boks, plavanje ali večerni topli pogovor z res ok prijatelji. Ko je tako, se počutim res ne močno, rahlo panično in vse mi gre na jetra res vse. Dosti imam vsega. Pač… too much.

SAMODISCIPLINA

Nekako bi bilo v redu, da bi se učila saj imam jutri zadnji izpit v tem letu oz. mogoče, celo zadnji izpit na faksu. Bomo videli. Dostikrat se sprašujem, kaj meni naredi izpitno obdobje. Načeloma je prvo zelo kaotično, nato napredujem. Zelo napredujem, res ogromni preskok se zgodi, skoraj iz danes na jutri. Mogoče je tukaj ta pojem, kar te ne ubije te ukrepi. Ali to naredi res samo stres? Ali preprosto, med izpitnim obdobjem, delam tudi na sebi? Ne vem. Zavedam se, da za vse to, je potrebna disciplina in veliko odrekanje. Od kdaj kar se spomnim, sem znala sama sebe dobro nadzorovati.

V osnovni šoli sem tudi napredovala po letih, ampak ponovno ne takoj. Vsako leto, sem nekako bolje znala slediti šoli. Npr… tako menim. Bila sem tista učenka z enkicami pri nareku, angleščini in še kje. Preprosto sem delala na vsem tem, vedela sem oz. kot otrok druge nisem imela, kod da sem delala na vsem tem. Če mi je pasalo ali pa ne. Takrat nisem imela samozavesti. Čutila sem, da druge jebeno nimamo. Počutila sem se res neumno. Kako drugim gre in meni ne!? Kje je fora? Kaj je narobe z mano? Nič! Le drugače sem vse okoli sebe opazovala in še opazujem. Pač nismo vsi za vse! Seveda tudi v blogu preskakujem iz ene teme v drugo temo. Pač to sem jaz. Druge nimamo! Življenje gre naprej! Kar koli se zgodi, življenje gre jebeno naprej! Tudi to ni pravično! A o tem malo pozneje ali drugič. Ne vem, kam me bo peljal ta blog.

VDIH IN IZDIH

Zavedam se, da sem skozi leta zelo napredovala na vseh nivojih. Tukaj ne mislim šole, faksa in podobno tukaj mislim predelovanje te jebane travme. Ki niti ni »predelovanje« ampak le… kako se naučiti z njo živeti? Kako živeti in ne le »živeti«? Kako iti naprej, ko te samo življenje že tlači in pušča nekje v odzadju. Kako dihati z življenjem in da ne vedno misliš, da si neumen? Kako iti naprej kljub vsemu temu? Kako se pogovarjati, ko imaš pred sabo fleše? Kako spati, če imaš obdobje nočnih mor ali pa celo vsako noč nočne more? Kako živeti, če ne spiš? Kaj te polni, ko že misliš da je to to? Kaj ti da tisti smisel, ko ga ne vidiš? Kdo si, ko se izgubiš v svoji notranjosti? Kdo si ko začutiš krivdo, ne moč in podobno…in ko se sprašuješ ali si še ok človek? Kdo si? Ne ne, z vsem tem nisi v vlogi žrtve. Si le človek, ki je dal skozi veliko sranja in še žal veliko boš mogel dati skozi. Ni preprosto se naučiti živeti, tako da se naučiš imeti rad sebe in posledično vse okoli sebe. Ne samo naučiš, ampak da boš bil zadovoljen kar si oz. v kaj te je življenje preoblikovalo! Ej, dihaš torej si preživel! Bodi ponosen na to. Vem, včasih je jeba res je jeba, se sovražiš ampak poglej zraven vsega tega sranja, kdo še si. Si človek, ki dihaš. Si človek, ki bi lahka postal hujši od osebe, katera te je zlorabljala ampak nisi! Ker si se odločil, da boš sledil luči in ne temi, ki je v vseh nas. Vedite za vsem tem sledi faking odločitev!

To niso preproste zadeve in pazite nase, da se ne skurite. Pazite nase, da ko vam je dovolj je dovolj in poskusite umiriti situacijo, ker le sami sebe imate. Hvala, eni osebi, za ta zadnji stavek.

ZA NA KONEC ALI ZA NOVI ZAČETEK NASLEDNJEGA BLOGA

Zavedam se, da je nepravično da čutite krivdo, sram, gnus, nemoč, jezo, žalost in še kaj ali po domače rečeno sranje. Ampak nekako je naša dolžnost, da delate na teh zadevah, na zlorabah in raznih travmah ali na življenju samem. Samo zato, da ne prenesete vsega tega naprej, na naslednjo generacijo. Poskrbite, za sebe in veste kaj vas iztiri. Recimo, da se ne derete vse povprek in da delate na vsem tem. No, tudi vam bo lažje življenje. Vem, da ni preprosto se zavedam ampak to je naša dolžnost. Žal. Delajte na bolečini, ker ne bo kar izginila. Delajte na strahu, ker ne bo kar izginil.

Tukaj pa lahko delim zanimivo misel, ki me je preplavila, ko sem se učila za en predmet na faksu oz. podobnost med nami in naravo. Narava mi daje vedno aha efekte, ker me še edino ona preseneti. Naravo je predramilo globalni segrevanje in mi (ljudje). Ko delamo varstvo narave je potrebno slediti trenutku zdaj, ker se zavedamo, da tako kot je bilo žal več ne bo. Naše delo je, da ji v sedanjosti pomagamo, da ji bo lažje in s tem ohranjamo biodiverziteto kolikor lahko. Naravovarstveniki zraven dobrobit narave, izobražujemo ljudi jim kažemo, pravzaprav imamo kar težko delo, še dobro da imam občutek za ljudi. Ker potem gre vse lažje. No in delo na sebi oz. delo na samem življenju je enako. Popolnoma enako. Travma je za nas kakor globalno segrevanje ali uničevanje biodiverzitete ali habitata. Z delom na vsem tem poskrbimo, da preteklost uskladimo z sedanjosto in da poskusimo živeti sedaj. Hkrati pa nikoli ne bomo enaki, kakor smo bili v preteklosti. Kakor naša narava.

Opazujte sebe in poskusite ugotoviti, kaj vam ne ugaja. Ne delajte samo na psihi ampak tudi na telesu in na duši. Vse to skupaj se zelo prepleta. Telo res nič ne pozabi, tam se skriva veliko zaklada, ki nas vedno znova čaka. Poglejte v to temno stran svoje sence in prižgala se vam bo SOS lučka, ki čaka v vas na ta dan.

 

 

Živa Bombek

 

 

 

 

SKOZI SRANJE DO SMISLA (ALI VSAJ UPANJA)

Skozi življenje dajemo skozi vsi vzpone in padce. Včasih lahko živimo le iz dneva v dan. Ali pa preživimo iz minute v minuto. Če to ne gre se odločimo, da živimo iz sekunde v sekundo in potem nam nekako uspe. Življenje je res težko. Vem in vidim. Od kdaj delam z naravo vidim veliko podobnosti med našim življenjem in naravo samo. Narava nas lahko veliko nauči le s tem, da je tukaj. Včasih so preprosto tako naporni dnevi, da niti ne vemo kako bomo funkcionirali jutri. Ampak nekako se drugo jutro zbudimo in vidimo, da mogoče nam bo danes le uspelo izpeljati dan in mogoče bo boljši dan kakor včeraj.

 

DOLGO ČASA NISEM PISALA

Ne dovolite, da bi vam vaši storilci zlorabe odvzeli še tisti glas, ki vam je ostal. Ne dovolite, da zaradi te izkušnje nehate govoriti. Ne dovolite, da bi vas ta črnina prevzela. Dovolite si vse to občutiti, ampak ne dovolite, da bi vas zaustavilo ali utišalo. To življenje je narejeno žal tako, da boste žal mogli za to dejanje prevzeti odgovornost. Noben drugi kakor vi ne bo sprejel odgovornosti. Delajte na tem, da vas ne bo ta krivda, ki jo čutite vsaki dan, vsako minuto, sekundo ali tisočinko…prevzela. Delajte na tem in prevzemite to gnilo odgovornost. Zakaj gnilo? Ker niste krivi in ker možgani se že zavedajo (slej kot prej) vejo, da niste krivi za zlorabo. Ja telo! Je še vedno telo. Tam so skriti občutki krivde, sramu in vsega ostalega. Dokler! Na tem ne boste delali. Ko se boste dotaknili tega dela sebe, boste resnično spoznali, kdo v resnici sploh ste.

Kar naenkrat boste sebe videli iz drugega zornega kota. Videli boste kaj je del travme in kaj se je prilepilo na vas. Opazili boste svoje razmišljanje in nekako boste videli kaj je del vas in kaj ni del vas. Opazili boste velike spremembe, ki so včasih precej težke. Težke zato, ker boste videli vse skupaj iz drugega kota in se vas bo dotaknilo. Opazili boste, da je razmišljanje za nas drugačno in drugače gledamo na svet okoli sebe. Opazili boste detajle, ki jih prej niste opazili. To je naporno obdobje…

 

VSAK IMA SVOJ LIMIT

Ko sem začela boksati v ringu, sem za vsak udarec, ki sem lepo boksnila trenerja (tu mislim ta udarec, ki se začuti, da je popolni) sem se trenerju opravičila. Sploh nisem vedela, kako naj boksam. On mi je rekel, ma samo boksaj saj znaš.

Potem….me je malo močneje boksnil v trebuh, moja obramba je bila še šibka in  sem znorela. Prvo sem direkt, direkt in direkt ga v obraz (v nos), nato pa… Spravila sem ga v kot in do konca sem ga zmlela.. Tukaj je bil moj limit pri boksu. Prav tako ima vsak svoj limit z delom na tej zajebani travmi. O fak, zakaj se je to moglo sploh zgoditi?

Toliko sranja to pusti za seboj. Več kakor spoznavaš, več vidiš in majn imaš upanje, da bo kdaj še sploh okej. Prideš do točke preloma, ki si resnično zmeden. A hkrati se zavedaš, da bo tudi to enkrat ok….verjetno. Do zdaj se je res vse nekako uredilo. Ja, vse se nekako uredi. To vidim. A tudi ti opaziš to?

Travma pusti sledi na vseh nivojih človeškega delovanja. Na njej je potrebno delati na vseh nivojih. Tukaj mislim na telesu, možganih in mislim, da na eni točki tudi duhovno (umirjanje telesa). Nekatere osebe preprosto ne morejo delati na vseh teh nivojih ali ker več ne morejo ali pa preprosto ne vidijo pomena. Ali pa jim je pretežko. Ali pa preprosto, ljudje smo res različni.

Tukaj naj omenim, da se sebe še vedno sovražim in da včasih res ne vem kaj naj z vsem tem naredim. Ampak nekako izpeljem in grem naprej in poskusim vedno ne le » živeti« ampak faking živeti. Občutiti vse, tudi jok in bolečino ali pa body memory ali fleše. Ali pa vse skupaj.

 

AMPAK , EJ SE DA…!

V teh trenutnih, ko se počutimo preveč na tem planetu in ko čutimo preveč vsega. Občutimo tudi krivdo, sram, gnus in vso to sranje, ki je prisotno v nas. Takrat je v redu, da se ne zapremo vase in o tem vsem govorimo. Vem ni preprosto, ampak to nam da upanje, da bo vse okej. Težko je ker ne vemo komu bi povedali itd. oz. kako….ampak  redu je, da nekdo izve. Pa če je to le narava.

Ne morem verjeti, ampak res smo ljudje človeška bitja, ki preprosto rabimo ob sebi človeka, ki te človeško posluša. Res je, da narava tu zmaga, a včasih tudi ljudje niso tako slabi, samo poiskati ga je potrebno oz. nam ga da življenje samo. Ko smo na to pripravljeni. Ja, vedno je tako. Hvala ljudem, ki ste sekali mojo pot v življenju.

Kar sem se naučila v teh letih je to, da grem naprej pa, če je še tako težko. Kot zgleda sem to jaz. Nekako spoznavam, da me malo kateri človek res razume. Vidim, da je narava res del mene in za njo sem v teh mesecih naredila ogromno in tudi bom delala v naprej. Kakor narava pomaga meni, tako pomagam jaz njej. Zavedam se, da mi je narava kdaj bližje kakor ljudje. Razumem zdaj, da taka pač sem. Pač to sem jaz. Glede na vso mojo preživeto travmo, kar super peljem to življenje naprej. Je težko na čase, ampak ok. Mam to… verjetno. 

 

 Živa Bombek

NI BESED SO LE OBČUTKI

Otroci razmišljajo popolnoma drugače kakor odrasli. Otroci čutijo drugače kakor odrasli. Otroci popolnoma drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci se drugače obnašajo kakor odrasli. Otroci drugače vidijo svet kakor odrasli. Otroci drugače čutijo svet. Otroci drugače funkcionirajo kakor odrasli. Otroci imajo popolnoma druga čustva kakor odrasli. Otroku se komaj razvijajo možgani, a pri odraslemu so že razviti. Otroci so komaj začeli živeti in v sebe srkajo vse iz svoje okolice, a odrasli že imajo polno telo te vsrkane okolice. A ne pozabimo, to vsrkano okolico imamo v sebi dokler ne ugotovimo, da nekaj v našem življenju ni bilo v redu.

NE VEM KJE NAJ ZAČNEM

Včasih je težko opisati kaj čutimo tudi, ko smo odrasli. Kako je šele opisati otroku? Kako bo vedel otrok, da nekaj ni v redu, če niti ne ve da to kar je doživel ni OK? Spomnim se sebe, ko sem rekla mami, mami, mami, mami v nedogled. Nisem vedela kaj ji želim povedat a vedela sem, da ji moram povedati. Nisem vedela kako. A želela sem, da ve. Želela sem, da to vesta oba, torej mami in oči.

Povedala sem jima šele par let pozneje (ko sem bila že odrasla), ko sem razumela, da to kar je bilo ni bilo OK. Tukaj želim povedati to zmedo pri otroku, ki niti ne razume, a ga nagon preživetja vleče naprej. Nagon preživetja omogoča, da vse to preživimo. Telo nam omogoča, da to preživimo. Telo je res neverjetno. Telo nič ne pozabi. A v telesu ostanejo brazgotine, zajede, čustva, težka energija….body memory (telesni spomin).

NE VEM KJE NAJ KONČAM

Končam? Kje pa?! Sploh ne vem kako naj nadaljujem….ok. Res je težko opisati vse to z besedami… Želim vam povedati to, da si otrok zlorabe ne more izmisliti. Želim vam povedati, da je telo neverjetno. Želim vam povedati, da otroško telo ali telo v stiski drugače odreagira kakor telo, ki ni v stiski. Želim vam povedati, da ko odrasla oseba, dela na zlorabi, ki je doživela kakor otrok…da preprosto drugače gleda na situacijo in se pogosto pozablja na telo. Delamo na spominih, delamo na tesnobi, meditiramo (torej umirjamo um in telo) se trudimo a body memory nas tu povsot spremlja. Pozabljamo, da telo nič ne pozabi.

Bla bla bla…Fak off. Ponovno bluzim…

Podlago imate, zdaj pa je čas za zgodbico. Še vedno ne vem, kje naj začnem oz. končam.

Zdaj bom pisala o otroku, a prosim ne pozabite, to se lahko zgodi odrasli ženski ali otroku ali celo odraslemu moškemu. Ko se otroku zgodi zloraba njegovo telo zmrzne. Otroka prevzame strah. Vklopi se mu senzor za preživetje. Ja, saj smo živali. Telo postane hladno in mehko. Možgani se mu izklopijo in ne čuti popolnoma nič. Ne čuti bolečine, ne čuti čustev, ne čuti telesa… samo tam je. Telo čaka, da nevarnost gre stran oz., da se nevarnost neha. Vas na to kaj spominja?

Verjamem, da ste vsaj enkrat doživeli kaj podobnega. Mogoče pri vašem največjem strahu. Zato mogoče ne hodite po gorah, ker vas je strah višine in doživite prav to. Mogoče ne letite z letalom, ker doživite prav to. Mogoče, ko vidite pajka, kačo ali miš doživite prav to. Prav ta naravni mehanizem, ki se imenuje zamrznitev telesa. Obstaja še boj in beg. Te trije so naravni mehanizmi v telesu, ki nas obranijo pred nevarnostjo, da preživimo. Možno je tudi, da doživite vse tri mehanizme naenkrat. O tem pa več v naslednjem poglavju… Če vas še sploh vleče k branju tega norega mega bloga. Obljubim ne bom predolga. Še malo in si boste lahko oddahnili. Zdaj pa gasa, a počasi naprej! Step by step!

  PREŽIVETJE…

Ko preživimo zlorabo se pozneje, ko živimo ali poskusimo živeti ta strah, ki nastane pred in po zlorabi prilepijo še ostala naša čustva (osnovna in sestavljena) in občutki. Kot so jeza, žalost, sram, krivda, gnus, ne moč in tudi bolečina (fizična in psihična).

Počasi tekom let spoznavamo, da to kar se je zgodilo ni bilo OK. Prvo zazna to naše telo komaj pozneje naši možgani. Ker ko je telo v šoku se tega ne zaveda ali pa ko si otrok sploh ne veš, da ta nad moč nasprotne osebe, sploh ni bila OK.

Ko govorimo o tem vsem kar se nam je zgodilo doživimo prav to…to zamrznitev, beg in boj. Doživimo enako kakor smo takrat. Čez čas lahko govorimo o vseh teh stvareh a telo je še vedno prešejkano. Čutimo povišam srčni utrip, bolečino o črevesju, bolečino o trebuhu, nervozne noge in roke, bolečo glavo, suha usta, mravljince po telesu, pospešeno dihanje, nekakšne krče, razne bolečine v predelu telesa…. To pa se imenuje body memory. Ko se ponovno lotimo delat na telesu z raznimi tehnikami kot sta npr. EMDR in brainspotting spoznamo, da smo kot otroci tam res trpeli. Spoznamo, da se nam je zgodila velika krivica, spoznamo, da sploh ne vemo kako smo vse to preživeli, spoznamo, da je telo neverjetno, spoznamo da nas je kot otroka zelo bolelo, spoznamo …da še živimo. Spoznamo, da smo živeli kot v nekakšnem oblaku v neki zastareli energiji v nekem svojem svetu… potem pa…

Opazimo veliko stvari. Ta jeza, ki jo čutimo sedaj ni enaka jezi. Je jeza a je ta otroška jeza, ki se je prilepila na strah. Ko čutimo žalost spoznamo, da to ni žalost s solzami a je nekakšna suha žalost, ki se je prilepila na strah. Spoznamo, da sram in krivda sploh nista občutka, ki smo jo čutili kakor otroci. Ampak, da sta to ponovno občutka, ki sta se prilepila na ta strah in na našo življenje. Samo zato, ker je šla ena oseba preko meja in pozneje še kdo, čeprav tega sploh nismo vedeli.

ZA NA KONEC…

Upam, da zdaj bolje razumete, da si otroci (ali kdor koli) ne more izmisliti zlorabo. Ker… zakaj bi si jo? Zakaj bi hotel vse to preživeti? Zakaj bi hotel, da bi ga bilo sram, da bi občutil ne moč, da bi bil v žalosti? Torej vi ki si se bojite višine, letenja z letalom, pajke, kače in miši…. Torej zakaj si ne položite v roke miši, kače, pajka…zakaj ne letite z letalom ali gledate v prepad? Saj to so same lepe stvari. Zakaj si ne upade? Saj to ni nič takega!…ja zato ker zmrzne, zbežite ali se borite… ker vas je strah, ker se borite za življenje kakor oseba med zlorabo! Ker ljudje imamo obrambne mehanizme, da preživimo. Upam, da zdaj razumete. Če pa ne, pa vam ni pomoči.

Lepo se imejte v življenju in da slučajno ne pomislite da osebi, ki vam prvič ali desetič upa spregovoriti o zlorabi…slučajno…ne verjamete.  Ker boste sanjali o prepadih, miših, kačah, letalih in pajkih…

Za žrtve zlorab pa predajam tole: pojdite naprej po svoji poti. Saj vsaka žrtev ima svojo unikatno pot, kako naprej v življenju živi in ne samo »živi«. You gut this! Življenje ti, da limone in iz tega narediš limonado, le od tebe je odvisna ali bo sladka ali kisla. To se pa odločaš le ti. Le ti imaš to moč.

 

 

 Živa Bombek

 

 

 

 

DOLGA POT DOMOV

Pred približno petimi leti sem začutila, da bi prehodila Slovenijo. Bil je le občutek, ki mi ni dal miru. Bil je klic narave. Prvo sem mislila (ja možgani pač…), da je samo nekaj kar bo minilo samo od sebe. Nekaj kar ne rabim vzeti za res. A ta želja oz. občutek je postajal z leti vedno močnejši. Lansko leto sem videla, jebenti kliče me (še vedno) ta pot ta Slovenska Planinska Pot (SPP). Začneš pod Pohorjem, nadaljuješ do Koroške, Kamniško Savinjske Alpe, Karavanke, Julijske Alpe nadaljuješ po primorski strani preko Trnovskega gozda do Slovenske obale. V tem zapisu jo bom poimenovala transverzala. A to ni pot je veliko več kakor hoja. Tukaj spoznaš Slovenijo in spoznaš tudi, da nimaš pojma kje sploh živiš. Kakor koli o teh spoznanjih malo pozneje.

VRNIMO SE NAZAJ K LANSKEMU LETU….

Ok, ko ima človek veliko alergij spozna, da hoja iz koče v kočo ni tako preprosto. Predvsem, ker je smiselno, da imaš čim lažji nahrbtnik. Alergije to preprečujejo. Sploh, ko imaš veliko alergij. Imela sem alergije in intoleranco na mleko, jajce, sojo, riž, kvas, pšenico, svinjino in sveži losos. Super. Juhej. Verjemite, da s tem je težko iti v restavracije kaj šele od planinske koče do naslednje planinske koče po Sloveniji. Pride do raznih problemov kot je driska, srbečica in bruhanje.  Tega ne želimo nekje bogu za hrbtom. Plus celo lekarno krem rabiš zraven in še kaj. Za par dni gre, beri pet dni in to je to. Tega sem se šla pred leti. Zato sem se odločila, da eno leto še počakam in zraven tega… ne vem, če sem bila lani ta čas psihološko tako zrela, da bi bilo to tako gladko kakor je bilo letos. Vsakodnevna hoja odpira veliko podzavestnih stvari, če to želiš ali ne želiš. Meditacija…

OK, LETOS JE BILO LAŽJE TO IZPELJATI…

Pred meseci začela hodit k homeopatu (ne delam reklame), da umirim alergije in še kaj… Glede na to, da sem se letos odločila, da grem na enomesečni oddih v naravo, mi pomaga homeopatija. Precej imam manj alergij in vsega tega. Ok…

Ok, bil je res klic narave, ki ni nehal. Čutila sem vsak dan bolj, kdaj naj grem. Rekla sem si ajde štartam enkrat poleti. Prve tri dni sem si koče rezervirala. Ostale koče sem si rezervirala tri dni preden sem želela tam prespati. Veliko je bilo odvisno od vremena. Ko ni bilo signala, me je reševala mami. Tukaj lahko še omenim, da lažje prehodite te dolge razdalje, če vam nekdo v odzadju nudi logistično podporo. Meni ga je družina. Hvala!  V smeri… meni so na par dni (kjer so lahko prišli z avtom) prinašali sveža oblačila, hrano in svežo zelenjavo. Nosila sem od 8 do 10 kg težki nahrbtnik. To pomeni, da sem nosila čim manj oblačil in sem si jih prala sproti ali nosila večkrat. Ampak ta lekarna za alergije je bila vedno z menoj. Vse sem si dala v male posodice. Včasih je potrebno tudi malo riskirati. Zdi se mi, da če ne riskiraš ne veš kaj bo.  Celo življenje imam alergije in kar sem si kot otrok že rekla, ne bom se z njimi omejevala. 

HOJA, POTEK IN OBČUTKI….?

Ko so me zapeljali na štart sploh prvo nisem mogla dojeti, da je to to. Nori občutki. Nekako sem se začela zavedati šele, ko sem si dala na sebe gor nahrbtnik in vse skupaj začutila. Preplavilo so me prvi močni občutki (tudi jok), ki jih ne znam opisati. Fak, nori občutki, ki preprosto so. Še zdaj mi grejo kocine po konci, ko se to spomnim. Objamem mami v solzah in rečem pot me kliče. Bilo je močno, naravno katarzno. Se nasmejim in rečem faking uživala bom in grem. Prvi koraki so bili mešani občutki vsega. A vedela sem, da bo ok. Faking OK. Po licah sem še čutila te solze, a počasi me je začel spremljati moj največji prijatelj ob poti in to je švic. J

Vsak dan posebej sem si v glavi ustvarila cilj in katere vrhove bom osvojila ali bom prehodila. Šla sem varianta step by step. Vsak dan posebej sem si zjutraj resetirala možgane in si tako ustvarila dnevni cilj. To je bilo potrebno, ker za naše možgane je faking veliko, če bi si dala cilj 614 km,  plus veliko stvari se lahko zgodi po poti.  Kar tudi se je. Vsak dan posebej je bolj varno in realistično.

Veliko ljudi me je vmes spraševalo koliko dni že hodim in kam grem. Imeli smo močne debate. Tudi zakaj hodim sama? Pravzaprav je bilo tako od prvega dne in vse do zadnjega. Veliko ljudi mi je reklo vsaka ti čast. Veliko ljudi mi je reklo, ma ti si nora. Veliko ljudi me je objelo za srečo ali kaj vem. Bil je močan spontani objem. Zdelo se jim je neverjetno vse to skupaj,  pa sploh nisem dojemala celotne situacije.  A zdelo se mi je faking kul slišat iz mojih ust kar sem prehodila, ker to me je vleklo naprej. Veliko ljudi me je vprašalo zakaj? Pač … začutila sem. Veliko ljudi se je nabralo ob poti. Veliko sem prehodila sama in tudi z ljudmi, ki so hodili transverzalo ali ki so bili pač tam. Vmes spoznala Kanadčane, Američane, Avstralca, Nizozemce, Čehe in ja tudi Slovence...  Z nekaterimi bomo obdržali stike. Enkrat smo se prav dogovorili, da gremo skupaj na vrh na vzhod.  Zadnji skupni vrh, ker potem smo se razšli. Šli smo skupaj v meglo, a sonce se je pojavilo komaj čez par ur.

Po kočah so me pričakovali in navadno so me bili zelo veseli. V eni koči so le za mene spekli palačinke brez mleka oz. v treh kočah. To je bilo res svetovno. Po kočah sem tudi veliko pomagala. Prala posodo, pripravljala štrudle, odnesla umazano posodo, pekla palačinke… s tem sem si prislužila kakšno pijačo in/ali večerjo zastonj. V eni koči so mi prav žurko pripravili in smo malo zabluzili. Prvič od kdaj sem bila na transverzali sem si na dva tisoč metrih vzela čas za sončni zahod (načeloma sem ga prespala J) in s pivom v roki. En model iz koče in jaz sva opazovala v puhovki sončni zahod.  Menila sva se o sanjah, mogoče se bodo katere uresničile. Zakon občutki, ko vidiš za nazaj kar vse si prehodil in kako je lepa Slovenija in ta naša biodiverziteta. Res noro. To rdeče živo nebo! Dnevno so mi šle kocine po koži, dejanjsko se ne da vsega opisati. Še zdaj imam kocine! Noro je opazovati dnevno kozoroge, gamse, belke, gade, laške gade. Ali sledi ruševca, medvedov, divjih svinj, jelenov…. Ali le imeti srečo z redkimi vrstami. Recimo gozdna kura z imenom gozdni jereb.

Tudi slabi dnevi so bili in panike. Vedela sem, da bodo prišle kar je normalno. Vedela sem, da mi bo življenje dalo kar me je na poti najbolj strah. Recimo medveda sem si želela srečat a videla sem le sledi. Najbolj me je bilo strah, da bodo izginile markacije in da več ne bom vedela, kam morem iti. Ali pa da stvari ne bom imela pod kontrolo. Razumem ne moremo imeti vsega pod kontrolo. Plus beseda morem, je kar ubijalska ali?  Seveda sem dobila tako porcijo tri dni zapovrstjo. Logično. Ko ima hudič male jih ima ogromno. Je bil kar šit. Zgodilo se mi je, da so markacije kar izginile. Vedela sem in čutila, da neki ne štima. Porabila sem uro in pol da sem šla pet krat naprej in nazaj in potem nisem vedela kaj naj oz. vedela sem … ampak me je zajela panika. Aleluja, signal sem še imela in pokličem mami se ji zjočem ona ostane mirna….jaz sem takrat le rabila slišat, da je to normalno in da se zgodi. Ko vse to mine ta proces v meni grem nazaj in najdem pravo pot. Drugič ko se mi je to zgodilo je bilo lažje in tretjič  je bilo še lažje. Skoraj se nisem več sekirala. No, tako se našo telo uči. Zjokala sem se in šla naprej, s tem sem tudi začela dojemati kaj pomeni jok. Prej se nisem upala jokati, a med pohodom je to bilo kar pogosto dejanje. A ne tako pogosto, da bi se človek zaradi tega sekiral. Ni bil vedno le jok, da sprostim napetost. Jokala sem se tudi od lepote narave, od navdušenja in hvaležnosti. Bilo je veliko pozitivnih hormonov in tudi veliko procesov, ki zdravijo telo, dušo in možgane. Svetovno je bilo!

Tukaj se lahko zahvalim neznanim ljudem, ki so mi kakšno modrostno besedo ponudili ali topli objem. Ali le globoki pogovor, hvala vam. Enkrat sem imela zelo slabi dan,  hodila sem dolgo, ena mišica me je zelo bolela in še hormoni so imeli žurko. Ko pridem do koče, zagledam eno žensko in ji kar začnem govoriti koliko dni hodim kaj me boli …. Vse sem kar butnila ven. To se mi je zgodilo prvič. J Plus ponudila mi je telefon, da sem poklicala domov (povedala da je vse OK), ker tam nisem imela signala. Kar spontani močni pogovor sva imele. Na koncu mi je še dala srečne hanzaplaste za žule, spili pijačko in me objela za srečo na poti. Noro močno in spontano.

Imela sem pa tudi izkušnje z moškim, ki je probaval moje faking meje. Priznam bilo mi je kar kaotično. Veliko je govoril o seksu in da bi spal z menoj in ja faking neumne besede. Bil je delavec v koči in tisto noč nisem najbolj mirno spala. Veliko stvari mi je dal zastonj tudi spanje in zajtrk. To je bil moj prvi alarm, da nekaj ni v redu. Skoraj sem se odločila, da bi zvečer šibnila v dolino. Dala sem nočno omarico pred vrati tako, da ni »mogel« odpret vrat. Predvsem je to bilo za mojo psiho, ne tok za varnost. Drugo jutro … sploh ne vem zakaj sem mu dovolila objem, to se sprašujem še dan danes. No kakor koli ni bil popolni objem, ker me je zašlatal in sem ga odrinila vstran, on se je namulil. Niti adijo mi ni rekel. Rekel mi je, to da ne dovoliš objema to pa ni OK. Dodala sem mu, da se objemam ampak ne tako, da bi me moški šlatali za boke … alo!? Mulil se je kakor froc. Zanimivo. Postavila sem mu faking meje in ja … prepričana sem, da tako probava z vsako žensko, ki pride tja. Vsaj to me mal miri. To ni OK dejanje in upam, da mu je še katera rekla podobno. Pripravljala sem se tudi, da mu dam direkt, če ne bi nehal. Ampak prokleto je vedu kje je meja. Taki moški so res…. Nimam besed za to….

ZA NA KONEC…

V teh 24 dneh se je veliko zgodilo. Pravzaprav je veliko čutenja, seveda tudi veliko dnevnih spominov, ki so faking svetovni in tudi črni fleki ob dobrih spominih… Predvsem je veliko čutenja. Veliko stvari se ne da opisati ampak so le občutiti. Veliko stvari sem pustila le zase in veliko stvari sem delila.

Med potjo nisem imela večjih problemov z žulji ali z zdravjem. Imela sem le en žulj in še tega sem operacijsko (beri razkužila) odrezala. Imela sem manjši prehlad kateri se je z domačo govejo juho (hvala mami) in z »zdravili« za odpornost hitro poslovil. Moja kolena, so tudi vse to skupaj lepo zdržala, kljub temu, da so mi zdravniki pred leti rekli, da ne bom več hodila po gorah a moja vztrajnost z vajami za kolena/ mišice in športom je to uredila. Vztrajajte…. Z vsem! Kar si želite ali čutite, da je za vas OK!

Na to pot sem šla tudi zato, da umirim vzorec, kateri bi naj imel vse pod kontrolo. Mislim da je malo delovala. Plus, da vidim kaj pomeni pravo uživanje. Vsaka zloraba pusti človeku, prepoved za uživanje. Nekje od zadaj imamo to zapisano. Na poti so me velikokrat spraševali koliko bom dala za vse to skupaj. Moj odgovor je bil, ne vem glavno da poskušam uživati s seboj in se ne obremenjujem z denarjem. Veliko sem dala na svojem dobrem spancu. Dostikrat sem imela svojo sobo, za katero je bilo včasih tudi potrebno dodatno doplačati. Ampak bolje to kakor pa vsak dan poslušat prdenje, riganje, smrčanje, obračanje, kričanje, tekanje po koči in še kaj…..

Moj tihi  plan je bil, da pridem do morja do obale. A le tri dni pred kopanjem v morju, se mi je vnela mišica na nogi (oz. na obeh) in to pot bom nadaljevala, ko bom začutila. Tisti dan, ko sem se začela zavedati, da je to to da se poslavljam od take mati narave sem veliko prejokala. Nisem jokala, ker me je mišica bolela od 0 do 10 z oceno 8. Ampak zato, ker sem v teh dneh doživela dni brez tesnobe ali aksioznosti. Zato, ker sem končno se jokala brez problema. Zato, ker sem v popolnosti začutila, sebe naravo in hvaležnost. Zato, ker čutiti naravo je nekaj neverjetnega. Zato ker je zakon hoditi v samoti (nobenega nikjer le narava) po štiri pa vse do osem ur na dan in opazovati biodiverziteto. Ali čutiti nasploh. Zato ker je to edinstvena izkušnja, ki me je klicala par let. Zato ker je faking ogromno občutkov in adrealina in ker je faking noro bit faking OK. Res da sem v tem blogu opisala kot, da sem le jokala na vsakem vogalu. Kot da sem trpela. Ah ne! Bilo je svetovno zakon. Vsak dan je bil svetovni kljub vsem tem čustev, panik in še česa. Za ponovit! A kot zgleda sem veliko potovala tudi znotraj sebe! Ponosna sem nase, da kljub vsem tem sranju probam živeti in ne samo »živeti«.

 

 Živa Bombek